VSC Sodba Cp 132/2019

Jedro

Upravnik ima namreč aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad v primeru, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo. Povedano drugače, upravnik (po materialnem pravu) ni upravičen zahtevati vplačil v rezervni sklad v svojem imenu in na svoj račun, saj so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika), zato so le etažni lastniki materialnopravni upravičenci za izterjavo vplačil v rezervni sklad.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje:

- v delu v točki I. izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122005/2016 z dne 25.11.2016 v 1. in 3. odstavku izreka sklepa razveljavi še v delu, v katerem je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožeči stranki povrniti 290,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2016 dalje do plačila in 38,42 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2016 dalje do plačila, ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne,

in

- v delu v točki III. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 148,26 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanem ugodilnem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) omenjeni sklep o izvršbi v 1. in 3. odstavku izreka vzdržalo v veljavi v delu, po katerem je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) v roku 8 dni povrniti 574,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2016 dalje do plačila in 75,82 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2016 dalje do plačila, (II.) v presežku za plačilo 192,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2016 dalje do plačila in plačilo 54,18 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2016 dalje do plačila je omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo ter v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo in (III.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer tako, da je toženka dolžna tožnici v 8 dneh plačati 300,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo, v kateri izpostavlja, da izpodbija veljavnost pogodbe o upravljanju, ker je bil v letu 2016 A... d.o.o. registriran upravnik; da pogodba o upravljanju temelji na koruptivnih odnosih in je neveljavna; da sodišče ni upoštevalo njene prošnje glede revizije poslovanja v letu 2016 in 2017; da se znesek prevzetega rezervnega sklada ne ujema z dejanskim stanjem in da so prisojeni pravdni stroški oderuški. K pritožbi je priložila listinska dokazila.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma velja pojasniti, da v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni. V pritožbi se smejo navajati nova dejstva (npr. o registriranem upravniku, o koruptivnih odnosih, o neujemanju zneska prevzetega rezervnega sklada z dejanskim stanjem, ipd.) in predlagati novi dokazi (listine, ki jih k pritožbi prilaga toženka) le, če pritožnik izkaže, da tega ni mogel brez svoje krivde storiti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker toženka v pritožbi, v kateri navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, slednjega ni niti zatrjevala, pritožbeno sodišče njenih pritožbenih novot kot nedovoljenih ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Sodišče (ugovornih zahtev oziroma) prošenj za opravo ″revizije poslovanja v letu 2016 in 2017″ ni dolžno upoštevati, saj odloča v mejah postavljenih zahtevkov, medtem ko toženka samostojnega in ustreznega tožbenega zahtevka v tej smeri ni postavila. Pritožbeno sodišče je preverilo tudi na prvi stopnji sojenja priznane tožničine pravdne stroške, pri čemer ugotavlja, da gre za pravilno (op. s spodaj opisano izjemo zaradi spremenjenega pravdnega uspeha) odmerjene stroške in da je neutemeljeno lastno stališče toženke o njihovi oderuškosti.

6. Iz izpodbijane sodbe med drugim izhaja, da tožnica (upravnica) od toženke (etažne lastnice) na podlagi veljavne pogodbe o upravljanju (le-to je podpisalo zadostno število oziroma zadosten delež etažnih lastnikov) vtožuje plačilo izdanih računov od maja do novembra 2016. Tožnici prisojenih 574,44 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi se nanaša na stroške upravljanja, obratovanja, vzdrževanja, vodenja rezervnega sklada in vplačil v rezervni sklad. Slednja vplačila znašajo, kot je razvidno iz priloženih računov (priloge od A6 do A13) mesečno 41,46 EUR oziroma skupaj 290,22 EUR. Ker je tožnica od toženke zahtevala tudi plačilo tega zneska s pripadki, in sicer na način, da ga je toženka dolžna povrniti tožnici, je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Upravnik ima namreč aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad v primeru, če zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo.¹ Povedano drugače, upravnik (po materialnem pravu) ni upravičen zahtevati vplačil v rezervni sklad v svojem imenu in na svoj račun, saj so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika), zato so le etažni lastniki materialnopravni upravičenci za izterjavo vplačil v rezervni sklad. Posledično je bilo treba iz razloga zmotne uporabe materialnega prava na podlagi drugega odstavka 458. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 355. člena ter tretjo alinejo 358. člena ZPP pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeniti ter neutemeljeni del tožbenega zahtevka zavrniti (odločitev iz prvega dela prve alineje točke I. izreka te sodbe). Pritožbeno sodišče obenem še pripominja, da je bila v tem delu tožničina tožba neodpravljivo nesklepčna (primerjaj tretji in četrti odstavek 318. člena ZPP).

7. Posledično je tožničin uspeh v tej pravdi na prvi stopnji sojenja 37 %, saj je tožnica zahtevala 766,87 EUR s pripadki in uspela z zahtevkom v višini 284,22 EUR s pripadki. Spremenjeni uspeh je terjal poseg v odločitev o povrnitvi prvostopenjskih pravdnih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP), in sicer tožnici posledično pripada le 37,40 EUR izvršilnih ter 148,26 EUR nadaljnjih prvostopenjskih stroškov, pri čemer pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da sicer znašajo celotni tožničini izvršilni stroški 101,10 EUR in nadaljnji prvostopenjski pravdni stroški 400,70 EUR. Pritožbeno sodišče je upoštevaje navedeno poseglo tudi v odločitev o povrnitvi stroškov postopka na prvi stopnji sojenja ter o prvostopenjskih stroških odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (v drugem delu prve alineje I. točke izreka te sodbe je zavrnilo še plačilo prisojenih 38,42 EUR izvršilnih stroškov s pripadki, medtem ko je v drugi alineji I. točke izreka te sodbe tožnici prisodilo le 148,26 EUR nadaljnjih prvostopenjskih stroškov s pripadki).

8. Ker ob zgoraj izpostavljenih neutemeljenih pritožbenih očitkih toženka drugih trditev zoper sodbo ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov, z izjemo zgoraj izpostavljene zmotne uporabe materialnega prava, ki je terjala delno spremembo izpodbijane sodbe, ni našlo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v preostalem delu zavrnilo in v še izpodbijanem (ugodilnem) in nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka te sodbe).

-------------------------------
¹ Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 263/2015 z dne 4.4.2016.

Datum zadnje spremembe:

11.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 2718/2017
• VSK sodba Cp 917/2013
• VSM sodba I Cp 1076/2016