VSC Sodba Cp 527/2018

Jedro

Torej je poškodba sama - zvin desnega kolenskega sklepa z manjšo raztrganino zunanjega meniskusa - nastala neodvisno od prehodne okvare hrustanca, oziroma nastala bi tudi, če predhodne okvare hrustanca ne bi bilo. Izvedensko mnenje potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obravnavana poškodba sprožila vse opisane zdravstvene težave z desnim kolenom, da so bile vse akutne zdravstvene težave s poškodovanim kolenom in posledično zdravljenje v celoti povezani s poškodbo v obravnavanem škodnem dogodku (listna št. 174).

Izvedensko mnenje potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da okvare sklepnega hrustanca pogosto dalj časa ne povzročajo nobenih zdravstvenih težav in se izrazijo šele ob nekem sprožilnem elementu, kot se je zgodilo pri tožniku v obravnavanem škodnem dogodku, da je torej škodni dogodek bil sprožilni element za manifestacijo vseh nastalih težav.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točkah I in II izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 765,19 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo:

- da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku 12.317,62 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 11.650,00 EUR za čas od 15. 6. 2013 dalje do plačila, od zneska 280,00 EUR za čas od 9. 10. 2012 dalje do plačila, od zneska 11,70 EUR za čas od 1. 2. 2013 dalje do plačila in od zneska 375,92 EUR za čas od 16. 5. 2013 dalje do plačila (točka I izreka),

- da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 3.514,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (točka II izreka) in

- da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika za nadaljnjih 2.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2013 dalje do plačila.

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu in posledično smiselno v stroškovni odločitvi z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse pravdne stroške toženke vključno s pritožbenimi. Podredno pa je predlagala spremembo sodbe v izpodbijanih delih tako, da se tožniku zniža prisojena odškodnina in se mu naloži v plačilo sorazmerne stroške toženke vključno s pritožbenimi. Za primer neizpolnjenih pogojev za predlagano spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pa je predlagala razveljavitev in vrnitev v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navajala je, da je do škodnega dogodka in posledične poškodbe tožnika prišlo izključno zaradi odgovornosti tožnika samega, to je zaradi nepravilne in neprevidne namestitve lestve na mokro podlago, zaradi neprevidnosti med sestopanjem po lestvi, nagibanja med delom na lestvi, neprimerne obutve in zaradi rotacijskega giba, kateremu so botrovale že obstoječe predhodne precejšnje težave z desnim kolenom. Sodišče prve stopnje je sprejelo napačne zaključke, teh ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izključno toženkin zavarovanec krivdno odškodninsko odgovoren za tožnikovo škodo, ki jo je ta utrpel na delovnem mestu 26. 8. 2012, ker ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in je s tem povzročil, da je tožniku med zlaganjem zabojev v višino zaradi zdrsa lestve na mokrih in spolzkih tleh in posledičnega premika lestve, na kateri je stal, noga zdrsnila po prečki (na višini 1 do 1,5 metra) in se nato zataknila med prečkama lestve, v posledici česar je padel nazaj tako, da je s telesom obvisel na lestvi in si poškodoval desno koleno. Zavzelo je stališče, da tožnik v zvezi z uporabo lestve od delodajalca ni prejel nobenih navodil, ni bil seznanjen o nevarnostih pri uporabi lestve, nihče ga ni nadzoroval pri opravljanju odrejenega dela, ocenilo je, da od tožnika ni moč zahtevati, da bi moral pred pričetkom opravljanja konkretnega dela preveriti, ali je sporno lestev prislonil ob steno pod ustreznim kotom, ali je bilo zagotovljeno sidranje sporne lestve in ali je talna podlaga, na katero je lestev postavil, primerna. Glede na tožnikovo izpoved, ki sam niti ni vedel povedati, kaj je imel v kritičnem trenutku obuto, povsem nekritično odločilo, da je bil obut v čevlje, ki je povsem ustrezna obutev za delo na lestvi. Na podlagi izvedenih dokazov je napačno dokazno zaključilo, da je podana izključna odgovornost toženkinega delodajalca za nastalo škodo, da pa tožniku ni mogoče očitati, da ni ravnal z dolžno skrbnostjo povprečnega delavca. Toženka meni, da je uspela dokazati, da je tožniku škoda nastala brez krivde njenega zavarovanca. Dokazni postopek je pokazal, da tožnik dela ni opravljal prvič, tako delo je na enak način opravljal že okoli dve leti, okoliščine v zvezi s tem so mu bile zagotovo poznane. Tožnikovo delo je šteti kot nezahtevno delo, v zvezi s katerim delodajalca tožniku ni bilo potrebno podajati posebnih navodil in opozoril, oziroma ga posebej usposabljati, po tolikšnem času opravljanja tega dela tudi ne posebej nadzirati. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedbe toženke, da njen zavarovanec nikoli pred obravnavanim škodnim dogodkom s strani tožnika, niti drugih zaposlenih ni prejel nikakršnih opozoril, ugovorov oziroma predlogov v zvezi s tem, da naj bi bilo konkretno delovno okolje kakor tudi delovni pripomočki neprimerni, neustrezni, nevarni, da bi bilo potrebno sporno lestev iz kakršnegakoli razloga zamenjati. Tožnik bi lahko delo, če bi se mu zdelo nevarno, odklonil, oziroma bi se z opozorili obrnil na predpostavljenega, pa tega ni storil. Toženka je ponovno izpostavila, da je tožnik pomembne okoliščine glede vzroka zatrjevanega dogodka neposredno po dogodku opisoval drugače kot kasneje, ko je njegovo zastopanje v zvezi s podajo odškodninskega zahtevka prevzel odvetnik, saj je prej zatrjeval, da je zdrsnil z lestve, pri delu na lestvi zdrsnil in padel, v pravdnem postopku pa je trdil, da je do poškodbe prišlo, ko je splezal po lestvi navzgor, na kar se je ta premaknila in se zapeljala - zdrsnila - po mokrih ploščicah. To dejstvo bi bilo potrebno upoštevati vsaj pri presoji utemeljenosti zahtevka za zakonske zamudne obresti. Nedvomno je bilo tudi iz tega razloga v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje okoliščine potrebno še dodatno raziskati, kar utemeljuje ugovor toženke glede teka zakonskih zamudnih obresti. Okoliščine obravnavanega dogodka je bilo potrebno dodatno in podrobneje raziskati, kar pomeni obstoj obveznosti zavarovalnice šele ugotavljati, za kar je bil potreben določen čas in bi torej zamuda lahko nastala kvečjemu šele kasneje, nikakor pa ne takrat, kot to zatrjuje tožnik, oziroma je razsodilo prvostopno sodišče. Zmotna je ugotovitev sodišča o dokazanosti zatrjevanega dogodka, oziroma predvsem vzroka za nastanek tožnikove poškodbe. Tožnikove navedbe v zvezi s tem so bile različne, zaslišane priče pa o vzroku, oziroma načinu poškodovanja in tudi bistvenih lastnostih lestve niso vedele povedati ničesar. Toženka vztraja, da je vzroke za nesrečo pripisati izključno tožnikovim odločitvam, oziroma ravnanju, saj se od običajno skrbnega delavca, oziroma uporabnika lestve pričakuje, da je seznanjen s tem, kako lestev pripraviti za varno uporabo, le-to bi moral pred uporabo pregledati, postaviti pod primernim kotom, pregledati bi moral tudi površino, na katero je lestev postavil in jo po potrebi primerno osušiti. Od povprečno skrbnega delavca se pričakuje, da lahko sam predvidi, oziroma se mora zavedati, da lahko lestev, če je ta položena na mokra tla, iz tega razloga zdrsne, niso potrebna nikakršna posebna navodila, opozorila delodajalca. Tožnik je bil pri svojih odločitvah glede uporabe lestve na mokrih ploščicah lahkomiseln in nepredviden, kar je bil tudi eden izmed vzrokov za nastalo škodo. Po toženkinem mnenju ne obstoji vzročna zveza med dogodkom in očitki tožnika o neizdelanem varnostnem načrtu, v neizročitvi posebnih navodil za delo na delovnem mestu, neizvajanju nadzora, nenamestitvi varovalne mreže, varovalne vrvi, varnostnega pasu in drugo. Edini vzrok za nezgodo je tožnikovo lahkomiselno in nepazljivo ravnanje in pred tem ponavljajoče se težave s spodnjo desno okončnino. Tožnik je bil pred škodnim dogodkom v lokalu zaposlen že nekaj časa, talno oblogo in lestev, ki se je uporabljala v gostinskem lokalu in skladišču, je zagotovo dobro poznal, šlo je za edino lestev v lokalu, uporabljali so jo vsi zaposleni, to nedvomno kaže, da z lestvijo ni bilo nič narobe. Tožnik je kritični dan tudi vedel in videl, da je čistilka zjutraj skladišče pobrisala z jogerjem, kar pomeni, da mu je moralo biti stanje takratne talne površine znano, ni bilo razloga za kakršnokoli dodatno opozarjanje s strani delodajalca. Izpoved tožnika, da mokrote na tleh ni zaznal, je nesprejemljiva. Ugotovitev izvedenca glede drsnosti konkretne talne podlage ni šteti kot verodostojnih in za obravnavani primer odločujočih, sam je pojasnil, da v Sloveniji ni predpisa, ki bi natančno z vrednostmi koeficienta trenja opredeljeval, kdaj so neka tla varna proti zdrsu. Toženka je že v svoji vlogi z dne 4. 4. 2016 tudi izpostavila, da bi bile meritve, če bi bile opravljene neposredno po zatrjevanem škodnem dogodku, zagotovo drugačne, kot so bile v času, ko jih je opravil izvedenec. Ugotovljena drsnost tal tudi ni v vzročni zvezi s po tožniku zatrjevanim premikom lestve, do tega je prišlo iz drugih večih razlogov. Postopek je pokazal, da je verodostojnost trditev tožnika in prič glede uporabe konkretne lestve vprašljiva, tožnik in priče niso vedele o njej povedati, oziroma opisati ključnih lastnosti, oziroma dimenzij, v postopku ni bilo ugotovljeno, kdo sploh, kdaj in kje je fotografije sporne lestve posnel. Tožnik na naroku ni vedel pojasniti, od koga so fotografije sporne lestve, ki jih je sam predložil, izpovedbe tožnika in prič v zvezi s tem, kje naj bi bile fotografije sporne lestve posnete, pa so različne. Tožnik je trdil, da naj bi bile posnete v prostoru, ki je približno 2 metra stran od skladišča, kjer se je poškodoval, toženkin zavarovanec je povedal, da so bile posnete v samem skladišču. Toženka je zaradi različnih izpovedb tožnika in prič iz razloga ugotavljanja verodostojnosti njihovih izpovedb predlagala, da se po izvedencu opravi ogled po tožniku zatrjevanega sosednjega prostora in pri tem dokaznem predlogu tudi vztrajala, sodišče njenemu dokaznemu predlogu ni sledilo, zaradi česar je po toženkinem mnenju ostalo dejansko stanje v zvezi s samo lestvijo, zatrjevanim sosednjim prostorom in drugim nerazčiščeno. Odločitev sodišča, da je tožnik pri svojem delu uporabljal zatrjevano starejšo naslonsko lestev, kot izhaja iz priloge A37 in da naj bi bila ta dolžine celo 3 metre, glede na izpovedbe tožnika in prič, ki so izpovedali, da je bila dolga okoli 2 metra, ostala nedokazana. Glede risov na steni, v zvezi s katerimi je sodišče sprejelo zaključek, da je bila lestev dolga 3 metre, toženka opozarja, da je tožnik nanje opozoril šele ob ogledu kraja zatrjevanega škodnega dogodka s strani izvedenca, ni pa v zvezi s tem bila podana nikakršna trditvena podlaga, niti tožnik glede teh ni izpovedal. Iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu je razvidno, da risa na steni obstajata, pojasnil pa je, da jih je nekoč ob zdrsu pustila naslonska lestev. Odločitev sodišča je bila sprejeta na podlagi napačnih dokaznih zaključkov, postopek v zvezi s tem je pustil preveč nedorečenosti, na podlagi različnih izpovedb tožnika in zaslišanih prič ni moč sprejeti zaključkov, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje. Če bi šteli, da je tožnik kritični dan zatrjevano lestev, kot ta izhaja iz priloge A37, res uporabljal, pa toženka glede na izpovedbe tožnika in prič pripominja, da s to do tedaj ni bilo nič narobe in njene lastnosti niso v vzročni zvezi z obravnavanim dogodkom. Sodišče je napačno dokazno zaključilo glede možnosti nastanka po tožniku zatrjevanega škodnega dogodka, v zvezi s tem je toženka obrazloženo ugovarjala mnenju izvedenca za varstvo pri delu, v svojih vlogah je glede na po tožniku zatrjevan mehanizem poškodovanja toženka izpostavljala, da bi moral tožnik ob zatrjevanih okoliščinah dogodka utrpeti drugačne, še dodatne poškodbe glave, vratu, hrbtenice, gornjih okončin. Upoštevaje zdrs tožnika z lestve in zataknitev z desnim gležnjem za klin lestve na višini 1 do 1,5 metra ter obvisenje s preostalim celotnim delom telesa nazaj vznak, bi upoštevaje tožnikovo višino in dejstvo, da naj bi se neposredno za lestvijo nahajala dva zaboja v višini okoli 60 cm, pri takšnem padcu vznak bi tožnik moral z glavo, oziroma gornjim delom telesa udariti v zaboje ter pri tem utrpeti še dodatne poškodbe, pa temu ni bilo tako. Toženka vztraja, da bi pri zatrjevanem mehanizmu nastanka škodnega dogodka moral biti obseg nastalih telesnih poškodb drugačen. Tožnikova varnost in zdravje pri delu na istem delovnem mestu, ki ga je dotlej opravljal dve leti, torej v delovnem prostoru in z delovno opremo, do tedaj ni bila ogrožena, s svojimi odločitvami pa je kritičnega dne pristal na nastanek nezgode, ki jo je sam z nespametnimi ravnanji zakrivil, sam je vedel, oziroma bi moral vedeti za možnost obstoja vlažnosti tal, odločil se je, da bo s pomočjo lestve pospravil zaboje na kup. Na njegovo odločitev glede načina dela, ko je vedel, da na lestvi ne bo miroval, ampak se nagibal, ne obstoji vzročna zveza med očitki tožnika in nastalo škodo in da je odgovornost za to iskati izključno v odločitvah in ravnanjih tožnika. Glede višine prisojene odškodnine pa je toženka v pritožbi navajala, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je jasno razmejil vpliv prehodne okvare desnega kolenskega sklepa in v obravnavanem škodnem dogodku utrpele poškodbe desnega kolena v razmerju 30 % na račun predmetne poškodbe in 70 % na račun predhodne okvare sklepnega hrustanca. Pojasnilo je, da je bila predhodna okvara sklepnega hrustanca, zaradi katerega je bilo potrebno opraviti tudi artroskopski operativni poseg, pred obravnavanim škodnim dogodkom pri tožniku klinično nema. Tožena se s takšno odločitvijo ne strinja, sploh pa ne glede na izpoved tožnika samega, ko je ob zaslišanju jasno izpovedal, da je po že predhodni artroskopiji desnega kolena s tem imel težave, vendar ne takšnih, kot po obravnavanem škodnem dogodku. Dejstvo tudi je, da je imel izvedenec medicinske stroke na razpolago le medicinsko dokumentacijo le od 28. 8. 2006 dalje, ne pa tudi za čas pred tem datumom. Po mnenju toženke je tožnik želel prikriti določeno predhodno zdravljenje, oziroma zdravstveno stanje, ker bi to lahko bilo zanj neugodno. Izvedenec medicinske stroke pa je po vpogledu razpoložljive medicinske dokumentacije izpred šest let pred obravnavano poškodbo podal jasne zaključke, da je starejša okvara sklepnega hrustanca zapustila bistveno večje trajne posledice za funkcijo kolenskega sklepa, kot pa odstranitev manjšega dela meniskusa, ki je bila potrebna zaradi obravnavane poškodbe. Pojasnil je, da se trajne posledice pokažejo le kot občasne bolečine v kolenskem sklepu ob večjih obremenitvah, za kar pa gre vzrok v pretežni meri pripisati predhodni okvari hrustanca. Že predhodno stanje tožnikovega kolena je bilo torej glavni razlog za dolgotrajnejše zdravljenje, intenzivnejšo bolečnost, neugodnosti, sekundarni strah in trajne posledice, kakor tudi za odločitev glede nujnosti oprave operativnega posega. Izvedenec je zapisal, da poškodba praviloma sama po sebi sploh ne bi zahtevala operativnega posega in posledično tako dolgega zdravljenja. Razmejitev škode v odnosu na že predhodne težave in vpogled v zgolj omejeno medicinsko dokumentacijo je več kot utemeljena, saj toženka ne more odgovarjati za večji obseg škode, kot je v obravnavanem dogodku nastal. Potrebno je tudi ugotoviti, da je sodišče odškodnino ocenilo bistveno previsoko, zunaj okvirov pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Izvedenec je pojasnil, da pri tožniku izstopa veliko število kontrolnih pregledov pri osebni zdravnici, za katere pa se ne da ugotoviti, ali so bili dejansko tudi potrebni in opravljeni, ali pa je šlo zgolj za zabeležke. Izvedenec ugotavlja tudi, da so bila tožniku zaradi utrpele poškodbe predpisana le blažja zdravila proti bolečinam in to dvakrat, kar vse upoštevaje še druge izpostavljene ugotovitve izvedenca ne utemeljuje odločitve sodišča glede prisoje denarnih odškodnin po posameznih postavkah v skupni višini 11.900,00 EUR. Sodišče prve stopnje je neupoštevaje dokazne listine in izvedensko mnenje zapisalo, da je bil tožnik zaradi poškodb in trajnih posledic približno štiri mesece po škodnem dogodku nesposoben opravljati svoje poklicno delo, kar ne drži. Toženka je že v svoji vlogi z dne 11. 8. 2017 izpostavila, da je bil tožnik po poškodbi že 23. 10. 2012 sposoben za opravljanje svojega poklicnega dela v skrajšanem 4-urnem delovnem času vse do predvidenega operativnega posega 12. 11. 2012, ko je ponovno nastopil polni bolniški stalež in ga 21. 12. 2012 zaključil.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo konkretizirano prerekal pritožbene trditve in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva:

- da lestev, ki jo je pri delu uporabil tožnik, ni bila primerna za opravljanje odrejenega dela zlaganje embalaže v višino, ker na nogah ni imela ustrezne protidrsne površine, s tem pa toženkin zavarovanec ni zagotovil ustrezne protizdrsnosti stika med lestvijo in pohodno površino,

- da je to bila edina lestev, ki jo je imel tožnik na voljo pri svojem delu,

- da bi bila za opravljanje odrejenega dela zlaganje embalaže v višino primerna ″A″ lestev, ki jo je toženkin zavarovanec tudi nabavil takoj po obravnavanem škodnem dogodku, da mora biti lestev, ki jo delavec uporablja pri delu, brezhibna in zavarovana tako, da ne more zdrsniti, se prelomiti ali prevrniti,

- da je tožnik imel v času škodnega dogodka obute čevlje, ki so ustrezna obutev za delo na lestvi,

- da so bila tla v skladišču mokra,

- da zavarovanec ni zagotovil, da bi bila površina tal v skladišču nedrsna tudi v primeru mokrote,

- da se je tožnik poškodoval, ko je v skladišču stal na leseni naslonski neustrezni lestvi, ko se je med zlaganjem zabojev v višino težišče njegovega telesa premikalo in je zaradi tega lestev zdrsnila na mokrih tleh, se premaknila za okoli 20 cm do za lestvijo zložene embalaže in je posledično tožnikova desna noga zdrsnila po prečki lestve na višini 1m do 1,5 m in se je stopalo zataknilo med prečkama, tožnik pa je padel vznak tako, da je s telesom obvisel na lestvi in utrpel poškodbo desnega kolena.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženkin zavarovanec krivdno odškodninsko odgovoren za tožniku nastalo škodo, ker ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker je opustil dolžnost zagotoviti tožniku primerno ″A″ lestev za opravljanje dela, zlaganje embalaže na višini, ker ni zagotovil ustrezne protidrsnosti stika med sporno lestvijo in pohodno površino, ker ni zagotovil protidrsne pohodne površine tudi v primeru mokrote, s čimer bi zagotovil varno opravljanje tožnikovega dela in bi preprečil zdrs z lestve ter posledični padec in tožnikovo poškodbo.

6. Po presoji pritožbenega sodišča ob zgoraj povzetih ugotovljenih dejstvih o lastnostih oziroma pomanjkljivostih lestve in o lastnostni tal v skladišču niso pravno odločilne okoliščine:

- da je tožnik na enak način opravljal delo že dve leti pred škodnim dogodkom in so mu bile okoliščine poznane,

- da delodajalcu za tako delo ni bilo potrebno dajati navodil in tožnika ni bilo potrebno nadzirati,

- da bi tožnik lahko delo odklonil,

- da bi pred uporabo moral lestev pregledati,

- da bi lestev moral postaviti pod pravilnim kotom, pregledati površino, kamor je lestev postavil,

- ali je bila lestev dolga 2 m, 2,5 m ali 3 m, tudi ne, ali je fotografija lestve (A 37) posnetek lestve v prostoru, kjer se je zgodil škodni dogodek ali v drugem prostoru, da je tožnik sicer alpinist.

7. Nelogična in zato neutemeljena je pritožbena trditev, da ugotovljena drsnost tal ni v vzročni zvezi s premikom lestve. Ugotovljena drsnost tal skupaj z neustrezno naslonsko lestvijo, ki ni imela protidrsne zaščite na nogah, torej na stiku s podlago, so vzrok za zdrs lestve pri delu, ki ga je opravljal tožnik in ki ga je opravljal lahko le na tak način, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej tako, da se je pri delu na lestvi premikal, saj zlaganja embalaže sicer ni mogel opraviti na drugačen način. Brez podlage v izvedenih dokazih so pritožbene trditve, da so vzrok za zdrs ″drugi večji razlogi″ in da z lestvijo ni bilo ničesar narobe. Zato so te trditve povsem neutemeljene.

8. Toženka je v odgovoru na tožbo le izpostavila vprašanje, kakšne čevlje je nosil tožnik. Ni pa zatrjevala, da je nosil neprimerne čevlje in tudi ni prerekala tožnikove trditve, ki jo je podal v prvi pripravljalni vlogi, to je, da je v času škodnega dogodka imel obute primerne, delavske čevlje.

9. Na podlagi pravilne dokazne ocene skladnih izpovedb zaslišanih prič A. in R., ki sta potrdili tožnikove trditve o dejanskem stanju lestve in na podlagi izvedenskega mnenja, ki je potrdilo tožnikovo trditev o neustreznosti lestve glede na predpise o varstvu pri delu, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je opustitev dolžne skrbnosti toženkinega zavarovanca, ki ni tožniku zagotovil primerne lestve in s tem varnega opravljanja dela zlaganja embalaže na višino, v vzročni zvezi za nastanek obravnavanega škodnega dogodka in posledične tožnikove škode, zato je toženkine zavarovanec krivdno odgovoren za tožnikovo škodo.

10. Na podlagi podatkov v sodnem spisu je pritožbeno sodišče še ugotovilo, da je toženka šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2015, ki jo je vložila po izvedenem prvem naroku za glavno obravnavo in po preteku določenega 15-dnevnega roka za odgovor na tožnikove navedbe v njegovi pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2015, navajala, da tožnik pred škodnim dogodkom njenega zavarovanca nikoli ni opozoril na neprimernost delovnega okolja in neustreznosti, nevarnosti delovnih pripomočkov, oziroma da bi bilo potrebno sporno lestev iz kakršnegakoli razloga zamenjati. Te trditve je toženka podala prepozno (prvi odstavek 286. člena ZPP), zato se sodišču prve stopnje do le-teh ni bilo potrebno opredeliti. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je imel tožnik za opravljanje svojega dela na razpolago le glede na predpise s področja varstva pri delu neustrezno lestev, so povsem neutemeljene pritožbene trditve, da je delo opravljal lahkomiselno, neprevidno, da je bil nepazljiv.

11. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku lahko utrpel zatrjevano telesno poškodbo, je dokazno podprta z mnenjem izvedenca medicinske stroke, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je takšen dokazni zaključek napačen.

12. Vsebina pravočasnih toženkinih pripravljalnih vlog pa ne potrjuje pritožbene trditve, da je toženka zatrjevala, da bi moral tožnik ob zatrjevanih okoliščinah utrpeti drugačne, še dodatne poškodbe glave, vratu, hrbtenice, zgornjih okončin, zato so te trditve tudi nedovoljena pritožbena novota, saj so v pritožbi navedene prvič (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

13. Pritožbeno vztrajanje pri nedokazanih dejstvih pa ne more izpodbiti pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov.

14. Ostale pritožbene navedbe so toženkini lastni zaključki brez dokazne podpore, zgrešene in zato neupoštevne pa so pritožbene trditve o tem, da toženkin zavarovanec tožnikovega dejanja (torej opravljanja dela) ni mogel pričakovati in se njegovim posledicah ne izogniti ali jih preprečiti, ker so to trditve o obstoju ekskulpacijskih razlogov, ki so lahko pravno relevantne le pri presoji o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje pa je v točki 56 obrazložitve izrecno in jasno zapisalo, da je podana krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca, za takšen materialno pravni zaključek je tudi navedlo vse potrebne razloge, ki so povzeti zgoraj. Sodišče prve stopnje je tudi izrecno zapisalo, da se zaradi tega, ker je ugotovilo obstoj krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca, ni opredelilo glede trditev o obstoju njegove objektivne odgovornosti.

15. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnik pomembnih okoliščin o nastanku škodnega dogodka ni opisoval ves čas enako. Po presoji pritožbenega sodišča je tako v odškodninskem zahtevku pred pravdo (A 28) in potem v tožbi enako opisal dejanske okoliščine nastanka škodnega dogodka, v opisu ni razlik o zatrjevanih pravno pomembnih dejstvih.

16. Pritožba pa neutemeljeno poudarja, da je bil toženki potreben čas za ugotavljanje obstoja njene obveznosti in da presoja sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti ni pravilna.

Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženka ni prerekala tožnikove trditve o tem, da je njegov odškodninski zahtevek prejela 31. 5. 2013 in da je zavrnila, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 15. 6. 2013 dalje, kot je to zahteval tožnik. Toženka je namreč po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje od tega datuma dalje v zamudi glede na določbe prvega odstavka 378. člena in drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

17. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi višino prisojenega zneska denarne odškodnine za ugotovljeno tožnikovo nematerialno škodo.

18. Pritožba je del tožnikove izpovedbe glede obstoja težav zaradi predhodne okvare hrustanca povzela iz konteksta in zanemarila, da je tožnik izpovedal, da je bil pred 25. leti poškodovan po desnem kolenu in da zadnjih 10 ali 15 let pred škodnim dogodkom z desnim kolenom ni imel nobenih težav. Ob upoštevanju ugotovljenih dejstev o trajanju in intenzivnosti prestanih telesnih bolečin in dejstva, da bo tožnik trpel telesne bolečine tudi v bodoče, kot je vse ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 61 obrazložitve izpodbijane sodbe in ob upoštevanju še ugotovljenih prestanih neugodnosti in neizpodbijane ugotovitve, da je bilo zdravljenje zaključeno z zadnjim ciklusom fizioterapij 25. 2. 2013, po presoji določene odškodnina za prestane telesne bolečin in bodoče telesne bolečin ter prestane neugodnosti v višini 6.000,00 EUR ni neskladna z namenom denarne odškodnine po 179. in 182. členu OZ.

19. Iz obrazložitve napadene sodbe dejansko izhaja ugotovitev o 5-mesečnem zdravljenju, kar glede na ugotovitve v izvedenskem mnenju medicinske stroke ni napačno ugotovljeno dejstvo. Ker je tožnik v času od 23. 10. do 10. 11. 2012 delal v skrajšanem 4-urnem delovnem času, to pomeni, da se je v tem času še zdravil. Iz točke 62 v obrazložitvi izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je v tem času izvajal fizioterapijo. Če bi zdravljenje v tem času že bilo zaključeno, bi tožnik delal poln delovni čas.

20. Določena odškodnina za prestani strah 900,00 EUR je po presoji pritožbenega sodišča povsem pravična ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnik trpel trenuten intenziven primarni strah ob sami poškodbi in bil potem hudo zaskrbljen za izid zdravljenja 1 teden, zaskrbljenost v blagi obliki pa se je nadaljevala še 4 mesece. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da je ta oblika nematerialne škode v celoti posledica obravnavane poškodbe, ker predhodna, pred več leti nastala okvara hrustanca, ki tožniku ni povzročala težav, vsaj 6 let pred obravnavano poškodbo, pomeni, da je vzrok za tožnikov prestan celoten strah obravnavana poškodba.

Da tožnik vsaj šest let pred škodnim dogodkom ni imel težav z desnim kolenom zaradi predhodne okvare hrustanca, je z izvedenskim mnenjem dokazno podprto dejstvo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo teorijo o adekvatni vzročnosti in pravilno presodilo, da je za vse posledice, ki se kažejo kot težave v obliki občasnega škrtanja, blagih bolečin in ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vzrok v obravnavani poškodbi. Po teoriji o adekvatni vzročnosti šteje kot vzrok samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice, ki šteje kot možna posledica dogodka. Če je posledica nekaj izrednega, ni adekvatna in ni pravno odločilna (VS RS II Ips 87/97).

Izvedensko mnenje medicinske stroke in tožnikova izpovedba potrjujeta dejstvo, da tožnik več let pred obravnavano poškodbo (6 let) ni imel težav z desnim kolenom, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izvedenčevi razmejitvi o deležu vpliva predhodne okvare hrustanca na nastalo tožnikovo nematerialno škodo. Za razmejitev vzročnosti je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, katera je tista škoda, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka (VS RS VIII Ips 135/2010). Izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke potrjuje, da je obravnavana poškodba nastala na zatrjevan način, ko je ob zdrsu desne noge na lestvi, padcu in zataknjenju desnega stopala za prečko lestve lahko prišlo do sočasnega zasuka in upogiba desne noge v kolenu. Torej je poškodba sama - zvin desnega kolenskega sklepa z manjšo raztrganino zunanjega meniskusa - nastala neodvisno od prehodne okvare hrustanca, oziroma nastala bi tudi, če predhodne okvare hrustanca ne bi bilo. Izvedensko mnenje potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obravnavana poškodba sprožila vse opisane zdravstvene težave z desnim kolenom, da so bile vse akutne zdravstvene težave s poškodovanim kolenom in posledično zdravljenje v celoti povezani s poškodbo v obravnavanem škodnem dogodku (listna št. 174). V dopolnjenem izvedenskem mnenju (listna št. 192) je ugotovljeno še, da je zaradi obravnavanega škodnega dogodka bil potreben operativni poseg - artroskopija - in je bila tudi potrebna odstranitev dela meniskusa zaradi obravnavanega škodnega dogodka. Izvedensko mnenje potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da okvare sklepnega hrustanca pogosto dalj časa ne povzročajo nobenih zdravstvenih težav in se izrazijo šele ob nekem sprožilnem elementu, kot se je zgodilo pri tožniku v obravnavanem škodnem dogodku, da je torej škodni dogodek bil sprožilni element za manifestacijo vseh nastalih težav.

Na podlagi zgoraj povzetih ugotovitev je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je celotna ugotovljena škoda iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ter strahu in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku nastala zaradi obravnavanega škodnega dogodka.

21. Iz izvedenskega mnenja z dopolnitvijo izhaja dejstvo, da odstranitev dela meniskusa nedvomno zapušča trajne posledice v obliki občasnih bolečin v kolenu in bi (listna št. 193) pri tožniku najverjetneje prišlo tudi brez predhodne okvare hrustanca do zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi pojavljanja bolečin ob večjih obremenitvah poškodovanega kolena, bi pa bile zagotovo manj intenzivne in bi se pojavile šele po več let po poškodbi. Ugotovitve izvedenca torej potrjujejo, da so ugotovljene posledice obravnavane poškodbe pričakovane, za nastanek posledic predhodne okvare hrustanca pa je (bil) potreben sprožilni element, in to je (bil) obravnavani škodni dogodek. Zato je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so vse ugotovljene posledice, zaradi katerih so omejene tožnikove življenjske aktivnosti in mu povzročajo duševne bolečine, v vzročni zvezi z v obravnavanem škodnem dogodku utrpelo poškodbo. Določena odškodnina v višini 5.000,00 EUR pa je povsem pravično zadoščenje glede na neizpodbijano ugotovitev, da so tožnikove sedanje in bodoče duševne bolečine lažje intenzitete v posledici nekoliko zmanjšane sposobnosti za težja fizična opravila, ki zahtevajo večjo obremenitev desnega kolena in za nenadne gibe v desnem kolenu ob upoštevanju njegove starosti 44 let ob poškodovanju ter še obdobja verjetnosti trajanja te škode glede na pričakovano življenjsko dobo.

22. Višina prisojene celotne odškodnine dosega znesek v višini okoli 11 povprečnih plač za celotno ugotovljeno tožnikovo nematerialno škodo in po presoji pritožbenega sodišča tudi kot celota ustreza njenemu namenu, kot ga določa drugi odstavek 179. člena OZ in je skladna tudi s sodno prakso v podobnih primerih in za primerljiv obseg škode. Po sodni praksi je za tako škodo, kot je tožnikova, prisojeno od okoli 9 povprečnih neto plač do okoli 24 povprečnih neto plač (VSL I Cp 3146/2015, VS RS II Ips 356/2001, II Ips 432/2003, II Ips 949/2006, VSK Cp 1131/2010).

23. Odločitev o stroških pravdnega postopka ni bila konkretizirano izpodbijana. Toženka v pritožbi tudi ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo obstoja tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

24. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravnorelevantno dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

25. Toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa je konkretizirano odgovoril na pritožbene navedbe, priglasil nastale pritožbene stroške in zahteval njihovo povrnitev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude pri njihovem plačilu. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP.

26. Tožnik je priglasil stroške v obsegu nagrade pooblaščencu za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Uradni list RS, št. 67/2008), ki je veljavna materialnopravna podlaga glede na določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) v višini 587,20 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške po tar. št. 6000 ZOdvT v višini 20,00 EUR, pavšalni znesek poštnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 137,99 EUR, kar skupaj znaša 765,19 EUR.

Po oceni pritožbenega sodišča so vsi priglašeni stroški tožnika glede na zgoraj podano pravno podlago bili tudi potrebni, zato jih mora toženka povrniti tožniku v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku tega roka do plačila.

Datum zadnje spremembe:

07.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 434/2010
• VSC sodba Cp 232/2012
• VDSS sodba in sklep Pdp 457/2009