VSC Sodba II Kp 18130/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravno zmotno predlog državne tožilke presojalo v smislu določbe 72. člena KZ-1. Po prvem odstavku 72. člena KZ-1 sme namreč sodišče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Gre za varnostni ukrep, ki ga sme sodišče izreči, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Iz zakonske dikcije torej izhaja, da sodišče le v primeru izrekanja predmetnega varnostnega ukrepa ocenjuje, ali bi obdolženčeva udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet. Pri izrekanju stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1, ki je sicer res fakultativne narave, pa se sodišče opre na splošna pravila za izbiro in odmero kazni kot so predpisana v 49. členu KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu, ob že izrečeni denarni kazni 100 (sto) dnevnih zneskov, pri čemer 1 (en) dnevni znesek znaša 15,00 EUR (petnajst 00/100 evrov), kar skupno znese 1.500,00 EUR (tisoč petsto 00/100 evrov),

po določbi prvega odstavka 48. člena Kazenskega zakonika izreče še stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v času trajanja 6 (šest) mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 35,00 EUR.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi D. Ž., po podanem priznanju krivde, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila denarna kazen 100 dnevnih zneskov po 15,00 EUR oziroma skupno 1.500,00 EUR. Dolžan jo je plačati v desetih zaporednih mesečnih obrokih. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 280,00 EUR sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP – zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu ob izrečeni denarni kazni skladno z določbo 48. člena KZ-1 izreče še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Odločitev, da obdolžencu ne izreče po državni tožilki predlagano stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju šestih mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe, je sodišče prve stopnje pod točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljevalo na podlagi zaključka, da obdolženec ni tako nevaren voznik, da bi ga bilo treba začasno izločiti iz prometa. Pri tem je izhajalo iz podatkov, da obdolženec doslej ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj, niti kaznovan zaradi prekrškov. Poudarilo je, da je šlo za enkraten dogodek v obdolženčevem življenju, ki ga obžaluje, da se je po prometni nesreči oškodovancu opravičil in mu poravnal povzročeno škodo, da je pred sodiščem krivdo priznal, da ima obdolženčev oče zdravstvene težave, zaradi katerih ga obdolženec prevaža na zdravniške preglede, da živi urejeno življenje in svojo odločitev sklenilo z prepričanjem, da tudi če predlagana stranska kazen ne bo izrečena, obdolženec ne bo predstavljal takšne nevarnosti za cestni promet, tako za druge udeležence kot zase, da bi ga bilo njuno izločiti iz cestnega prometa.

6. Iz zgoraj povzetega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno predlog državne tožilke presojalo v smislu določbe 72. člena KZ-1. Po prvem odstavku 72. člena KZ-1 sme namreč sodišče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Gre za varnostni ukrep, ki ga sme sodišče izreči, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil (drugi odstavek 72. člena KZ-1). Iz zakonske dikcije torej izhaja, da sodišče le v primeru izrekanja predmetnega varnostnega ukrepa ocenjuje, ali bi obdolženčeva udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet. Pri izrekanju stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1, ki je sicer res fakultativne narave, pa se sodišče opre na splošna pravila za izbiro in odmero kazni kot so predpisana v 49. členu KZ-1.

7. Po oceni pritožbenega sodišča teža storjenega kaznivega dejanja, še zlasti pa obdolženčeva zelo visoka stopnja alkoholiziranosti v času storitve predmetnega kaznivega dejanja, ki je za kar 0,88 g/kg presegla mejo 1,10 g/kg, ki jo je zakonodajalec postavil za opredelitev vožnje v cestnem prometu kot nevarne v smislu 1. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, obenem pa najvišja stopnja obdolženčeve krivde, narekujejo izrek predlagane stranske kazenske sankcije. Kot povsem tehtno in prepričljivo gre sprejeti pritožbeno trditev, da bi bil obdolženec za cestnoprometni prekršek zaradi tovrstne protipredpisne vožnje zoper določbe Zakona o varnosti cestnega prometa precej strožje sankcioniran, ko bi mu bilo poleg globe zaradi doseženega števila kazenskih točk izrečeno tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prav tako ne gre spregledati, da je oškodovanec vsled obdolženčevega ravnanja utrpel telesne poškodbe. Olajševalne okoliščine, kot so priznanje krivde, obžalovanje, dosedanja nekaznovanost ter urejeno obdolženčevo življenje, so se v dovolj veliki meri odrazile že pri sami višini izrečene denarne kazni, predvsem upoštevaje podatke o obdolženčevi mesečni plači. Kot pravilno opozarja pritožnica, v predmetni kazenski zadevi z nobenim dokazom ni bilo izkazano, da je obdolženec oškodovancu povrnil materialno škodo. Res mu je sicer izročil 200,00 EUR, kar pa glede na povzročeno škodo in oškodovančev 14 dnevni bolniški stalež, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, ne more predstavljati teko pomembne olajševalne okoliščine, kot jo skuša prikazati prvo sodišče. Prav tako je sodišče prve stopnje svojo odločitev gradilo na dokazno nepodprtih zatrjevanjih obdolženca o zdravstvenih težavah očeta ter s tem povezanimi prevozi na zdravniške preglede. Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi namenilo premajhno težo ugotovljenim obteževalnim okoliščinam. Upoštevaje težo kaznivega dejanja, stopnjo ugotovljene obdolženčeve alkoholiziranosti in s tem njegovo popolno nesposobnost za varno udeležbo v cestnem prometu ter posledice kaznivega dejanja, ki so se odražale v ogrozitvi življenja in telesa oškodovanca, ki je bil v trčenju telesno poškodovan, je sodišče druge stopnje sledilo pritožbenemu predlogu pritožnice. Izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu, ob že izrečeni denarni kazni, po določbi prvega odstavka 48. člena KZ-1 izreklo še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v času trajanja šest mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

8. Glede na to, da je bila obdolžencu ob glavni denarni kazni izrečena še stranska kazen, je po prvem odstavku 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, dolžan plačati še sodno takso 35,00 EUR po tarifni številki 7119 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

07.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 10128/2019
• VSK Sodba II Kp 38681/2019
• VSL Sklep VI Kp 37431/2017