VSC Sklep Cp 71/2019

Jedro

Zato je sklep o delitvi oblikovalne narave, vendar pa vsbuje tudi dajtveni del, s katerim se naloži izvedba delitve, čeprav sklep v celoti predstavlja odločitev o načinu delitve, s katerim se konča v sklepu določeno preoblikovanje skupne lastnine na predmetih delitve.

Iz oblikovalne narave sklepa o delitvi in nastopa učinkov sklepa o delitvi, ko šele z v sklepu zajeto odločitvijo sodišča o načinu delitve pride do preoblikovanja skupnega premoženja oziroma skupne lastnine nasprotna udeleženka v času uveljavljenega pobotnega ugovora (terjatve iz naslova skupnih prihrankov), ni imela še nobene terjatve, prav tako pa tudi predlagatelj zoper njo ne.4 Tako v zvezi z njeno v pobot uveljavljano terjatvijo zoper predlagatelja iz naslova skupnih prihrankov, niso izpolnjeni splošni pogoji iz 311. člena OZ, ker med predlagateljem in nasprotno udeleženko niso obstajale nobene denarne obveznosti, ki bi si stale nasproti.

Denarni prihranki pomenijo zgolj namensko opredelitev njihovega nastanka po udeležencih. Sicer denarna sredstva kot predmeti skupnega premoženja predstavljajo istovrstne generične stvari, ki so lahko predmet fizične delitve, to pa zaradi svoje istovrstnosti v svojem celokupnem obsegu.

Obresti, kot jih določa šesti odstavek 70. člena SPZ gredo, zgolj takrat, ko sodišče namesto prodaje dodeli solastno (skupno) stvar enemu od solastniku proti njegovi obveznosti, da izplača drugim solastnikom sorazmerni del prodajne cene.

Izrek

I. Pritožbi predlagatelja se delno ugodi in se odločitev pod točko I/1, 2 in 3 spremeni tako, da poslej glasi:

″I.

1. Denarna sredstva v znesku 81.900,00 EUR se razdelijo tako, da se znesek 24.570,00 EUR dodeli predlagatelju, znesek 57.330,00 EUR pa nasprotni udeleženki.

2. Predlagatelju se nalaga, da v 15 dneh nasprotni udeleženki plača 39.330,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega roka, dalje do plačila.

3. Pobotni ugovor nasprotne udeleženke se zavrne.″

II. Nadaljnja pritožba predlagatelja se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenih, še izpodbijanih delih potrdi.

III. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sama trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v postopku razdružitve skupne lastnine s sklepom z dne 6. 4. 2018 odločilo:

- pod točko I/1 izreka denarne prihranke in sicer prihranke v posesti predlagatelja v višini 63.900,00 EUR in prihranke v posesti nasprotne udeleženke v višini 18.000,00 EUR (do katerih je predlagatelj upravičen do 30 % in nasprotna udeleženka do 70 %) razdelilo tako, da dobi predlagatelj v izključno last in posest denarne prihranke, ki so v posesti nasprotne udeleženke v višini 5.400,00 EUR, nasprotna udeleženka pa dobi v izključno last in posest denarne prihranke, ki so v posesti predlagatelja v višini 44.730,00 EUR;

- pod točko I/2 glede na uveljavljeni pobot s strani nasprotne udeleženke ugotovilo, da obstoji terjatev predlagatelja do nasprotne udeleženke v višini 5.400,00 EUR in terjatev nasprotne udeleženke do predlagatelja v višini 44.730,00 EUR;

- pod točko I/3 predlagatelju naložilo, da je dolžan v 15 dneh nasprotni udeleženki plačati 39.330,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka, dalje do plačila;

- pod točko II izreka odločilo, da se premičnini (umetniški sliki J.C. z motivom simfonija oz. harmonija in Č. - slika z motivom kock) razdružita tako, da se premičnini prodata in kupnina razdeli med predlagatelja v višini 30 % dosežene kupnine in nasprotno udeleženko v višini 70 % dosežene kupnine;

- pod točko III izreka zavrnilo predlog za delitev osebnega avtomobila Peugeot 207 in stanovanja z ID znakom: del stavbe ... na naslovu ....

2. Sklep sodišča prve stopnje je s pritožbo izpodbijal predlagatelj. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP¹. Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je zatrjeval, da sodišče v nepravdnem postopku ne more odločati o dajatvenem zahtevku in o pobotnem ugovoru, saj o tem vedno odloča pravdno sodišče. Tako bi sodišče prve stopnje po odločitvah v pravdnih postopkih moralo odločiti le o delitvi, torej o izročitvi denarnih sredstev. Šele po pravnomočnosti sklepa o delitvi pa bi lahko nepravdno sodišče postopek nadaljevalo po pravilih pravdnega postopka in odločilo o plačilu predlagatelja. Ker ZNP nima določil, ki bi omogočale odločitev v točki I/3 izreka, je podana absolutna bistvena kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP. Ker je bilo predlagatelju onemogočeno, da se izjavi do novih navedb nasprotne udeleženke, ki jih je ta podala na naroku 6. 4. 2018, mu je bila odvzeta možnost enakovrednega obravnavanja v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podano je tudi nasprotje med izrekom odločbe in obrazložitvijo (torej absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP), saj je v razlogih pod točko 10 obrazložitve sodišče zapisalo, da je predlog za razdružitev stanovanja v V. z ID znakom del stavbe... zavrnilo, v izreku pa tega ni storilo. Predlagatelj se ni mogel izjaviti o tem, da je bilo vozilo uničeno v celoti. ZNP ne daje podlage za določitev 15-dnevnega plačilnega roka, v kolikor pa bi bilo pravilno razlogovanje sodišča o neuporabi prvega odstavka 124. člena ZNP ter naložitev predlagatelju izročitve prihrankov, pa bi sodišče moralo določiti trimesečni rok iz šestega odstavka 70. člena SPZ. Ker v predmetnem postopku ni možen dajatveni zahtevek, ni možna tudi naložitev plačila zakonskih zamudnih obresti. Sicer pa bi bile možne le obresti po šestem odstavku 70. člena SPZ. Ugotovljeni višji delež na skupnem premoženju izključuje zahtevek za plačilo denarnih sredstev oz. prihrankov, ki pa jih ni bilo in jih ni. Nasprotna udeleženka višjega deleža na prihrankih ne more uveljavljati. Sodišče prve stopnje bi moralo na dan razpada življenjske in ekonomske skupnosti nepravdnih strank ugotoviti stanje na računih obeh nepravdnih strank ter razčistiti, ali so se v sefu nahajali kakšni prihranki. Ker nasprotna udeleženka ni vložila nasprotnega predloga, sodišče o njem tudi ni more odločati. Zato je sodišče lahko odločalo le o predlogu predlagatelja, tega pa bi moralo glede na sklep o umiku tožbe tožnika zavrniti. Ker sodišče prve stopnje predlagatelju ni nikoli predložilo zahtevka nasprotne udeleženke, o katerem je odločalo, je podana kršitev načela kontradiktornosti ter odvzem pravice do izjave.

3. Nasprotna udeleženka je na pritožbo predlagatelja odgovorila, da je potrebno pritožbo predlagatelja zavreči, saj iz pritožbe ne izhaja zoper kateri sklep se vlaga, niti ni naveden izdajatelj sklepa in datum sklepa. Pritožba pa tudi ni bila vložena v zadostnem številu izvodov. Nasprotna udeleženka zato iz vsebine pritožbe sklepa, da je predlagatelj pritožbo vložil zoper sklep Okrajnega sodišča v Velenju z dne 6. 4. 2018. Sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku razdružitve skupnega premoženja ni vezano na predlog predlagatelja, niti ga predlagatelj ni dolžan postaviti. Sodišče je utemeljeno sledilo pobotnemu ugovoru nasprotne udeleženke, pravno nesmiselne pa so pritožbene trditve o nadaljevanju nepravdnega postopka po nepravdnem sodišču po pravilih pravdnega postopka. Pravilna je odločitev sodišča o predlagateljevem plačilu zneska 39.330,00 EUR nasprotni udeleženki ter o paricijskem roku. Nasprotna udeleženka je obsežne trditve tako o obsegu skupnega premoženja kot deležih podala v odgovoru na predlog in nadaljnjih vlogah, zato je bila napotena tudi na pravdo. Nepravdno sodišče na predlog ni vezano, niti ga ni potrebno oblikovati. Zato so neutemeljene trditve o nevročitvi zahtevka nasprotne udeleženke. Sicer pa je vse vloge za predlagatelja prejela njegova pooblaščenka. Nasprotna udeleženka je predlagala zavrnitev pritožbe predlagatelja.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Glede na trditve nasprotne udeleženke v odgovoru na pritožbo pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je pritožba predlagatelja sposobna za pritožbeno vsebinsko presojanje, saj ni nepopolna, kot je razvidno iz podatkov spisa pa je bila vložena v zadostnem številu za sodišče in nasprotno stranko. Vložena je bila namreč v dveh izvodih. Po tretjem odstavku 343. člena ZPP je pritožba nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, to je navedbe odločbe, zoper katero se pritožba vlaga (pogoj iz 1. točke) in podpis pritožnika (pogoj iz 4. točke). Za izpolnitev pogoja iz 1. točke zadošča navedba podatkov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti katera odločba se izpodbija.² Iz vsebine zapisov predlagatelja na prvi strani in v prvem odstavku na drugi strani vložene pritožbe, ko je predlagatelj navedel naslovnika pritožbe (Okrajno sodišče v Velenju), opravilno številko zadeve (N ...) ter da vlaga pritožbo zoper sklep v točkah I, II in III, vsebino katerih pa je (v prvem odstavku na strani 2 pritožbe) tudi povzel, izhaja, da je pritožnik navedel dovolj podatkov za ugotovitev, da s pritožbo izpodbija predmetni sklep sodišča prve stopnje.

6. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je dotedanja pooblaščenka predlagatelja odvetnica P. sodišče prve stopnje z dopisom 12. 12. 2017 obvestila o odpovedi pooblastila predlagatelju. Zato je sodišče prve stopnje (kot je razvidno iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, speti v spisu med list. št. 229 in 230) predlagatelju vabilo na narok 6. 4. 2018 vročalo osebno, to pa s takoimenovano fikcijo vročitve po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP in sicer (glede na 26. 2. 2018 puščeno obvestilo) z dne 13. 3. 2018, s fikcijo vročitve opravljeno vročitvijo. Predlagatelj se naroka 6. 4. 2018 (kot je to razvidno iz zapisnika o naroku in predhodnih listin v spisu) ni udeležil, pred tem pa svojega izostanka tudi ni opravičil ali prosil za preložitev. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve o podani bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj predlagatelju ne bilo omogočeno, da bi se lahko izjavil o navedbah nasprotne udeleženke (o popolnem uničenju osebnega vozila Peugeot 2007, kot predmeta skupnega premoženja, v prometni nesreči avgusta 2017), podanih na navedenem naroku.

7. Glede na vsebino izreka pod točko III (da se predlog za delitev stanovanja z ID znakom del stavbe... na naslovu ... zavrne) so protispisne in neutemeljene pritožbene trditve in z njimi utemeljeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo.

8. Po določilu 119. člena ZNP mora predlog za delitev stvari vsebovati opis stvari, ki naj se deli, podatke o skupnih lastnikih in velikosti njihovih deležev ter o imetnikih stvarnih pravic na stvari, če pa je predmet delitve nepremičnina, pa je potrebno navesti zemljiškoknjižne podatke ali predložiti listine, če nepremičnina ni vpisana v zemljiški knjigi. Po določbi 128. člena ZNP sodišče v postopku delitve skupne stvari odloči, kateremu od udeležencev se dodelijo posamezne stvari, ki spadajo v skupno premoženje. Določba prvega odstavka 124. člena ZNP (v zvezi s členom 127 ZNP) pa določa, da sodišče v sklepu o delitvi skupnega premoženja odloči, da morajo udeleženci, ki imajo stvar oziroma dele stvari v svoji posesti, te izročiti udeležencem, ki jim pripadajo po delitvi stvari. Iz navedenih zakonskih določil tako izhaja, da predlagatelju v predlogu za delitev stvari ni potrebno navesti zahtevka oz. predloga, kako se naj delijo predmeti skupnega premoženja, ampak le podati navedbe o tem, kakšne stvari predstavljajo predmete skupnega premoženja, kdo so skupni lastniki in kolikšna je velikost njihovih deležev, nepravdno sodišče pa mora po procesnih pravilih, kot jih določa ZNP oz. v primeru, da ta teh ne določa, s smiselno uporabo pravil ZPP (37. člen ZNP), zagotoviti podlago za odločitev, kot mu jo nalagajo določila 128. člena in prvega odstavka 124. člena ZNP. To je, kateremu od udeležencev se dodelijo (sedaj v izključno last) posamezne stvari, ki spadajo v skupno premoženje in kdo mora komu izročiti stvari, ki jih sicer ima v posesti, da bi lahko tisti, ki mu je bila stvar dodeljena (sedaj v izključno last), pridobil s takšnim (pravnomočnim in izvršljivim) sklepom izvršilni naslov in s tem možnost s predlaganjem prisilne izvršbe doseči njegovo uresničitev (realizacijo). Zato je sklep o delitvi sicer oblikovalne narave, vendar pa vsebuje tudi dajatveni del, s katerim se naloži izvedba delitve, čeprav sklep v celoti predstavlja odločitev o načinu delitve, s katerim se konča v sklepu določeno preoblikovanje skupne lastnine na predmetih delitve.³ Pravno zmotni in zato neutemeljeni so tako pritožbeni očitki in razlogovanje o nedopustnosti dajatvenega naloga v sklepu o delitvi in o pristojnosti pravdnega sodišča za odločanje o delitvi ter s takšnimi okoliščinami utemeljevana kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeno pa je tudi pravno razlogovanje pritožnika o napačnosti odločanja sodišča prve stopnje, ker nasprotna udeleženka ni vložila nasprotnega predloga ter o potrebnosti odločanja zgolj o predlogu predlagatelja ter o potrebnosti njegove zavrnitve glede na predlagateljev umik tožbe v napotenem pravdnem postopku. Učinke odločitve v napotenem pravdnem postopku je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako, kot to izrecno določa drugi odstavek 10. člena ZNP, ker pa predlagatelj predloga za delitev v tem postopku ni umaknil, sodišče prve stopnje tudi ni imelo dejanske podlage za ukrepanje, kot ga v nepravdnih postopkih (ob umikih predlogov) določa 23. člen ZNP.

9. Ker so predlagatelja v postopku pred sodiščem prve stopnje, razen po odpovedi pooblastila odvetnice P., kot je navedeno že zgoraj, zastopale pooblaščenke, je sodišče prve stopnje pravilno (prvi odstavek 137. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) pisne vloge nasprotne udeleženke (odgovor na predlog in nadaljnje pisne vloge) vročalo predlagateljevim pooblaščenkam. Zato so neutemeljeni, sicer nekonkretizirani pritožbeni očitki predlagatelja o podanosti absolutne bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev udeležencev o tem, kakšne stvari spadajo v skupno premoženje, ob spornosti posameznih zatrjevanih stvari in višine deležev udeležencev na skupnem premoženju, pa upoštevajoč pravnomočne odločitve v napotenih pravdnih postopkih in glede odločitve o tožbi predlagatelja na podlagi določila drugega odstavka 10. člena ZNP, pravilno ugotovilo, da predmete skupnega premoženja udeležencev predstavljajo denarna sredstva v višini 81.900,00 EUR, osebno vozilo Peugeot 207, letnik 2011 in umetniški sliki slikarjev C. in Č.. Na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju P ... dne 25. 8. 2017 (na katero je nepravdno sodišče vezano), pa je tudi pravilno ugotovilo, da znaša delež predlagatelja na skupnem premoženju 30 %, delež nasprotne udeleženke pa 70 % ter da znaša takšen delež predlagatelja in nasprotne udeleženke na vseh predmetih skupnega premoženja. Pravilno pa je zato, ker se predlagatelj na dejstvo uničenja vozila Peugeot 207 do katerega je prišlo tekom postopka, ni odzval, zaradi uničenja vozila pa njegova delitev ni možna, sodišče prve stopnje njegov predlog v tem delu zavrnilo. Glede denarnih sredstev, kot generičnih stvari, ki jih je možno fizično deliti, je sodišče prve stopnje tudi pravilno opravilo njihovo fizično delitev med udeleženca v razmerju ugotovljenih deležev na skupnem premoženju. Pritožbeni očitki o dejanski in pravni zmotnosti takšnih ugotovitev, ker višji delež na skupnem premoženju izključuje zahtevek za plačilo denarnih sredstev ter o tem, da denarna sredstva kot predmeti skupnega premoženja v obsegu, kot bi jih naj imel v posesti predlagatelj, ne obstajajo, so tako neutemeljeni.

11. Utemeljene pa so pritožbene trditve o zmotnosti presoje sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru nasprotne udeleženke. Že iz zgoraj izpostavljene oblikovalne narave sklepa o delitvi in nastopa učinkov sklepa o delitvi, ko šele z v sklepu zajeto odločitvijo sodišča o načinu delitve pride do preoblikovanja skupnega premoženja oziroma skupne lastnine (v primeru fizične delitve šele s takšno odločitvijo prejšnji skupni imetniki na dodeljenih stvareh pridobijo izključno lastnino), nasprotna udeleženka v času uveljavljenega pobotnega ugovora (terjatve iz naslova skupnih prihrankov, kot jo je sama opredelila), ni imela še nobene terjatve, prav tako pa tudi predlagatelj zoper njo ne.⁴ Tako v zvezi z njeno v pobot uveljavljano terjatvijo zoper predlagatelja iz naslova skupnih prihrankov, niso izpolnjeni splošni pogoji iz 311. člena OZ, ker med predlagateljem in nasprotno udeleženko niso obstajale nobene denarne obveznosti, ki bi si stale nasproti. Zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti pobotnega ugovora nasprotne udeleženke je tako zmoten. Pritožbi predlagatelja je bilo zato v tem delu potrebno ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se pobotni ugovor nasprotne udeleženke zavrne. Posledično s takšno odločitvijo pa je moralo pritožbeno sodišče preoblikovati in presoditi tudi celotno odločitev pod točko I izreka izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem pa tudi odločitev sodišča prve stopnje o delitvi denarnih sredstev predlagatelja in nasprotne udeleženke kot predmetov skupnega premoženja.

12. ″Denarni prihranki″ v višini 81.900,00 EUR, kot je te ob ugotovitvi, da ti predstavljajo denarna sredstva, ki so v višini 63.900,00 EUR v posesti predlagatelja, v višini 18.000,00 EUR pa v posesti nasprotne udeleženke, poimenovalo sodišče prve stopnje, pomenijo zgolj namensko opredelitev njihovega nastanka po udeležencih. Sicer denarna sredstva kot predmeti skupnega premoženja predstavljajo istovrstne generične stvari, ki so lahko predmet fizične delitve, to pa zaradi svoje istovrstnosti v svojem celokupnem obsegu. Zato je sodišče prve stopnje v odločitvi pod točko I/1 izreka (glede na določilo 128. člena ZNP) napačno odločilo o njihovi fizični delitvi parcialno v okviru obsega, kot ga ima v posesti vsak od udeležencev. Glede na njihov ugotovljen obseg (višino) 81.900,00 EUR in ugotovljeno višino deležev udeležencev na skupnem premoženju, je tako materialnopravno pravilna odločitev o fizični delitvi ugotovljenih denarnih sredstev takšna, da se predlagatelju dodeli 24.570,00 EUR (kolikor znaša 30 % od 81.900,00 EUR) in nasprotni udeleženki 57.330,00 EUR (kolikor znaša 70 % od 81.900,00 EUR). Glede na to, da ima predlagatelj že v posesti (v razpolaganju) denarna sredstva v višini 63.900,00 EUR, nasprotna udeleženka pa 18.000,00 EUR, je (glede na določilo prvega odstavka 124. člena ZNP) predlagatelj dolžan nasprotni udeleženki izročiti oziroma, ker gre za denarna (plačilna) sredstva, plačati 39.330,00 EUR, kot je to, pod točko I/3 sicer pravilno, čeprav na podlagi napačnega materialnopravnega razlogovanja, odločilo tudi sodišče prve stopnje. Ob tem pa je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi 313. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP, predlagatelju določilo tudi 15-dnevni izpolnitveni rok za plačilo, glede na naloženo denarno obveznost pa mu tudi pravilno v primeru zamudnega plačila naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti, kot to določata prvi odstavek 299. člena OZ in prvi odstavek 378. člena OZ. Pritožbene trditve o pravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje o določitvi takšnega paricijskega roka in prisoji zakonskih zamudnih obresti so tako neutemeljene. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve o dopustnosti zgolj prisoje zamudnih obresti, kot jih določa šesti odstavek 70. člena SPZ. Kot izhaja iz samega določila šestega odstavka 70. člena SPZ⁵ gredo obresti, kot jih določa navedeno določilo, zgolj takrat, ko sodišče namesto prodaje dodeli solastno (skupno) stvar enemu od solastniku (skupnih lastnikov) proti njegovi obveznosti, da izplača drugim solastnikom (skupnim lastnikom) sorazmerni del prodajne cene, do celotnega poplačila pa imajo ti drugi solastniki (skupni lastniki) na stvari zakonito zastavno pravico. V predmetnem postopku pa ni bila izvedena takšna delitev.

13. Pritožbeno sodišče je tako pritožbenim očitkom v zvezi s pobotnim ugovorom ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka, nadaljnjo pritožbo predlagatelja pa zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenih, še izpodbijanih delih potrdilo (drugi in tretji odstavek 365. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 37 ZNP).

14. Sodišču prve stopnje se niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 37 ZNP).

15. Pritožbeni stroški udeležencev ne predstavljajo skupnih stroškov postopka. Zato po določbi prvega odstavka 35. člena ZNP predlagatelj in nasprotna udeleženka sama trpita svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
¹ Določila ZNP se v predmetnem postopku uporabljajo glede na določbo prvega odstavka 216. člena ZNP-1.
² Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem - 3. knjiga GV Založba 2009, stran 524.
³ Vesna Rijavec, Sklep o delitvi solastnine v nepravdnem postopku, Podjetje in delo št. 5, letnik 2011, GV Založba.
⁴ V tem času sta bila oba še samo imetnika skupne lastninske pravice na denarnih sredstvih kot predmetih skupnega premoženja.
⁵ Šesti odstavek 70. člena SPZ določa, da solastnik, ki je po prejšnjem (petem odstavku) dobil stvar, pridobi lastninsko pravico na stvari s pravnomočnostjo odločbe o delitvi, drugim solastnikom pa mora izplačati njihove deleže najkasneje v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe skupaj z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, od dneva pravnomočnosti odločbe do dneva plačila. Drugi solastniki imajo do celotnega poplačila na stvari zakonito zastavno pravico. Peti odstavek 70. člena SPZ določa, da na predlog solastnika lahko sodišče odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 2592/2010
• VSL sodba I Cpg 531/2010
• VSL sodba I Cpg 1207/2010