VSC Sodba in sklep Cpg 70/2019

Jedro

Gre za situacijo, ko sodišče prve stopnje glede na zgoraj opisano ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in sta podani dve kršitvi. Prva je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje kot navaja tudi samo zaslišalo zakonitega zastopnika toženke, ki je izpovedal tudi v tej smeri, nato pa o izvedbi ter (ne)upoštevanju (dokazni oceni) tega dokaza v obrazložitvi sodbe ni navedlo ničesar, čeprav je zaključilo, da toženka ni izkazala obstoja nasprotne terjatve. Hkrati je podana tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja, saj je v preostalem delu argumentacija sodišča prve stopnje v zvezi s predloženimi računi sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, a je vsebinsko neprepričljiva, ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka sodbe, v delu II. točke izreka sodbe, ki se nanaša na ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 4.585,98 EUR, in v III. točki izreka sodbe ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu iz II. točke izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo zahtevku tožeče stranke (tožnice) za plačilo (skupaj) 4.082,12 EUR in 158,00 EUR izvršilnih stroškov, oboje s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku izpodbijane sodbe; (II.) ugotovilo, da ne obstojijo terjatve tožene stranke (toženke) v višinah 5.485,98 EUR (op. gre za očitno pomoto in gre za terjatev v višini 4.585,98 EUR) in trikrat po 20.000,00 EUR (op. toženka je uveljavljala le še dve terjatvi po 20.000,00 EUR); in (III.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je toženka v 15 dneh dolžna tožnici povrniti 967,63 EUR pravdnih stroškov, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero iz vseh pritožbenih razlogov sodbo izpodbija v celoti in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi (med drugim) navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo odločbo na nedovoljena razpolaganja tožnice (tretji odstavek 3. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Sodišče prve stopnje je delno upoštevalo izjave toženke o nezanikanju terjatve in ni upoštevalo podrobnejših pojasnil. Toženka je pojasnila, kaj bi bila tožnica še dolžna storiti glede zakonskega potrjevanja omenjenih računov (op. toženka obširno omenja primopredajo, potrditev računov in predložitev dokumentacije, omenja pa tudi, da delavci tožnice niso imeli ustreznih dovoljenj za delo, in izpostavlja bonitetni oceni pravdnih strank). Sodišče prve stopnje ni obravnavalo zakonskih predpisov, na katere se je sklicevala toženka. V zvezi s pobotnim ugovorom (z nasprotnimi storitvami, ki so bile pogoj za izvedbo del s strani tožnice) je toženka predložila dokazila o nasprotnih obveznostih tožnice. Ugotovitev oziroma ocena sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala zahtevka v višini 4.585,98 EUR do tožnice, ni utemeljena, ker so bila dokazila oziroma listine dostavljene. Obstoji nasprotje med razlogi sodbe in med predloženimi listinami. Toženka je prerekala zahtevek po tožbi, a je sodišče prve stopnje le delno povzelo njeno izjavo. Storitve atestiranja delavcev in delovne opreme zaposlenih oziroma delavcev tožnice so opravljeni na ime tožničinih zaposlenih. Sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam o kršitvi konkurenčne klavzule in o poslovni škodi, kar je v nasprotju s potrjeno naročilnico, v kateri je za oboje določena pavšalna odškodnina. Toženka je izkazala kršitev konkurenčne klavzule. Do prekinitve del je prišlo zaradi razlogov na strani tožnice, ki ni upoštevala delovno pravne zakonodaje.

3. Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V delu, v katerem pritožba izpostavlja bonitetne ocene pravdnih strank, gre za novote, ki jih toženka zatrjuje prvič in brez razlogov, zakaj jih navaja šele v pritožbi zoper sodbo. Gre za neupoštevne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo (337. člen ZPP).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma še poudarja, da je odločitev o zahtevku po tožbi (točka I. izreka sodbe) razveljavljena le zaradi spodaj pojasnjene delne razveljavitve odločitve o pobotnem ugovoru toženke (glede pobota v višini 4.585,98 EUR). Tožbeni zahtevek je namreč neločljivo povezan z odločanjem o procesnem pobotnem ugovoru. Vsekakor pa se pritožba v tem delu neutemeljeno zavzema za zaključke v smeri, da je toženka zahtevku po tožbi v smeri temelja in višine (upoštevno) nasprotovala. Toženka je namreč v odgovoru na tožbo izrecno priznala, da je tožnica zanjo opravila dela v vtoževani višini in po vtoževanih računih, ki jih je toženka v celoti potrdila in sprejela. Vse ostale okoliščine, ki jih še (obširno) zatrjuje (zaplete s primopredajo, opravo del v celoti, neizročenimi dokumenti, delom delavcev z neustreznimi dovoljenji, ipd.), same po sebi ocene o nespornosti zahtevka s pripadki po tožbi ne morejo spremeniti. Kako naj bi navedeno vplivalo na utemeljenost zahtevka po tožbi toženka namreč ni zadovoljivo pojasnila. Povedano drugače, toženka je tožbenemu zahtevku (še upoštevno) nasprotovala le z ugovorom, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo kot procesni pobot. Slednje pa tudi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v določeni meri kaže na nespornost zahtevka po tožbi.

7. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z zavrnitvijo pobotnega ugovora toženke v zvezi z zatrjevano poslovno škodo in v zvezi s kršitvijo konkurenčne klavzule. Dve potrjeni naročilnici sta sicer določali pavšalno pogodbeno kazen oziroma odškodnino za škodo nastalo tretjim osebam v višini 20.000,00 EUR, a so bile navedbe toženke o nastali poslovni škodi v tolikšni meri nekonkretizirane in nepojasnjene, da zahtevku ni bilo mogoče ugoditi, prav tako pa toženka ni izkazala kršitve konkurenčne klavzule, saj priloženi CD le-te ni izkazoval in tudi sodišče prve stopnje ni bilo dolžno iz njega samo ugotavljati (nezatrjevanih) dejstev, ki so toženki morebiti lahko v korist. Nenazadnje v delu, v katerem se toženka sklicuje na (lastno) poslovno škodo, iz naročilnic izhaja, da se pavšalna odškodnina nanaša na odškodninsko odgovornost proti tretjim osebam in ne na lastno poslovno škodo toženke.

8. Pritrditi pa velja pritožbi v delu, v katerem se izpodbija zavrnitev pobotnega ugovora v višini 4.585,98 EUR. Že tožnica je omenila, da je dela za njo izvajal tudi delavec E. M., medtem ko je toženka (obširno) pojasnjevala, da tožnica ni zagotovila certificiranja delavcev in opreme, da sta se dogovorili o izvajanju del in pridobitvi navedenega in da je v zvezi s testiranjem E. M. in varilnega aparata imela (oziroma bila primorana imeti) stroške, da je plačala račune (račune je predložila) in da sta se pravdni stranki dogovorili o kompenzaciji oziroma o poračunu teh stroškov iz mesečne realizacije, česar tožnica ni hotela izvesti in se ni odzvala na poziv za kompenzacijo (v tem delu se je med drugim sklicevala tudi na dokaz z lastnim zaslišanjem). Tožnica se je branila, da storitev ni naročila in da zato toženka do nje iz tega naslova ne more imeti nobenih zahtevkov ter da v tej smeri ni bilo dogovorov (dokazov ni predlagala). Toženka je nato nadaljevala, da gre za stroške, ki jih je imela za tožnico, tožnica pa v tej smeri ni povedala ničesar novega. Sodišče prve stopnje v tem delu ni ugodilo pobotnemu ugovoru, ker toženka zahtevka ni izkazala oziroma ker ni izkazala, da je te storitve opravila na predlog tožnice (20. točka obrazložitve), in ker toženka ni niti trdila, da bi tožnico pozvala na predložitev certifikatov. Po presoji sodišča prve stopnje tudi predložena računa ne izkazujeta zapadlih terjatev toženke do tožnice, pri čemer tožnica zaradi tožničinega zanikanja ni izkazala dogovora o kompenzaciji. Upoštevaje vsebino pritožbe pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje v tem delu neutemeljeno štelo, da toženka zahtevka ni izkazala oziroma da toženka ni predložila zadostnih dokazil v tej smeri. Gre za situacijo, ko sodišče prve stopnje glede na zgoraj opisano ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in sta podani dve kršitvi. Prva je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje kot navaja tudi samo zaslišalo zakonitega zastopnika toženke, ki je izpovedal tudi v tej smeri, nato pa o izvedbi ter (ne)upoštevanju (dokazni oceni) tega dokaza v obrazložitvi sodbe ni navedlo ničesar, čeprav je zaključilo, da toženka ni izkazala obstoja nasprotne terjatve. Hkrati je podana tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja, saj je v preostalem delu argumentacija sodišča prve stopnje v zvezi s predloženimi računi sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, a je vsebinsko neprepričljiva, ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili. Ni jasno, kako naj bi s strani tretjih oseb in toženki izdana računa neposredno izkazovala, da je računa dolžna plačati tožnica in da je storitve naročila tožnica. Takšno dokazno sklepanje je povsem nerazumno in pritožba utemeljeno izpostavlja, da se v listinah (glej priloge od B5 do B7, ki so prav tako očitno spregledane s strani sodišča prve stopnje in gre prav tako za zgoraj omenjeno bistveno kršitev) omenja E. M.

9. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka in za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma bistvene kršitve odpraviti samo, zato je na podlagi 354. (in še 355. člena) ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izostalih razlogov sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje ponovilo relevanten del dokaznega postopka (znova zaslišalo toženko, kar je nenazadnje neekonomično,) in nato samo ter prvič naredilo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS)¹. Ker se po tožbi z dne 17.4.2018 zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10. Glede na povedano bo moralo sodišče prve stopnje v relevantnem delu znova upoštevati celotno trditveno in dokazno podlago obeh pravdnih strank oziroma v ponovljenem sojenju izdati sodbo, katere obrazložitev bo skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sodbe (sklepa), zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1878/2019
• VSL sodba Kp 1102/93
• VSL sklep Kp 1338/93