<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba Cpg 79/2019

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2019:CPG.79.2019
Evidenčna številka:VSC00024764
Datum odločbe:08.07.2019
Senat, sodnik posameznik:Irena Leskovšek Jurjec (preds.), mag. Aleksander Urankar (poroč.), Tatjana Kamenšek Krajnc
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:prodajna pogodba - pritožbene novote - pravilna uporaba materialnega prava - materialno pravo - ugovorne navedbe - trditveno in dokazno breme - napotki pritožbenega sodišča - pravna dejanja - pravna vprašanja - ponovno sojenje

Jedro

Skladno s prvim odstavkom 362. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP je moralo sodišče prve stopnje le opraviti pravdna dejanja in obravnavati sporna vprašanja, kar je tudi storilo. Nižja sodišča niso vezana na pravna in materialna stališča višjih sodišč, za kar se očitno zavzema pritožba, zato do zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni prišlo. S pritožbo toženka torej želi preko lastne razlage določb in pogojev pogodbe, ki se nanašajo na po pogodbi predvideni (redni) prodaji nepremičnine in izvedbi investicije, neutemeljeno na tožnike prevaliti nekakšno dodatno trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki jih tožniki za utemeljenost zahtevka po določbah 5.2. in zadnjega odstavka 2.3. člena pogodbe niso bili dolžni zatrjevati in izkazovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 3.281,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo (I.), da mora tožena stranka (toženka) v 15 dneh od vročitve sodbe plačati tožeči stranki (tožnikom) skupaj 886.997,16 EUR (prvemu in drugemu tožniku vsakemu 399.148,72 EUR in tretjemu tožniku 88.699,72 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2008 dalje do plačila, in (II.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da mora toženka tožnikom plačati v 15 dneh 13.962,18 EUR pravdnih stroškov, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in iz razloga kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi (med drugim)2 navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo 5.2. člen pogodbe in da je odločalo izven materialnopravnih okvirjev ter napotkov, ki jih je začrtalo revizijsko sodišče v sklepu II Ips 281/2013 z dne 20.8.2015. Predmetno pogodbeno določbo je razlagalo izolirano in brez upoštevanja drugih pogodbenih določb, ki determinirajo pogoje prodaje. Eden od teh je bil, da se prodajana nepremičnina lahko izprazni šele po izgradnji nove nepremičnine oziroma v skladu s kasnejšim sporazumom šele po adaptaciji obstoječih poslovnih prostorov toženke. Prodajalci bi bili upravičeno posredovati (prizadevati si poiskati kupca) pri sklenitvi prodajne pogodbe šele, ko bi bila izpolnjena predpostavka, da se prodajana nepremičnina lahko izprazni in proizvodnja preseli v nove prostore. Namen pogodbenih strank je bil, da se šele takrat ugotavlja tržna vrednost. V času posredovanja tožnikov družba ni bila finančno zmožna investirati v izgradnjo oziroma obnovo. Sodišče prve stopnje je sklicujoč se na mnenje izvedenke zmotno štelo, da bi bila družba zmožna pridobiti zunanje vire financiranja (kredite) z ustreznim zavarovanjem svoje opreme. Banke po Zakonu o bančništvu (ZBan-1) in sklepu Banke Slovenije o kreditnih zavarovanjih niso smele odobriti posojila. Banka mora preveriti, če je posojilojemalec sposoben vračila posojila tudi brez unovčitve zavarovanj, in šele, če je sposoben, se posojilo lahko odobri. Iz mnenja izvedenke izhaja, da družba ni bila sposobna. Sodišče prve stopnje je akceptiralo ugotovitve izvedenke, da ni mogoče trditi, da družba ne bi mogla financirati investicije. Izpeljalo je napačen sklep, da tožeča stranka (op. verjetno tožena) ni dokazala, da družba nepremičnine ne bi mogla izročiti v posest, saj iz trditev ne izhaja, da bi neuspešno poskušala zavarovati kredite z zastavo svojega premoženja ali da je neuspešno poskusila uporabiti alternativne vire financiranja. Ni upoštevalo ključne okoliščine, da je bil v času prejema ponudbe direktor družbe prvi tožnik in da bi moral on zagotoviti preselitev ter omogočiti prodajo nepremičnine. Tega ni storil, ampak je le poiskal zainteresiranega kupca, ne da bi obenem zagotovil finančne pogoje za sklenitev prodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj gre pri dokazovanju dejstva o zmožnosti financiranja za dejstvo, ki utemeljuje zahtevek tožnikov. Tožniki nosijo dokazno breme za trditve, ki substancirajo zahtevek (ali so tožniki upravičeno posredovali ob nastopu finančnih zmožnosti družbe, da se nepremičnina lahko izprazni in se proizvodnja preseli v nove prostore), toženka pa za dejstva, s katerimi utemeljuje svoje ugovore. V skladu z ugotovitvami izvedenke je obstajal razumen dvom o zmožnosti za investicijo, zato bi moralo ob pravilni uporabi 215. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče posledično zahtevek zavrniti. Drugi odstavek 5.2.pogodbe je bil predviden le za primer, ko bi bil prvi tožnik razrešen s funkcije direktorja („nova uprava“) in bi prodajalci še vedno iskali kupca. Neoviranje se nanaša le na položaj, ko je še bil prvi tožnik direktor („stara uprava“). Sodišče prve stopnje prvi in drugi odstavek 5.2. pogodbe „meče v isti koš“ in izpelje za tožnike ugodno pravno posledico. Drugi odstavek 5.2. pogodbe je uporabljiv le v primeru, če bi tožniki po razrešitvi prvega tožnika aktivno pristopili k iskanju novega kupca in bi le-ta posredoval resno in nepogojno ponudbo. Tega tožnica ni zatrjevala, zato bi se dejansko stanje lahko presojalo le na podlagi 2.3. pogodbe. To pravilno izhodišče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VS RS) v izpostavljeni odločbi. Dalo je jasen napotek, da je treba ugotoviti natančen čas prodaje nepremičnine, da se bo lahko pravilno uporabila določba 2.3. pogodbe. Sodišče prve stopnje napotka ni upoštevalo ter je ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 362. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP. Zagrešilo je relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede na čas prodaje, ki je bil zunaj dogovorjenega roka dveh let in pol, namreč tožniki niso upravičeni do plačila prve komponente variabilnega dela kupnine. V posledici zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ocenilo da čas prodaje in zmožnost družbe izpolniti obveznost nista pravno pomembna, zato je izkazan pritožbeni razlog iz prvega odstavka 335. člena ZPP. Določbo 2.3. pogodbe je sodišče prve stopnje nekritično prezrlo z namenom, da bi odločitev arbitrarno (na podlagi tožeči stranki (op. verjetno toženi) neznanih kriterijev) utemeljilo na podlagi določbe 5.2. pogodbe. Napravilo je napačen sklep, da si določila 2.2. in 2.3. pogodbe nasprotujejo. Si ne in tudi, če bi si, jih je treba brati skupaj in iskati skupen namen pogodbenikov. Višina variabilnega dela je bila odvisna od dosežene cene pri prodaji in od časa prodaje. Sodišče prve stopnje je napačno sklepalo, da naj bi iz razloga, ker je bila obveznost prodaje naložena tretji osebi, ne nastopila plačilna zaveza toženke v primeru, če nepremičnina ne bi bila prodana. Takšno stališče skuša utemeljiti z razlago, da naj bi v takšnem primeru prodajalci prevzeli celotno tveganje glede tega dela kupnine, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev. Tožeča stranka (op. verjetno tožena) odgovarja, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja (3. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Po drugem odstavku 8. člena OZ ima kršitev načela enake vrednosti dajatev posledice po OZ. Ker teh razlogov sodišče prve stopnje ni navedlo, manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pristransko sojenje je do te mere arbitrarno, da je kršena pravica toženke do kontradiktornega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tretjega (družbe) pogodba ne more zavezovati in to šteje kot ključni argument, da neaktivnost družbe pri prodaji ne bi imela vpliva na zavezo toženke, drugje pa presojo opre na dejstvo, da uprava družbe ni sprejela ponudbe. V več mestih obrazložitve si je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, izpodbijana sodba je nerazumljiva in se je ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Enkrat šteje, da neizpolnitev tretjega nima vpliva, drugič pa, da je bistvena. Močno je porušilo procesno ravnovesje v škodo toženke, ki je prizadeta tudi v svoji ustavni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 5.2. pogodbe. Kot dejanje oviranja ni mogoče šteti ravnanj prokurista ali nove uprave družbe, ki ju ni mogoče enačiti s toženko. Izvrševanje korporacijskih pravic je zmotno štelo kot oviranje uprave. Prokurist in nova uprava sta bila dolžna upoštevati interese družbe in ravnati neodvisno od interesov in navodil toženke. Očitno sta ocenila, da ponudba ne bi bila v dobro družbe. Šlo je za razumno podjetniško odločitev in ne za zlonamerno oviranje. Sodišče prve stopnje je nekritično zanemarilo zgoraj opisane vidike vodenja družbe. Prav tako bi moralo oba odstavka določbe 5.2. pogodbe uporabljati ločeno, medtem ko za oviranje ni določene posledice (gre za tako imenovani lex imperfecta). V nadaljevanju pritožbe toženka izpodbija razloge sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na znižanje variabilnega dela kupnine (na korekcijo kupnine izven pogodbenih določil, če so tožniki posredovali neresnične podatke) in v tej smeri med drugim zatrjuje tudi bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter izpostavlja, da ta ugovor uveljavlja na podlagi tretjega odstavka 2.8. člena pogodbe.

3. Tožniki so v odgovoru na pritožbo toženke predlagali zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev svojih pritožbenih stroškov. Med drugim so se strinjali z razlogi izpodbijane sodbe in še navedli, da je bil namen pogodbenih strank, da se kupnina plača. Toženka je prvega tožnika na več načinov ovirala pri sklenitvi prodajne pogodbe. Posledica kršitve res ni določena v prvem odstavku določbe 5.2. pogodbe, a je določena v zadnjem odstavku določbe 2.3. pogodbe, in sicer, da se bo ob nastopu okoliščin iz 5.2 variabilni del izplačal v roku 15 dni od nastopa okoliščine. Očitno prokurist in nova uprava nista ravnala v dobro družbe. Nepremičnina je bila kasneje z dvema pogodbama prodana istemu kupcu in za enako kupnino. Ravno prodaja je omogočila razdolžitev družbe. Odgovori na vprašanja, ki so bila zastavljena izvedenki, za odločitev v tej zadevi niso relevantni, tožnica pa v tej smeri uveljavlja tudi neupoštevne pritožbene novote.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožbena trditev, da se ugovor znižanja variabilnega dela kupnine uveljavlja na podlagi tretjega odstavka določbe 2.8. pogodbe, neupoštevna pritožbena novota (glej 337. člen ZPP). Na ta odstavek pogodbe se toženka vse do te pritožbe ni sklicevala, pri čemer morajo obstoj pogodbenega prava zatrjevati stranke same in ga sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Toženka je vložila celo nasprotno tožbo, s katero je iz popolnoma identičnih razlogov (zaradi posredovanja neresničnih knjigovodskih podatkov ter na podlagi med drugimi tudi prvega in drugega odstavka določbe 2.8. pogodbe) in v enaki višini zahtevala znižanje že izplačanega fiksnega dela kupnine (gre za zadevo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 201/2016). Glede omenjenega ugovora je, kljub navedbam tožnikov, da gre za nerelevantne okoliščine in da naj pojasni, kako iz tega naslova znižuje sporni variabilni del kupnine, pojasnila le, da gre za korekcijo izven pogodbenih določil na podlagi drugega odstavka določbe 2.8. pogodbe. Zadeva po tožbi (predmetna zadeva) in zadeva po nasprotni tožbi se rešujeta ločeno, pri čemer je pravilnost takšnega načina reševanja obeh zadev v zgoraj izpostavljeni odločbi potrdilo VS RS. Pritožbeno sodišče, čeprav se je sodišče prve stopnje (po nepotrebnem) ukvarjalo tudi z omenjenim ugovorom, ne vidi okoliščin, iz katerih bi izhajala kakršnakoli upoštevna povezava med vtoževanim variabilnim delom kupnine (neposredno odvisne od razlike v vrednosti nepremičnine z oceno vrednosti nepremičnine s strani toženke) ter morebitnimi s strani prodajalcev posredovanimi neresničnimi knjigovodskimi podatki družbe. Neresnični knjigovodski podatki lahko že po naravi stvari (tudi izven pogodbenih določil) vplivajo na fiksni del kupnine, saj je bil v konkretni zadevi le-ta neposredno odvisen od vrednosti družbe, medtem ko je višina spornega variabilnega dela neposredno odvisna le od razlike v (o)cenah nepremičnine. Tudi sicer ni jasno, kako bi lahko toženka na podlagi enakih razlogov uspešno dosegla dvakratno znižanje kupnine (po nasprotni tožbi fiksnega in tu še zahtevanega variabilnega dela). Nenazadnje variabilni del (še) ni bil izplačan, zato toženka upoštevaje (kot novoto sicer neupoštevni) tretji odstavek določbe 2.8. pogodbe pravilno (z nasprotno tožbo) zahteva znižanje izplačanega fiksnega dela kupnine. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih očitkov v zvezi z znižanjem variabilnega dela kupnine, saj tudi njihova morebitna utemeljenost ne more imeti vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, in v tem (povsem odvečnem) delu sodbe sodišča prve stopnje ni preizkusilo.

6. Pritožbeni očitki v smeri storitve absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na prvi stopnji sojenja niso utemeljeni. Tako imenovani standard obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje je spoštovan v zadostni meri in izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo vsa (za pravilno odločitev potrebna) pravno relevantna dejstva in o njih navedlo zadostne razloge, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Nedoslednosti, ki jih izpostavlja pritožba, se nanašajo na razlago pogodbe in zato lahko pomenijo le zmotno uporabo materialnega prava, ne pa omenjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V tem okviru sicer drži pritožbeno zavzemanje, da si določbi 2.2. in 2.3. pogodbe ne nasprotujeta in da bi ju bilo treba razumeti skupaj, vendar je sodišče prve stopnje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, kljub nekaterim materialnopravno napačnim oziroma netočnim argumentom sporno pogodbo v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka (kot celoto) pravilno razlagalo. Pritožbeno nestrinjanje z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje (zavrnitev ugovornih navedb toženke) ne more pomeniti arbitrarnega odločanja in kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (oziroma kršitve 22. člena URS). Sojenje na prvi stopnji ni bilo arbitrarno in ni potekalo na podlagi toženki nepoznanih kriterijev, temveč je potekalo na podlagi trditvene in dokazne podlage tožnikov, ki so se konkretno sklicevali na določbi 5.2. in (zadnjega odstavka) 2.3. pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje ni kršilo okvirov in napotkov iz sodbe in sklepa VS RS II Ips 281/2013 z dne 20.8.2015. V prvem sojenju je zahtevek presojalo na podlagi določb 2.2. in 2.3. pogodbe in pritožbeno sodišče je te razloge potrdilo. VS RS je v zgoraj izpostavljeni zadevi tako zavzelo stališče, da je po določbi 2.3. pogodbe čas prodaje nepremičnine relevanten in da bi bilo treba za pravilno uporabo te določbe ugotoviti, kdaj je bila nepremičnina prodana. Skladno s prvim odstavkom 362. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP je moralo sodišče prve stopnje le opraviti pravdna dejanja in obravnavati sporna vprašanja, kar je tudi storilo. Nižja sodišča niso vezana na pravna in materialna stališča višjih sodišč, za kar se očitno zavzema pritožba, zato do zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni prišlo. Sodišče prve stopnje tudi sicer ni bilo dolžno zahtevka presojati le na podlagi revizijsko presojane določbe 2.3. pogodbe. Upoštevaje trditveno podlago tožnikov je (v ponovljenem sojenju) pravilno opravilo presojo (tudi) na podlagi določbe 5.2. pogodbe, ki v prvem sojenju evidentno ni bila uporabljena, saj je bilo zahtevku ugodeno na podlagi drugih določb pogodbe.

8. V izpodbijani sodbi ni najti podlage za zaključek, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbo 5.2. pogodbe. Ker je prišlo do situacije iz določbe 5.2. pogodbe v zvezi z zadnjim odstavkom določbe 2.3. pogodbe (do resne in nepogojne ponudbe za nakup nepremičnine, ki je družba ni akceptirala, pri čemer je izpeljavo prodaje nepremičnine ovirala toženka), vsekakor ni mogoče nekritično slediti siceršnjemu teku dogodkov, ki jih je tudi predvidevala pogodba (predvidenima prodaji nepremičnine in investiciji ter pogojem, ki jih pogodba določa zanju), na način, ki ga izpostavlja pritožba. Tožniki so zatrjevali in izkazali nastop omenjenih okoliščin iz določbe 5.2. pogodbe v zvezi z zadnjim odstavkom določbe 2.3. pogodbe, kar po pogodbi zadošča za utemeljenost zahtevka po tožbi. Medtem ko je toženka tista, ki se je branila, da v tistem času prodajne pogodbe sploh ne bi bilo mogoče izvesti (v pritožbi tudi, da prodajalci zato sploh ne bi smeli posredovati pri prodaji in da bi moral prvi tožnik kot direktor družbe zagotoviti ustrezno premoženjsko stanje družbe) in da zato (posledično) ni bilo oviranja s strani toženke ter neutemeljene zavrnitve resne ponudbe s strani družbe. Gre za ugovor(e) toženke in na njej je bilo trditveno in dokazno breme, da pogodbe v relevantnem času ne bi bilo mogoče izvesti, zato drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. S pritožbo toženka torej želi preko lastne razlage določb in pogojev pogodbe, ki se nanašajo na po pogodbi predvideni (redni) prodaji nepremičnine in izvedbi investicije, neutemeljeno na tožnike prevaliti nekakšno dodatno trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki jih tožniki za utemeljenost zahtevka po določbah 5.2. in zadnjega odstavka 2.3. člena pogodbe niso bili dolžni zatrjevati in izkazovati. Vsekakor pa velja že na tem mestu dodati, da toženka ni izkazala, da družba v relevantnem času ne bi bila sposobna sama izvesti prodaje in investicije, oziroma da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila družba navedeno sposobna storiti.

9. Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ekspertizi sodne izvedenke, da je bila družba, kljub slabi finančni situaciji, v letih 2007 in 2008 premoženjsko sposobna izvesti investicijo in se posledično preseliti ter kupcu izročiti (prosto) nepremičnino. Hkrati je bila nepremičnina nesporno kasneje prodana istemu kupcu in za enako kupnino, medtem ko je družba po ugotovitvah sodišča prve stopnje postala najemnica prodanih poslovnih prostorov. Izvedenka, ki je našla (dva) možna in (posamično) zadostna vira za financiranje sporne investicije (kredit z ustreznim zavarovanjem in alternativne vire financiranja), je pojasnila, da je govorila o verjetnosti takšnega financiranja, medtem ko pritožba izpodbija le enega izmed možnih virov financiranja (pridobitev kredita), kar ne more pripeljati do drugačnih zaključkov v tej smeri. Obenem je izpodbijanje zaključkov o možnosti financiranja s kreditom neutemeljeno in v določeni meri podkrepljeno z neupoštevnimi pritožbenimi novotami (337. člen ZPP). Pritožba s sklicevanjem na ZBan-1 in Sklep Banke Slovenije, čeprav se zdi, da s citiranjem zakonskih določb uveljavlja očitek zmotne uporabe materialnega prava, posega v dejansko stanje s trditvami, ki jih doslej oziroma pravočasno in v tako konkretizirani obliki toženka ni podala (da (očitno nobena) banka le na podlagi danega zavarovanja družbi kredita ne bi odobrila). V roku 15 dni, ki ga je imela za podajo pripomb na prvo ekspertizo izvedenke, je toženka precej bolj splošno nasprotovala oceni glede možnosti za pridobitev kredita (da skrbna banka družbi v takšnem stanju kredita ne bi odobrila). Šele po preteku roka je izpostavila neopredeljene „dodatne pogoje“, ki naj bi jih zahtevale banke. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenka predmetno še dodatno pojasnila in toženka zopet ni podala tako konkretnega ugovora, kot ga izpostavlja v pritožbi, medtem ko je bila izvedenka v tej smeri še zaslišana na naroku in zanjo ni bilo več nobenih dodatnih vprašanj. Povedano drugače, sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na ekspertizo izvedenke in ugotovilo, da je bila družba (brez finančno ugodnejše pomoči s poroštvom toženke, lastnice) sposobna sama storiti zgoraj navedeno. V dodatnem argumentu sodišča prve stopnje, da toženka ni zatrjevala, da bi družba neuspešno poskušala pridobiti te vire, in da zato ni mogoč drugačen zaključek, ni najti nobenih nedoslednosti in kot je bilo že pojasnjeno je trditveno in dokazno breme v tej smeri na toženki. Skladno z navedenim tudi ni mogoče slediti pritožbenim lastnim dokaznim ocenam, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil direktor družbe takrat prvi tožnik (op. ta okoliščina je upoštevana in ni spregledana) in da je le poiskal zainteresiranega kupca, ni pa zagotovil finančnih pogojev za sklenitev prodajne pogodbe. Dokazovanje dejstev o zmožnosti financiranja investicije se nanaša na (ne)utemeljenost zavrnitve resne ponudbe in oviranja s strani toženke, na ugovore toženke in ne na tožbeni zahtevek, ki temelji na zgoraj izpostavljenih določbah 5.2. pogodbe in (zadnjega odstavka) 2.3 pogodbe. Skladno z navedenim ni mogoče najti podlage za napačno uporabo 215. člena ZPP, pri čemer ugotovljene okoliščine kažejo, da bi družba v letih 2007 in 2008 lahko izvedla investicijo in prodajo.

10. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje določbo 5.2. pogodbe po posamičnih odstavkih uporabiti povsem ločeno oziroma na način, za katerega se zavzema pritožba, in zmotna uporaba materialnega prava v tej smeri ni podana. Po določbi prvega odstavka določbe 5.2. pogodbe se je toženka obvezala, da ne bo v ničemer in na noben način, ne z aktivnimi ali pasivnimi dejanji ovirala uprave družbe pri izpeljavi prodaje nepremičnine, od katere je odvisna višina variabilnega dela kupnine. Po drugem odstavku iste določbe so imeli prodajalci tudi v primeru razrešitve prvega tožnika kot direktorja družbe še vedno pravico pod pogoji pogodbe iskati kupca in, če bi ga našli, ta pa bi posredoval resno nepogojno ponudbo za odkup, je uprava družbe dolžna ponudbo akceptirati in skleniti pogodbo o prodaji. Če pa bi uprava odklonila, bi se s trenutkom odklonitve štelo, da je plačilo (vtoževanega) variabilnega dela zapadlo s trenutkom odklonitve. Višina tega dela bi znašala razliko med ocenjeno vrednostjo s strani toženke in ceno po ponudbi. Kot pravilno izpostavljajo tožniki v odgovoru na pritožbo, je treba upoštevati še zadnji odstavek določbe 2.3. pogodbe, po katerem se v primeru nastopa okoliščin iz 5.2. pogodbe variabilni del izplača prodajalcem v roku 15 dni od nastopa okoliščine. Povedano drugače, pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je zaradi oviranja s strani toženke in nesprejema resne in nepogojne ponudbe s strani uprave družbe nastopila obveznost toženke za izplačilo spornega variabilnega dela kupnine. Obenem velja še pripomniti, da je prvi tožnik po intervenciji toženke družbo zastopal skupno s prokuristom, zato pritožbenega izpostavljanja pojma ″nova uprava″ ni mogoče strogo uporabiti le za čas, ko je bil prvi tožnik razrešen z mesta direktorja. Tudi sicer pa je nenazadnje, če se celo upošteva lastna razlaga toženke, imela nova uprava na voljo en dan za sprejem ponudbe. V delu, v katerem pritožba izpostavlja, v kakšnem položaju bi morali prodajalci iskati kupca in kdaj bi morala biti najdena kupec ter pridobljena ponudba, gre za lastno razlago pogodbe, ki ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Varstvo prodajalcev je bilo namreč dvojno, in sicer toženka ni smela ovirati prvega tožnika, ki je ostal direktor družbe, pri izpeljavi prodaje nepremičnine, tudi v primeru razrešitve, pa je sporni del kupnine zapadel, če oziroma ko je ″nova uprava″ zavrnila resno nepogojno ponudbo kupca. Pritožbeno strogo ločevanje in razumevanje le posamičnih odstavkov omenjene pogodbene določbe ne more biti utemeljeno. Predmetno še posebej velja v situaciji kot je konkretna, ko je toženka v relevantnem obdobju kot pogodbena partnerka ravnala na način, ki ga je podrobno ugotovilo sodišče prve stopnje (določitev skupnega zastopanja, nezadostna odzivnost glede ponudb in predlogov ter razrešitev prvega tožnika z mesta direktorja družbe).

11. Kot je že navedeno zgoraj za presojo po določbah 5.2. pogodbe v zvezi z zadnjim odstavkom 2.3. pogodbe dejstvo, kdaj je bila nato nepremičnina prodana kupcu, ni več pravno relevantno. Ni prišlo namreč do nameravane prodaje po določbi 2.3. pogodbe, temveč do predvidene situacije iz določbe 5.2. pogodbe. Variabilni del je zapadel v roku po nastopu okoliščin iz določbe 5.2. pogodbe. Okoliščina, da je družba nepremičnino z dvema pogodbama kasneje prodala istemu kupcu in za isto kupnino, vsekakor toženki glede na povedano ne more biti v korist, saj le dodatno kaže na kupčevo oziroma ponudnikovo resnost, medtem ko je sodišče ugotovilo, da je bila družba premoženjsko sposobna prodati nepremičnino že v času oviranja s strani toženke oziroma ob podaji ponudbe, ki s strani družbe ni bila sprejeta. Tretjega, to je družbe, res določbe pogodbe med tožniki in toženko ne morejo zavezovati, lahko pa pogodba določi posledice za primere ravnanja tretje osebe, družbe (npr. za nesprejem resne ponudbe) in sporna pogodba jih je tudi je določila. Morebitni deloma zmotni oziroma ne povsem skladni materialnopravni razlogi sodišča prve stopnje, ki jih v nekaterih delih minuciozno izpostavlja pritožba, takšne pravilne končne presoje (glej npr. drugi odstavek na 32. strani izpodbijane sodbe) ne omajejo.

12. Sodišče prve stopnje je relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera, ki so razvidne iz izpodbijane sodbe, ugotovilo pravilno. Toženka je sprejela jamstvo in obveznost, da ne bo v ničemer in na noben način, ne z aktivnim ali pasivnim ravnanjem, ovirala uprave družbe pri prodaji nepremičnine. Pritožbeno zavzemanje, da je z uvedbo skupnega zastopanja, z razrešitvijo prvega tožnika z mesta direktorja in, kar je bistveno, med drugim tudi s svojo pasivnostjo v zvezi s pozivi, le izpolnjevala svoja korporacijska upravičenja, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč podrobno opisalo relevantne lastniške in personalne povezave ter ravnanja toženke, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na oviranje prodaje in zmotna presoja v tej smeri ni podana. Ne gre za enačenje toženke z družbo, ampak za ugotavljanje toženkinega s pogodbo določenega nedopustnega vplivanja na prodajo z njenim oviranjem. Ob ugotovitvi, da je šlo za resno in nepogojno ponudbo, ki je družba ni sprejela, je obenem nerelevantno, če te ponudbe prokurist družbe ni ocenil kot takšne. Ker družba ponudbe ni sprejela, hkrati pa je bilo podano oviranje s strani toženke, je nastopila obveznost za plačilo spornega variabilnega dela.

13. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo, z izjemo nerelevantnih očitkov v smeri znižanja variabilnega dela kupnine, toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker tudi takšnih razlogov ni našlo, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožnikom povrniti njihove stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnikom se prizna 3.750 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000 točk (skupaj 47,5 točk), 20 % zvišanje zaradi zastopanja treh tožnikov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 3.281,04 EUR. Tožnikom se upoštevaje povedano ne prizna presežno zahtevanih materialnih stroškov, ker niso skladni z OT, in 50 točk za končno poročilo stranki, ker gre za nesamostojno storitev oziroma za strošek, ki je zajet v strošku za vlogo.

-------------------------------
1 Očitki so povzeti strnjeno in le v bistvenem.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 362, 362/1, 383

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwMzY0