<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba Cp 582/2018

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2019:CP.582.2018
Evidenčna številka:VSC00020167
Datum odločbe:21.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Tatjana Kamenšek Krajnc (preds.), Darja Pahor (poroč.), Katarina Lenarčič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost imetnika živali - trditveno breme - razbremenitev odškodninske odgovornosti - krivdna odgovornost lastnika konja

Jedro

Dejstvo, da so se konji (6 konj) brez nadzora gibali po lokalni (dejansko glede na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke po regionalni) cesti, dokazuje, da toženka ni poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo teh konj, zato niti ni pravno odločilno, kakšna je bila ograja pašnika, na katerem so se pasli konji, preden so prišli na cesto in hodili po cesti.

Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je tožnikovo trditev, da toženka ni poskrbela za primerno zavarovanje za čredo konj, toženka pravočasno prerekala zgolj z nasprotnimi pavšalnimi trditvami: da so bili njeni konji (preden so ušli z ograjenega pašnika) primerno zavarovani na pašniku, zagrajenim z električnim pastirjem za konje, da je G. isti večer (torej v času škodnega dogodka) ugotovil, da so bili trakovi električnega pastirja prerezani, da je bila s tem seznanjena tudi policija, v svoji trditveni podlagi pa je navedla vsebino policijskega zapisnika o ogledu kraja prometne nezgode.

S takimi trditvami po presoji pritožbenega sodišča ni zadostila trditvenemu bremenu, sploh pa ne dokaznemu bremenu glede na določbo drugega odstavka 158. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnja v izpodbijanem delu, to je glede odločitve v prvem odstavku izreka.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo, ki jo je izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti, razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.450,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2013 dalje do plačila ter mu povrniti stroške pravdnega postopka 3.332,47 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila (prvi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje), v presežku za nadaljnjih zahtevanih 250,00 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje v prvem odstavku sodbe, uveljavljala je pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava, torej pritožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in toženki prisodijo priglašeni pravdni stroški ter pritožbeni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe pritožbenega sodišča. Podredno pa je predlagala ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje. V pritožbi je toženka očitala sodišču prve stopnje napačno uporabo določbe 131. člena OZ in trdila, da tožnik ni uspel dokazati obstoja vseh zatrjevanih predpostavk civilnega delikta, ki morajo biti podane kumulativno. Toženki ni mogoče očitati, da je zatrjevana tožnikova škoda nastala zaradi njene krivde, ker električni pastir, kot je bil postavljen v konkretnem primeru, je predstavljal primerno in ustrezno varstvo konj in je tudi v celoti v skladu z običajnim načinom varovanja konj. Toženka je zatrjevala in izkazovala tekom postopka, da je ograjenost pašnika z električnim pastirjem višine dober meter učinkovito omejevanje gibanja konj znotraj ograjenega prostora, varstvo konj na tak način je splošno razširjeno na območju, kjer so se konji pasli. V nadaljevanju je povzela vsebino v spis priloženih znanstvenih objav, oziroma časopisnih člankov iz revije o konjih in trdila, da njenih trditev tožnik ni prerekal. Tudi policija je ob priliki ogleda na kraju samega škodnega dogodka ugotovila, da so bili konji v izpustu primerno zavarovani v ograjenem prostoru. Trdila je, da je kot imetnica domače živali poskrbela za varstvo, ki je bilo konkretnim okoliščinam primerno in ustrezno, konji so bili v ograjenem izpustu, ki je zavarovan z električnim pastirjem primerne višine en meter. Uspela je ovreči domnevo krivde in dokazati, da je ravnala z ustrezno skrbnostjo, da ni ravnala niti naklepno niti malomarno, pa je kljub temu iz razlogov, ki niso bili v njeni sferi, prišlo do škodnega dogodka, da je poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo, kar sta poleg zaslišanih prič potrdila tudi policista, ki sta obravnavala prometno nesrečo. Zgrešeni ter izkustveno ter logično nesprejemljivi so zaključki sodišča, da je toženka svojega konja dala v ogrado, varovano z električnim pastirjem, vendar bi morala in mogla pričakovati in to tudi predvideti, da lahko žico električnega pastirja kdo tudi prereže ali poškoduje, da bi jo lahko poškodovali tudi sami konji, da toženka varovanja svoje živali ni ustrezno prilagodila razmeram in situacijam. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da gre za izjemno inteligentno žival, da je vsakemu povprečno inteligentnemu in razgledanemu človeku jasno, da je paša domačih živali na travinji dobra iz večih razlogov, in sicer ker je to najcenejši način prireje mesa in mleka in je to dobro za počutje in zdravje živali ter dobro tudi za tla in rastline. Zgrešeno je posledično stališče sodišča, da bi toženka morala in mogla pričakovati, da se lahko takšna ograja tudi poškoduje na tak ali drugačen način, da bi se lahko električni pastir prekinil, ker bi zmanjkalo elektrike, kar bi in je imelo za posledico to, da so konji ponoči sami nenadzorovano hodili po cesti. S tem je vzročna zveza bila pretrgana, po normalnem teku stvari ni bilo moč pričakovati, da bo tretja oseba izpustila konje izpod nadzora z uničenjem ograde, ki je bila primerno urejena, omenjena nevarnost ni bila predvidljiva. Toženka je nedvomno ravnala z vso potrebno skrbnostjo, poskrbela je za ustrezno varstvo in nadzorstvo konj ter ravnala v skladu z načelom dobrega gospodarja, posledično ni podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Pooblaščena uradna oseba je ugotovila, da je toženka v danem primeru poskrbela za primerno zavarovanje konj, do nesreče je prišlo zaradi dogodka, ki ga lastnica ni mogla predvideti, niti preprečiti, zadeva je bila zaključena v obliki uradnega zaznamka. Kot podredne razloge je navedla, da je podana vsaj tožnikova sokrivda, saj bi glede na ugotovitve izvedenca v izvedeniškem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, ki ga je povzelo tudi sodišče v izpodbijani sodbi, tožnik lahko na razdalji 30 metrov zaznal konja na cesti ob vožnji z zasenčenimi lučmi in bi z močnim zaviranjem bilo njegovo vozilo mogoče zaustaviti pri hitrosti do 54 km/h, na razdalji 80 metrov, na kolikor bi lahko tožnik konja zagledal ob vožnji z dolgimi lučmi, pa bi lahko zaustavil pri hitrosti 99 km/h. Tožnik bi moral pred trkom vozilo ustaviti, ob skrbni vožnji bi konje moral videti, pred trkom bi moral vozilo ustaviti. Kot podredne pritožbene navedbe je navedla tudi, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožnikovim trditvam glede zadobljenih poškodb, pri odmeri pa ni upoštevalo izsledkov izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke, iz katerega je bilo jasno razvidno, da je tožnik do obravnavane prometne nesreče imel že dvakrat prometno nesrečo. Po prepričanju toženke tožnik ni dokazal, da so zatrjevane poškodbe posledica predmetnega škodnega dogodka in so po mnenju toženke posledica preteklih škodnih dogodkov. Četudi bi tožnik utrpel zatrjevane poškodbe, so zatrjevana jakost telesnih bolečin, ki naj bi jih tožnik utrpel in njihovo trajanje, močno pretirana, zatrjevane poškodbe niso posledica predmetnega škodnega dogodka, tožnik ni utrpel nobenih neugodnosti v času zdravljenja, ni utrpel nobenega strahu, niti nima zmanjšanih splošnih življenjskih aktivnosti. Tudi ni mogel utrpeti nobenega primarnega strahu, saj je sam izpovedal, da so bili konji podivjani potem, ko je že udaril, da konja do trka sploh ni zaznal. Po mnenju pritožbe je posledično napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo v postopku v sporu majhne vrednosti, ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (443. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da toženka v pritožbi ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ni navedla, katero bistveno kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa ni našlo nobene od tistih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ugotovljeno dejansko stanje:

- da se je tožnik peljal po lokalni cesti iz smeri S. proti C. v večernih urah, na oddaljenosti 30 m od table F. je s sprednjim levim delom vozila trčil v konja, ki je pred tem hodil vzdolž po vozišču v isti smeri (smeri tožnikove vožnje), poškodovan je bil z zadnje strani, ob trčenju se je konj nahajal na skrajnem levem delu desnega smernega vozišča, tožnik je vozil po levem delu tega smernega vozišča, pri tem je lahko s skrajnim levim delom nekoliko prešel sredinsko črto, skrajni desni del je bil 1,5 metra od desnega roba vozišča, ob trčenju je bila hitrosti njegovega vozila okoli 58 km/h, zavornih sledi ni bilo, ni bilo javne razsvetljave na cesti, z zasenčenimi lučmi je tožnik konja lahko opazil na razdalji 30 metrov, z močnim zaviranjem bi lahko ustavil pred trčenjem pri hitrosti 54 km/h, ob vožnji z dolgimi lučmi bi lahko konje opazil na razdalji 80 metrov in zaustavil pred trčenjem pri hitrosti 99 km/h,

- nesreča se je zgodila izven naselja, kjer je hitrost omejena s splošnim predpisom na 90 km/h,

- konji so ušli iz ograde, ki je bila zavarovana z električnim pastirjem, žica električnega pastirja je bila prerezana in konji so se znašli na cesti v neposredni bližini stanovanjske stavbe F., kjer je prišlo do trčenja,

- toženka se ukvarja s konji.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je pritožbeno sodišče vezano, je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravne zaključke:

- da tožnik ni mogel pričakovati, da bodo na cesti nezavarovani konji, da so ti zanj predstavljali nepričakovano oviro,

- da je tožnik vozil s primerno hitrostjo in je upošteval cestnoprometne predpise,

- da bi toženka morala in mogla pričakovati in predvideti, da lahko žico (električnega pastirja) kdo prereže, da bi jo lahko poškodovali tudi sami konji, če bi iz različnih vzrokov podivjali in se splašili, da je bila ta nevarnost predvidljiva,

- da toženka ni varovanja konj ustrezno prilagodila razmeram in situaciji in posledično so konji ponoči sami nenadzorovano hodili po cesti,

- da so izpolnjeni pogoji odškodninskega delikta in je toženka krivdno odškodninsko odgovorna za tožnikovo škodo.

8. Pritožbeno sodišče je torej vezano na zgoraj povzeta ugotovljena dejstva, zgoraj povzeti zaključki sodišča prve stopnje pa so glede na ugotovljeno dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilni, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 158. člena OZ in 131. člena OZ. Potrebno varstvo in nadzorstvo živali po drugem odstavku 158. člena OZ je takšno varstvo, ki je učinkovito, trditveno in dokazno breme, da je toženka zagotovila potrebno varstvo in nadzorstvo nad konji, je bilo na toženki. Dejstvo, da so se konji (6 konj) brez nadzora gibali po lokalni (dejansko glede na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke po regionalni) cesti, dokazuje, da toženka ni poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo teh konj, zato niti ni pravno odločilno, kakšna je bila ograja pašnika, na katerem so se pasli konji, preden so prišli na cesto in hodili po cesti.

9. Toženka je šele v pripravljalni vlogi z dne 4. 5. 2017 (listna št. 245), vloženi v novem sojenju, navajala dejstva o tem, s kakšnim električnim pastirjem je bil ograjen pašnik in o učinkovitosti ter primernosti električnega pastirja ter je za te svoje trditve skupaj s to pripravljalno vlogo predložila dokazne listine (B4 in B5). Ne drži pa pritožbena trditev, da tožnik teh njenih trditev ni prerekal. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2017 (listna št. 247) uveljavljal prekluzijo teh toženkinih trditev in predloženih dokazov, hkrati pa vse te njene trditve tudi prerekal.

Sodišču prve stopnje se v izogib storitvi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP) ni bilo potrebno upoštevati teh trditev, ker jih je toženka podala prepozno.

Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je tožnikovo trditev, da toženka ni poskrbela za primerno zavarovanje za čredo konj, toženka pravočasno prerekala zgolj z nasprotnimi pavšalnimi trditvami: da so bili njeni konji (preden so ušli z ograjenega pašnika) primerno zavarovani na pašniku, zagrajenim z električnim pastirjem za konje, da je G. isti večer (torej v času škodnega dogodka) ugotovil, da so bili trakovi električnega pastirja prerezani, da je bila s tem seznanjena tudi policija, v svoji trditveni podlagi pa je navedla vsebino policijskega zapisnika o ogledu kraja prometne nezgode.

S takimi trditvami po presoji pritožbenega sodišča ni zadostila trditvenemu bremenu, sploh pa ne dokaznemu bremenu glede na določbo drugega odstavka 158. člena OZ.

10. Drži pritožbena trditev, da mora imetnik živali, da se reši svoje odškodninske odgovornosti, dokazati, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo, da je smisel tega na učinkovit način preprečiti, da bi žival koga poškodovala. Vendar po presoji pritožbenega sodišča toženka ni pravočasno konkretizirala svoje trditve, da so bili konji primerno zavarovani na pašniku in tega tudi ni dokazala.

11. Pritožba ne more ovreči pravilnosti presoje sodišča prve stopnje s trditvijo, da je glede na ugotovljena dejstva o nastanku prometne nesreče in tožnikovem načinu vožnje podana vsaj tožnikova sokrivda. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje vseskozi zatrjevala, da je tožnik izključno kriv in odgovoren za nastanek škodnega dogodka in posledično škodo, ni pa uveljavljala njegove sokrivde. Zato so pritožbene trditve v smeri zatrjevanja tožnikove sokrivde nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

12. Z ostalimi pritožbenimi navedbami toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje o utrpelih telesnih poškodbah tožnika in o obsegu njegove škode. Ker pa ni dopustno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno sodišče teh pritožbenih trditev ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče pa dodaja, da odškodnina za nematerialno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti niti ni bila predmet tožbenega zahtevka.

13. Glede na v točkah 22 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljen obseg tožnikove nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ter prestanega strahu, na katerega je pritožbeno sodišče vezano in ga pritožba ne more izpodbiti, pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ in višina prisojene odškodnine predstavlja pravično zadoščenje za ugotovljeno tožnikovo nematerialno škodo.

14. Pritožba ni konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da odločitev tudi v tem delu ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP.

Glede na vse zgoraj obrazloženo je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, zato je pritožba v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu ter odločitvi o stroških postopka (353. člen ZPP).

15. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti pritožbene stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 158

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2MzMy