VSC Sodba Cpg 67/2019

Jedro

V obravnavani zadevi je tožen porok katerega obveznost izvira iz poroštvene izjave, medtem ko je v zadevi I Pg 397/2015 bil tožen glavni dolžnik na podlagi posojilne pogodbe iz katere izvira glavni dolg. Ne gre torej za isto terjatev, kot to zmotno navaja tožena stranka, niti za isti pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo vrsto določb OZ oziroma je te napačno uporabilo. Tako je prezrlo določbo prvega odstavka 270. člena OZ, ki določa, da obveznost preneha ne samo z izpolnitvijo ampak tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Eden takih je odpust dolga, ki je v tem, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti in se dolžnik s tem strinja. Iz pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo, v vsebini kot je bila povzeta zgoraj, odpovedal uveljavljanju zahtevka od glavnega dolžnika je tako materialnopravno zaključilo, da je upnik glavnemu dolžniku odpustil dolg4 in se je glavni dolžnik s tem strinjal, s čemer je obveznost glavnega dolžnika prenehala. S prenehanjem glavne obveznosti pa je ugasnilo tudi poroštvo, kakor je to v postopku na prvi stopnji pravočasno uveljavljala tožena stranka, saj je z odpustom dolga glavnemu dolžniku porok prost obveznosti. Obveznost poroka namreč ugasne po načelu akcesornosti. Pri tem upnik ne more doseči učinka, da bi dolg odpustil samo glavnemu dolžniku ne pa tudi poroku,

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje popravljena s sklepom z dne 30. 11. 2018, spremeni tako, da sedaj glasi:

″I. ″Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Ugotovi se, da v stečajnem postopku nad toženo stranko D. Z., ..., obstaja terjatev tožeče stranke P. d.d. - v stečaju, ... v višini 868.061,22 EUR.″

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 4.576,41 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.″

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, popravljeno s sklepom z dne 30. 11. 2018, ugotovilo, da v stečajnem postopku nad toženo stranko obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 868.061,22 EUR (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 14.287,35 EUR pravdnih stroškov tožeči stranki v 15 dneh (točka II. izreka).

2. Tožena stranka po pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da je bila med tožečo stranko in družbo D. d.o.o. kot glavnim dolžnikom, sklenjena sodna poravnava s katero se je tožeča stranka odpovedala uveljavljanju zahtevka do glavnega dolžnika iz posojilne pogodbe, zaključilo, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke kot poroka obstoji.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka kot pravilne v pritožbi povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka (P. d.d. - v stečaju) v gospodarskem sporu I Pg 397/2015 kot posojilodajalec od glavnega dolžnika D. d.o.o. kot toženca zahtevala vrnitev posojila 857.159,55 EUR in da je v navedenem gospodarskem sporu bila (13. 10. 2015) sklenjena sodna poravnava z vsebino: ″Tožeča stranka ugotavlja, da iz tega gospodarskega spora nima nobenega zahtevka do tožene stranke″. Kot pravilne nadalje povzema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v pravdi I Pg 397/2015 tožnik P. d.d. - v stečaju terjal vračilo posojila od glavnega dolžnika D. d.o.o. in da v obravnavani zadevi v tem postopku isti tožnik P. d.d. - v stečaju uveljavlja vračilo posojila od solidarnega poroka in sta torej toženca različni osebi, iz česar pa toženec nadalje zmotno zaključuje, da gre v obeh zadevah za isto terjatev, za istoveten zahtevek in da bi zato zaradi sklenjene sodne poravnave v zadevi I Pg 397/2015, moralo sodišče prve stopnje v tej obravnavani zadevi ugotovitvi obstoj negativne procesne predpostavke ″res transacta″ in ″res iudicata″ in tožbo zavreči. Takšno stališče tožene stranke je zgrešeno, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe¹. V obravnavani zadevi je tožen porok katerega obveznost izvira iz poroštvene izjave, medtem ko je v zadevi I Pg 397/2015 bil tožen glavni dolžnik na podlagi posojilne pogodbe iz katere izvira glavni dolg. Ne gre torej za isto terjatev, kot to zmotno navaja tožena stranka, niti za isti pravdni stranki. O v tem postopku obravnavanem zahtevku tako še ni bilo pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje zato pritožbeno očitane absolutne bistvene kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni storilo, ko je o zahtevku odločilo meritorno.

6. Pritožba pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je to napačno uporabilo materialno pravo in posledično sprejelo napačno odločitev, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožena stranka nadalje tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se je tožeča stranka P. d.d. - v stečaju v zadevi I Pg 397/2015 s sklenjeno sodno poravnavo odpovedala uveljavljati svoje terjatve tekom stečajnega postopka glavnega dolžnika D. d.o.o. Glavni dolžnik D. d.o.o. namreč tedaj ni bil v stečajnem postopku, kar jasno izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 13. 10. 2015 v zadevi I Pg 397/2015², kakor tudi iz trditev obeh pravdnih strank. Prav tako ni bil v stečaju ob vložitvi tožbe v tej obravnavani zadevi (torej tudi ne v času, ko je tožena stranka terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku nad toženo stranko prerekala).

7. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja zoper toženo stranko kot solidarnega poroka za posojilno terjatev glavnega dolžnika D. d.o.o. ugotovitev obstoja v stečajnem postopku nad toženo stranko priglašene terjatve, ki jo je stečajni upravitelj prerekal. Zatrjeval je, da iz sklenjene sodne poravnave med upnikom P. d.d. - v stečaju in glavnim dolžnikom D. d.o.o. v zadevi I Pg 397/2015 izhaja, da upnik do glavnega dolžnika iz navedenega gospodarskega spora nima nobenega zahtevka, da je s sklenjeno sodno poravnavo obveznost glavnega dolžnika prenehala, s tem pa je ugasnilo tudi poroštvo.

8. Sodišče prve stopnje ugovornim navedbam tožene stranke ni sledilo in je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče prve stopnje je zaključilo: (-) da s sklenitvijo sodne poravnave med tožečo stranko kot upnikom in glavnim dolžnikom D. d.o.o. glavna obveznost ni prenehala, ker ni bila izpolnjena; (-) da če se je tožnik v pravdi I Pg 397/2015 s sklenjeno sodno poravnavo odpovedal uveljavljanju tožbenega zahtevka na plačilo dolgovanega zneska od glavnega dolžnika, se s tem ni odpovedal uveljavljanju enakega zahtevka od solidarnega poroka; (-) da se je tožnik s sklenitvijo sodne poravnave odločil, da svoje terjatve iz posojilne pogodbe ne bo več terjal od glavnega dolžnika in da s to odločitvijo v njegovo samostojno terjatev do solidarnega poroka ni bilo poseženo.

9. Tožena stranka navedene zaključke sodišča prve stopnje utemeljeno izpodbija kot materialnopravno zmotne. Utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje očitno prezrlo vrsto določb OZ oziroma je te napačno uporabilo. Tako je prezrlo določbo prvega odstavka 270. člena OZ, ki določa, da obveznost preneha ne samo z izpolnitvijo ampak tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Eden takih je odpust dolga³, ki je v tem, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti in se dolžnik s tem strinja. Iz pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo, v vsebini kot je bila povzeta zgoraj, odpovedal uveljavljanju zahtevka od glavnega dolžnika je tako materialnopravno zaključilo, da je upnik glavnemu dolžniku odpustil dolg⁴ in se je glavni dolžnik s tem strinjal, s čemer je obveznost glavnega dolžnika prenehala. S prenehanjem glavne obveznosti pa je ugasnilo tudi poroštvo⁵, kakor je to v postopku na prvi stopnji pravočasno uveljavljala tožena stranka⁶, saj je z odpustom dolga glavnemu dolžniku porok prost obveznosti⁷. Obveznost poroka namreč ugasne po načelu akcesornosti. Pri tem upnik ne more doseči učinka, da bi dolg odpustil samo glavnemu dolžniku ne pa tudi poroku, saj bi šlo za pogodbo v breme tretjega in nedopusten poseg v tuje pravno razmerje⁸, zato je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da se z odpovedjo tožbenemu zahtevku zoper glavnega dolžnika, upnik ni odpovedal uveljavljanju enakega zahtevka od solidarnega poroka ter da se je upnik (tožnik) odpovedal zgolj svoji terjatvi do glavnega dolžnika ne pa do solidarnega poroka, kakor tudi, da naj bi bila upnikova terjatev samostojna terjatev do solidarnega poroka in da vanjo s sklenitvijo sodne poravnave ni bilo poseženo. Pri tem se sodišče prve stopnje povsem zgrešeno sklicuje na določbo tretjega odstavka 1019. člena OZ, ki v načelo akcesornosti obveznosti poroka ne posega.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da po tožeči stranki zatrjevani razlog zakaj se je tožeča stranka odločila za sklenitev sodne poravnave z navedeno vsebino, za obravnavano zadevo ni relevanten. Zato tudi ni relevantno ali je sodišče glede po tožeči stranki zatrjevanega, a z ničemer dokazanega niti dokazovanega razloga, napačno odločilo. Tožeča stranka pa ni niti zatrjevala, da je sklenjeno sodno poravnavo kakorkoli izpodbijala oziroma izpodbila.

11. Ob med pravdnima strankama nespornem dejstvu, da glavni dolžnik D. d.o.o. ob sklepanju omenjene sodne poravnave ni bil v stečaju (niti zoper njega stečajni postopek ni bil začet ob vložitvi te tožbe) nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi upoštevaje določbi 254. in 296. člena ZFPPIPP za odločitev ni relevantno.

12. Ob pravilni uporabi materialnega prava se tako izkaže, da se je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo v zadevi I Pg 397/2015 z dne 13. 10. 2015 z glavnim dolžnikom, odpovedal uveljavljanju terjatve zoper glavnega dolžnika, s čemer je prenehala obveznost glavnega dolžnika do tožnika, s tem pa je ugasnila tudi obveznost poroka (torej tožene stranke) do tožeče stranke. Posledično je tožbeni zahtevek neutemeljen.

13. Pritožbi je bilo po navedenem ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti ter tožbeni zahtevek zavrniti kot neutemeljen (člen 358/V ZPP).

14. Posledično je bilo potrebno znova odločiti o pravdnih stroških. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom propadla, mora povrniti toženi stranki nastale pravdne stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/II ZPP), kot jih je ta uveljavljala v specificiranem stroškovniku z dne 7. 11. 2018, pritožbeno sodišče pa jih je odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT). Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 4.576,41 EUR in sicer v višini 3000 točk po tarifni številki 19/1, 3000 točk po tarifni številki 20/1, 80 točk po četrtem odstavku 6. člena OT, 70,80 točk po tretjem odstavku 11. člena OT, 60,68 EUR prevoznih stroškov po 10. členu OT, povečano za 22 % DDV. Stroške je tožeča stranka dolžna povrniti v 15. dneh od prejema te sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

15. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni uveljavljala. Tožeča stranka pa do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena, saj ti niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.
² V prilogi A 14.
³ Prvi odstavek 319. člena OZ.
⁴ Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sklenjeno sodno poravnavo razlagati le tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj je njena vsebina jasna in določna. Prav tako pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje zakaj to ni sledilo trditvam tožeče stranke, da je Višje sodišče v Celju v sodbi Cpg 6/2008 v gospodarskem sporu tožeče stranke D. d.o.o. zoper P. d.d. - v stečaju v zvezi s sporno poravnavo zavzelo stališče, da se s sklenitvijo te sodne poravnave družba P. d.d. - v stečaju ni odpovedala zahtevku iz posojilne pogodbe (glej točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁵ Drugi odstavek 270. člena OZ.
⁶ Člen 1024/I OZ.
⁷ Prvi odstavek 321. člena OZ.
⁸ OZ s komentarjem, GV založba Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 416.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 87/2011
• VSL sodba in sklep II Cp 109/94
• VSL sodba in sklep I Cp 651/94