VSC Sodba I Cpg 19/2019

Jedro

Za presojo v predmetni zadevi je treba ločiti med procesnim trditvenim in dokaznim bremenom ter med materialnopravnim trditvenim in dokaznim bremenom, pri čemer zmotna uporaba slednjega lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava, do katere pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Pravni zaključki VS RS iz zadeve VS RS II Ips 45/2011 v tej pravdi niso uporabljivi, saj ne gre za situacijo, v kateri odškodovanec toži zavarovalnico na izplačilo odškodnine. Prav tako je VS RS tudi sicer nekoliko omililo stališča, ki jih iz omenjene zadeve izpostavlja pritožba, in je v drugih podobnih primerih jasno izrazilo, da je na zavarovalnici trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma glede prevare (glej npr. odločbo II Ips 27/2012). Obravnavana zadeva je drugačna in tudi sicer ni primerljiva z zgoraj izpostavljenimi. Tožnica je namreč toženki že izplačala premoženjsko škodo na vozilu iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti in v predmetni pravdi vtožuje vračilo tega izplačila na podlagi zatrjevane toženkine prevare. Gre torej za zahtevek tožnice na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 944. členom OZ, zato je tožnica tista, ki bi morala po materialnem pravu (zatrjevati in) izkazati, da jo je toženka prevarala. Pritožba se moti, da mora toženka izkazati nastanek prometne nesreče, vso materialno škodo in vzročno zvezo. Toženka je navedeno z zadostno stopnjo verjetnosti že izkazala na podlagi nespornega dejstva, da ji je tožnica v zvezi s sporno prometno nesrečo že izplačala odškodnino. Toženki v tej situaciji ni treba ničesar dokazovati, temveč je tožnica tista, ki mora izkazati, da je prišlo do prevare oziroma do neupravičenega prehoda premoženja (neupravičene obogatitve). Pri tem ne gre za izkazovanje trditev o negativnih dejstvih, ampak za izkazovanje trditev o prevari. Glede prevare pa je tožnica tista, ki jo zatrjuje in ki zanjo nosi dokazno breme. Povedano drugače, neuspeh z dokazovanjem gre v škodo tožnice in ne toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo¹ razsodilo, (I.) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 78522/2014 v 1. in 3. odstavku izreka, s katerima je bilo toženi stranki (toženki) v 8 dneh naloženo plačilo 1.859,02 EUR s pripadki in 44,00 EUR izvršilnih stroškov s pripadki, razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) zavrne, (II.) da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 117020/2014 z dne 9.9.2014 v 1. in 3. odstavku izreka, s katerima je bilo toženki v 8 dneh naloženo plačilo 2.361,98 EUR s pripadki in 44,00 EUR izvršilnih stroškov s pripadki, v celoti v veljavi in (III.) da je toženka dolžna v 8 dneh povrniti tožnici 864,85 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper I. in III. točko izreka sodbe je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter odloči o sporu. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri oceni izvedenih dokazov ni izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč. Osnovno vprašanje je utemeljenost zahtevka odškodovanca (njegovega upravičenja do že prejete odškodnine) za materialno škodo na vozilu iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti. To je podlaga za odločitev o tožničinem obogatitvenem zahtevku. Upoštevaje odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) II Ips 45/2011 je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na odškodovancu (toženki), ki mora dokazati, da je prišlo do zatrjevane prometne nesreče, da je v njej nastala (vsa) uveljavljena materialna škoda in da je podana vzročna zveza med škodo in prometno nesrečo. Zavarovalnica s trditvijo, da ni nastal zavarovalni primer, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Po vsebini gre za trditev o negativnem dejstvu. Sodišče prve stopnje se ne ukvarja s predpostavkami odškodninske odgovornosti zavarovanca. Sloni na zmotnem prepričanju, da bi tožnica morala izkazati, da poškodbe na vozilu ne izvirajo iz prijavljenega škodnega dogodka in da zavarovalni primer ni nastal. Zmotno je tudi štelo, da je v pravdi potreben dokazni standard gotovosti, saj se odloča s stopnjo prepričanja. Neuspeh z dokazovanjem gre v škodo toženke in ne tožnice. Zaradi izpostavljenih materialnopravno zmotnih stališč sta bila posledično zmotno opravljena dokazna ocena in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V nadaljevanju pritožbe tožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in izpostavlja, da je sodišče prve stopnje obravnavalo dva škodna primera, pri čemer je tožnica z drugim uspela, in da je zakoniti zastopnik toženke z izjavo z dne 24.4.2014 po temelju priznal regresne zahtevke, česar ne bi storil s čisto vestjo.

3. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma velja opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo vseh pritožbenih očitkov, ki od navedenega okvira kakorkoli odstopajo (npr. očitka o pretiranem dokaznem standardu, ki je očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka). Prav tako s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni mogoče preko očitka zmotne uporabe materialnega prava uveljavljati kršitev v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Gre za opcijo, ki jo ima v sporu majhne vrednosti, ob ugotovitvi, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki je rezultirala v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, le pritožbeno sodišče samo (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožba tudi s sklicevanjem na odločitev v pridruženi pravdi in na izjavo zakonitega zastopnika toženke, ki je sodišče prve stopnje zaradi nekonkretiziranosti pravilno ni upoštevalo kot pripoznavo dolga, ne more spremeniti ugotovljenega dejanskega stanja in posledično doseči drugačne presoje.

7. Za presojo v predmetni zadevi je treba ločiti med procesnim trditvenim in dokaznim bremenom ter med materialnopravnim trditvenim in dokaznim bremenom, pri čemer zmotna uporaba slednjega lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava, do katere pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Pravni zaključki VS RS iz zadeve VS RS II Ips 45/2011 v tej pravdi niso uporabljivi, saj ne gre za situacijo, v kateri odškodovanec toži zavarovalnico na izplačilo odškodnine. Prav tako je VS RS tudi sicer nekoliko omililo stališča, ki jih iz omenjene zadeve izpostavlja pritožba, in je v drugih podobnih primerih jasno izrazilo, da je na zavarovalnici trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma glede prevare (glej npr. odločbo II Ips 27/2012). Obravnavana zadeva je drugačna in tudi sicer ni primerljiva z zgoraj izpostavljenimi. Tožnica je namreč toženki že izplačala premoženjsko škodo na vozilu iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti in v predmetni pravdi vtožuje vračilo tega izplačila na podlagi zatrjevane toženkine prevare. Gre torej za zahtevek tožnice na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 944. členom OZ, zato je tožnica tista, ki bi morala po materialnem pravu (zatrjevati in) izkazati, da jo je toženka prevarala. Pritožba se moti, da mora toženka izkazati nastanek prometne nesreče, vso materialno škodo in vzročno zvezo. Toženka je navedeno z zadostno stopnjo verjetnosti že izkazala na podlagi nespornega dejstva, da ji je tožnica v zvezi s sporno prometno nesrečo že izplačala odškodnino. Toženki v tej situaciji ni treba ničesar dokazovati, temveč je tožnica tista, ki mora izkazati, da je prišlo do prevare oziroma do neupravičenega prehoda premoženja (neupravičene obogatitve). Pri tem ne gre za izkazovanje trditev o negativnih dejstvih, ampak za izkazovanje trditev o prevari. Glede prevare pa je tožnica tista, ki jo zatrjuje in ki zanjo nosi dokazno breme. Povedano drugače, neuspeh z dokazovanjem gre v škodo tožnice in ne toženke.

8. Kot izpostavlja tudi sama pritožba, tožnica ni izkazala, da toženkina škoda ni nastala v sporni prometni nesreči (ni izkazala negacije vzročne zveze med spornim škodnim dogodkom in škodo oziroma ni izkazala prevare pri uveljavljanju zavarovalnine s strani toženke), zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in je predmetni tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

9. Po ugotovitvi, da v pritožbi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Sodišče prve stopnje je združilo v skupno obravnavanje dve pravdi (dva spora majhne vrednosti).

Datum zadnje spremembe:

26.10.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 557/99
• VSC Sodba Cp 400/2019
• VSL sodba I Cp 3373/2014