VSC Sodba II Kp 49408/2013

Jedro

Res je sicer, kar ne ugotavlja le pritožnik, pač pa tudi prvostopenjsko sodišče, da so se izpovedbe oškodovanca tekom postopka spreminjale, vendar pa je prvo sodišče obenem tudi s tehtno argumentacijo, upoštevaje oškodovančeve osebne okoliščine (oškodovanec je bil večkrat obravnavan na policiji in v podobnih okoliščinah, sam je na glavni obravnavi 4. 9. 2018 pojasnil, da se mu je v preteklosti dogajalo veliko stvari, imel pa je tudi težave z drogo in alkoholom, ne gre pa spregledati, da je od obravnavanega dogodka minilo že več kot 5 let), zavzelo pravilno stališče, da mu gre verjeti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi S. D. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen desetih mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Oškodovanec D. Ž. je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obtožencu naložilo še povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 655,69 EUR, povrnitev potrebnih izdatkov oškodovanca, potrebnih izdatkov in nagrade njegove pooblaščenke ter plačilo sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila obtoženčev zagovornik in pristojna državna tožilka. Zagovornik uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter graja odločbo o kazenski sankciji. Zavzema se za to, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višja državna tožilka pa izpodbija le odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja.

3. Odgovora na pritožbi nista bila vložena.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V nasprotju s obtoženčevim zagovornikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v novem sojenju popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obtoženega S. D. pa utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. členu KZ-1.

6. V uvodnem delu pritožbe pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ovrednotilo izvedene dokaze, posledično pa sprejelo napačne materialnopravne zaključke in zmotno presodilo odločilna dejstva. Predvsem skuša izpodbiti po sodišču prve stopnje sprejete sklepe o dokazni vrednosti oškodovančevih izpovedb oziroma izjav pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. V tej zvezi zagovornik natančno predstavi vse razlike v oškodovančevih izpovedbah od prvega telefonskega klica na Operativno komunikacijski Center Policijske uprave ... (v nadaljevanju OKC PU ...) 6. 2. 2013 pa do zadnjega zaslišanja na glavni obravnavi 4. 9. 2018 in zavzame stališče, da je oškodovanec očitno lagal, saj naj bi šlo za različno izpovedovanje o okoliščinah, ki jih ni mogel pomešati. Vse očitke pa naj bi si izmislil in lagal z motivom, da se maščuje obtožencu in drugim policistom, ki so ga že večkrat obravnavali kot storilca prekrškov in kaznivih dejanj.

7. Sodišče druge stopnje se glede zgoraj povzetih pritožbenih navedb, ki merijo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje po prvem sodišču, s pritožnikom ne strinja, saj ugotavlja, da je prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe zavzelo neomajne ter na pravilno ocenjenih dokazih prepričljive in razumne dokazne sklepe. Res je sicer, kar ne ugotavlja le pritožnik, pač pa tudi prvostopenjsko sodišče, da so se izpovedbe oškodovanca tekom postopka spreminjale, vendar pa je prvo sodišče obenem tudi s tehtno argumentacijo, upoštevaje oškodovančeve osebne okoliščine (oškodovanec je bil večkrat obravnavan na policiji in v podobnih okoliščinah, sam je na glavni obravnavi 4. 9. 2018 pojasnil, da se mu je v preteklosti dogajalo veliko stvari, imel pa je tudi težave z drogo in alkoholom, ne gre pa spregledati, da je od obravnavanega dogodka minilo že več kot 5 let), zavzelo pravilno stališče, da mu gre verjeti. Dodatno je treba izpostaviti nekatera dejstva, ki jih je pravilno ovrednotilo že prvo sodišče in sicer, da se je oškodovanec popolnoma prostovoljno odzval vabilu policista D. O., da se z njim odpelje na podajo izjave na policijsko postajo. Kot je bilo razvidno in posnetkov videonadzorne kamere, sta prišla tja ob 12.27 uri, ob 12.39 uri je oškodovanec še pred postajo pokadil cigaret, nakar se je od 12.43 uri vrnil v notranjost. Od tega trenutka dalje se je potemtakem začelo njegovo zaslišanje, policijsko postajo pa je zapustil ob 13.08 uri. Že čez 22 minut, torej ob 13.30 uri, pa je zabeležen njegov klic na OKC PU ... (list. št. 51), v katerem je med drugim navajal: ″in so začeli govorit, da pač jst naj bi ne vem neki kradu in sem zaniku zarad tega ker pa to nisem kriv in se je s stolom pomaknu k men S. D., policist S. D. in me začel tepst, s pendrekom me je tkle pod rebra noter pa z šamarji me je po obrazu klafutal″. Po tem, ko se oškodovanec ni strinjal z operaterjevim navodilom, da naj se vrne na policijsko postajo in zadevo prijavi in mu je operater svetoval naj pa se naslednjega dne zglasi na Policijski postaji v ..., se je oškodovanec še istega dne, čez slabo uro, ob 14.27 uri zglasil pri osebni zdravnici dr. I. P. Ta je v zdravstveni karton zapisala njegovo navedbo, da je bil okoli 13.00 ure na zaslišanju na Policijski postaji v ..., kjer naj bi ga policist udaril s pendrekom. Zdravnica je na obvestilo o telesni poškodbi zapisala diagnozo: udarnina levega lumbalnega predela in udarnina levega ušesa, oškodovancu pa je še izdala napotnico za specialista otorinolaringologa. Zaslišana kot priča, je zdravnica na glavni obravnavi 5. 11. 2015 poudarila, da je bil oškodovanec znerviran, rekel pa je, da so ga pretepli policisti in da jih bo tožil. Dodala je, da ga je od tega odvračala, ker si bo nakopal še večje sitnosti. Naslednjega dne, torej 7. 2. 2013 ob 10.24 uri je bil oškodovanec na pregledu pri specialistu otorinolaringologu mag. M. D., dr. med., že ob 12.20 uri pa je policistu Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili I. Š. na zapisnik podal ustno ovadbo oziroma predlog za pregon (sodišče prve stopnje je vsebino zapisnika korektno povzelo v začetnem delu točke 9). Upoštevaje zgoraj opisane časovne okoliščine ter dejstvo, da oškodovanec, preden ga je policist D. O. povabil na policijsko postajo, sploh ni vedel, da bodo tega dne od njega zbirana obvestila, ni mogoče slediti tezi obrambe, da naj bi bila oškodovančeva kazenska ovadba kriva, ravnal pa naj bi v želji, da se maščuje obtožencu in drugim policistom. Oškodovanec bi v tem primeru moral izkoristiti že prej zadobljene poškodbe (tudi za pritožbeno sodišče je namreč povsem neverjetno, da bi jih utrpel v času od kar je zapustil policijsko postajo, do klica na OKC PU ... oziroma do obiska pri osebni zdravnici) in jih lažno pripisoval posledici obtoženčevega postopanja na policijski postaji. Oškodovanec bi torej moral skovati načrt, kako se bo maščeval, pri tem sploh predhodno ni vedel, da bo v pisarni, kjer bo podajal izjavo, tudi obtoženi policist, pa tudi, če bi ga gnal motiv po maščevanju, bi se verjetno bolj potrudil, da bi bile njegove izjave med seboj skladne. Tudi sam oškodovanec je prostodušno in odkrito izpovedal, da je res grozil policistom po obravnavanem dogodku, vendar zgolj zato, ker je bil jezen zaradi obtoženčevega inkriminiranega ravnanja. Okoliščine, ali je obtoženec v pisarni nekaj preverjal na računalniku, ali je bil oškodovanec tistega dne pozneje še vklenjen v drugem prostoru, katero uniformo je nosil obtoženec, po prepričanju sodišča druge stopnje niso niti odločilne za oceno oškodovančeve verodostojnosti, ko tako obtoženec kakor tudi oškodovanec in zaslišane priče ne zanikajo, da se je med zbiranjem obvestil od oškodovanca v isti pisarni nahajal tudi obtoženec in posnetki video nadzornih kamer kažejo, da se je oškodovanec na policijski postaji zadržal le okoli pol ure.

8. Pritožnik poudarja, da se je oškodovanec nahajal na policijski postaji tekom delovnega časa, ko sta bila tam tudi komandir V. B. in njegov pomočnik J. C., ki pa nista zaznala nobenih nepravilnosti, kljub vratom, ki so se slabo zapirala. Sodišče druge stopnje se tu pridružuje prvemu sodišču, da te izpovedbe ne morejo ovreči zaključkov o poteku dogodka kot ga je opisal oškodovanec in pravilno argumentiralo prvo sodišče, saj oškodovanec ni izpovedoval o tem, da bi izsiljevanje njegove izjave na opisan način potekalo glasno, premikanje obtoženca na stolu s kolesi pa tudi ni moglo pri policistih, ki se v predmetni pisarni tedaj niso nahajali, kazati na to, da se v njej dogajajo kakšne nepravilnosti. Za višje sodišče prav tako ni sprejemljiv argument, da bi oškodovanec, če bi se obravnavano dejanje res zgodilo, to nemudoma naznanil dežurnemu policistu B. M., saj se potem oškodovanec ne bi uprl nasvetu operaterja na UKC PU ..., naj zadevo prijavi na isti Policijski postaji ..., na kateri je bilo zoper njega storjeno kaznivo dejanje.

9. Oškodovanec naj bi si po prepričanju pritožnika tonfo na mizi policista L. zapomnil le iz želje po maščevanju in jo nato opisal policistu Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili. Sodišče druge stopnje se s tem ne strinja. Izvedenec sodnomedicinske stroke je namreč v izvedenskem mnenju ugotovil, da bi manjšo podplutbo na levi strani oškodovančevega prsnega koša lahko povzročil udarec ali sunek s policijsko palico (tonfo) v levo stran oškodovančevega prsnega koša preko oblačil. Kot je bilo poudarjeno že zgoraj, oškodovanec ni vedel, da bo tega dne podajal izjavo na policijski postaji, torej bi moral že pred zaslišanjem biti poškodovan na tak način, da bi to kazalo na možnost udarca oziroma sunka s tonfo, pa bi navedbe o tonfi potem izkoristil, ko jo je videl na mizi. Takšno naključje je za sodišče druge stopnje popolnoma neverjetno. Prav tako pa ni verjetno, da bi oškodovanec, ki se je povsem prostovoljno odzval povabilu na razgovor, in bi bilo potem z njim postopano na način kot se zagovarja obtoženec in izpoveduje priča D. O., takoj po prihodu iz policijske postaje začel uresničevati načrt maščevanja.

10. Pritožnik se sklicuje na pričevanje dr. M. D., ki pri pregledu oškodovanca objektivnih znakov perforacije bobniča ni opazil, pa tudi poškodb uhlja ni zaznal. V nasprotju z mnenjem pritožnika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je prvo sodišče do izpovedb te priče opredelilo v luči dognanj izvedenca sodnomedicinske stroke dr. P. K. Izvedenec namreč ni izključil možnost udarca (klofute) po oškodovančevem levem ušesu, ker klofute, še posebej blažje, praviloma ne povzročijo nastanka telesnih poškodb, temveč zgolj prehodno bolečino na mestu udarca. V izvedenskem mnenju je izvedenec s strokovno prepričljivostjo pojasnil tudi razhajanje glede lokacije podplutbe, ki jo je zadobil oškodovanec (odrgnina v levem ledvenem predelu – podplutba leve strani prsnega koša). Izvedenec ugotavlja, da ni nobenega dvoma, da je oškodovanec dan po dogodku imel podplutbo na levi strani prsnega koša, ki je jasno prikazana na fotografijah in ki bi glede na barvo lahko nastala prejšnjega dne v obravnavanem dogodku. Izvedenec je pri tem predstavil več možnosti, ki bi lahko vplivale na to razhajanje z zapisom oškodovančeve osebne zdravnice, je pa z gotovostjo potrdil obstoj te manjše podplutbe na levi strani prsnega koša, katere povzročitev se obtožencu očita tudi v opisu kaznivega dejanja. Dalje je izvedenec dognal, da bi to poškodbo nedvomno lahko povzročil udarec ali sunek s policijsko palico (tonfo) v levo stran prsnega koša, pri čemer bi bil sunek zadan poševno na površino telesa, najverjetneje s prednje strani oškodovanca, preko oblačil, zaradi česar na površini kože ni nastala odrgnina. Pritožnik oškodovančevo verodostojnost izpodbija s trditvijo, da bi moral imeti oškodovanec več tovrstnih poškodb glede na to, da naj bi oškodovanca, kot ta navaja, večkrat s palico sunil v rebra, vendar sodišče druge stopnje meni, da to ni nujno, saj so bili sunki kot že rečeno zadani preko oblačil in ni rečeno, da so bili vsi iste intenzitete. Prav tako se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje zgoraj predstavljeno razhajanje odpravilo na nedopusten način, saj je pri argumentaciji svojih zaključkov dosledno izhajalo iz dognanj izvedenca sodnomedicinske stroke.

11. Napačno je stališče zagovornika, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri ocenjevanju dokazov ravnati po načelu ″in dubio pro reo″. Navedeno načelo pomeni, da če sodišče po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano, mora odločiti na način, ki je obdolžencu v korist. V predmetni kazenski zadevi pa je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča našlo in pravilno ocenilo kar nekaj dokazov, ki ga ne puščajo v dvomu, saj z gotovostjo obtožencu dokazujejo storitev očitanega mu kaznivega dejanja.

12. Ob preizkusu odločbe o kazenski sankciji v smislu navedb obeh pritožnikov, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije ne v korist in ne v škodo obtoženca. Za predmetno kaznivo dejanje je v zakonu zagrožena kazen zapora od treh mesecev do petih let. Sodišče prve stopnje je obtožencu določilo kazen desetih mesecev zapora, z najkrajšo možno preizkusno dobo, kar pomeni, da ni mogoče slediti očitkom zagovornika, da je pri odmeri dolžine določene kazni zapora in preizkusne dobe premalo upoštevalo dosedanjo obtoženčevo neobsojenost. Prav tako pa sodišče druge stopnje zaključuje, da ni nobenega tehtnega razloga za zvišanje določene kazni in podaljšanje preizkusne dobe v smeri predloga višje državne tožilke, še zlasti glede na dejstvo, da je od obravnavanega dejanja minilo že 6 let, obtoženec, ki še vedno opravlja naloge policista, pa v tem času očitno ni več zlorabljal svojega položaja uradne osebe. Iz izvedenskega mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke izhaja, da je oškodovanec zaradi obtoženčevega inkriminiranega ravnanja utrpel sled poškodb, torej poškodbe, ki niso izpolnjevale kriterijev lahke telesne poškodbe. Ker je lahka telesna poškodba konzumirana v temeljni obliki kaznivega dejanja izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena KZ-1, ni mogoče kot nepravilnega odpraviti zaključka sodišča prve stopnje, da gre obtožencu šteti kot olajševalno, da ni prišlo do hujših posledic, za kar se zavzema pritožnica. Prav tako iz spisovnega gradiva ni razbrati, da bi obtoženec kakorkoli prispeval h konfliktom med njim oziroma drugimi policisti in oškodovancem po obravnavanem kaznivem dejanju, saj je sam oškodovanec priznal (glavna obravnava 5. 11. 2015), da je grozil obtožencu in tudi policistu D. O., kadar je bil pod vplivom alkohola, in se je spomnil na inkriminirano obtoženčevo ravnanje na policijski postaji.

13. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obtoženčevega zagovornika in višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 43902/2016
• VDSS sodba Pdp 853/2013
• VSK sodba PRp 62/2009