VSC Sodba II Kp 1935/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je pomotoma iz opisa izpustilo besedi ″za delo″, kar pomeni, da glede na to, da se državno tožilstvo zoper sodbo ni pritožilo, obdolžencu v škodo ni več mogoče očitati omenjene škodne posledice torej začasno zmanjšane zmožnosti za delo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustijo besede ″in je bila njegova zmožnost začasno zmanjšana″. Posledično pa je glede na zmanjšano kriminalno količino oziroma posledice kaznivega dejanja po spremenjenem opisu, obdolžencu določeno kazen zapora znižalo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o krivdi tako, da se iz opisa kaznivega dejanja izpustijo besede ″in je bila njegova zmožnost začasno zmanjšana″, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da se v okviru obdolžencu izrečene pogojne obsodbe določena kazen zniža na 3 (tri) mesece zapora;

sicer pa se v preostalem delu pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi R. G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen štirih mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke oškodovanca, potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca ter plačati 96,00 EUR sodne takse. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovanca V. N. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obtoženca pa utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pri čemer ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka.

6. Sodišče prve stopnje pri svoji presoji ni spregledalo dejstva, da sta obdolženec in oškodovanec soseda v večstanovanjski hiši, njuni družini pa sta v dolgotrajnem sporu (točka 7 obrazložitve), a se je pri dokazni oceni izpovedb oškodovanca in njegove žene M. N. na eni strani ter zagovora obdolženca in pričevanja njegove žene R. G. pravilno oprlo na oškodovančevo zdravstveno dokumentacijo ter na njeni podlagi izdelano mnenje izvedenca sodnomedicinske stroke, prav tako pa je pri ocenjevanju verodostojnosti oškodovanca upoštevalo tudi izpovedbe policista I. O. (točka 13 obrazložitve). Oškodovančeve izpovedbe po prepričanju sodišča druge stopnje ni mogoče označiti za nekonsistentne, kot jih skuša prikazati pritožnik. Oškodovanec je na zaslišanju 16. 3. 2016 izpovedal (list. št. 37), da ga je obdolženec s pestjo roke najprej udaril v predel trebuha, potem pa še s pestjo v predel glave, nakar je padel na hrbet. Že po udarcu v glavo je začel krvaveti. Na glavni obravnavi 15. 2. 2018 je oškodovanec sicer zatrjeval (list. št. 77), da ga je obdolženec že s prvim udarcem udaril v koren nosu med očmi, kar je povzročilo krvavitev. Res ni omenjal udarca v trebuh, a tudi iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da se obdolžencu kot izvršitveno ravnanje, ki je pripeljalo do prepovedane posledice, očita le udarec s pestjo (na katere neugotovljenem prstu je imel nameščen kovinski predmet podoben prstanu) v glavo oškodovanca, natančneje v predel korena nosu. Oškodovančeva žena, priča M. N. pa je tako na zaslišanju v okviru preiskave 16. 3. 2016 (list. št. 39) kot tudi na glavni obravnavi 15. 2. 2018 (list. št. 79), skladno izpovedovala o dveh udarcih in sicer: ″je z obema rokama zamahnil proti njemu, tako da ga je z eno roko v trebuh, z drugo pa v glavo″. Prav tako je pomembna okoliščina, ki govori v prid verodostojnosti oškodovanca ta, da je bil že dve uri po dogodku pregledan v urgentni travmatološki ambulanti Splošne bolnišnice ... (izvid z dne 16. 10. 2015 na list. št. 19), ko je navajal, da ga je okrog 10.30 ure napadla znana oseba, ki ga je z neznanim predmetom udarila v glavo in z nogo v levo ramo. Pritožnik poudarja, da izvedenec sodnomedicinske stroke ni povsem izključil možnosti nastanka predmetne oškodovančeve telesne poškodbe (zloma nosne kosti brez bistvene dislokacije fragmentov in 1 cm velike razpočne rane na korenu nosu oziroma v srednji črti čela spodaj) na način samopoškodovanja, kar je povsem razumljivo glede na to, da pri svojem delu izhaja zgolj iz načel medicinske stroke, a je sodišče to možnost s tehtnimi in razumljivimi argumenti uspešno ovrglo s pravilno oceno vseh relevantnih dokazov. Izvedenec je že v pisnem izvedenskem mnenju dognal, da je bila oškodovancu poškodba povzročena z enim močnim udarcem s trdim topim predmetom v predel korena nosu, pri čemer je lahko šlo za roko stisnjeno v pest, da je poleg zloma nosne kosti prišlo še do razpočne rane na korenu nosu oziroma spodnjem delu čela nad nosom, kar je skladno izpovedbam oškodovanca in njegove žene. Pri tem izvedenec izpostavlja, da je moral biti poleg pesti uporabljen še kakšen trd predmet, povsem lahko prstan na roki storilca. Ko pa je na glavni obravnavi na vprašanje zagovornika izvedenec pojasnil, da je način samopoškodovanja malo verjeten, je to podkrepil še z oceno, da bi pri udarcu npr. ob podboj vrat pri oškodovancu prišlo najprej do poškodb lica, brade, konice nosu, težko pa korena nosu. Glede na to, da je na podlagi po sodišču prve stopnje opravilno ocenjenih dokazov obdolžencu z gotovostjo dokazano, da je prav on oškodovanca lahko telesno poškodoval, pri tem pa je bila poškodba povzročena s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, je tudi za sodišče druge stopnje neprepričljivo nadaljnje pritožbeno izvajanje, da je neživljenjsko, da bi imel obdolženec glede na okoliščine dogodka, v roki kakšen predmet oziroma da tudi, če bi hotel z oškodovancem obračunati, tega ne bi storil v dopoldanskih urah in na dvorišču ob glavni cesti. Neutemeljen je prav tako pritožbeni očitek, da je v dokaznem postopku ostalo neugotovljeno, s kakšnim predmetom naj bi obdolženec oškodovanca udaril. Opis kaznivega dejanja je obdolžencu očital, da je oškodovanca udaril v glavo s pestjo roke, na kateri je imel na točneje neugotovljenem prstu nameščen kovinski predmet podoben prstanu. Izvedenec sodnomedicinske stroke je glede na naravo in značilnosti poškodbe korena nosu zanesljivo ugotovil, da je moral biti, glede na razpočno rano na korenu nosu oziroma spodnjem delu čela nad nosom, poleg pesti uporabljen še kak trd predmet, ki bi lahko bil tudi prstan na obdolženčevi roki.

7. Policist I. O., zaslišan kot priča, sicer res ni potrdil navajanj oškodovanca o luži krvi oziroma je povedal, da se sledov krvi pri avtomobilu ne spominja, a ta okoliščina niti ni pomembna za pravilnost dokazne ocene o tem, da je oškodovancu obravnavano lahko telesno poškodbo povzročil oškodovanec ter da je teza o samopoškodovanju oškodovanca zanesljivo izključena.

8. Ob dejstvu, da sodišče prve stopnje pri presoji zadeve nikakor ni spregledalo tudi ozadja obravnavanega dogodka oziroma dolgoletnih medsosedskih sporov, je pravilno odločilo, da izvedba s strani obrambe predlaganih dokazov v tej smeri (prič D. in D. D.), ne bi v ničemer vplivala na morebitno drugačno dokazno oceno obravnavanega dogodka. V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo, zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom za zaslišanje navedenih dveh prič pa tudi priče F. A.. Razlogi, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje pod točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe so sprejemljivi in zaradi takšne, pravilno argumentirane odločitve prvostopnega sodišča, nikakor ni mogla biti obdolžencu kršena pravica do obrambe. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov namreč ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, verodostojnost izvedenih dokazov pa prosto presoja, pri čemer mora svojo dokazno oceno ustrezno utemeljiti. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti. Kot že rečeno je sodišče prve stopnje je dovolj argumentirano pojasnilo presojo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagala obramba ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Obramba zato ni uspela uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice zatrjevane kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

9. Gre pa ugotoviti, da opis dejanja po predmetni sodbi zajema le dve od sicer po obtožbi očitanih treh oškodovancu povzročenih škodnih posledic. Obtožni predlog je namreč obdolženca bremenil, da je s svojim inkriminiranim ravnanjem oškodovanca tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega ″začasno oslabljen del njegovega telesa in je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana in začasno prizadeta njegova zunanjost″. Pri oblikovanju krivdoreka po končani glavni obravnavi 19. 6. 2018, pa je sodišče prve stopnje navajalo: ″začasno oslabljen del njegovega telesa in je bila njegova zmožnost začasno zmanjšana in začasno prizadeta njegova zunanjost″. Sodišče prve stopnje je torej pomotoma iz opisa izpustilo besedi ″za delo″, kar pomeni, da glede na to, da se državno tožilstvo zoper sodbo ni pritožilo, obdolžencu v škodo ni več mogoče očitati omenjene škodne posledice torej začasno zmanjšane zmožnosti za delo. Zato je sodišče druge stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustijo besede ″in je bila njegova zmožnost začasno zmanjšana″. Posledično pa je glede na zmanjšano kriminalno količino oziroma posledice kaznivega dejanja po spremenjenem opisu, obdolžencu določeno kazen zapora znižalo za en mesec in sicer iz štirih mesecev za tri mesece zapora, ob nespremenjeni dveletni preizkusni dobi. Sicer pa je sodišče prve stopnje obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obdolženca. V določeni kazni treh mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo, se dovolj odraža ugotovljena olajševalna okoliščina in zato bo po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija, tudi z znižano določeno kaznijo zapora, zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

10. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da v ostalem delu niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obdolženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

04.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 29688/2015
• VSK sodba PRp 173/2012
• VSC Sodba PRp 226/2006