VSC Sodba Cp 28/2019

Jedro

Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju in ustreza pravni sposobnosti po materialnem pravu. Glede cerkvenih institucij Katoliške cerkve, kakršna je tudi tožnica, ratificiran Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (Uradni list RS št. 13/2004 z dne 12. 12. 2004) v 2. členu določa, da se Katoliški cerkvi priznava pravna osebnost, pravna osebnost pa se priznava tudi vsem teritorialnim in personalnim cerkvenim institucijam s sedežem v Republiki Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava, in ki jih mora cerkvena oblast v skladu s pravnim redom RS priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira. Po kanonu 115 Zakonika cerkvenega prava je župnija trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku; župnijo ustanovi, ukine ali prenese krajevni škof; zakonito ustanovljena župnija pa je pravna oseba. Iz izpiska iz portala AJPES, ki ga je predložila sama toženka (priloga B3), je razvidno, da je bila Župnija P. na dan 5. 9. 2016 vpisana v poslovnem registru. Procesna legitimacija tožnice Župnije P. v smislu njene sposobnosti biti stranka in pravdne sposobnosti (po 76. in 77. členu ZPP) je tako podana.

Po uveljavljenem enotnem stališču sodne prakse so tako bila državna (družbena) zemljišča izvzeta iz priposestovanja do prehoda družbene lastnine v zasebno lastnino, to pa na podlagi različnih privatizacijskih zakonov, ki so glede na posamezno vrsto nepremičnin določali pogoje za lastninjenje. Sporna kmetijska zemljišča so se tako prenesla iz družbene lastnine oziroma je na njih pridobila lastninsko pravico R. S., na podlagi 14. člena ZSKZ, to pa na podlagi samega zakona, ki je začel veljati 11. 3. 1993 (II Ips 323/2013). Torej bi upoštevna priposestvovalna doba, potrebna za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, lahko začela teči šele 11. 3. 1993, ne pa tudi prej, ko so bila sporna kmetijska zemljišča še v družbeni lastnini.

Glede na neposredno povojno izročitev teh nepremičnin, ki so ji bile v času med svetovno vojno odvzete po okupatorski oblasti, s strani povojne oblasti (kar predstavlja pravni posel oziroma pravni naslov) in nadaljnje kar 69 let trajajoče neposeganje državnih organov v izvrševanje njenih tudi lastniških upravičenj na teh nepremičninah, pri čemer so jo tudi državni organi (GURS) očitno šteli kot lastnico teh nepremičnin, saj so jo kot takšno tudi obveščali o ukrepih v zvezi s temi nepremičninami, pa je bila tožnica tudi v opravičljivi zmoti glede veljavnega pravnega naslova pridobljene lastninske pravice na teh nepremičninah, na podlagi katerega je leta 1945 od povojne oblasti (ponovno) pridobila v posest te nepremičnine. Zapis v obrazložitvi odločbe Geodetske uprave z dne 25. 10. 2002, ki opozarja na neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja pri parc. št. 870 k.o. ..., ker je v zemljiški knjigi vpisan še organ okupatorske oblasti iz druge svetovne vojne, ob takšnih okoliščinah ne predstavlja okoliščine, ki bi tožnici kot skrbni lastniški posestnici narekovala preveritev zemljiškoknjižnega stanja, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani odločitvi pod točko II. izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12. 9. 2018 razsodilo:

- pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) v delu, kjer je ta zahtevala neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist tožene stranke Republike Slovenije (v nadaljevanju: toženka) pri nepremičninah parc. št. 937, 938/1, 938/2 in 870, vse k.o. ... ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov;

- pod točko II. izreka ugotovilo, da obstaja lastninska pravica tožnice na nepremičninah parc. št. 937, 938/1, 938/2 in 870, vse k.o. ... do celote. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in toženki naložilo, da v 15 dneh tožnici povrne 1.071,61 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko II. izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tudi ta del tožničinega tožbenega zahtevka, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje premalo kritično dokazno ocenilo potrdilo Škofije Celje in zmotno zaključilo o tožničini pravni in pravdni sposobnosti. Ob tem ni odgovorilo na ugovorne trditve toženke o tožničini nepredložitvi listin, iz katerih bi bila razvidna kontinuiteta med Farno skupnostjo P. in Ž. P. Ni pa se tudi opredelilo o materialno pravni podlagi, ki opredeljuje status tožnice kot civilne pravne osebe. Zato tudi ni mogoče preizkusiti odločitve sodišča, da je tožnica pravna naslednica F. ... Za takšen zaključek sodišča pa prepričljivost potrdila Š. C. ne zadošča. Tega tudi ne dokazuje historični zemljiškoknjižni izpisek, ki ga je predložila tožnica. Iz dopisa Š. C. tudi ni razvidno, kdaj je nastopilo preoblikovanje F. ... v Ž. P., če je do tega sploh prišlo. Glede tožnice tudi ni izkazana stvarna legitimacija v zvezi z zahtevkom tožnice, ki mu je sodišče ugodilo. Sodišče je glede tega zaključilo, da so sporne nepremičnine na podlagi Odloka AVNOJ postale državna lastnina, vendar pa niso prišle tudi v družbeno lastnino. Takšen zaključek sodišča je glede na stališče sodne prakse (sklep VS RS II Ips 934/2006), da je državna lastnina pravni izraz za posredno družbeno lastnino, pri kateri upravičenosti, ki jih daje lastninska pravica, ima in izvršuje država, zmoten. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja navedlo ODZ, ZTLR in SPZ, vendar pa se ni opredelilo do tega, kakšna priposestvovalna doba in koliko jo je poteklo v času veljavnosti kakšnega od teh. Po mnenju toženke do uveljavitve Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ) 11. 3. 1993 priposestvovanje sploh ni moglo teči. Od veljavnosti Odloka AVNOJ do izvedenih postopkov lastninjenja družbene lastnine po letu 1993 priposestvovanje na predmetnih nepremičninah namreč sploh ni bilo možno. Ne glede na neizpolnjevanje pogojev za priposestvovanje po ODZ, je Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list SFRJ št. 43/59, 25/65-v nadaljevanju ZIKZ), ki je veljal od 5. 11. 1959, v 112. členu določal, da na zemljišču, ki je družbena lastnina, ni mogoče pridobiti državljanjske lastnine (razen če je priposestvovalna doba pretekla do 6. 4. 1941), ZTLR pa je v 29. členu določal enako, torej, da se na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ne more priposestvovati. Ker se je na podlagi 14. člena ZSKZ ex lege, torej na podlagi samega zakona, vzpostavila lastninska pravica države Republike Slovenije, bi tako lahko priposestvovanje po ZTLR začelo teči šele z 11. 3. 1993. Vendar se do 1. 1. 2003, ko je začel veljati SPZ, ni iztekla niti 10-letna priposestvovalna doba. Z veljavnostjo SPZ pa so se pogoji priposestvovanja spremenili, teh pa tožnica od 1. 1. 2003 ne izpolnjuje. Zato tožnica ob pravilni razlagi materialnega prava in razumevanja prejšnjega družbenega sistema lastninske pravice na podlagi priposestovanja ni mogla pridobiti. Zmoten je tudi zaključek sodišča o tožnici kot dobroverni priposestvovalki. Zastopniki in predstavniki tožnice so bili vedno visoko izobraženi, zato ni mogoče šteti, da niso poznali prava. Po toženki predložen dopis GURS-a iz leta 2002 bi moral pri predstavnikih tožnice vzbuditi dvom, da bi se pri upravnem organu informirali, kaj ta zapis pomeni in vpogledati v zemljiško knjigo. Ker sodišče ni obrazložilo, kdaj je začela teči priposestvovalna doba in kdaj se je iztekla in po katerem materialnem predpisu je štelo tek le-te, se izpodbijana odločitev materialnopravno ne da preizkusiti. Sicer pa je sodišče v obrazložitvi zavrnilnega in prisodilnega dela sodbe prišlo na večih mestih samo s seboj v nasprotje.

3. Tožnica na pritožbene trditve ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Procesna legitimacija (in v zvezi z njo sposobnost biti stranka in procesna oziroma pravdna sposobnost) za razliko od stvarne pristojnosti opredeljuje pravdne stranke. Določa namreč, kdo v konkretnem postopku sme nastopati kot tožnik in toženec. Predstavlja procesno predpostavko, ki se presoja glede na zatrjevanja tožnika in ki, če ni izpolnjena, narekuje sodišču zavrženje tožbe. Stvarna legitimacija se nanaša na vsebinsko odločitev o obravnavanem zahtevku in je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice oziroma je toženec subjekt zatrjevane obveznosti ter se presoja po materialnem (in ne procesnem) pravu.

6. Sposobnost biti stranka in procesno oziroma pravdno sposobnost urejata 76. in 77. člen ZPP. Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju in ustreza pravni sposobnosti po materialnem pravu. 76. člen ZPP določa, da je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. 77. člen ZPP pa določa, da pomeni pravdno sposobnost stranke, ki je poslovno popolnoma sposobna, to, da lahko sama opravlja pravdna dejanja. Pri tem pa poslovno sposobnost opredeljuje materialno pravo. Glede cerkvenih institucij Katoliške cerkve, kakršna je tudi tožnica, ratificiran Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (Uradni list RS št. 13/2004 z dne 12. 12. 2004) v 2. členu določa, da se Katoliški cerkvi priznava pravna osebnost, pravna osebnost pa se priznava tudi vsem teritorialnim in personalnim cerkvenim institucijam s sedežem v Republiki Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava, in ki jih mora cerkvena oblast v skladu s pravnim redom RS priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira. Po kanonu 115 Zakonika cerkvenega prava je župnija trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku; župnijo ustanovi, ukine ali prenese krajevni škof; zakonito ustanovljena župnija pa je pravna oseba. Iz izpiska iz portala AJPES, ki ga je predložila sama toženka (priloga B3), je razvidno, da je bila Ž. P. na dan 5. 9. 2016 vpisana v poslovnem registru. Procesna legitimacija tožnice Ž. P. v smislu njene sposobnosti biti stranka in pravdne sposobnosti (po 76. in 77. členu ZPP) je tako podana.

7. Tožničina procesna izkazanost pa ne opredeljuje tudi njene stvarne legitimacije v zvezi z zahtevkom, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Za tožničino uveljavljanje lastninske pravice na nepremičninah na podlagi priposestvovanja in v zvezi s tem za ugotavljanje med strankama spornih dejstev, ali obstaja med F. ..., kateri so bile leta 1941 odvzete sporne nepremičnine in tožnico glede tega premoženja pravna povezava oziroma ali gre za isto osebo, veljajo pravila dokazovanja, kot jih sicer določajo določila 7, 8 in 212 člena ZPP. V zvezi s temi pa je sodišče prve stopnje na podlagi vpisov v zgodovinskih izpiskih iz zemljiške knjige za sporne nepremičnine in dopisa Š. C. z dne 4. 10. 2016 prepričljivo zaključilo, da je tožnica dokazala svoje trditve, da so bile sporne nepremičnine leta 1941 po nemški okupatorski oblasti odvzete in leta 1945 po povojni oblasti izročene njej oziroma je tožnica pravna naslednica premoženja, ki je bilo ob odvzemu vknjiženo kot last F. ..., od leta 1945 do 2014 oz. 2016 pa je posest na njih tudi izvrševala.¹

8. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi priposestovanja ugodilo, ker je zaključilo, da je tožnica s tem, ko je dokazala, da so ji v letu 1941 po okupatorskih oblasteh odvzete nepremičnine bile po drugi svetovni vojni leta 1945 po povojnih oblasteh ponovno izročene, te pa je za tem imela v nemoteni nadaljnji dobroverni posesti vse do leta 2014 oziroma 2016, izkazala izpolnjenost pogojev za priposestvovanje po ODZ, ZTLR in SPZ. Ob tem je sicer presodilo, da glede na zemljiškoknjižno stanje vpisov pri teh nepremičninah, ko je do leta 2014 oziroma 2016 bila vpisana v zemljiški knjigi lastninska pravica na oblastni organ okupatorskega organa iz druge svetovne vojne (Državno okrožje Štajerska, državni komisar za utrjevanje nemške narodnosti Državno okrožje Štajerska na razpolago) in ne kot družbena lastnina, podlage za lastninjenje po ZSKZ ni bilo.

9. Utemeljene so sicer pritožbene trditve o pravni zmotnosti oziroma nepopolnosti takšne pravne presoje sodišča prve stopnje. Utemeljena so pritožbena razlogovanja, da je z Odlokom AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list FDJ št. 2/45 z dne 6. 2. 1945 - v nadaljevanju Odlok AVNOJ) z dnem njegove uveljavitve 6. 2. 1945 vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se je takrat nahajalo na ozemlju Jugoslavije, prešlo (na podlagi 1. točke 1. člena) v državno lastnino ex lege, torej že na podlagi samega Odloka. Državna lastnina pa je pravni izraz za posredno družbeno lastnino, kjer upravičenosti, ki jih daje lastninska pravica, ima in izvršuje država. ZIKS, veljaven od 5. 11. 1959, je v prvem odstavku 112. člena določal, da na zemljišču, ki je družbena lastnina, s priposestovanjem ni mogoče pridobiti lastninske pravice državljana. Enako prepoved pa je določal tudi (29. člen) ZTLR, ki je začel veljati 1. 9. 1980. Po uveljavljanem enotnem stališču sodne prakse² so tako bila državna (družbena) zemljišča izvzeta iz priposestovanja do prehoda družbene lastnine v zasebno lastnino, to pa na podlagi različnih privatizacijskih zakonov, ki so glede na posamezno vrsto nepremičnin določali pogoje za lastninjenje. Sporna kmetijska zemljišča so se tako prenesla iz družbene lastnine oziroma je na njih pridobila lastninsko pravico R. S., na podlagi 14. člena ZSKZ, to pa na podlagi samega zakona, ki je začel veljati 11. 3. 1993 (II Ips 323/2013). Torej bi upoštevna priposestvovalna doba, potrebna za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, lahko začela teči šele 11. 3. 1993, ne pa tudi prej, ko so bila sporna kmetijska zemljišča še v družbeni lastnini. Takratni veljavni ZTLR je glede pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestovanja (v drugem in četrtem odstavku 28. člena) določal, da dobroveren in zakoniti posestnik nepremičnine, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico pridobi na podlagi priposestvovanja po preteku 10 let, le dobroverni posestnik pa po preteku dvajsetih let. Ker od 11. 3. 1993 do 1. 1. 2003, ko je začel veljati SPZ, ni pretekla niti 10-letna doba, je potrebno uporabiti prehodno določbo 269. člena SPZ, ki določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je pričela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona, dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR pa sta glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ. Dobroverni lastniški posestnik nepremičnin (po drugem odstavku 43. člena SPZ) pridobi lastninsko pravico na nepremičnini po preteku desetih let. Torej bi v konkretnem primeru potrebna priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice potekla po 11. 3. 2003³.

10. Dobra vera se domneva, na toženi stranki pa je, da dokaže, da dobre vere ni (9. člen SPZ in tretji odstavek 72. člena ZTLR). Posestnik ni v dobri veri, če ve ali mora po okoliščinah domnevati, da ni lastnik, da torej stvar pripada drugemu, v svoji zmoti pa ne sme opustiti običajno potrebne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine. Zmota priposestvovalca pa mora biti opravičljiva tudi glede okoliščine, da je pravni naslov, na podlagi katerega posestnik izvršuje posest, veljaven. V tem se zahteva dobroverne lastniške posesti po SPZ razlikuje od dobroverne zakonite posesti iz ZTLR (VS RS II Ips 323/2013, II Ips 426/2011). Po SPZ je namreč dobroverni lastniški posestnik tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: da so tožnici⁴ okupatorske oblasti leta 1941 odvzele sporne nepremičnine, po končani drugi svetovni vojni leta 1945 pa so ji povojne oblasti te ponovno izročile, na kar jih je imela v nadaljnji nemoteni posesti vse do leta 2014 oziroma 2016; da je v vsem tem času z njimi samostojno upravljala, z njimi gospodarila, sadila trajne nasade in jih oddajala v zakup; da je bila v evidenci zemljiškega katastra pri teh nepremičninah evidentirana kot lastnica, v zemljiški knjigi pa je bil pri teh nepremičninah vseskozi vpisan kot lastnik organ okupatorske oblasti iz leta 1941; da naj ne bi bila lastnica je zakoniti zastopnik tožnice izvedel šele leta 2014 oz. 2016, ko ga je o tem obvestil zakupnik, kateremu je po več let trajajočem zakupu zemljišč, katerega mu je oddal v zakup tožnik, bila zavrnjena vloga za subvencijo, ker je na podlagi leta 2014 izvedenega vpisa lastninske pravice na toženko bilo ugotovljeno, da bi naj zemljišče bilo državno, prepričljivo zaključilo, da je bila tožnica dobroverna posestnica teh nepremičnin tako v upoštevnem času, torej od 11. 3. 1993 do leta 2014 oziroma 2016 (kar je sicer več kot 10 let, kolikor zahteva SPZ), kot tudi že vse od leta 1945 dalje. Glede na ugotovljene okoliščine tožnici namreč ni mogoče očitati nobene opuščene skrbnosti v razmisleku o tem, da ni prava lastnica teh nepremičnin. Glede na neposredno povojno izročitev teh nepremičnin, ki so ji bile v času med svetovno vojno odvzete po okupatorski oblasti, s strani povojne oblasti (kar predstavlja pravni posel oziroma pravni naslov) in nadaljnje kar 69 let trajajoče neposeganje državnih organov v izvrševanje njenih tudi lastniških upravičenj na teh nepremičninah, pri čemer so jo tudi državni organi (GURS) očitno šteli kot lastnico teh nepremičnin, saj so jo kot takšno tudi obveščali o ukrepih v zvezi s temi nepremičninami, pa je bila tožnica tudi v opravičljivi zmoti glede veljavnega pravnega naslova pridobljene lastninske pravice na teh nepremičninah, na podlagi katerega je leta 1945 od povojne oblasti (ponovno) pridobila v posest te nepremičnine. Zapis v obrazložitvi odločbe Geodetske uprave z dne 25. 10. 2002, ki opozarja na neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja pri parc. št. 870 k.o. ..., ker je v zemljiški knjigi vpisan še organ okupatorske oblasti iz druge svetovne vojne, ob takšnih okoliščinah ne predstavlja okoliščine, ki bi tožnici kot skrbni lastniški posestnici narekovala preveritev zemljiškoknjižnega stanja, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitki pritožnice o zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje o dobrovernosti tožnice se tako izkažejo kot neutemeljeni.

12. Ob ugotovitvi tožničinega izvrševanja dobroverne lastniške posesti na spornih nepremičninah od 11. 3. 1993 do leta 2004 oziroma 2016, torej več kot 10 let, kot to določa SPZ, pa se glede na zgoraj izpostavljeno pravno podlago tako izkaže, da je tožnica lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi priposestvovanja pridobila ter je tako izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, čeprav upoštevajoč tudi drugačno pravno podlago in pravne razloge, pravilna, nasprotni pritožbeni očitek toženke pa neutemeljen.

13. Presojanje različnih tožbenih zahtevkov glede na njihovo različno materialno pravno podlago narekuje ugotavljanje različnih (pravnopomembnih) okoliščin in dejstev. Zato pa nasprotnost dejstev, ugotovljenih v zvezi s presojanjem različnih tožbenih zahtevkov, ne pomeni nasprotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, kot te opredeljuje kot kršitev 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve pa tudi ne predstavlja nenavedba materialnopravne podlage sprejete odločitve. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti tovrstne absolutne bistvene kršitve pravil ZPP.

14. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ 4. člen Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih določa izključno pristojnost cerkvenih oblasti za vzpostavitev, spremembo in ukinitev cerkvenih struktur (med njim tudi župnij).
² Primerjaj VS RS II Ips 359/2010, II Ips 209/2013, II Ips 346/2016.
³ Oziroma za del parcele 870 k.o. ..., ki predstavlja v naravi stavbno zemljišče, leta 2007, saj so se stavbna zemljišča v družbeni lastnini lastninila po ZLND. Glede na pritožbeno neizpodbijano ugotovitev, da je objekt bil ob uveljavitvi ZLND in pred tem v uporabi tožnice, pa bi sicer na podlagi določb tega zakona (3. člen) kot uporabnica pridobila lastninsko pravico tožnica.
⁴ Kot organu cerkvene strukture Katoliške cerkve.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 457/2017
• VSL Sodba II Cp 1175/2022
• VSL Sodba II Cp 310/2021