VSC Sklep Cp 98/2019

Jedro

V 7. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo povsem kontradiktorne razloge, in sicer je zapisalo, da so v konkretni zadevi sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica dediča (zlasti vračunanje v dedni delež in vrnitev darila, kar uveljavlja dedič), nato pa dodalo, da ne gre za spor o dejstvih, temveč za spor o uporabi prava, in da bo zato upoštevaje 210. člen ZD o pravnem vprašanju odločilo sodišče samo. V nadaljevanju obrazložitve se sodišče prve stopnje ne samo sklicuje na zgoraj omenjeni neobstoječ institut v zvezi z dedovanjem nepremičnin (op. kar vpliva tudi na odločitev o premičninah), temveč nato v nadaljevanju obrazložitve povsem kontradiktorno v zvezi z denarjem, ki ga je zapustnica odstopila dedinji v zapuščinskem postopku po očetu, zaključi, da v tem obsegu pa gre za odstop dednega deleža in za darilo, ki ga je dedinja dolžna vrniti v zapuščino v obsegu, da se dopolni dedičev nujni delež. Iz vsega navedenega izhaja, da so razlogi sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju in da so v tolikšni meri nejasni ter nerazumljivi, da izpodbijanega sklepa pritožbeno ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (A.) (I.) sklenilo (1/a) da je dedinja M. S. (dedinja) dolžna vrniti v zapuščino 1.031,00 EUR, za kolikor je potrebno, da se dopolni nujni delež sodediča F. J. (dedič) iz naslova neodplačnega razpolaganja zapustnice za časa življenja v korist dedinje (odstopa 1/3 dednega deleža v zapuščinski zadevi po zapustniku F. J. st. (oče) v višini 4.000,00 EUR); (1/b) da je dedinja dolžna omenjeni v zapuščino vrnjeni znesek izročiti – plačati dediču; (2.) da dedinja ni dolžna vrniti iz istega naslova večjega zneska (31.000,00 EUR) in da ne spadajo v zapuščino nobene premičnine (sodišče prve stopnje ob tem tudi izrecno našteje nekatere premičnine, ki so razvidne iz izreka izpodbijanega sklepa), kar vse še iz naslova prikrajšanja nujnega deleža uveljavlja dedič; (B.) (II.) ugotovilo, (1.) da spadajo v zapuščino po zapustnici (materi) še pripadajoči prejemki iz naslova neizplačanih pokojninskih dajatev (313,99 EUR) in (2.) da zapustnica ni naredila oporoke, da je bila vdova, da je imela dva otroka (dedinjo in dediča), ki sta jo preživela in se priglasila k dedovanju na podlagi zakona; (III.) razglasilo, da sta dediča na podlagi zakona dedinja in dedič, vsak do ½ zapuščine; (IV.) naročilo, da ZPIZ zgoraj omenjene pokojninske dajatve izplača dedičema, vsakemu do ½; in (V.) ni odmerilo sodne takse, ker odbitki od zapuščine, to je pogrebni stroški, presegajo vrednost zapuščine.

2. Zoper predmetni sklep (v celoti) je dedič vložil pravočasno pritožbo iz razlogov kršitve določb Zakona o dedovanju (ZD) in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je izrek sklepa pod točko A.I.2. v nasprotju z naravo sklepa o dedovanju, saj zanj ni podlage v ZD, in gre za bistveno kršitev postopkovnih pravil. Pri tej odločitvi ne gre za uporabo prava in sodišče prve stopnje sklicujoč se na uporabo prava ne more odločiti o dajatvenem zahtevku. Prav tako se ne more ugotavljati, kaj ne spada v zapuščino. To se rešuje v drugih postopkih. Ni razvidne odločitve o pravici do nujnega deleža. Če obstoji spor o obsegu zapuščine (npr. glede premičnin) in o pravici do nujnega deleža, mora sodišče prekiniti postopek. Enako velja glede zahtevanega vračila darila iz naslova prikrajšanja nujnega deleža. Dedič zato uveljavlja kršitev postopkovnih pravil. Tudi dejansko stanje je napačno ugotovljeno in je na tej podlagi materialno pravo zmotno uporabljeno. Na dan smrti očeta kmetija ni bila zaščitena kmetija. Sodišče prve stopnje ne bi smelo razlagati vsebine dednega dogovora, če je le-ta sporna. Gre za spor o dejstvu in bi moralo zapuščinski postopek prekiniti. Tudi sicer je razlaga v nasprotju z voljo dedičev. Po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) kmetijo deduje preživeli zakonec in ni potrebno, da jo je sposoben prevzeti. Zapustnica ni mogla prenesti pravice do prevzema kmetije na dedinjo. Tudi, če bi bila takšna izjava dana, se dedič z njo ne bi strinjal. Zapustnica je v zapuščinskem postopku po očetu odstopila svoj dedni delež dedinji. S tem je neodplačno razpolagala s svojim premoženjem (darilo po 29. členu ZD). Razlaga sodišča prve stopnje pod točko 8. obrazložitve je nasprotna z vsebino listin iz zapuščinskega postopka po očetu. Pravice do dedovanja ni mogoče prenesti. Šlo je za klasični odstop dednega deleža. Dedič se tudi ne strinja z razlago, da se izplačilo nujnega deleža v višini 20.000,00 EUR nanaša na celotno zaščiteno kmetijo. Šlo je za izplačilo nujnega deleža po pokojnem očetu, sedaj pa poteka dedovanje po pokojni materi. Dedovanju po njej se dedič ni nikoli odpovedal in po njej ni dedno odpravljen. Vse premoženje, ki ga je dedinja podedovala po očetu, je darilo s strani pokojne matere. Na tem premoženju ima dedič pravico do nujnega deleža. Sodišče prve stopnje bi moralo prekiniti zapuščinski postopek po 210. členu ZD. Razlaga pod točko 10 in 11. obrazložitve je sporna. Dedič ni nikoli dal soglasja pokojni za ″odstop primarnega upravičenja do dedovanja zaščitene kmetije″ dedinji. Za odstop dednega deleža soglasje ni potrebno. Pri dedovanju po očetu ni šlo za sporazum dedičev o prevzemniku zaščitene kmetije. Vsebina listin, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, je drugačna od vsebine, ki jo prikazuje sodišče v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje prihaja tudi do neskladnih zaključkov. Odstop dednega deleža je glede denarja štelo kot darilo, glede nepremičnin pa kot odstop pravice do prevzema kmetije oziroma do dedovanja. Dedič zato zahteva razveljavitev izpodbijane odločbe v celoti (odločitev pod I.1./a. je sicer v korist dediča, a ne more pomeniti izčrpanja njegove pravice v zapuščinskem postopku po materi).

3. Dedinja na pritožbo dediča ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik k pritožbi prilaga tudi prilogo A8 (potrdilo Upravne enote ... z dne 8.10.2014), ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj gre za neupoštevno pritožbeno novoto (337. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD).

6. Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku 6.11.2018 očitno izrecno menilo, da je treba iz razlogov, ki so navedeni v zapisniku naroka, zapuščinski postopek prekiniti in stranke napotiti na pravdo, vendar je nato vseeno izdalo izpodbijani sklep o dedovanju. Pritožba se obširno zavzema za presojo v smeri, da bi bilo treba zapuščinski postopek prekiniti in stranki napotiti na pravdo ter v tem obsegu sodišču prve stopnje (glej tudi izrek izpodbijanega sklepa) očita nepravilno uporabo 210. člena ZD. Ker je izpodbijani sklep o dedovanju pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo že iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, ki je pojasnjena v nadaljevanju te obrazložitve, se pritožbeno sodišče do vsebinskih razlogov izpodbijanega sklepa podrobneje ne opredeljuje. Vsekakor pa velja pritrditi pritožbi, da bi izpostavljeni odločitvi iz izreka sklepa (sklep o dedovanju bi moral obsegati to, kar izhaja iz 214. člena ZD) in nekateri razlogi iz obrazložitve sklepa (npr. razlaga vsebine dednega dogovora, vprašanje obsega zapuščine,...) lahko kazali na nujnost prekinitve zapuščinskega postopka po 210. členu ZD oziroma 212. členu ZD.

7. Prav tako velja že na tem mestu pritrditi pritožbenemu očitku, da pravice do dedovanja ni mogoče prenesti. ZD in ZDKG ne poznata instituta odstopa upravičenja do dedovanja (zaščitene) kmetije oziroma odstopa primarnega upravičenja do prevzema zaščitene kmetije, zato je sklep sodišče prve stopnje glede razlogov v tej smeri materialno pravno napačen.

8. In, kar je bistveno, sklep sodišča prve stopnje je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, zato izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče pravzaprav ne more preizkusiti. V 7. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo povsem kontradiktorne razloge, in sicer je zapisalo, da so v konkretni zadevi sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica dediča (zlasti vračunanje v dedni delež in vrnitev darila, kar uveljavlja dedič), nato pa dodalo, da ne gre za spor o dejstvih, temveč za spor o uporabi prava, in da bo zato upoštevaje 210. člen ZD o pravnem vprašanju odločilo sodišče samo. V nadaljevanju obrazložitve se sodišče prve stopnje ne samo sklicuje na zgoraj omenjeni neobstoječ institut v zvezi z dedovanjem nepremičnin (op. kar vpliva tudi na odločitev o premičninah), temveč nato v nadaljevanju obrazložitve povsem kontradiktorno v zvezi z denarjem, ki ga je zapustnica odstopila dedinji v zapuščinskem postopku po očetu, zaključi, da v tem obsegu pa gre za odstop dednega deleža in za darilo, ki ga je dedinja dolžna vrniti v zapuščino v obsegu, da se dopolni dedičev nujni delež. Iz vsega navedenega izhaja, da so razlogi sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju in da so v tolikšni meri nejasni ter nerazumljivi, da izpodbijanega sklepa pritožbeno ni mogoče preizkusiti.

9. Z zgoraj opisanim je bila torej storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v celoti. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo, saj izpodbijanega sklepa zaradi formalnih pomanjkljivosti (omenjene kršitve iz 14. točke) niti ni mogoče preizkusiti, zato je na podlagi 354. člena ZPP v zvezi s 3. alinejo 365. člena ZPP in s 163. členom ZD izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Kontradiktornih, nejasnih in nerazumljivih razlogov sklepa sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje samo in tako prvič odločilo v zadevi. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).¹ Ker se zadeva po dne 18. 2. 2018 umrli J. J. razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. Sodišče prve stopnje bo tako moralo v ponovljenem odločanju izdati sklep, ki ne bo obremenjen z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Predhodno pa bo seveda moralo tudi razjasniti sporna dejanska in pravna vprašanja ter nato ravnati skladno z izpostavljenimi določbami ZD.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1441/2021
• VSL sklep II Cp 1068/2013
• VSC sklep Cp 217/2012