VSC Sodba Cp 36/2019

Jedro

V pravdi za nedopustnost izvršbe je aktivno legitimiran tisti, ki za verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi drugotožene stranke se delno ugodi tako, da se točka IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

″Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 370,59 EUR v roku 14 dni, na račun službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju št. 010 0637 0421 586, sklic 00 36 955/2016, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega za poplačilo pravdnih stroškov.″

III. Tožeča stranka sama krije pritožbene stroške, mora pa tretje toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 559,98 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 71,39 EUR, obema v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: ″I. Ugodi se toženemu zahtevku, ki glasi: Ugotovi se, da je izvršba v postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah na predlog upnika V. P., pod opr. št. In 32/2015 zaradi izterjave terjatev zoper dolžnika P. I. na nepremičnini pare. št. 354/15, k.o. ... in nepremičnini parc. št. 355/2 k.o. ..., ni dopustna. II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: Ugotovi se, da je izvršba v postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah na predlog upnika R. d.o.o., izgradnja in upravljanje doma starejših občanov v Ri. d.o.o., pod opr. št. In 22/2015 zaradi izterjave terjatev zoper dolžnika P. I. na nepremičnini pare. št. 354/15, k.o. ... in nepremičnini parc. št. 355/2 k.o. ..., ni dopustna. Ugotovi se, da je izvršba v postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah na predlog upnika F. d.o.o., pod opr. št. In 70/2015 zaradi izterjave terjatev zoper dolžnika P. I. na nepremičnini parc. št. 354/15, k.o. ... in nepremičnini parc. št. 355/2 k.o. ..., ni dopustna. III. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki 1.852,08 EUR pravdnih stroškov, tretjetoženi stranki pa 1.741,43 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje. IV. Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 708,07 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe drugotoženi stranki dalje.″ Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da zahtevek zoper drugotoženca ni utemeljen, ker ga je vložil po tistem, ko je pridobil prisilno hipoteko na podlagi sklepa o izvršbi in zato ni bil dobroverni pridobitelj hipoteke. V zvezi s to odločitvijo je podala pritožbo ta stranka le glede odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, to je glede točke IV izreka. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo in tretje toženo stranko, ker je na podlagi ugotovljenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta ta dva upnika pridobila hipoteko na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, sklenjenega v notarski obliki in na podlagi teh notarskih zapisov vknjižene hipoteke. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je še ugotovilo, da sta bila zastopnika obeh pravnih oseb v dobri veri, da tožeča stranka ni solastnica zastavljenih nepremičnin, ker jima niso bile poznane okoliščine v zvezi z gradnjo in pridobitvijo lastninske pravice na nepremičninah, na katere se je v celoti vknjižil le mož tožnice, to je I. P. Samo dejstvo, da so bili prvo in tretje toženec ter tožnica ter I. P. znanci in da sta prvo in tretje toženec vedela, da živita skupaj, ne zadošča za zaključek o njuni slabi veri. Ker prvo in tretje toženec nista vedela, da nepremičnini sodita v skupno lastnino in da I. P. razpolaga brez tožničinega soglasja, je sodišče tožbeni zahtevek zoper prvo in tretje toženca zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe podaja pritožbo tožeča stranka. Zoper odločitev o pravdnih stroških, vsebovano v točki IV. pa podaja pritožbo drugotoženec, oba podajata pritožbo po pooblaščencih.

3. Zoper zavrnilni del sodbe, vsebovan v točki II. in III. izreka se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da sta nepremičnini parc. št. 354/15 in 355/2 k.o. ... skupno premoženje tožnice in I. P. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, da zakonitemu zastopniku prvega toženca niso bile poznane okoliščine glede gradnje hiše in medsebojna premoženjska razmerja med tožnico in I. P. Iz izpovedi tožnice in zaslišanih prič namreč izhaja, da sta I. P. in zakoniti zastopnik poslovno sodelovala že od časa, ko je bil zakoniti zastopnik G. direktor D. Iz izpovedi tožnice nadalje izhaja, da so se večkrat srečali v C. Pomembno je tudi, da je zakoniti zastopnik ob zaključku gradnje podaril družini P. kužka, kar je pomemben indic, da je bil zakoniti zastopnik kljub svojemu zanikanju tega dejstva seznanjen z dejstvom izgradnje hiše. Ob tem pa je bilo znano tudi dejstvo, da sta bila I. P. in tožnica poročena, zato mu je bilo dobro znano, da sta nepremičnini, ki sta predmet zastavne pravice, v skupni lasti tožnice in I. P. (izvršilnega dolžnika). Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka oziroma njen zakoniti zastopnik ni vedel, da je nepremičnina v skupni lastnini. Zakoniti zastopnik je tudi vedel, da tožnica ne sodeluje na sestanku pri sestavi pogodbe in da s sestavo pogodbe ni seznanjena. Zakoniti zastopnik prvotožene stranke je torej vedel, da sta nepremičnini v skupni lastnini in tudi, da se sklepa obravnavani pravni posel brez soglasja tožnice kot skupnega lastnika. Sodišče prve stopnje o tem ni zavzelo ustreznega stališča in je namesto tega nekritično sledilo izpovedi zakonitega zastopnika G., da mu niso bile znane okoliščine glede gradnje hiše in njuna medsebojna premoženjska razmerja, pri čemer sodišče ni navedlo razlogov za takšno postopanje (kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe). Nadalje navaja, da je tudi zakonitemu zastopniku tretjetožene stranke J. F. bilo znano, da je I. P. že dlje časa poročen in da sta v času trajanja zakonske zveze tudi zgradila stanovanjsko hišo. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. To mu je znano iz dejstva, da sta sinova zakonitega zastopnika pomagala pri selitvi dokumentacije iz družbe A., to izhaja tudi iz izpovedi A. F., da si je družina P. od družine F. izposodila avtodom, ter iz dejstva, da je zakoniti zastopnik tretjetožene stranke tožnico v svoji izpovedi naslavljal s H., kar kaže na to, da je bila med njimi večja stopnja povezanosti, kakor pa jo je priznal tekom postopka. Zakonitemu zastopniku je bilo tako na podlagi znanstva - prijateljstva dobro znano, da sta nepremičnini, ki sta predmet zastavne pravice, v skupni lasti tožnice in I. P. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tretjetožena stranka oziroma njen zakoniti zastopnik ni vedela, da je nepremičnina v skupni lastnini. Zakoniti zastopnik je tudi vedel, da tožnica ne sodeluje na sestanku pri sestavi pogodbe. Sodišče prve stopnje je tako napačno zaključilo, da zakonitim zastopnikom prvo in tretje tožene stranke premoženjska razmerja med tožnico in dolžnikom I. P. niso bila znana in jima niso bile poznane okoliščine z gradnjo hiše in nakupom zemljišča. Iz pritožbenih navedb namreč jasno izhaja,da je bilo zakonitim zastopnikom dobro znano dejstvo, da sta tožnica in I. P. v zakonski zvezi, da se je gradnja njune hiše izvajala v času zakonske zveze in da predstavljajo nepremičnine, ki so bile predmet sporazumov o zavarovanju skupno premoženje I. P. in tožnice. Ker je sodišče v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, je posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V kolikor bi namreč sodišče zaključilo, da je bilo prvotoženi stranki znano dejstvo, da sta bila tožnica in I. P. skupna lastnika nepremičnega premoženja, na katerem se je ustanovila zastavna pravico, bi namreč moralo zahtevku ugoditi. V pritožbi še navaja, da je posledično tudi napačna stroškovna odločitev. Predlaga ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper točko IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje podaja pritožbo drugotožena stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe bi sodišče prve stopnje moralo stroške odmeriti ob uporabi določbe drugega odstavka 161. člena ZPP, ker so toženci sicer sosporniki, vendar nimajo enakih deležev pri spornem predmetu. Tako bi sodišče prve stopnje moralo priznati le 10,55 % pravdnih stroškov tožeče stranke, nastalih do drugotoženca. Nadalje je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožečo stranko zastopala pooblaščenka po brezplačni pravni pomoči Bpp 1876/2017, zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbe četrtega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu, ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po odvetniški tarifi. V posledice je tudi nepravilna odločitev, da je sodišče te pravdne stroške naložilo, da jih plača drugotoženec neposredno tožnici. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti, da se ti stroški plačajo na račun Republike Slovenije v posledici dejstva, da je tožečo stranko zastopala odvetnica po brezplačni pravni pomoči.

5. Odgovor na pritožbo tožeče stranke je podala tretje tožena stranka. V njej predlaga zavrnitev pritožbe. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da je tretje tožena stranka pomagala pri selitvi, zato ker se je družba A. d.o.o. od tam izselila, te prostore pa je od lastnika prevzela v najem tretje tožena stranka. Zato je tudi nudila pomoč pri selitvi. Tudi glede izposoje avtodoma pa je dejstvo, da najem ni bil brezplačen. Kar se tiče poimenovanja tožnice s strani zakonitega zastopnika tretjetožene stranke z imenom H. pa to ni pomembno za to zadevo. Tretje toženec je uporabljal zgolj osebno ime tožnice pri svojem zaslišanju. Med družinama P. in F. nikoli ni obstajalo nobeno prijateljstvo. Ni mogoče tudi mimo izpovedi I. P., ki je na vprašanje ali je upnika seznanil, da je nepremičnina tudi ženina last, odgovoril, da se ne spomni, da bi to prav konkretno rekel in da po njegovem to ni bilo omenjeno. Prav tako je izpovedal, da tožnica nikoli ni bila prisotna pri nobenem posojilu. Tudi notar S. R. je potrdil, da nobena pogodbena stranka ni opozorila na kakršnokoli skupno lastnino. Tretje tožena stranka tako ni bila v slabi veri, ker tretje tožena stranka ni vedela, da naj bi bili sporni nepremičnini v solasti tožnice in zastavitelja, tudi ni bila malomarna, saj ni imela prav nobenega razloga, da bi dvomila o tem, da je bil zastavitelj edini lastnik, da sta bili posojilna in zastavna pogodba sklenjena v notarski pisarni, kjer je notar prisoten, še posebej je opozoril na predočitev morebitnih okoliščin, ki bi vplivale na neveljavnost pogodbe. Zato predlaga, da se pritožba zavrne.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

7. Tožbeni zahtevek tožeče stranke materialnopravno temelji na določbi tretjega odstavka 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ (po ZIZ-L pa po tretjem odstavku 64. člena). V pravdi za ugotovitev, da je izvršba na določen predmet nedopustna, je aktivno legitimiran tisti, ki za verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Pravna podlaga tožeče stranke je bil tudi drugi odstavek 51. člena ZZZDR in 54. člena ZZZDR, po katerem zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, zavzeto v odločbi Ustavnega sodišča Up-128/03 z dne 27. 1. 2005, da ima originarno pridobljena lastninska pravica zakonca prednost pred poplačilno pravico, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru zaključilo, da ne gre za takšno pravno situacijo, kajti oba toženca sta pridobila zastavno pravico na pogodbeni podlagi in sicer prvi toženec je pridobil takšno zastavno pravico na podlagi notarskega zapisa notarja S. R. SV 49/2015, drugi toženec pa je takšno zastavno pravico pridobil na podlagi notarskega zapisa notarke mag. Z. V. z dne 24. 5. 2015. Oba upnika sta vložila predlog na podlagi neposredno izvršljivega naslova, to je notarskega zapisa obeh notarjev. Torej ne gre za prisilno pridobljeno zastavno pravico. Nadalje je sodna praksa v takšnih primerih izoblikovala stališče, da je odločilnega pomena za ugoditev takšnemu zahtevku, da je bila toženka ob podpisovanju sporazuma o zastavni pravici v dobri veri. V skladu z ustaljeno sodno prakso pogodbena pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri.¹ Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta obe toženi stranki zoper kateri je tožbeni zahtevek zavrnilo, bili v času sklepanja notarskih sporazumov v dobri veri. To pomeni, da nista vedeli in jima niso bile poznane okoliščine, da je I .P. zamolčal dejstvo, da bi naj tudi njegova žena, to je tožnica, skupaj z njim ustvarila skupno premoženje, ki ga je nato I. P. sam zastavil. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da so bili sicer prvi in tretji toženec, tožnica ter I. P. znanci, da sta sicer vedela zakonita zastopnika, da živita skupaj, to pa ni zadoščalo za zaključek sodišča prve stopnje o slabi veri obeh zakonitih zastopnikov. Ker prvo in tretje toženca nista vedela, da nepremičnini sodita v skupno lastnino in da I. P. razpolaga brez tožničinega soglasja, je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je zahtevek zoper prvo in tretje toženca zavrnilo. Kot odločilno dejansko stanje je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da jima premoženjske razmere med tožnico in dolžnikom niso bila poznane. Na podlagi izpovedbe tožnice, tretjega toženca in priče P. je sodišče ugotovilo, da se nikoli niso pogovarjali o hiši in o premoženjskih zadevah. Pri sestavi notarskih zapisov so bile pogodbene stranke seznanjene, da je pri nepremičnini že vknjiženo več bremen in sicer dve hipoteki v korist Delavske hranilnice. Tožeča stranka je izpovedala, da je za te obremenitve vedela, ker je bila tudi sama porok. Na podlagi izpovedbe priče notarja S. R. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri sestavi notarskih listin, notar preveri stanje v zemljiški knjigi in če je zastavitelj lastnik nepremičnine, potem drugih vprašanj v zvezi z lastništvom ali vprašanj glede skupnega premoženja ne postavlja. Takšne dileme nihče ni izpostavil. Enako velja tudi zaključek glede sporazuma, sestavljenega pri notarki Z. B. Le-ta je v pisni izjavi povedala, da sta imeli stranki ob sklepanju listine jasne zahteve, da želita neposreden izvršljiv notarski zapis in zato druge pravne pomoči glede jasne zahteve, strankam ni nudila. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da sta prvi in tretji toženec na podlagi notarskega zapisa pridobila veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičninah parc. št. 354/15 in 355/2 k.o. ... in sicer prvi toženec 30. 1. 2015, tretje toženec pa 2. 12. 2014.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb ZPP kot jih v pritožbi uveljavlja tožeča stranka, ker naj bi sodišče prve stopnje ne zavzelo ustreznega stališča do izpovedbe zakonitega zastopnika G. glede dejstva, da mu niso bile znane okoliščine glede gradnje hiše in medsebojnih premoženjskih razmerij med dolžnikom I. P. in tožnico. Sodišče prve stopnje je v točki 13. obrazložitve ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnice, prvega toženca in priče P., da sta P. in prvi toženec poslovno sodelovala in sicer je P. organiziral izlete za D. v Š. in R., katerih direktor je bil prvi toženec. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe prvega toženca in priče P. ugotovilo, da je prvi toženec P. ponudil pasjega mladiča, po katerega je prišel P., nato pa je prvi toženec čez nekaj časa prišel psa pogledat. Pritožba v tej zvezi navaja, da je to pomemben indic, da je zakoniti zastopnik prve tožene stranke vedel za premoženjska razmerja med tožnico in I. P., sodišča prve stopnje pa je v tej zvezi zaključilo, da je sicer zakoniti zastopnik vedel, da sta tožnica in priča P. skupaj, niso pa mu bile poznane okoliščine glede gradnje hiše in njuna medsebojna premoženjska razmerja. Sodišče je sledilo izpovedbi P., saj tudi iz njegove izpovedbe izhaja, da se o premoženjskopravnih razmerjih niso pogovarjali. Na podlagi izpovedbe tožnice in P. je sodišče ugotovilo, da je tožnica vedela za hipoteko Delavske hranilnice, kjer je bila porok pri posojilu, za druga posojila in hipoteke pa ni vedela. O tem ji P. ni ničesar povedal in zato tudi ta indic, kot ga imenuje tožeča stranka glede psa, ne more biti tista pomembna okoliščina, ki bi kazala na to, da je zakoniti zastopnik prve tožene stranke vedel za to, da naj bi tudi tožnica bila skupna lastnica nepremičnin, katere je zastavil za posojilo P. I.

9. Neutemeljena je tudi pritožba glede ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je zakoniti zastopnik družbe F. d.o.o. vedel za premoženjska razmerja med tožnico in I. P. Sodišče je ugotovilo na podlagi izpovedi prič, da so bili le znanci, nikoli pa se niso pogovarjali o hiši in o premoženjskih zadevah. Pritožbene navedbe, da sta sinova zakonitega zastopnika tretje tožene pomagala preseliti dokumentacijo družbe A. pa ne morejo pripeljati do drugačnega zaključka kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, kajti iz izpovedb priče izhaja, da pri selitvi ni šlo za neko prijateljsko pomoč, temveč za poslovno sodelovanje, kajti F. J. je izpovedal, da je tretja tožena stranka na železniški postaji v R. S., potem ko se je družba A. d.o.o. od tam izselila, te prostore od lastnika sama prevzela v najem. Tako držijo odgovorne navedbe te tožene stranke, da je tretje tožena stranka imela interes, da predhodni najemnik te prostore čimprej izprazni in da jih tretje tožena stranka sama prevzame v posest. Tako tudi ta dogodek ne more omajati pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da tudi zakonitemu zastopniku tretje tožene stranke premoženjske razmere med tožnico in dolžnikom niso bile poznane in da mu niso bile poznane okoliščine v zvezi z gradnjo hiše in nakupom zemljišča, prav tako tudi ne, s katerimi sredstvi in na kakšen način se je hiša gradila in zemljišče kupilo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da samo dejstvo, da so bili prvo in tretji toženec, tožnica ter P. znanci in da sta prvo in tretji toženec vedela, da živita skupaj, ne zadošča za zaključek o njegovi slabi veri. Tako pritožba glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z vedenjem in dobro vero zakonitega zastopnika tretje tožene stranke niso utemeljene.

10. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo zgoraj citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb ZPP, niso se mu pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Delno je utemeljena pritožba drugotožene stranke glede točke IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tožečo stranko zastopa pooblaščenka na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, zato ta stranka pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri stroškov glede odvetniškega zastopanja tožeče stranke upoštevati določbo četrtega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu, ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitev brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po odvetniški tarifi. Takšne stroške pa je treba plačati na račun Bpp. Niso pa utemeljene ostale pritožbene navedbe glede tega da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe prvega odstavka 161. člena ZPP. Tej odločitvi se sodišče druge stopnje pridružuje, kajti v konkretnem primeru je zahtevek glede glavne stvari nedenarna terjatev in zato ne gre uporabiti določbe drugega odstavka 161. člena ZPP. Sodišče druge stopnje pa je ob uporabi določbe tretjega odstavka 365. člena ZPP delno spremenilo izrek o stroških, vsebovan v točki IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje, tako da je tožeča stranka dolžna plačati skupaj 370,59 EUR pravdnih stroškov, na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

12. Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tretje toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo kot odgovor na redno pravno sredstvo 1000 odvetniških točk, povečano za 2 % pavšalnih stroškov, kar vse skupaj z 22 % DDV znaša 559,98 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka povrniti tej toženi stranki na način, kot je določeno v izreku sklepa sodišča druge stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

-------------------------------
¹ Tako sodba VS RS II Ips 95/2015 z dne 1. 10 .2015, sodba II Ips 1015/2007, enako tudi sodba II Ips 749/2009.

Datum zadnje spremembe:

22.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 345/2021
• Sklep II Ips 67/2010
• VSL sodba II Cp 548/2009