VSC Sodba Cpg 9/2019

Jedro

Tako se izkaže, da je drugotožena stranka dejansko izvajala nadzor in odrejala delo delavcem prvotožene stranke in tudi zavarovancu tožeče stranke in je bila tako ona dejanski delodajalec zavarovanca tožeče stranke, torej oseba, ki je po določbi drugega odstavka 63. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in 2. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), po ustaljeni sodni praksi, zavezana spoštovati in izvajati določila varnega dela in ne prvotožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene stranke se ugodi, pritožba drugotožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da sedaj glasi:

″1. Tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko se kot neutemeljen zavrne.

2. Tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko se ugodi in je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.333,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2016 dalje do plačila, v 15 dneh.

3. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti 1.714,66 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

4. Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.514,38 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.″

II. 1. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki 625,00 EUR pritožbenih stroškov v 15. dneh od prejema te sodbe.

2. Drugotožena stranka mora trpeti sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka solidarno dolžni tožeči stranki plačati znesek 7.333,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2016 dalje do plačila (točka I. izreka) in ji povrniti 1.514,38 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Toženi stranki (prvo in drugotožena stranka) sta zoper to sodbo sodišča prve stopnje vložili pravočasni pritožbi. Prvotožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki v plačilo pravdne stroške tožene stranke skupaj z zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila ter pritožbene stroške po specificiranem stroškovniku. Prvotožena stranka vztraja, da je drugotoženi stranki svoje delavce posojala, kar da izhaja iz vsebine med toženima strankama sklenjenih pogodb iz leta 2012 in 2013 in ni bila podizvajalka drugotožene stranke, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Določbe ZVZD-1 je zato niso zavezovale in jih ni mogla kršiti ter za nastalo škodo tožeči stranki ni odgovorna. V zvezi s tem očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Nadalje navaja, da med po sodišču prve stopnje očitano nesklenitvijo ustreznega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih in očitanim nepodpisanim varnostnim načrtom ter nastalo škodo ni vzročne zveze. Sploh pa, da takšne kršitve ne obstajajo. Sodišče prve stopnje naj bi nadalje iz izvedenih dokazov zmotno ugotovilo, da delavec ni bistveno prispeval k nastanku škode. Meni, da je delavec imel možnost brez posledic delo odkloniti in preprečiti nevarno situacijo in nastanek nezgode. Meni, da je njen prispevek lahko kvečjemu v višini 10 %, saj da ni imela nobenega dejanskega vpliva in nadzora nad delom delavcev. Sodišču prve stopnje očita, da je to bistveno kršilo njene procesne in ustavne pravice in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker zaradi prekluzije dokazov ni dovolilo oziroma ni sprejelo njenega dokaznega predloga za zaslišanje priče R. N., ker ni dodelilo primernega roka za odgovor na navedbe drugotožene stranke iz njene zadnje pripravljalne vloge, onemogočilo pa naj bi ji tudi sodelovanje pri izvedbi dokaza z zaslišanjem izvedenca, ker ji je neutemeljeno prepovedalo postaviti vprašanje izvedencu.

3. Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbene navedbe prvotožene stranke te navedbe prerekala kot neutemeljene. Zavrača navedbe prvotoženke, da je v izpodbijani sodbi bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo ter so podane bistvene kršitve določb postopka, vse to na način kot je navajala prvotožena stranka. Vztraja, da je bila prvotožena stranka podizvajalka, da s strani prvotožene stranke citirana pogodbena določila ne dokazujejo domnevne posoje delavcev, temveč so izpostavljena določila običajni dogovori pri podizvajalskih pogodbah v gradbeništvu. Navedla je, da so neresnične navedbe prvotožene stranke, da je drugotožena stranka dejansko odrejala delo in nadzorovala delavce ter bila dejanska delodajalka poškodovanega delavca in se pri tem sklicuje na izvedene dokaze iz katerih da je razvidno, da je prvotožena stranka imela svojo strukturo delavcev odgovornih za ukrepe iz varnosti pri delu in njihovo izvajanje, da je bil kot vodja del imenovan N. A., kot namestnik pa M. V., ki je odgovoren za izpolnjevanje varnostnih ukrepov iz varnostnega načrta ter ostalih predpisov iz varstva pri delu za svoje delavce, kar je bil tudi poškodovani delavec. N. ni bil odgovoren za odrejanje del in izvajanja varnostnih ukrepov za delavce prvotožene stranke, temveč za svoje delavce, to je delavce drugotožene stranke.

4. Drugotožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in napadeno sodno odločbo spremeni, podredno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Po mnenju drugotožene stranke ni izkazana vzročna zveza med ravnanjem ali zatrjevano domnevno malomarnostjo drugotožene stranke in škodnim dogodkom. Drugotožena stranka ali njen delavec oškodovancu ni odredil dela v jarku, niti ni bila v konkretnem primeru dolžna preverjati delovnih razmer pri prvotoženi stranki. Po mnenju drugotožene stranke ni izkazana povezava ali vzročna zveza med domnevnim ravnanjem drugotožene stranke, ki bi kakorkoli imelo povezavo s škodnim dogodkom in njegovimi posledicami. Sodišču prve stopnje očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Drugotožena stranka nadalje ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik (očitno prav poškodovani delavec) ni v ničemer prispeval k škodnemu dogodku. Pri tem se sklicuje na mnenje izvedenca po katerem da bi delavec moral odkloniti delo. Stališče sodišča prve stopnje, da je bil slednji iz BiH in da ni življenjsko pričakovati, da bi takšen delavec odklonil delo, še posebej, ker pride od daleč, pa da nima podlage v zakonskih predpisih in da je diskriminatorno.

5. Prvotožena stranka na pritožbene navedbe drugotožene stranke ni odgovorila.

6. Tožeča stranka odgovora na pritožbi prvotožene in drugotožene stranke ni vložila.

7. Pritožba prvotožene stranke je utemeljena. Pritožba drugotožene stranke ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala plačilo škode iz naslova stroškov zdravljenja, zdravil in nadomestil plač izplačanih pravni prednici prvotožene stranke (v nadaljevanju: prvotožena stranka), zaradi poškodb delavca - zavarovanca tožeče stranke zaposlenega pri prvotoženi stranki kot posledice delovne nezgode. Tožeča stranka meni, da sta za nastalo škodo odgovorna prvotožena stranka in drugotožena stranka. Prvotožena stranka kot delodajalec na podlagi določil 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) drugotožena stranka pa na podlagi 86. člena ZZVZZ¹. Toženima strankama očita neizvajanje ukrepov iz varstva pri delu, ki so bili vzrok nastali nezgodi in škodi.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov ugotovilo, da sta za nastalo nezgodo in posledično uveljavljano škodo solidarno odgovorna tako prvotožena stranka kot drugotožena stranka. Prvotožena stranka zato, ker kot delodajalec delavcu ni zagotovila ustreznih ukrepov s področja varnosti in zdravja pri delu in sicer ni podpisala ustreznega sporazuma o izvajanju skupnih varnostnih ukrepov pri izvajanju del na skupnih gradbiščih z drugotoženo stranko katere podizvajalka je bila, iz katerega bi jasno izhajalo, kako in kaj je obveznost v zvezi z izvajanjem ukrepov varnosti in zdravja pri delu nad njenimi delavci, zaradi česar je tudi prišlo do nedoslednosti, ki so rezultirale v nastanek delovne nesreče. Odgovornost druge tožene stranke je podana na podlagi 86. člena ZZVZZ, saj kot glavni izvajalec na gradbišču ni uredila gradbišča v skladu z varnostnim načrtom. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da do poškodbe zavarovanca tožeče stranke ter posledično stroškov tožeče stranke ne bi prišlo, če bi prvo in drugotožena stranka zagotovili ustrezno varnost in zdravje zavarovanca v zvezi z njegovim delom, zagotovili ustrezne varnostne ukrepe, ki preprečujejo zrušitev zemeljskih plasti iz bočnih strani, zagotovili ustrezno oporno konstrukcijo in izvajali ustrezen nadzor nad opravljanjem dela in izvedbo vseh potrebnih varnostnih ukrepov, ustrezno organizirali delo ter v kolikor bi tudi obe toženi stranki poskrbeli za izdelavo ustreznega pisnega sporazuma o izvajanju skupnih varnostnih ukrepov pri izvajanju del na skupnem gradbišču oziroma delovišču ter določili delavca za zagotovitev varnosti svojih delavcev ter delavca, ki zagotavlja usklajeno izvajanje ukrepov, določenih s pisnim sporazumom, prav tako zahtevali postavitev koordinatorja za varnost in zdravje pri delu, izdelali ustrezna navodila za varno delo ter v kolikor bi M. S., S. L. in M. Z. zagotovili oziroma zahtevali postavitev varnostnih naprav oziroma bi ravnali skladno s predpisi o varnostnih ukrepih.² V zvezi z (ne)odgovornostjo delavca za nastalo delovno nezgodo je sodišče prve stopnje zaključilo, da ta za nastali škodni dogodek ni odgovoren. Ob zaključku, da je tožeča stranka dokazala tudi obstoj in višino škode v vtoževani višini je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča delno, kolikor se nanaša na odgovornost prvotožene stranke, nepravilna, kolikor se nanaša na odgovornost drugotožene stranke pa je pravilna.

K pritožbi prvotožene stranke

11. Prvotožena stranka utemeljeno pritožbeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prvotožena stranka ob škodnem dogodku formalni in dejanski delodajalec zavarovanca tožeče stranke ter podizvajalec drugotožene stranke. Utemeljeno navaja, da vsebina sklenjenih pogodb KL-12-009 z aneksom in KL 2013/03, ki sta ju podpisali toženi stranki v letu 2013 in 2012 in sicer drugotožena stranka kot naročnik in prvotožena stranka kot izvajalec, ne dokazuje, da je tožena stranka pogodbi sklepala kot izvajalec del, temveč je iz pogodbenih določil razvidno, da je šlo dejansko za napotitev oziroma posojanje delavcev prvotožene stranke drugotoženi stranki, za kar je bila prvotožena stranka tudi ustrezno registrirana, kar je dokazala z dovoljenjem - potrdilom Ministrstva z dne 25. 10. 2012, ki ga navaja tudi sodišče prve stopnje. Utemeljeno navaja, da tudi če bi obveljale zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da predmetna pogodba ne izpolnjuje vseh elementov za napotitev delavcev drugemu delodajalcu pa je Vrhovno sodišče³ že zavzelo stališče do atipičnih pogodb, kjer se izvajalce zaveže samo opraviti delo oziroma posoditi delavca za storitev in da je tudi v teh primerih prav tako potrebno ugotoviti dejanskega delodajalca, ki je zavezan določbam ZVZD-1. Zato sama kvalifikacija vrste pogodbe med toženimi strankami niti ni pomembna za razsojo. Utemeljeno navaja, da je tudi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi razvidno, da je drugotožena stranka dejansko odrejala delo in opravljala nadzor nad delavci prvotožene stranke in bila tudi dejanski delodajalec poškodovanemu delavcu. Pritožba ima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje samo v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je delovodja S. (delavec drugotožene stranke) izpovedal, da je bil N. (prav tako delavec drugotožene stranke) nadrejeni delavec prvotoženi stranki. Prav tako je ugotovilo, da je poškodovani delavec delal po navodilih in pod nadzorom drugotožene stranke.

12. Drugotožena stranka utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da poškodovani delavec ni potrdil, da bi dela izvajal kot posojeni delavec, saj naj bi izpovedal, da so bili kooperanti družbe I., torej drugotožene stranke. Utemeljeno navaja, da beseda kooperant po SSKJ pomeni kdor dela, sodeluje v kooperaciji, sodelavec itd. Kot utemeljeno navaja prvotožena stranka, pa iz izpovedbe tega delavca tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno izhaja, da je bil za tega delavca in za ostale delavce prvotožene stranke odgovoren R. N., ki jim je neposredno odrejal delo. Delavec je jasno izpovedal, da je S. dal navodila N., skupinovodja N. pa je dal navodila njim oziroma delavcem, da mu je N. R. odredil naj gre v jarek in da sta delo nadzirala M. S. in R. N., od pritožnice pa nihče. Prvotožena stranka ima tudi prav, ko navaja, da je S. izpovedal, da je T. pri njej imel posebne privilegije in da ga je celo prej spuščal domov in mu pisal dodatne ure.⁴ Prav tako to izhaja iz izpovedbe priče N. A., direktorja prvotožene stranke, kakor je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, a mu neutemeljeno ni sledilo.

13. Tako se izkaže, da je drugotožena stranka dejansko izvajala nadzor in odrejala delo delavcem prvotožene stranke in tudi zavarovancu tožeče stranke in je bila tako ona dejanski delodajalec zavarovanca tožeče stranke, torej oseba, ki je po določbi drugega odstavka Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), po ustaljeni sodni praksi, zavezana spoštovati in izvajati določila varnega dela in ne prvotožena stranka. Posledično tej ni mogoče očitati kršitev določb ZVZD-1 in ni odgovorna za nastalo škodo, kar utemeljeno uveljavlja v pritožbi prvotožena stranka. Kot take pa je tudi ne zavezujejo po sodišču prve stopnje ugotovljene nepravilnosti glede varnostnega načrta in sklepanja omenjenega sporazuma.

14. Pritožbi prve tožene stranke je bilo po navedenem zaradi napačne uporabe materialnega prava ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko kot neutemeljen zavrne (člen 358 točka 3 do 5 ZPP).

15. Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu. Ker je prvotožena stranka z ugovorom uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti v postopku na prvi stopnji nastale pravdne stroške v znesku 1.714,66 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku pooblaščenca prvotožene stranke z dne 5. 9. 2018, v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT). Pritožbeno sodišče prvotoženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov po stroškovniku za konferenco s stranko v višini 200 točk in za pregled spisa 200 točk po tar. št. 39/1 in 2 OT, ker so ti stroški zajeti v sestavi odgovora na tožbo.

16. Prvotožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške (člen 154 v zvezi s členom 165/2 ZPP) v znesku 625,00 EUR (500 točk po tar. št. 21/1 OT povečano za 22 % DDV in za sodno takso za pritožbo 345,00 EUR), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

K pritožbi drugotožene stranke

17. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je zavarovanec tožeče stranke kot gradbeni delavec poškodoval pri polaganju cevi za vodo v jarek na gradbišču kjer je drugotožena stranka izvajala dela kot glavni izvajalec. Med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno in to ni pritožbeno izpodbijano, da je do škodnega dogodka prišlo, ker izkop oziroma jarek globine 1,70 m v katerem je delal zavarovanec tožeče stranke ni bil ustrezno zaščiten, da se je utrgala zemlja in ga zasula do vratu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil glavni vzrok za škodni dogodek opustitev varnostnih ukrepov, kot so razpiranje sten jaškov, ko presegajo globino 1 m, ki preprečuje porušitev stene v jaških. Ugotovilo je, da je bil odgovorni vodja del na gradbišču delavec drugotožene stranke L. S., odgovorni delovodja M. S., koordinator za varstvo pri delu pa M. H. Nadalje je ugotovilo, da se dela niso izvajala v skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih priloge IC, C, točka 12.3⁵ in z ZVZD-1, ki določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu (5. člen). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da drugotožena stranka ni upoštevala navodil v varnostnem načrtu (tega tudi ni podpisala), ki v točki 10.1.3. določa kontrolo izvajanja varnosti in zdravja pri delu, ki jo izvajajo vodje del posameznih izvajalcev in koordinator, da ni upoštevala varnostnega načrta, ki v točki 10.1.8. določa, da se izkopi v globino več kot 1 m morajo vršiti z izvajanjem varnostnih ukrepov proti zrušitvi zemeljskih plasti z bočnih strani z ustreznimi nakloni brežin ali z razpiranjem. Ugotovilo je tudi, da sporazum o izvajanju skupnih varnostnih ukrepov pri izvajanju del na skupnih gradbiščih ni ustrezen glede na določilo 39. člena ZVZD-1⁶. Na podlagi teh dejanskih in pravnih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da delo na gradbišču ni bilo organizirano tako, da bi preprečevalo nastanek predmetne delovne nezgode in da bi se izvajal ustrezen nadzor nad delom delavcev ter zaključilo, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke za nastalo nezgodo na podlagi določb 86. člena ZZVZZ, kot glavnega izvajalca v domeni katerega je bila ureditev gradbišča v skladu z varnostnim načrtom.

18. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna, delno tudi iz še drugih razlogov.

19. Kolikor se drugotožena stranka v pritožbi sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s sporazumom o izvajanju skupne ureditve gradbišča so te pritožbene navedbe brez pomena ob ugotovitvi pritožbenega sodišča, da prvotožena stranka ni bila podizvajalka drugotožene stranke, temveč ji je posodila delavce.

20. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da je bil kot vodja del imenovan N. A. in M. V. (direktor in delavec prvotožene stranke), kar da je v točki 23 in 24 ugotovilo sodišče prve stopnje. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, temveč je sledilo trditvam prvotožene stranke, da se listina, ki to določa, to je tabela, kot priloga varnostnega načrta, ki navaja ti osebi, nanaša na drugo gradbišče in ne na obravnavano, kar jasno izhaja iz točke 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve v točki 26 pa je nadalje razvidno, da je izvedenec iz odločb ugotovil, da je odgovorni vodja dela na delih, ki jih izvaja drugotožena stranka kot izvajalec, S. L., delovodja pa M. S. Da je odgovorni vodja posameznih del N., namestnik pa V., oba delavca prvotožene stranke, pa je izvedenec zgolj sklepal. Navedeno pa ob ugotovitvi pritožbenega sodišča, da prvotožena stranka ni bila izvajalka del, temveč je posodila svoje delavce drugotoženi stranki in je ta izvajala nadzor nad njihovim delom in jim odrejala delo, za odločitev ni več relevantno. Tako se izkaže, da je za nastali škodni dogodek in posledično škodo odgovorna le drugotožena stranka, ki ni izvajala po sodišču prve stopnje ugotovljenih predpisanih ukrepov iz varnosti pri delu le v zvezi z nadzorom, temveč tudi kot dejanski delodajalec zavarovanca tožeče stranke. Pritožbene navedbe drugotožene stranke o neizkazani vzročni zvezi med ravnanjem drugotožene stranke in škodnim dogodkom so tako neutemeljene.

21. Neresnične in zmotne so pritožbene trditve, da drugotožena stranka ali njen delavec zavarovancu tožeče stranke ni odredil dela v jarku in da niti ni bil dolžan preverjati delovnih razmer, saj je bila ravno drugotožena stranka oziroma njeni delavci tista, ki je odrejala delo in nadzorovala delo zavarovanca tožeče stranke in je tako odgovorna tudi na podlagi določbe 87. člena ZZVZZ.

22. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožeče stranke svojega nadrejenega N. opozoril, da je potrebno jarek zaščititi z zagatnicami, da je to opozarjal tudi D. F., kakor to izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje⁷, zavarovancu tožeče stranke ni moč očitati soodgovornosti oziroma soprispevka za nastalo škodo. V zvezi z navedbami drugotožene stranke v pritožbi, da bi zavarovanec tožeče stranke naj delo opravljal v jarku v času škodnega dogodka na lastno iniciativo in da tam takrat ni imel kaj iskati, pa je sodišče v izpodbijani sodbi⁸ že obrazložilo, da ne glede na to ali je bila njegova prisotnost v trenutku poruštve nujna ali ne je dejstvo, da je delo delavec opravljal v jarku, ki ni imel zavarovanih sten in bi se porušitev lahko zgodila kadarkoli, zato je bila organizacija dela vsekakor neustrezna.

23. Pritožbene navedbe drugotožene stranke so tako neutemeljene. Pritožbo drugotožene stranke je bilo po navedenem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

24. Drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).

-------------------------------
¹ Prvi odstavek 87. člena ZZVZZ določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od delodajalca, če je do škode prišlo zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu ali drugih ukrepov predpisanih in odrejenih za varnost ljudi. Prvi odstavek 86. člena med ostalim določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Drugi odstavek istega člena določa, da je za škodo, ki jo v primerih iz prvega odstavka povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom odgovoren delodajalec. Tretji odstavek določa povrnitev povzročene škode iz prejšnjega odstavka ima zavod pravico zahtevati tudi od delavca, če ji je povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe s kaznivim dejanjem.
² Glej točko 31 in 32 obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Npr.: sodba VS RS II Ips 207/2014 z dne 27. 8. 2015.
⁴ Glej pisno izjavo na l. št. 123 in izpoved na strani 8 zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo 13. 3. 2018.
⁵ Glej točko 26 obrazložitve.
⁶ Glej točke 26-28 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Glej točko 36 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Glej točko 35 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 417/2022
• VDSS Sodba Pdp 219/2022
• VSL sodba I Cpg 1685/2015