VSC Sodba PRp 41/2019

Jedro

Na podlagi okoliščine, da se šteje, da je obvestilo o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja obdolžencu vročeno 5. 5. 2018, obdolžencu ni mogoče z gotovostjo očitati, da je 5. 5. 2018 ob 10.30 uri vedel, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja in da se z njim ne sme izkazovati in da je s tem, ko se je kljub temu odločil za vožnjo z motornim vozilom in da se bo policistom izkazal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem, privolil v posledice tj. storitev prekrška.

Ker je bila stranska sankcija odvzema motornega vozila Honda Civic izrečena zaradi storitve prekrška po enajstem odstavku 56. člena ZVoz-1, pritožbeno sodišče pa je postopek zaradi tega prekrška ustavilo, obdolžencu ni mogoče določiti in izreči stranske sankcije odvzema motornega vozila znamke Honda, tip Civic, na podlagi prvega odstavak 25. člena ZP-1. To pa ne pomeni, da je s tem odpadla tudi vsakršna pravna podlaga za izrek odvzema premdetov, saj drugi odstavek 137. člena ZP-1 omogoča odvzem predmetov tudi, če je postpek o prekršku zoper obdolženca ustavljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča delno spremeni

a) v točkah I/1 in I/2. izreka tako, da se postopek o prekršku zoper obdolženega R. L.,

ker naj bi dne 5. 5. 2018 ob 10:30 uri vozil osebni avtomobil znamke Honda, tip Civic, registrskih številk ... iz smeri naselja T. po dovozni cesti do BS Petrol in restavracije M. na naslovu ..., brez veljavnega vozniškega dovoljenja, saj zaradi izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja po sklepu Okrajnega sodišča v Celju EPVD 236/2018 med 30. 4. 2018 in 30. 10. 2018 ne sme ponovno pridobiti vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil, s čimer naj bi storil prekršek po enajstem odstavku v zvezi s 4. točko prvega odstavka 56. člena Zakona o voznikih, ter

ker naj bi se v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, kot so opisane zgoraj kot voznik osebnega avtomobila registrskih številk ..., ki ga je vozil iz smeri naselja T. po dovozni cesti do BS Petrol in restavracije M. na naslovu ..., v postopku s policisti izkazal z vozniškim dovoljenjem št. registra .., serijska številka ..., ki je po sklepu Okrajnega sodišča v Celju EPVD 236/2018 prenehalo veljati dne 30. 4. 2018, s čimer naj bi storil prekršek po šestem odstavku 64. člena Zakona o voznikih,

ustavi

iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1);

b) v prvi in drugi alineji II. točke izreka glede določitve sankcij tako, da se obdolžencu sankcije za prekrška po enajstem odstavku 56. člena in šestem odstavku 64. člena ZVoz-1, in sicer globa v višini 1.000,00 EUR, stranska sankcija odvzem osebnega avtomobila znamke Honda, tip Civic, številka šasije ... registrskih številk ... ter globa v višini 500,00 EUR, ne določijo;

c) v točki II. izreka glede izreka enotne sankcije tako, da se ta glasi:

″II.b) Na podlagi drugega odstavka 27. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena Zakona o prekrških se obdolženemu izrečejo enotne sankcije:

a) enotna globa 4.000,00 (štiri tisoč 00/100) evrov in

b) enotna stranska sankcija:

- odvzem osebnega avtomobila znamke VW, Golf, s številko šasije ... in

- odvzem osebnega avtomobila znamke Audi, tip A4, številka šasije ...″

d) za novo točko II.b izreka se doda nova II.c) točka, ki se glasi:

″II.c) Na podlagi drugega odstavka 137. člena Zakona o prekrških se obdolžencu odvzame osebni avtomobil znamke Honda, tip Civic, številka šasije ... registrskih številk ...″

II. V preostalih delih se pritožba zavrne in v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve treh prekrškov po enajstem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), dveh prekrškov po šestem odstavku 64. člena ZVoz-1, dveh prekrškov po šestem odstavku 25. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV-1), dveh prekrškov po drugem odstavku 34. člena ZMV-1 ter prekrška po sedmem odstavku 25. člena ZMV-1. Za vsak prekršek mu je določilo predpisano globo, za prekrške po enajstem odstavku 56. člena ZVoz-1 pa tudi stranske sankcije odvzema avtomobilov, s katerimi je storil prekrške (Honda Civic, Volkswagen Golf in Audi A4) ter mu na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZP-1 izreklo enotno sankcijo - globo v višini 4.000,00 EUR ter enotno stransko sankcijo odvzema osebnih avtomobilov Honda Civic, Volkswagen Golf in Audi A4, glede katerih je v VI. Točki izreka odločilo, da se po pravnomočnosti sodbe uničijo, v III. točki izreka pa mu naložilo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku - do izdaje sodbe znanih stroškov hrambe vozil v skupni višini 1.795,05 EUR in sodno takso v višini 450,00 EUR, glede nadaljnjih stroškov hrambe pa v IV. točki odločilo, da bo o njih odločalo s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženec brez navedbe pritožbenih razlogov po, 154. členu ZP-1, sodbo pa smiselno izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o sankcijah. V pritožbi navaja, da prekrške v celoti priznava, da ne išče izgovorov zanje, ampak storitev teh prekrškov globo obžaluje, pri tem pa želi pojasniti nekaj stvari, predvsem zakaj je prekrške ponovil drugič in tretjič. V tistem času je namreč naivno sledil slabi družbi, predvsem M. K. in njegovim zahtevam, ki ga je prevažal naokoli s svojim vozilom samo zato, da bi mu dajal manjše zneske denarja „za bencin“. Ko so mu policisti odvzeli prvo, njegovo vozilo, je M. K. prišel ponj in mu pustil drugo vozilo, naslednji dan pa mu začel groziti, da naj pripelje vozilo na F., ker ima kupca zanj. Čeprav mu je povedal, da si ne upa, mu je M. K. vse bolj grozil, da ga bo razbil in nad njega poslal V. mafijo in pod vplivom groženj se je usedel v avto in se odpeljal. Nato mu je M. K. dostavil drugi avtomobil, da naj ga ima doma, če bi on potreboval prevoz in naslednji dan zopet zahteval, da naj se pripelje in mu grozil z nasiljem, če tega ne bo storil. Čeprav se zaveda teže storjenih prekrškov, se je dejansko zbal vseh groženj, tudi zaradi starih staršev, s katerimi živi. Zaradi vsega tega pa je ostal tudi brez stika s svojo družino. Poudarja, da pred policisti ni bežal in da je z njimi sodeloval, prav tako ni bil vinjen ali se obnašal na nesramen način. Posledic storjenih prekrškov se sedaj zaveda in je s M. K. zaključil, čeprav mu ta še vedno grozi. Prav tako se je zaposlil in dela tudi po 12 ur, da bi lahko odplačal za storjene napake, podjetje pa je izkazalo tudi interes, da bi opravil vozniški izpit tudi za kategoriji C in F motornih vozil. Navaja pa tudi, da mu je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja sicer bil vročen (pri čemer se ne spominja, da bi mu bil osebno vročen), in da je tudi postal pravnomočen, vendar prosi sodišče, da mu verjame vsaj v tem delu, da sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja (četudi mu je bil pravilno vročen) ni doumel, ga razumel in se zavedal njegovih posledic. Sodišče prosi, da zadevo ponovno preuči in v kolikor obstaja kakršnakoli možnost izreka milejše kazni, obljublja, da bo izpolnil vse kar je potrebno, da si uredi življenje, se izogne slabi družbi in neumnostim na cesti.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preučitvi zadeve v okviru pritožbenih navedb in v okviru uradnega preizkusa po 159. členu ZP-1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženec uresničil vse objektivne zakonske znake prekrškov, kot se mu jih očita v obdolžilnem predlogu. Tudi obdolženec pritožbeno ne zanika, da je 5. 5. 2018 ob 10.30 uri bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila Honda Civic, ki je njegova last in kateremu je veljavnost prometnega dovoljenja potekla 26. 4. 2018, čeprav se mu od 30. 4. 2018 izvršuje sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter se policistom izkazal z vozniškim dovoljenjem, ki je po sklepu o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja prenehalo veljati 30. 4. 2018. Prav tako ne zanika, da je bil istega dne tj. 5. 5. 2018 ob 22.05 uri ponovno udeležen v cestnem prometu kot voznik osebnega avtomobila VW Golf, ki je bilo neregistrirano in je imelo nameščeni registrski tablici, ki ne pripadata temu vozilu, v postopku s policisti pa se je ponovno izkazal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem. V cestnem prometu pa je bil kljub temu, da nima več veljavnega vozniškega dovoljenja, udeležen tudi 6. 5. 2018 ob 17.00 uri kot voznik osebnega vozila Audi A4, ki je bilo neregistrirano in je imelo nameščene registrski tablici, ki ne pripadata temu vozilu.

5. Glede na obdolženčev zagovor, v katerem je obdolženec pojasnil, da je vedel, da je potekla veljavnost registracije za vozilo Honda Civic, da mu je vozili VW Golf in Audi A4 posodil M. K., ki mu je tudi povedal, da vozili nista registrirani in da imata nameščeni registrski tablici drugega vozila, in glede na dejstvo, da je bil obdolženec že v postopku zaradi prekrškov, ki jih je storil 5. 5. 2018 ob 10.30 uri seznanjen, da njegovo vozniško dovoljenje ni več veljavno, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v zvezi z izkazanostjo subjektivnih znakov prekrškov, ki jih je storil 5. 5. 2018 ob 22.05 uri in 6. 5. 2018 ob 17.00 uri ter prekrška po sedmem odstavku 25. člena ZMV-1, ki ga je storil 5. 5. 2018 ob 10.30 uri. V zvezi s temi prekrški ni namreč nobenega dvoma, da je obdolženec vedel, da s temi vozili ne bi smel biti udeležen v cestnem prometu, ker je vozilom potekla veljavnost prometnega dovoljenja oz. vozila niso bila registrirana in ker sta vozili, ki mu jih je posodil M. K., imeli nameščene registrske tablice, ki niso pripadale tem vozilom in ker nima veljavnega vozniškega dovoljenja, kot tudi da se ne bi smel izkazovati z neveljavnim vozniškim dovoljenjem. Za potek veljavnosti registracije lastnega osebnega vozila je namreč vedel sam, glede stanja vozil VW Golf in Audi A4 pa ga je seznanil M. K., da njegovo vozniško dovoljenje ni veljavno in da bi ga moral vrniti ter da se z njim ne bi smel izkazovati policistom, pa je bil obdolženec seznanjen v postopku s policisti v zvezi s prekrški, ki jih je storil 5. 5. 2018 ob 10.30 uri. V zvezi s temi prekrški je sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno očitalo, da jih je storil z direktnim naklepom.

6. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča glede izkazanosti subjektivnih elementov tj. krivde za prekrška po enajstem odstavku 56. člena in šestem odstavku 64. člena ZVoz-1, ki naj bi ju storil 5. 5. 2018 ob 10.30 uri. V zvezi s tema prekrškoma je obdolženec v zagovoru povedal, da ni vedel, da njegovo vozniško dovoljenje ni več veljavno, ker še ni prejel obvestila sodišča o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prejel je le sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, tako da je vedel, da bo vozniško dovoljenje izgubil, ko pa se je pogovarjal z neko agencijo preko interneta, mu je bilo pojasnjeno, da vozniško dovoljenje še velja do prejema obvestila sodišča o izvršitvi. Obvestilo sodišča o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je prejel v hišni predalčnik šele 7. 5. 2018, obvestila o prispeli pošiljki pa ni dobil, ker ga je verjetno vzela babica in je obvestilo verjetno kam založila. Ker tako ni vedel, da je prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvršeno, se je policistom izkazal z vozniškim dovoljenjem.

7. Takim navedbam prvostopenjsko sodišče ni sledilo, ker je obdolženec sam priznal, da je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja prejel (vročen mu je bil osebno), v sklepu pa je bil poučen, da bo v skladu z določbo 124. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) vozniško dovoljenje prenehalo veljati 30. dan po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, sodišče pa je v skladu s 124. členom ZIKS-1 obdolženca seznanilo z izvršitvijo ukrepa z obvestilom, ki je bilo obdolžencu vročeno s fikcijo 5. 5. 2018 (in ne šele 7. 5. 2018, ko mu je bilo puščeno v hišnem predalčniku).

8. Čeprav ni nobenega dvoma o tem, da je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja obdolžencu vročen osebno in da se je tako imel možnost seznaniti tudi s pojasnili v 11. točki obrazložitve sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, da bo v skladu z določbo 124. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) vozniško dovoljenje prenehalo veljati 30. dan po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, zgolj na podlagi teh okoliščin ni mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec vedel, da njegovo vozniško dovoljenje ni več veljavno od 30. 4. 2018 dalje. Pri presoji zavestnega elementa krivde je v obravnavani zadevi namreč potrebno upoštevati, da je obdolženec laik, od katerega je težko pričakovati, da bi v celoti in pravilno razumel pojasnilo iz 11. točke obrazložitve sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, kjer je zapisano, da vozniško dovoljenje preneha veljati trideseti dan po pravnomočnosti tega sklepa oziroma trideseti dan po vročitvi pravnomočnega sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja. To pomeni, da bi storilec moral pravilno izračunati najprej datum pravnomočnosti, nato pa tudi nastop izvršljivosti, kar pa od laika ni realno pričakovati, zlasti ob pojasnilu, da se je na agenciji pozanimal o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in mu je bilo pojasnjeno, da vozniško dovoljenje še velja do prejema obvestila sodišča o izvršitvi. Ta informacija je sicer nekoliko pomanjkljiva (ker vročitev obvestila o izvršitvi sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni pogoj za izvršitev), ampak v bistvenem točna in se je obdolženec kot laik na tako informacijo upravičeno zanašal. Sodišča storilce o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja namreč obvestijo z dopisom, ki ga pošljejo storilcem pred samo izvršitvijo in tudi v obravnavani zadevi je sodišče obvestilo o izvršitvi sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja poslalo že 19. 4. 2018, a se je storilec z njim dejansko seznanil 7. 5. 2018, ko mu je bilo puščeno v hišnem predalčniku. Vročitev s fikcijo, ki jo izpostavlja prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je relevantna le pri ugotavljanju začetka roka za vložitev pravnega sredstva oz. uveljavljanju drugih pravic, ki so vezane na rok, ki teče od vročitve pisanja, pri presoji seznanjenosti z izvršitvijo oz. vedenja in zavedanja, da je prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvršeno pa je lahko relevantna le dejanska seznanjenost z obvestilom o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato na podlagi okoliščine, da se šteje, da je obvestilo o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja obdolžencu vročeno 5. 5. 2018, ni mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec 5. 5. 2018 ob 10.30 uri bil seznanjen s tem, da je prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvršeno in da od 30. 4. 2018 dalje ne sme voziti motornih vozil v cestnem prometu ter se izkazovati z vozniškim dovoljenjem, ki mu je prenehalo veljati.

9. Po prepričanju pritožbenega sodišča glede na navedeno obdolžencu ni mogoče z gotovostjo očitati, da je 5. 5. 2018 ob 10.30 uri vedel, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja in da se z njim ne sme izkazovati in da je s tem, ko se je kljub temu odločil za vožnjo z motornim vozilom in da se bo policistom izkazal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem, privolil v posledice tj. storitev prekrška.¹ Ker je obdolženca mogoče spoznati za odgovornega za storitev prekrška le kadar so hkrati izkazani objektivni in subjektivni znaki prekrška (krivda), obdolženec pa v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni doumel in ga razumel tako, da bi mogel vedeti, od kdaj dalje ne sme več voziti motornih vozil v cestnem prometu, je glede na zgoraj navedeno postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrškov po enajstem odstavku 56. člena in šestem odstavku 64. člena ZVoz-1 potrebno ustaviti iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, saj obdolžencu storitev tega prekrška v subjektivnem smislu ni dokazana.

10. Ni pa mogoče slediti pritožbenim navedbam, v katerih obdolženec zatrjuje, da je prekrške 5. 5. 2018 ob 22.05 uri in 6. 5. 2018 ob 17.00 uri storil pod vplivom groženj s strani M. K. V zvezi s temi prekrški je obdolženec v zagovoru navajal, da ve, da je ravnal narobe, da nima pojasnila za svoje ravnanje in da ne ve zakaj ni odklonil M. K. zahteve, da avto 6. 5. 2018 pelje na F. Pritožbene navedbe tako predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj storilec ni na ravni verjetnosti z ničemer izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji, kot to zahteva tretji odstavek 157. člena ZP-1. Teh navedb pritožbeno sodišče glede na pojasnjeno ni moglo upoštevati.

11. Pritožbeno sodišče pa tudi ni sledilo pritožbenemu predlogu za izrek milejše kazni, ki ga obdolženec utemeljuje s pojasnili o tem, kaj ga je privedlo v situacijo, ko je v dveh zaporednih dneh izpolnil objektivne znake kar 11 prekrškov, izražanjem obžalovanja za storjene prekrške in izkazovanjem, da si je po storitvi teh prekrškov uredil življenje s tem, da je poiskal zaposlitev in začel urejati odnose z družinskimi člani. Vse kar navaja obdolženec v pritožbi so sicer lahko olajševalne okoliščine, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo pri odmeri sankcij, če bi sankcije za storjene prekrške bile predpisane v razponu. Ker pa so sankcije za obdolžencu očitane in dokazane prekrške predpisane v določenem znesku, bi za omilitev sankcije morale biti izkazane posebne olajševalne okoliščine, to pa so okoliščine, ki po obsegu, kvaliteti ali intenzivnosti bistveno odstopajo od splošnih olajševalnih okoliščin. Take, posebno olajševalne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče omiliti posamezne določene globe ali enotno izrečeno globo, pa ne izhajajo niti iz spisovnega gradiva, niti iz pritožbenih navedb.

12. Zaradi ustavitve postopka o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrškov po enajstem odstavku 56. člena in šestem odstavku 64. člena ZVoz-1, je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tudi v izreku glede določitve glob za ta prekrška (1.000,00 EUR in 500,00 EUR), kar pa na izrek enotne globe po višini ni vplivalo. Seštevek vseh glob, določenih za prekrške, za katere je pritožbeno sodišče sodbo potrdilo, namreč znaša 4.600,00 EUR, kar pomeni, da je obdolžencu mogoče izreči globo v višini največ 4.000,00 EUR, kot mu je bila izrečena z izpodbijano sodbo. Drugi odstavek 27. člena ZP-1 namreč določa, da se v primeru, če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu, v skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZP-1 pa se globa za posameznika predpiše v višini do 2.000,00 EUR. Sprememba izpodbijane sodbe pa tudi ni vplivala na obveznost plačila sodne takse, saj je ta odmerjena od izrečene globe v višini 4.000,00 EUR.

13. Ker je bila stranska sankcija odvzema motornega vozila Honda Civic izrečena zaradi storitve prekrška po enajstem odstavku 56. člena ZVoz-1, pritožbeno sodišče pa je postopek zaradi tega prekrška ustavilo, obdolžencu ni mogoče določiti in izreči stranske sankcije odvzema motornega vozila znamke Honda, tip Civic, na podlagi prvega odstavka 25. člena ZP-1. To pa ne pomeni, da je s tem odpadla tudi vsakršna pravna podlaga za izrek odvzema predmetov, saj drugi odstavek 137. člena ZP-1 omogoča odvzem predmetov tudi, če je postopek o prekršku zoper obdolženca ustavljen.² Drugi odstavek 137. člena ZP-1 (ki je uvrščen med določbe, ki urejajo sestavine sodbe o prekršku) namreč določa, da se predmeti, ki se po zakonu smejo ali morajo odvzeti, odvzamejo tudi tedaj, kadar se postopek za prekrške ustavi, ali če se storilcu prekrška izreče opomin, če zakon tako določa, ali če to terjajo razlogi splošne varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi, varstva okolja, varnosti gospodarskih razmerij in razlogi morale. Tretji odstavek 137. člena ZP-1 nadalje določa, da o odvzemu predmetov po prejšnjem odstavku odloči sodišče, pred katerim je tekel postopek, v izreku sodbe, če pa v sodbi taka odločitev manjka, sodišče izda o tem poseben sklep. Poseben sklep se izda tudi v primeru, če v sodbi, s katero je obdolženec spoznan za odgovornega, manjka taka odločitev. Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi Up 125/98 z dne 28. 9. 2000 poudarilo, da mora sodišče pri odločanju o tem, ali so podani razlogi, da se predmet vzame, čeprav je bil postopek o prekršku ustavljen, upoštevati, da izrek sankcije ne temelji na ugotovitvi, da je oseba storila prekršek in da je zanj odgovorna ter da odvzem predmeta nima več narave sankcije za prekršek, temveč je ukrep v okviru zakonodajalčeve dolžnosti varovanja splošne varnosti, življenja in zdravja ljudi, gospodarskih razmerij ali pa v okviru njegove dolžnosti izvajanja nadzora nad javno moralo.³ Zato je kljub ustavitvi postopka o prekršku zaradi prekrškov po enajstem odstavku 56. člena in šestem odstavku 64. člena ZVoz-1, ki naj bi ju storil 5. 5. 2018 ob 10.30 uri, pritožbeno sodišče ob ocenitvi vseh okoliščin konkretnega primera, presodilo, da izrek odvzema osebnega avtomobila, ki ga je obdolženec vozil 5. 5. 2018 ob 10.30 uri, predstavlja primeren in nujen ukrep, ker je s takšnim odvzemom podano sorazmerje med posegom v lastninsko pravico kršitelja na eni strani ter zmanjšanjem stopnje ogroženosti zdravja in življenja ljudi zaradi ponavljajočih se hudih cestnoprometnih prekrškov kršitelja na drugi strani.

14. Kot je pravilno izpostavilo prvostopenjsko sodišče v 16. točki obrazložitve, namen odvzema predmeta ni sankcioniranje obdolženca, temveč preprečiti, da bi imel v posesti predmet, ki je nevaren in je z njim mogoče ponoviti prekršek. V predmetni zadevi ni mogoče spregledati, da je obdolženec kljub zasegu vozila, ki ga je vozil 5. 5. 2018 od 10.30 uri, še istega dne ob 22.05 uri ponovno bil udeležen v cestnem prometu kot voznik motornega vozila z drugim vozilom, nato pa še 6. 5. 2018 ob 17.00 uri s tretjim vozilom, čeprav sta mu bili predhodno zaseženi prvi dve vozili. Prav tako je povsem zavestno ignoriral dejstvo, da je brez veljavnega vozniškega izpita in da zato ne sme voziti, da drugi in tretji avtomobil nista registrirana in da imata celo nameščene registrske tablice, ki ne pripadajo tema voziloma. Navedeno jasno kaže na obdolženčev popolnoma ignorantski odnos do upoštevanja cestnoprometnih pravil in odločb sodišča (izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja). Izpostavljena dejstva in okoliščine ne dajejo podlage za zaupanje v obdolženčeve obljube, da bo avto prodal in v bodoče teh prekrškov ne bo ponavljal in je šteti, da je odvzem nujno potreben za zagotovitev splošne varnosti in varnosti cestnega prometa. Hkrati pa je tak ukrep tudi sorazmeren, saj zagotavljanje varnosti drugih udeležencev v cestnem prometu nedvomno odtehta poseg v obdolženčevo ustavno varovano pravico do zasebne lastnine, zlasti ob upoštevanju, da vrednost vozila, ki se ga obdolžencu odvzema, po informativni cenitvi znaša 250,00 EUR, kar pomeni, da ne gre za (pre)hud poseg v ustavno varovano lastninsko pravico, kot je pravilno ocenilo že prvostopenjsko sodišče.

15. Ker so enaki razlogi narekovali določitev in izrek stranske sankcije odvzema vozil VW Golf in Audi A4, ki sta sicer po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča last M. K., vrednost vsakega od teh vozil pa po informativni cenitvi znaša okoli 50 EUR, obdolženec pa je glede na zgoraj navedeno bil utemeljeno spoznan za odgovornega, da je s tema voziloma storil prekrška po enajstem odstavku 56. člena ZVoz-1 (skupaj z ostalimi prekrški), pritožbeno sodišče šteje, da je prvostopenjsko sodišče obdolžencu utemeljeno in zakonito določilo in izreklo tudi to stransko sankcijo, svojo odločitev pa tudi ustrezno utemeljilo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in ob obravnavanju pritožbe ni našlo razlogov za spremembo take odločitve. Take zaključke prvega sodišča v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obdolženčevi pritožbi delno ugodilo in na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo v delu glede odgovornosti za prekrška po enajstem odstavku 56. člena in šestem odstavku 64. člena ZVoz-1, ki naj bi ju obdolženec storil 5. 5. 2018 ob 10.30 uri, posledično pa tudi v delu glede določitve sankcij za ta prekrška in v izreku enotne sankcije glede odvzema vozila Honda Civic, za katerega pa je odločilo, da se ga obdolžencu vseeno odvzame na podlagi drugega odstavka 137. člena ZP-1. V preostalih delih je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek člena 163 ZP-1) in v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo potrdilo.

17. Ker je pritožbeno sodišče odločilo deloma v obdolženčevo korist, sodne takse ni določilo (drugi odstavek 147. člena ZP-1).

-------------------------------
¹ Nedvomno pa se je tega zavedal ob storitvi prekrškov 5. 5. 2018 ob 22.05 uri, saj so ga s tem seznanili policisti v postopku, ki so ga vodili zaradi prekrškov, ki jih je storil 5. 5. 2018 ob 10.30 uri.
² Primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Celju PRp 36/2017 z dne 25. 4. 2017, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 50/2016 z dne 20. 12. 2016.
³ Glej komentar k 137. členu ZP-1 v Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 645.

Datum zadnje spremembe:

11.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba PRp 142/2021
• VSC Sklep PRp 85/2022
• VSC sodba PRp 220/2015