VSC Sklep III Kp 40679/2016

Jedro

Privilegij zoper samoobtožbo se razteza na vse postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Za slovensko ustavno presojo (npr. odločba Ustavnega sodišča z dne 6. 7. 2011, opr. št. Up 1293/08) je tako odločilna točka, ko nastopi osredotočenost suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlogu zagovornika z dne 17. 4. 2019 za izločitev nedovoljenih dokazov ugodi tako, da se iz kazenskega spisa izloči povzetek razgovora z obtoženim D. K. z dne 30. 3. 2016, vsebovan v poročilu Centra za socialno delo ... z dne 5. 5. 2016, številka 1227-5/2016(1/6) – zadnji odstavek na strani 2 in prvi odstavek na strani 3 poročila (list. št. 33 do 34).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Po pravnomočnosti sklepa se izločena listina izroči v hrambo preiskovalnemu sodniku v posebnem ovitku in se hrani ločeno od drugih spisov.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodnica posameznica sodišča prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 285.e členom ZKP, zavrnila predlog obtoženčevega zagovornika z dne 17. 4. 2019 za izločitev nedovoljenih dokazov in sicer uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih z dne 5. 4. 2016 za A. K. in Ž. K., zapisnika Centra za socialno delo ... (v nadaljevanju CSD ...) z dne 16. 3. 2016 in povzetka razgovora obtoženca na CSD ... z dne 30. 3. 2016.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev v izreku specificiranih listin ugodi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Privilegirane priče po 2. točki prvega odstavka 236. člena ZKP, med katere sodita tudi obtoženčeva sinova mld. A. K. in mld. Ž. K., so odvezane pravne dolžnosti pričevanja. To ne pomeni, da v nobenem primeru izjave takšne priče ne morejo biti dokaz v postopku, ampak le, da lahko odreče pričevanje v primeru, ko je obdolženec njen sorodnik. Privilegij po citiranem določilu 236. člena ZKP se nanaša le na izpoved priče, zaslišane v kazenskem postopku pred sodiščem, vendar pa se ta določba analogno uporablja tudi za uradne zaznamke o razgovoru policistov z osebami, ki so kasneje postale privilegirane priče. Kot pravilno opozarja sodišče prve stopnje pod točko 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa je v določbi drugega odstavka 83. člena ZKP predpisano, da velja ekskluzija izjav, ki so jih policiji dale v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP osebe, za katere se kasneje izkaže, da so relativno priviligirane priče po 236. členu ZKP, le pod pogojem, da so se kasneje odrekle pričevanju. Tako gre pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da okoliščina, da sta bili mladoletni priči ob podajanju izjave stari že 10 let ter da doslej nista izkoristili privilegija odpovedi pričevanju, ne dopušča takojšnjega zaključka o tem, da predstavljata njuni izjavi na uradnih zaznamkih o zbranih obvestilih z dne 5. 4. 2016 nedovoljen dokaz.

5. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, se privilegij iz 236. člena ZKP nanaša le na osebe, zaslišane v kazenskem postopku pred sodiščem, analogno pa se uporablja tudi za tiste izjave, ki so jih podale policiji osebe, ki so v kazenskem postopku izkoristile pravno dobroto po 236. členu ZKP. Tudi če je oškodovanka V. T. bila v času podajanja izjave na Centru za socialno delo v ... 17. 3. 2016 še obtoženčeva zunajzakonska partnerica, pa je ni mogoče šteti za priviligirano pričo, saj takšnega statusa ni imela na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 19. 12. 2016. Oseba, s katero obtoženec živi v zunajzakonski skupnosti, je izenačena z zakoncem, po razvezi zakonske zveze pa obtoženčev zakonec več ni oproščen pričevanja. V obravnavanem primeru ni uporabna odločba Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 10. 2011, opr. št. I Ips 1008/2010, na katero se sklicuje pritožnik, saj je v tej drugi kazenski zadevi šlo za pričo, ki je pridobila status priviligirane priče, s tem ko se je na glavni obravnavi v skladu s pravico iz 236. člena ZKP pričanju zoper obtoženca odpovedala.

6. Vrhovno sodišče RS je že v odločbah z dne 21. 04. 2005, opr. št. I Ips 72/2004 in z dne 17. 01. 2008, opr. št. I Ips 198/2007, odločilo, da širjenje določb o izločitvi izjav obdolženca tudi na izjave, ki jih je dal drugim državnim organom na podlagi smiselne uporabe določb tretjega odstavka 83. člena ZKP ni upravičeno, saj so bile te določbe sprejete prav zaradi posebnega položaja in pooblastil policije pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev, zbiranju dokazov in izvrševanju prisilnih ukrepov zoper osumljence in druge osebe v predkazenskem postopku. Vendar pa je eno od pravnih jamstev, ki morajo biti po 29. členu Ustave Republike Slovenije zagotovljena obdolžencu v kazenskem postopku tudi to, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo. Gre za t. i. obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo, ki mu zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Slednje jamstvo izhaja tudi iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 2. do 4. člena Protokola št. 7. Domet privilegija zoper samoobtožbo se zato razteza na vse postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Za slovensko ustavno presojo (npr. odločba Ustavnega sodišča z dne 6. 7. 2011, opr. št. Up 1293/08) je tako odločilna točka, ko nastopi osredotočenost suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Za ugotovitev, ali je prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo ni bistvena okoliščina, kdaj se je kazenski postopek formalno začel, ampak je torej bistveno, kdaj se je dejansko začel. V predmetni kazenski zadevi gre ugotoviti, da se osredotočenost suma zaradi kaznivih dejanj očitanih obtožencu zoper obtoženca ni pojavila šele z njegovo podajo izjave na zapisnik o njegovem zaslišanju na Policijski postaji v ... 26. 4. 2016, ampak že prej, saj je bila ta policijska postaja o zaznavi nasilja v družini, ki naj bi ga storil obtoženi, obveščena s strani Centra za socialno delo v ... z obvestilom z dne 17. 3. 2016, številka 1227-5/2016 (list. št 5). Tako gre zaključiti, da je bil razgovor z obtožencem 30. 3. 2016 na Centru za socialno delo v ... opravljen že v fazi, ko je bil sum zoper njega osredotočen, pri tem pa kot pravilno opozarja pritožnik, še ni bil poučen o kavtelah v smislu določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP, med ostalim tudi o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja. Glede na navedeno, je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika ugodilo in izpodbijani prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je predlogu zagovornika z dne 17. 4. 2019 za izločitev nedovoljenih dokazov delno ugodilo tako, da se iz kazenskega spisa izloči povzetek razgovora z obtoženim D. K. z dne 30. 3. 2016, vsebovan v poročilu Centra za socialno delo ... z dne 5. 5. 2016, številka 1227-5/2016(1/6) – zadnji odstavek na strani 2 in prvi odstavek na strani 3 poročila (list. št. 33 do 34).

7. Pritožbeno sodišče je delno odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

16.08.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 54/2010
• VSM Sklep V Kp 56912/2017
• VSM Sklep V Kp 9348/2016