<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba Cp 1/2019

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2019:CP.1.2019
Evidenčna številka:VSC00022594
Datum odločbe:21.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Tatjana Kamenšek Krajnc (preds.), Darja Pahor (poroč.), Katarina Lenarčič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:ničnost pogodbe - poslovna nesposobnost - pogodba o preužitku

Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena o skladnosti izvedenskih mnenj izvedencev K. in P. pravilna, iz obeh mnenj izhaja ugotovitev o obstoju psihične motnje - demence pri pokojnem J. Š. in iz obeh mnenj izhaja zaključek, da na dan sklenitve sporne pogodbe J. Š. ni bil sposoben izraziti resnične volje za sklenitev pogodbe in tudi ne razumeti posledic sporne pogodbe. Slednje je odločilno za obstoj poslovne sposobnosti stranke, da lahko sklene veljavno pogodbo (41. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti tožnici 1.461,07 EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je pogodba o preužitku, zapisana v notarskem zapisu notarja Alojza Vidica iz Sevnice z dne 4. 7. 2011 številka SV... nična in neveljavna in v razmerju med izročevalcem J. Š., rojenim 29. 3. 1935, nazadnje stanujočim Š., Z., umrlem 13. 9. 2012 in toženko (točka I/1 izreka). Dalje je ugotovilo neveljavnost vknjižbe pri nepremičninah v katastrski občini Širje, ki jih je v izreku tudi navedlo, na podlagi zgoraj navedenega notarskega zapisa pri J. Š. do 1/2 solastnih nepremičninah v korist toženke in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše lastninska pravica vknjižena v korist toženke in znova vpiše lastninska pravica v korist prejšnjega imetnika J. Š. do 1/2 (točka I/2 izreka). Pod točko II izreka pa je odločilo o stroških pravdnega postopka tako, da je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti tožnici 6.634,31 EUR stroškov pravdnega postopka, od tega neposredno tožnici 5.020,38 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude 15 dnevnega izpolnitvenega roka, na račun Okrožnega sodišča v Celju, na račun Organa za brezplačno pravno pomoč pa znesek 730,65 EUR in znesek 883,28 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Toženka je v pritožbi navajala, da sodišče prve stopnje zmotno utemeljuje ničnost in neveljavnost preužitne pogodbe med J. Š. in toženko na dejstvu, da je mnenje izvedenca P. konsistentno z mnenjem predhodnega izvedenca iste stroke K., s tem se toženka ne strinja. Tudi izvedenec P. je v svojem mnenju hipotetično - spekulativno ugotovil, da je verjetno bila okrnjenost višjih živčnih funkcij pri pokojnem Š. prisotna že prej. Izvedenec ne more hipotetično oceniti ali celo ugotavljati nekega zdravstvenega stanja, temveč mora s stopnjo prepričanja - gotovosti ugotoviti ali neko dejstvo, oziroma okoliščina, obstaja v določenem trenutku ali ne, česar iz mnenja P. ni razbrati, navedeno izvedensko mnenje je nepopolno in neverodostojno ter neprepričljivo in ne more biti podlaga sodišču za drugačno odločitev. Izvedenec opisuje sklope bolezni, ki bi se lahko pojavljale pri pokojnem Š., in sicer neopredeljeno demenco in sindrom odvisnosti od alkohola, svojo oceno utemeljuje z dejstvom, da na telesni deficit kaže že sam predlog za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, kar pomeni odvisnost pokojnega Š. po želeni pomoči tretje osebe. Taki ugotovitvi izvedenca ni slediti, starost in potreba po pomoči tretjega še ne izkazujeta gotovosti nevrološkega deficita, glede alkoholnega delirija pa le te diagnoze v času podpisa pogodbe ni mogoče ugotoviti, oziroma ni bila prisotna, pa tudi ni bila definirana v uradnih izvidih. Na dan 4. 7. 2011 v celotnem izvedenskem mnenju izvedenec z eno besedo ni mogel utemeljiti zdravstvenega stanja pokojnega, to je bistveno v tem konkretnem primeru. Ob upoštevanju dejstva, da je sklenitev pogodbe iniciral sam pokojni in njegova žena, da je pri pogodbi sodeloval njun sin - priča A. Š., da je pogodbo notar pogodbenima strankama razložil in so jo razumeli, saj nanjo ni bilo nobenih pripomb in je notar prvi ugotovil skladnost pogodbene volje, zato zdravstveno stanje pokojnega po sklenitvi pogodbe ali tri tedne pred njeno sklenitvijo za konkretni primer nima nobene zveze, ni ugotovljeno popolno zdravstveno stanje prištevnosti na dan sklenitve pogodbe. Glede na zapis na 16. strani mnenja ta izvedenec meni, da bi celo laiki prepoznali sliko delirija, stanje pri pokojnem. Očitno tega ni bilo, zato so pogodbeniki ravnali voljno in pravilno za sklenitev dvostranske pogodbe in so jo kot takšno tudi sprejeli. Izvedenec ni odgovoril na ključno vprašanje, ali je pri pokojnem ob podpisu pogodbe obstajala konkretna motnja, zaradi katere ne bi razumel posledic konkretne pogodbe, katero je sam iniciral. Spekulacije izvedenca niso strokovne in so pomanjkljive, izvedenec prihaja sam s sabo v nasprotje, podaja načelno mnenje o nekem zdravstvenem stanju, kar pa ni predmet spora, izvedenec mora strokovno ovrednotiti stanje pokojnega Š. v času podpisa pogodbe s stopnjo gotovosti. Sploh ni odgovoril na bistveno vprašanje ali je pokojni ob podpisu pogodbe bil poslovno sposoben ali ne, oziroma ali je bil sposoben izraziti resnično voljo sklepanja konkretnega pravnega posla. Potrebno je angažirati komisijo treh izvedencev, ki morajo glede na strokovnost podati enaka, skladna mnnenja, oziroma obrazložiti, zakaj so mnenja različna, kar je pooblaščenec toženke zahteval v postopku, vendar mu sodišče ni sledilo in je njegov predlog v celoti zavrnilo, kot nepotreben. To vzbuja dvoma v poštenost sojenja in enakopravnost strank v konkretnem primeru, saj izvedenca nista odgovorila na ključno postavljeno vprašanje prištevnosti - skladne volje pokojnega Š.s pogodbenimi obveznostmi ene in druge stranke, dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno in je tudi v tem segmentu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izvedenec se ni opredelil do ugotovitve notarja Vidica, ki je pogodbo sestavil in čeprav je laik na področju medicine, je na svoji poklicni poti sestavil že veliko pogodb in je zagotovo na podlagi lastnih izkustev in znanja znal in tudi pravilno presodil, da je pokojni bil popolnoma poslovno sposoben in se je tudi zavedel posledic sklenitve konkretne preužitne pogodbe. Sestavo pogodbe je pokojni predlagal sam z vednostjo in željo pokojne žene in z vednostjo sina A. Š.. Dejstvo je, da je pokojni bil popolnoma razsoden in poslovno povsem sposoben na dan sklenitve konkretne pogodbe, tako govorijo vsa pravno relevantna dejstva - izjave prič ter ugotovitve povzetka izvedenskih mnenj. Toženka izpostavlja nedoslednost sodišča pri interpretaciji izpovedi prič, predlaganih s strani toženke, kot tudi interpretacij izvedenskih mnenj, ki jih je v tem postopku sodišče ponovilo. Izvedenca se nista opredelila do izpovedi prič, konkretno zakoncev P., ki sta izpovedala, da je pokojni sicer na trenutke včasih bil spremenjen, včasih je izgubil ravnotežje in podobno, konkretne navedbe prič pa nakazujejo na popolna drugo eventuelno bolezen, kot pa demenco, in sicer alkoholni delirij. Izvedenec P. pa je v zaključku na strani 16 mnenja jasno zapisal, da ni možno iz razpoložljive medicinske dokumentacije ugotoviti, da je bil prisoten delirij in temu prisotna halucinatorna doživljanja v času podpisa pogodbe in za takšno dejstvo je tudi majhna verjetnost, da bi bil prisoten - saj bi takrat tudi laiki tovrstno stanje pri pokojnem mogli prepoznati. Sodišče prve stopnje bi v konkretnem primeru zato moralo odločiti ravno nasprotno - zavrniti tožbeni zahtevek tožnice, zato je sodišče storilo bistveno kršitev določb ZPP, ker odločitev ne temelji na dokazih, temveč na pravnih hipotezah, na katerih pa dejansko sodba ne more temeljiti. Odločitev sodišča je v nasprotju z materialnimi dokazi - izpovedbo prič in izvedenskimi mnenji in je v tem delu podana bistvena kršitev določb ZPP, nasprotje med dokazi in obrazložitvijo sodbe. Iz vsega podanega izhaja, da je pri pokojnem Š. občasno bil podan alkoholni delirij in ne demenca, ali kakršnakoli druga oblika tovrstne bolezni, ki bi vplivala na njegovo poslovno sposobnost. Priče so glede na svoje izpovedbe in konkretna opažanja pri njem spoznale določene spremembe, ki so dejansko pomenile občasni alkoholni delirij in ne demence, tudi izvedenec P. je izpostavil v mnenju, da neke višje stopnje demence, oziroma tovrstne bolezni, ki bi vplivala na poslovnost pokojnega Š., laik niti ne bi prepoznal, bi pa laiki prepoznali alkoholni delirij in priče pri pokojnem niso prepoznale druge oblike bolezni - motenj, ki bi lahko vplivala na njegovo poslovno sposobnost na dan podpisa sporne pogodbe. Delirija ob podpisu pogodbe pri tožniku ni bilo, sodišče v točki 24 obrazložitve napačno in zmotno ter v nasprotju z ekspertizo P. interpretira izjave prič zakoncev P., saj so priče skladno izpovedale o namišljeni sosedovi lakoti, oziroma o jemanju denarja in podobnem, kar dejansko dokazuje na bolezensko stanje delirija, ne pa demence, kar se je občasno dogajalo po podpisu pogodbe, sodišče očitno napačno prezentira dejansko stanje. Izvedenec je neverodostojno in nelogično, na heteroanamnezo podatkov, ki jih je imel na razpolago, dejansko obrazložil v nasprotju z ugotovitvami komisije v IK spisu, hipotetično - spekulativno je ugotavljal, da je bila okrnjenost višjih živčnih funkcij prisotna že prej, izvedenec pa teh dejstev v izvidih ni mogel potrditi, ker teh izvidov ni, zato je uporabil hipotezo verjetnosti, česar v konkretnem izvedenskem mnenju ne more biti, izvedensko mnenje mora biti verodostojno dokumentirano s teheroanalizo podatkov in zaključkov ter vzrokov za takšne zaključke, česar izvedensko mnenje P. nima, zato je bila predlagala Fakultetna komisija treh istovrstnih izvedencev, čemur pa sodišče ni hotelo slediti. V točki 24 obrazložitve sodbe sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, ko napiše, da sta zakonca P. povedala, da je bil pokojni Š. tisti, ki je bil iniciator preužitne pogodbe, saj mu nihče drug ni hotel pomagati kot zakonca B., zaradi česar jima je tudi zavestno hote izročil polovico nepremičnin v uživanje in se je očitno sam zavestno odločil za tako ravnanje in je hotel skleniti navedeno pogodbo, zato je tudi žena - tožnica isto podpisala v prisotnosti sina Š. A.. Dejstvo je, da sklenitev pogodbe in njena vsebina ni bila sporna med pravdnima strankama od 4. 7. 2011 do 2014. leta, ko sta prišli v osebni konflikt sedaj pokojna F. Š. in toženka. Pravni spor je nastal šele po sporu med tožnico in toženko kasneje, po dobrih treh letih po sklenitvi pogodbe, ker je očitno šlo za čustveno reševanje, negacijo pravnega posla, maščevanje tožnice toženki z izpodbijanjem pravnega posla, za kar do takrat ni bilo pravne osnove in je teoretično pravna osnova namišljena. Oba izvedenca povesta, da z gotovostjo ne moreta potrditi bolezenskega stanja pri pokojnem, ki bi vplivalo na njegovo poslovno voljo in sposobnost razumeti navedeno pogodbo v času podpisa pri notarju, sodišče pa samo v točki 24 obrazložitve jasno zapiše, da je izraz volje s strani tožnice in pokojnega bil jasen, želen, da sta se zavedala posledic sklenitve pogodbe in jih tudi sama inicirala ter prevzela zanjo odgovornost, zato je zaključek sodišče neracionalen, nerazumen, v nasprotju z izjavami prič in tudi z izvedenskima mnenjema, ki jasno povesta, da z gotovostjo poslovne sposobnosti pri pokojnem ni mogoče ugotoviti v času sklenitve pogodbe - citat izvedenca P., stran 16 mnenja. Sodišče se postavlja nad izvedenska mnenja, napačno interpretira obe mnenji, izvedenec K. zapiše: ″Absolutni dokaz za stanje pokojnega Š. bi bil le popoln zdravniški izvid z izpisom duševnega stanja ključnega dne podpisa pogodbe, vse ostale ocene so na ravni stopnje verjetnosti″. Iz tega izhaja, da je sodišče kljub verjetnosti in ne gotovosti, oziroma prepričanosti odločilo v toženkino škodo. Ni dosledno spoštovalo izvedenskih mnenj ter izjav prič ter zato prihaja sodišče z lastnim načinom razmišljanja nasprotja z izvedenimi dokazi, izvedenimi dokazi nakazujejo drugačno odločitev.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnitev toženkinega dokaznega predloga za določitev še tretjega izvedenca medicinske stroke obrazložilo, da je mnenje izvedenca P. strokovno, brez nejasnosti in pomanjkljivosti, ki bi vzbujale dvom, skladna je ugotovitev tako izvedenca K. kot izvedenca P. o obstoju alkoholne demence pri pokojnem J. Š., ki je duševna motnja in se izraža kot motnja več višjih možganskih funkcij, vključno spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, računskih zmožnosti, učnih sposobnosti ter govornega izražanja in presoje. Izvedenec K. je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ocenil, da obstaja velika verjetnost, da so bile pri pokojnem J. Š. na dan podpisa sporne pogodbe 4. 7. 2011 prisotne motnje, zaradi katerih ni bil sposoben razumeti in oblikovati, oziroma izražati svoje lastne volje in razumeti pomena pogodbe in njenih posledic glede na motnje presoje in prepoznavanja. Izvedenec P. pa je podal brezpogojno svojo oceno o sposobnosti, oziroma nesposobnosti pokojnega J. Š. razumeti in oblikovati, oziroma izražati svojo lastno voljo ter razumeti pomen pogodbe in njene posledice, ko je zaključil, da pokojni J. Š. takšnih sposobnosti na dan sklepanja sporne pogodbe ni imel. Po mnenju sodišča prve stopnje je njegov zaključek podan z zadostno stopnjo verjetnosti in zadošča ob vestni in skrbni presoji dokaza v skladu z 8. členom ZPP in za v pravdi potrebno stopnjo prepričanosti, nestrinjanje stranke z vsebino izvedenskega mnenja pa ni razlog za določitev novega izvedenca.

6. Sodišče prve stopnje je torej obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga z določitvijo tretjega izvedenca, ko je pojasnilo, da sta obe pridobljeni izvedenski mnenju v bistvenih delih skladni in zgolj nestrinjanje stranke z mnenjem ni razlog za določitev novega izvedenca. Obrazložena zavrnitev dokaznega predloga ne predstavlja nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba pa ne konkretizira, katera bistvena kršitev naj bi bila storjena z zavrnitvijo dokaznega predloga za določitev tretjega izvedenca, zato ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

Ugotovljena dejstva za zaključek o neobstoju poslovne sposobnosti pokojnega J. Š. v času podpisa sporne pogodbe pa temeljijo na dveh skladnih izvedenskih mnenjih izvedencev psihiatrov, zato je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je zaradi zavrnitve dokaznega predloga za določitvijo še tretjega izvedenca dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena o skladnosti izvedenskih mnenj izvedencev K. in P. pravilna, iz obeh mnenj izhaja ugotovitev o obstoju psihične motnje - demence pri pokojnem J. Š. in iz obeh mnenj izhaja zaključek, da na dan sklenitve sporne pogodbe J. Š. ni bil sposoben izraziti resnične volje za sklenitev pogodbe in tudi ne razumeti posledic sporne pogodbe. Slednje je odločilno za obstoj poslovne sposobnosti stranke, da lahko sklene veljavno pogodbo (41. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

Toženka v pritožbenih trditvah v pretežni meri sicer graja pravilnost izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal izvedenec P.. Ni pa konkretizirala trditve o neskladnosti obeh mnenj, zato je neutemeljena trditev, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o skladnosti obeh mnenj napačna.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o spekulativnosti ugotovitev izvedenca P. o prisotnosti verjetne okrnjenosti višjih živčnih funkcij pri pokojnem že pred podpisom sporne pogodbe.

Izvedenec P. je utemeljil to svojo ugotovitev z razlago izvida CT preiskave možganov pokojnega, kar je obrazložilo tudi sodišče prve stopnje.

9. Pritožba pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tudi notar laik na medicinskem področju. Ob upoštevanju te neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje ni utemeljena pritožbena trditev, da je notar na podlagi lastnih izkušenj in znanja pri svojem delu znal in pravilno presodil, da je bil pokojni popolnoma poslovno sposoben, da se je zavedal tudi posledic sklenitve sporne pogodbe. Z izvedenskim mnenjem pa je dokazno podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaslišane priče, ki nimajo medicinskega znanja, niso uspele pri pokojnem prepoznati okrnjenosti višjih živčnih funkcij (kot so sposobnost razumevanja, oblikovanja ter izražanja lastne volje ter razumevanje pogodbe in njenih posledic), dokler se niso pojavile hujše okrnjenosti ali motnje zavesti, katere pa je sposoben prepoznati tudi laik.

10. Izvedenec je strokovnjak, ki s področja svoje strokovnosti ugotavlja dejstva z uporabo svojega strokovnega znanja in po strokovno priznanih metodah dela. Izvedenec ne opravlja dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič, zato pritožba neutemeljeno trdi, da se izvedenca nista opredelila do izpoved prič (zakoncev P.).

11. Sodišče prve stopnje je v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno ugotovilo dejstvo, da ni mogoče ugotoviti in je tudi malo verjetno, da bi bilo pri J. Š. prisotno delirantno stanje v času podpisa pogodbe, saj bi tudi laiki to stanje ugotovili in ga prepoznali. Torej je zaključilo, da v času podpisa pogodbe J.Š. ni bil delirantnem stanju, s čimer se strinja tudi pritožba. Brez dokazne podlage pa pritožba trdi, da pri pokojnem J. Š. ni obstajala demenca.

Glede na podlagi dveh skladnih izvedenskih mnenj je ugotovljeno dejstvo, da je pri pokojnem obstajala demenca že v času pred podpisom pogodbe, že od 14. 6. 2011 dalje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Ne drži pritožbeni očitek, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravnih hipotezah in da je v nasprotju z materialnimi dokazi - izpovedbo prič in izvedenskimi mnenji in da je tudi podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, da je podano nasprotje med dokazi in obrazložitvijo sodišča.

Pritožbeno sodišče tudi sprejema stališče sodišča prve stopnje, da trditve prvotne tožnice, da je bil namen obeh (tožnice in pokojnega) ob sklepanju pogodbe, da ju prevzemnica oskrbi, tožnica in njen mož pa ji izročita nepremičnino, lahko pomenijo le njeno dojemanje ravnanja njenega moža, da pa je potrebno presojati njegovo razsodnost, poslovno sposobnost, v času sklepanja pogodbe. Ob z dvema izvedenskima mnenjema dokazno podprti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pokojni zaradi obstoja demence ob sklepanju pogodbe ni bil sposoben razumeti njenih posledic, je pravilen zaključek, da ni bil poslovno sposoben.

13. Presoja sodišča prve stopnje temelji na dveh skladnih izvedenskih mnenjih izvedencev ustrezne stroke, izvedenski mnenji imata večjo dokazno moč pri dokazovanju pravno relevantnega spornega dejstva med strankami v primerjavi z izpovedbami prič, ki nimajo medicinskega znanja. Po presoji pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi ni nikakršnega nasprotja med dokazi in obrazložitvijo, zato ni utemeljen očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali kateri drugi od tistih, na katere mora paziti pritožbeno sodišče uradoma. Pritožba očitane bistvene kršitve namreč ne konkretizira.

V točki 24 obrazložitve je sodišče prve stopnje zapisalo povzetek izvedb zaslišanih prič, ne pa lastnih ugotovitev, niti zaključkov. Na strani 16 izvedenskega mnenja izvedenca P. pa ni zapisa, da z gotovostjo v času sklenitve pogodbe poslovne sposobnosti pri pokojnem J. Š. ni mogoče ugotoviti, takšne ugotovitve tudi sicer ne vsebuje izvedensko mnenje izvedenca P.. Ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na izvedenskem mnenju izvedenca P., da priče brez medicinskega znanja niso sposobne prepoznati okrnjenosti višjih živčnih funkcij, da pa so sposobne prepoznati le hujše okrnjenosti ali motnje zavesti, presoja sodišča prve stopnje ni v nasprotju z izvedenimi dokazi, ni nerazumna in je takšen pritožbeni očitek neutemeljen.

14. V točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo razloge za prepričanost v pravilnost svoje odločitve. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenilo skladno z metodološkim napotkom v 8. členu ZPP. Pri sprejemanju dokazne ocene sodnik ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev, dokazna vrednost izvedenega dokaza je rezultat individualnega sodnikovega prepričanja v vsakem konkretnem primeru posebej (komentar ZPP, 1. knjiga, stran 84, Jan Zobec). Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo svojo prepričanost o razlogih za utemeljenost zahtevka in pravilno pojasnilo, da je v pravdi dokazni standard za dokazovanje dejstev prepričanost in ne gotovost.

15. Pritožba ni konkretizirano izpodbijala pravilnosti presoje sodišča prve stopnje pod točkama I/2 in točko II izreka. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bili navedeni odločitvi obremenjeni s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo prvega odstavka 41. člena OZ in pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva za za zaključek, da je sporna pogodba med toženko in pokojnim J. Š. nična, oziroma sploh ni bila veljavno sklenjena (je neobstoječa) zaradi njegove poslovne nesposobnosti v času podpisa pogodbe.

17. Pritožba je v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Tožnica je priglasila stroške pritožbenega postopka v obsegu nagrade pooblaščenki za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) 1.177,60 EUR, materialne stroške 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % Davek na dodano vrednost po tar. št. 6007 ZOdvT. ZOdvT je bil v času vložene tožbe 10. 6. 2014 veljavna materialnopravna podlaga za določitev nagrade in stroškov odvetnikom in je skladno z določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Ur. list RS št. 2/2015) veljavna materialnopravna podlaga v tej pravdni zadevi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča priglašeni stroški znašajo 1.461,07 EUR in so v celoti bili potrebni.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 41

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4NTQ0