VSC Sklep in sodba Cp 33/2019

Jedro

Že v točki 17 zgoraj je obrazloženo, da svojih trditev ni niti dokazno podkrepil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da ni niti poizkušal pridobiti listin iz stečajnega spisa, umaknil pa je dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi lahko objektiviziral njegove trditve in preveril višino vtoževane terjatve, kar je toženčeva obveznost ter je pravilno tudi zaključilo, da toženec ni dokazal svojih trditev o nepravilnem zapiranju postavk kredita in da je njegova obveznost kot poroka poplačana. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica predložila v dokaz višine terjatve izpis stanja terjatve (priloga A 10), obračun obresti (priloga A 13 do A 15), obračun stroškov (priloga A 11) ter izpisek rokovnika z dne 14. 3. 2016 (A 9), ki izkazujejo strukturo terjatve. Ob upoštevanju vseh teh dejstev in zaključkov sodišča prve stopnje bi se dokazno breme glede višine vtoževane terjatve prevalilo na tožnico le v primeru, če bi toženec konkretizirano pojasnil kakšna, oziroma katera plačila je tožnica napačno obračunala in knjižila ter kdaj je to storila in bi ponudil dokaze za te svoje trditve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje P 200/2014 z dne 26. 11. 2018.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I in III izreka.

III. Tožena stranka mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki v roku 15 dni 1.560,62 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

K točki I izreka:

1. Z izpodbijanim sklepom P 200/2014 z dne 26. 11. 2018 je sodišče prve stopnje delno ugodilo toženčevemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse in ga oprostilo plačila sodne takse za pritožbo v višini 849,00 EUR, za preostanek takse v višini 600,00 EUR pa mu je odobrilo obročno plačilo v 12 zaporednih mesečnih obrokih po 50,00 EUR tako, da prvi obrok zapade v plačilo 15. dan po pravnomočnosti sklepa, naslednji obroki pa v vsakokratni višini 50,00 EUR na isti dan vsak naslednji mesec (točka I izreka) in ga opozorilo, da v primeru zamude pri plačilu posameznega obroka z dnem zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki (II. točka izreka sklepa).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje in predlagal spremembo tako, da se ga v celoti oprosti plačila sodne takse za pritožbo. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Navajal je, da je njegov mesečni prejemek nižji, kot je znesek, ki predstavlja prag revščine, 600,00 EUR mu predstavlja praktično 1/12 letnega prihodka, moral bi znižati stroške za hrano, saj drugih stroškov ne more znižati. Če ne bo plačeval elektrike, vode, ogrevanja, bodo dobavitelji prekinili dobavo, zaradi nezmožnosti plačevanja podpore odvetnika je bil prisiljen prekiniti sodelovanje in se bo v nadaljnjih postopkih branil sam. Ker sodne takse ne bo mogel plačati, pritožbeno sodišče ne bo vsebinsko obravnavalo pritožbe, postavljen bo v neenakopraven položaj in ne bo mu zagotovljena osnovna pravica do sodnega varstva.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, po presoji pritožbenega sodišča pa izpodbijani sklep ni obremenjen z nobeno od tistih bistvenih kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

6. Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec živi v skupnem gospodinjstvu z ženo, da sta oba upokojenca, da prejema toženec 1.833,06 EUR mesečne neto pokojnine, njegova žena pa 516,62 EUR, da znaša povprečni dohodek na družinskega člana 1.174,84 EUR, da ta znesek presega dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka 392,75 EUR (torej presega znesek 785,50 EUR), da je toženec solastnik do ¼ celote nepremičnine in vrednost njegovega deleža znaša 50.126,25 EUR, česar pa ni štelo kot toženčevo premoženje večje vrednosti, da je toženčeva žena solastnica do ½ celote nepremičnine, vrednost njenega deleža je 2.155,00 EUR.

7. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bo toženec zmogel delno plačilo sodne takse v višini 600,00 EUR v dvanajstih zaporednih obrokih po 50,00 EUR in da to ne bo pomenilo občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se preživljata toženec in njegova žena. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bo tožencu po plačilu obroka tudi z upoštevanjem sodne prepovedi na izplačilo pokojnine v višini 1.192,54 EUR, ki pa se po določbi prvega odstavka 20. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih ne upošteva, za njegovo lastno preživljanje od njegove mesečne pokojnine ostalo 590,52 EUR.

8. Pritožba torej ne upošteva dejstva, da bo tožencu od njegove mesečne pokojnine dejansko ostalo 590,52 EUR in da bosta z ženo imela dejansko mesečno na razpolago skupaj 1.107,14 EUR za pokrivanje življenjskih stroškov, z upoštevanjem še zneska sodne prepovedi, ki ni pravno upoštevno dejstvo, pa celo 2.299,68 EUR.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ne izpodbija, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ko je toženca delno oprostilo plačila sodne takse za pritožbo in mu dovolilo taksno obveznost 600,00 EUR plačati v dvanajstih mesečnih obrokih po 50,00 EUR.

10. Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

K točkama II in III izreka:

11. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se vzdrži v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 784/2014 z dne 9. 1. 2014 v delu, da je toženec dolžan poravnati tožničino terjatev 77.712,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2014 do plačila in stroške izvršilnega postopka 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2014 dalje do plačila (točka I izreka sodbe sodišča prve stopnje), da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, da mora toženec tožnici poravnati zakonske zamudne obresti od 77.712,04 EUR od 1. 1. 2014 do 7. 1. 2014 (točka II izreka), ter da je dolžan toženec v roku 15 dni tožnici povrniti 1.405,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku določenega roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka III izreka).

12. Toženec s pritožbo izpodbija odločitvi v točkah I in III izreka sodbe sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga ugoditev pritožbi in naj se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni tako, da se vsi tožbeni zahtevki v celoti zavržejo, oziroma zavrnejo, tožnici pa se naloži dolžnost povrnitve tožencu vseh pravdnih stroškov in pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe druge stopnje do plačila. Podredno pa je predlagal razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, ko bo nanje odgovorjeno.

13. Toženec je 30. 1. 2019 priporočeno po pošti oddal dopolnitev pritožbe. Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je toženec sodbo sodišča prve stopnje prejel 15. 10. 2018 in je bil zadnji dan pritožbenega roka 14. 11. 2018 (četrtek), zato je dopolnitev pritožbe vložena po preteku 30 dni in prepozno (prvi odstavek 333. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

14. Tožnica je v odgovoru na pritožbo konkretizirano prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe ter zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov.

15. Pritožba ni utemeljena.

16. Pritožba navaja, da listina, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, ni verodostojna listina, zato bi sodišče prve stopnje moralo sklep o izvršbi razveljaviti.

Ta pritožbena trditev ni utemeljena. V točki 16 obrazložitve napadene sodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da sodišče v pravdnem postopku ugotavlja dejstva na podlagi trditev in dokazov, ne pa na podlagi domneve o resničnosti vsebine v verodostojni listini. Ta v pravdi izgubi pomen, ki ga je imela v izvršilnem postopku, v pravdnem postopku ima dokazno moč kot vsi ostali dokazi, sodišče jo dokazno ocenjuje kot ostale dokaze in na podlagi celotnega dokaznega postopka odloči o resničnosti spornih pravnorelevantnih dejstev. Torej po razveljavitvi sklepa o izvršbi na dolžnikov ugovor v pravdi verodostojna listina ni dokaz o obstoju temeljnega pravnega razmerja in dokaz o višini terjatve, temveč je le eden izmed dokazov, s katerimi tožnica dokazuje svoje trditve o spornih dejstvih glede utemeljenosti uveljavljanega zahtevka.

17. Toženec v pritožbi trdi, da sam ni imel dostopa do toženkinih evidenc, niti do evidenc drugih tožencev, ni razpolagal s konkretnimi podatki, zato ni mogel konkretizirati trditve, da je tožnica napačno zapirala obveznosti in da je tožencu obveznost prenehala, nezakonito in neustavno je od toženca zahtevati navedbe posameznih datumov in višino posameznih plačil. Toženec je predlagal postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi vpogledal v tožničine evidence in listine, jih pridobil tudi pri drugih družbah in o tem podal izvid in mnenje, nedopustno in neustavno je sodišče tožencu odvzelo vsakršno možnost dokazovanja, da je tožnica napačno zapirala in da višina ne ustreza dolgovanemu, v dokaz toženec znova predlaga in vztraja, da se postavi sodnega izvedenca finančne stroke, ki naj o tem poda izvid in mnenje, sodišče bi toženčevemu dokaznemu predlogu moralo ugoditi zato, ker tožnica ni hotela predložiti nikakršnih evidenc, takšno ravnanje je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Sodišče tudi ni izvedlo s strani toženca predlaganih dokazov, res je nekatere zaradi denarne stiske umaknil, ni pa umaknil vseh tistih dokaznih predlogov, kot to navaja sodišče prve stopnje, tudi ni res, da naj ne bi zadosti specificiral dokaznega predloga za vpogled v listine s pribavo sodnih spisov in da v roku do 13. 4. 2016 ni navedel konkretnih listin, ki naj jih pridobi sodišče iz stečajnega in izvršilnega spisa.

Te pritožbene trditve niso utemeljene. Zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 28. 8. 2018 potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec izjavil, da ne vztraja pri dokaznem predlogu za postavitev izvedenca finančne, oziroma ekonomske stroke in citirani zapisnik ne potrjuje, da je toženec grajal sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi še neizvedenih predlaganih dokazov. Prav tako te trditve ne potrjuje pred koncem naroka za glavno obravnavo dne 28. 8. 2018 vložen stroškovnik toženčevega pooblaščenca, ki je odvetnik, saj besedilo na njegovi prvi strani (prva stran priloge B 36) povsem nekonkretizirano podaja navedbe o vztrajanju pri vseh navedbah in dokazih, prav tako so nekonkretizirane navedbe o grajanju in izpodbijanju odločitve sodišča prve stopnje, ker ne pojasni, ali s tem uveljavlja kršitve določb pravdnega postopka, kakor mu to nalaga določba prvega odstavka 286.b člena ZPP.

Pritožba tudi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je toženec dokazni predlog za postavitev izvedenca umaknil, ugotovitev sodišča prve stopnje o tem pa sicer dokazuje zapisnik o glavni obravnavi z dne 28. 8. 2018 (list. št. 127-129 spisa). Iz slednjega je tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje s sklepom zavrnilo ostale dokazne predloge, ki jih ni izvedlo, ker je ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, enako je obrazložilo v točki 14 obrazložitve napadene sodbe. Navedeni zapisnik potrjuje, da toženec ravnanja sodišča prve stopnje ni grajal z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Iz trditvene podlage pravdnih strank v pripravljalnih spisih izhaja dejstvo, da toženec ni prerekal tožničinih trditev o tem, da je bil toženec ob sklepanju kreditne pogodbe (pogodba o kratkoročnem kreditu št. 080939/0 z dne 30. 9. 2013) prokurist glavnega dolžnika, kreditojemalca (družbe M. d.o.o.) vse do začetka stečajnega postopka 25. 11. 2013. Kot prokurist je vsekakor imel možnost dostopa do podatkov finančne narave pri tožniku, zato pritožbeno sodišče ne sprejema njegove trditve, da ni mogel konkretizirati svojih trditev o napačnem zapiranju dolžnikovih obveznosti in da je nezakonito ter neustavno od toženca zahtevati konkretizirane trditve glede prerekanja zahtevka po višini.

Če toženec z zgoraj povzetimi pritožbenimi trditvami smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je takšen očitek neutemeljen, ker je prepozen (286.b člen ZPP), je pa tudi nekonkretiziran, saj ne pojasni, katerih dokaznih predlogov ni umaknil od tistih, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je umaknil in ne pojasni, vpogled v katere listine iz sodnih spisov (stečajnega in izvršilnega) je predlagal.

18. Pritožba dalje trdi, da je toženec ugovarjal dejstvo, da iz 5. člena pogodbe o kratkoročnem kreditu izhaja, da je kreditojemalec družba M. d.o.o. odstopila v zavarovanje tožnici terjatve, ki jih je kreditojemalec imel ali jih je kasneje pridobil do svojega kupca D. d.o.o., za kar je kreditojemalec s tožnico sklenil tudi pogodbo o odstopu terjatev v plačilo št. 62/2013 z dne 30. 9. 2013 ter sedanje in bodoče terjatve, ki jih je imel ali jih bo pridobil kreditojemalec do svojih kupcev po pogodbi o odstopu terjatev v zavarovanje št. 63/2013 z dne 30. 9. 2013. Zatrjuje, da se je skliceval na določbo 1027. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja posledice opustitve, tožnica je nedopustno in malomarno zaradi svoje napake opustila garancije, ki jih je imela direktno od kreditojemalca - dolžnika in bi lahko dobila v celoti plačane svoje terjatve, teh ugovorov toženca sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

S temi trditvami pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je takšen očitek po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. V točkah 22, 23 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obravnavalo pritožbeno izpostavljene toženčeve trditve, ugotovilo je pravno upoštevna dejstva in navedlo jasne razloge z zaključek, da je toženec le pavšalno zatrjeval terjatve in njihovo višino, ker je pavšalno navedel, da vsi zneski terjatev, ki jih je imel D. d.o.o. do svojih upnikov, presegajo višino v tem postopku vtoževane terjatve in ker bi moral dokazati, da so (v zavarovanje kredita) odstopljene terjatve zapadle v plačilo pred začetkom stečajnega postopka zoper glavnega dolžnika - kreditojemalca, to je pred 25. 11. 2013 ter da so nastale po 30. 9. 2013, oziroma po podpisu pogodbe o odstopu terjatev v plačilo za zavarovanje na podlagi določbe 1027. člena OZ. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje toženec za tako na splošno zatrjevane terjatve razen svojega zaslišanja tudi ni ponudil nobenega dokaza in je zavzelo materialnopravno pravilno stališče, da je bilo trditveno in dokazno breme toženca kot poroka trditi in dokazati oprostitev svoje obveznosti poroka zaradi upnikove opustitve zavarovanja.

19. Pritožba sama potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je družba D. d.o.o. dne 3. 2. 2014 izdala račun št. 14-305-004375 družbi M. d.o.o. (kreditojemalcu) za znesek 95.335,10 EUR, da je to fiktiven račun, račun v prilogi B 33, in izdan po začetku stečajnega postopka nad kreditojemalcem. Zato je nerazumljiva nadaljnja pritožbena navedba, da je tožnica opustila garancije najmanj v višini 95.335,10 EUR, kolikor izhaja iz citiranega računa, ki je bil kompenziran po začetku stečajnega postopka s terjatvami kreditojemalca do družbe D. d.o.o. (tudi d.d.).

Če je račun v prilogi B 33 fiktiven, znesek na tem računu ne predstavlja resnične terjatve. Sploh pa je račun kot upnik družba D. d.o.o. izdala kreditojemalcu, torej družbi M. d.o.o., kot dolžniku (kupec) in izkazuje dolg kreditojemalca v višini 95.335,10 EUR, ne pa njegove terjatve, ki bi bila lahko po pogodbi o odstopu terjatev v plačilo z dne 30. 9. 2013 odstopljena tožnici kot kreditodajalcu v zavarovanje njene terjatve, ki je predmet obravnavanega tožbenega zahtevka.

20. Pritožba še trdi, da kredit ni zapadel v plačilo, da kreditna pogodba ni bila pravilno odpovedana, ker listina v prilogi A 4 ni kakršnakoli veljavna odpoved kredita, to je le dopis tožencu. Tožnica ni dokazala, da naj bi kredit odpovedala kreditojemalcu, da bi mu takšno listino kdajkoli vročila. Po tretjem odstavku na strani 7 kreditne pogodbe je tožnica dolžna obvestiti kreditojemalca o odpovedi kredita pisno, na dan kreditojemalčevega prejema odpovedi naj bi kredit iz pogodbe zapadel v plačilo, da je iz teh razlogov zahtevek tožnice neutemeljen.

Tudi to so neutemeljene pritožbene navedbe. Neizpodbijane so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil nad kreditojemalcem začet stečajni postopek 25. 11. 2013 in da iz 8. člena pogodbe (priloga A 1) izhaja, da ima banka (torej tožnica) pravico odpovedati kredit ali del kredita ter zahtevati vračilo celotnega neodplačanega dela kredita ali zapadlega dela kreditne obveznosti z obrestmi in zamudnimi obrestmi tudi v primeru, če kreditojemalec postane insolventen in glede na uvedbo stečaja je tožnica imela pravico do odpovedi kredita (stečaj nad kreditojemalcem je bil začet zaradi njegove insolventnosti). Tožnica je torej imela pravico kredit odpovedati, toženca pa je z dopisom z dne 29. 11. 2013 (priloga B 2) obvestila o zapadlosti terjatve ter o odpovedi kredita, ta dopis pa je toženec prejel in ker ni izrecno prerekal datuma zapadlosti, je sodišče prve stopnje sledilo trditvi tožnice, da je terjatev zapadla v plačilo 25. 11. 2013.

Ob upoštevanju še neizpodbijanih ugotovitev (ki so sicer dokazno podprte s pogodbo v prilogi A 1 in poroštveno izjavo v prilogi A 2) v točkah 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je toženec zavezan za plačilo obveznosti po sklenjeni pogodbi o kratkoročnem kreditu kot solidarni porok (porok in plačnik) in tožnici odgovarja za plačilo obveznosti po pogodbi, tožnica pa sama odloča ali bo izterjala dolg od glavnega dolžnika ali od solidarnega poroka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je dopis (v prilogi B 2) tožencu z dne 29. 11. 2013 izjava o odpovedi kredita in je podana skladno z 8. členom pogodbe o kratkoročnem kreditu ter je v celoti veljavna. Ker je toženec solidarni porok, je tožnica smela o odpovedi kredita obvestiti neposredno toženca, kar je tudi storila z dopisom z dne 29. 11. 2013, ki ga je toženec prejel in je s tem pravilno izpolnila obvestitev o odpovedi kredita v skladu s tretjim odstavkom 8. člena pogodbe o kratkoročnem kreditu.

21. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da se je glede na podane jasne in nedvoumne ugovore glede utemeljenosti zahtevka po višini dokazno breme glede višine terjatve prevalilo na tožnico, da ta ni ponudila jasnih dokazov in ni predložila listin s tem v zvezi.

Ne drži namreč toženčeva trditev, da je podal zoper utemeljenost zahtevka po višini jasne in nedvoumne ugovore. Že v točki 17 zgoraj je obrazloženo, da svojih trditev ni niti dokazno podkrepil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da ni niti poizkušal pridobiti listin iz stečajnega spisa, umaknil pa je dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi lahko objektiviziral njegove trditve in preveril višino vtoževane terjatve, kar je toženčeva obveznost ter je pravilno tudi zaključilo, da toženec ni dokazal svojih trditev o nepravilnem zapiranju postavk kredita in da je njegova obveznost kot poroka poplačana. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica predložila v dokaz višine terjatve izpis stanja terjatve (priloga A 10), obračun obresti (priloga A 13 do A 15), obračun stroškov (priloga A 11) ter izpisek rokovnika z dne 14. 3. 2016 (A 9), ki izkazujejo strukturo terjatve. Ob upoštevanju vseh teh dejstev in zaključkov sodišča prve stopnje bi se dokazno breme glede višine vtoževane terjatve prevalilo na tožnico le v primeru, če bi toženec konkretizirano pojasnil kakšna, oziroma katera plačila je tožnica napačno obračunala in knjižila ter kdaj je to storila in bi ponudil dokaze za te svoje trditve. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica s trditvami v pripravljalni vlogi na listni št. 121 do 126 konkretno pojasnila višino terjatve, da je to vlogo toženec prejel 18. 6. 2018 (dokaz je vročilnica pri listni št. 121) in da je v svoji pripravljalni vlogi (listna št. 130 do 134) toženec konkretizirano ugovarjal le delu zahtevka za obrestne obresti. Temu njegovemu ugovoru je sodišče prve stopnje ugodilo z odločitvijo v točki II izreka napadene sodbe, odločitev pa obrazložilo v točki 27 obrazložitve. Drugih svojih trditev o nepravilnosti terjatve po višini pa, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, toženec ni konkretiziral. Dejstvo je, da na naroku 28. 8. 2018 ni vztrajal pri dokaznem predlogu za postavitev izvedenca finančne, oziroma ekonomske stroke in da tudi ni konkretiziral dokaznega predloga o zaslišanju računovodkinje kot priče (v sicer pravočasno predloženi pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2018 ni navedel imena, priimka in naslova te predlagane priče). Določbe 7. in 212. člena ZPP pa nalagajo tožencu dolžnost navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi dokazuje svoja zatrjevana dejstva in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožnice, te dolžnosti toženec ni izpolnil.

22. Sodišče prve stopnje je v točki 19 obrazložitve napadene sodbe navedlo pravno podlago in pravilno obrazložilo vsebino in obseg obveznosti toženca kot poroka in plačnika (solidarnega poroka) za obveznosti dolžnika - kreditojemalca ter pravico tožnice kot upnice zahtevati izpolnitev obveznosti od toženca prej, preden je to zahtevala od kreditojemalca. Pravilno je tudi obrazložilo, da za to pravdo ni ovira dejstvo, da je tožnica že izposlovala dva izvršilna naslova zoper še dva solidarna poroka, da bo toženec prost vtoževane obveznosti, če bo tožnica poplačana s strani dolžnika ali drugih porokov in bo v takem primeru imel tudi možnost podati ugovor plačane terjatve v morebitnem izvršilnem postopku.

23. Ker po pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 080939/0 z dne 30. 9. 2013 odobren kredit kreditojemalcu (to je vtoževana terjatev) ni zavarovan z zastavno pravico na nepremičnini, so brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, kako bi tožnica lahko bila poplačana s prodajo kreditojemalcu lastnih nepremičnin. Prav tako so pravno neupoštevne ostale pritožbene navedbe o grajanju drugih tožničinih poslovnih odločitev v razmerju do kreditojemalca.

24. Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je odločitev o stroških sprejeta na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in ustrezno obrazložena.

25. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ki ga je tudi citiralo ter pravilno presodilo o utemeljenosti zahtevka v obsegu, kot izhaja iz točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da sodba ni obremenjena s pritožbeno le smiselno zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ni pa obremenjena niti s katerimi drugimi od tistih, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Torej noben uveljavljan pritožbeni razlog ni uresničen, zato je pritožba v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

26. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

27. Tožnica je v odgovoru na pritožbo priglasila stroške v obsegu nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Uradni list RS, št. 67/2008), ki je v predmetni pravdni zadevi v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) pravna podlaga za odmero nagrade in stroškov pooblaščencu, ki je odvetnik, 1.259,20 EUR, priglasila je materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnica pravilno priglasila stroške vloženega odgovora na pritožbo in so bili glede na konkretizirano prerekanje pritožbenih trditev priglašeni stroški tudi potrebni, zato jih mora toženec tožnici povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba I Cp 552/2020
• VSL sodba I Cp 2722/2015
• VSC Sodba Cp 220/2023