VSC Sodba II Kp 1479/2016

Jedro

Na podlagi take dokazne ocene izpovedi navedenih prič ter ob ugotovitvi, da nihče od zaslišanih policistov ni z gotovostjo potrdil, ali je obdolženec 7. in 8. 12. 2015, ko je bil še na delu na PP, imel službeno pištolo pri sebi, medtem, ko se policist S. V. tudi ni spomnil, da bi obdolženca tekom opravljanja službe opozoril, da ni bil opremljen s službeno pištolo v službenih prostorih, kar je bilo sicer običajno, ko tudi ob dejstvu, da niti izvedba hišnih preiskav v obdolženčevem vozilu in na dveh različnih naslovih ni potrdila, da je obdolženec doma hranil orožje (slednje je potrdila tudi obdolženčeva žena), prepričljivo dognalo, da je bilo možno garderobne omarice odklepati z različnimi ključi, zaradi česar je dopustilo možnost, da je obdolženec zadnji delovni dan pustil službeno pištolo in izkaznico ter naboje v svoji službeni omarici. Ker pa je bilo mogoče do te njegove službene omarice dostopati na različne načine (vsak ključ je lahko odklenil več omaric), pa tudi sicer odprtje posamezne omarice ni terjalo posebnega napora, je zaključilo, da nedvomno obstaja resen dvom, da je storil obdolženec očitano mu kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo obdolženca na podlagi 3. točke člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku člena 209 KZ-1, zaradi česar je v skladu s prvim odstavkom člena 96 ZKP sklenilo, da stroški ustavljenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika (razen krivdnih stroškov), bremenijo proračun. V skladu s tretjim odstavkom člena 105 ZKP pa je oškodovano R. S. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

2. S tako odločitvijo se ne strinja okrožna državna tožilka in v pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog (3. točka prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s členom 373 ZKP) zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se ugodi pritožbi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se obdolženca spozna za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku člena 209 KZ-1 in se mu ob upoštevanju člena 57 KZ-1 izreče pogojna obsodba, v okviru katere naj mu sodišče za navedeno kaznivo dejanje po prvem odstavku člena 209 KZ-1 določi zaporno kazen sedem mesecev s preizkusno dobo dveh let, podredno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Prvostopno sodišče je v ponovljenem postopku, v katerem je prišlo do modifikacije prvotno vloženega obtoženega predloga, ponovilo in dopolnilo sicer obsežno izveden dokazni postopek v skladu s pritožbenimi napotki v sklepu opr. št. II Kp 1479/2016 z dne 7. 8. 2017, zlasti glede očitka o protipravni prilastitvi pištole, službene izkaznice in nabojev v povezavi z natančnim raziskanjem načinov odpiranja garderobnih omaric na PP ob sicer običajnih navadah policistov na tej PP o tem, kdaj in če so odnašali orožje izven delovnega mesta domov, v povezavi z ugotovitvijo, da do takrat zbrani dokazi niso pokazali nobenih sledi vloma v garderobno omarico obdolženca in da obdolženec od 8. 12. 2015 pa do 13. 1. 2016 ni bil nikoli prisoten na PP, zaradi česar je ves čas postopka trdil, da obstaja možnost, da mu je prav v tem času bila pištola odtujena iz njegove garderobne omarice.

5. V dopolnjenem dokaznem postopku je prvostopno sodišče znova zaslišalo priče P. S., B. H., S. V., M. G. in M. P. ter sprejelo dokazno oceno, ki ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj v njej ni zaslediti pomanjkljivosti, ki jih zgolj na načelni ravni navaja pritožba. Ugotovilo je, da so prav B. H., M. G. ter S. V. opravili pregled obdolženčeve službene omarice in sicer z rezervnim ključem, ki se je hranil v škatli v pisarni bivšega pomočnika komandirja, ki pa takrat ključa od obdolženčeve omarice ni našel, zato je vzel rezervne ključe. Navzoče priče B. H., M.G. in S. V. so, kot je natančno povzelo prvostopno sodišče, skladno izpovedale o tem, da pri pregledu obdolženčeve omarice v njej ni bilo najti službene pištole, nabojev in obdolženčeve službene izkaznice. Priči S. V. in B. H. pa sta bila tudi enotna, da je bila službena omarica sicer zaprta, vendar pa nezaklenjena, medtem, ko je priča P. S. pojasnil, da je bila omarica samo priprta. Priča M. K. pa je v zvezi s tem izrecno pojasnil, da je bilo mogoče vsako omarico odpreti z enim ključem, ker omare niso bile opremljene s cilindričnimi ključavnicami. Na podlagi take dokazne ocene izpovedi navedenih prič ter ob ugotovitvi, da nihče od zaslišanih policistov ni z gotovostjo potrdil, ali je obdolženec 7. in 8. 12. 2015, ko je bil še na delu na PP, imel službeno pištolo pri sebi, medtem, ko se policist S. V. tudi ni spomnil, da bi obdolženca tekom opravljanja službe opozoril, da ni bil opremljen s službeno pištolo v službenih prostorih, kar je bilo sicer običajno, ko tudi ob dejstvu, da niti izvedba hišnih preiskav v obdolženčevem vozilu in na dveh različnih naslovih ni potrdila, da je obdolženec doma hranil orožje (slednje je potrdila tudi obdolženčeva žena), prepričljivo dognalo, da je bilo možno garderobne omarice odklepati z različnimi ključi, zaradi česar je dopustilo možnost, da je obdolženec zadnji delovni dan pustil službeno pištolo in izkaznico ter naboje v svoji službeni omarici. Ker pa je bilo mogoče do te njegove službene omarice dostopati na različne načine (vsak ključ je lahko odklenil več omaric), pa tudi sicer odprtje posamezne omarice ni terjalo posebnega napora, je zaključilo, da nedvomno obstaja resen dvom, da je storil obdolženec očitano mu kaznivo dejanje.

6. Takšne zaključke v zavzemanju pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja napada pritožba, ki trdi, da je prvostopno sodišče, ki je sicer ugotovilo, da obdolženec predmetov ni hranil doma ali pa v svojem avtomobilu, spregledalo, da bi pa lahko obdolženec predmete vzel in jih skril oziroma hranil tudi drugih prostorih, ne le na svojem domu ali v svojem vozilu, saj bi takšno njegovo postopanje bilo tudi bolj logično, glede na to, da je bil obdolženec policist, ki je najverjetneje lahko pričakoval, da bo pri njem opravljena hišna preiskava, saj je te postopke v zvezi z nevrnitvijo službenega orožja poznal. Takim navedbam ni priznati uspeha.

7. Kot že pritožba sama ugotavlja, je izveden dokazni postopek zanesljivo pokazal, da hišna preiskava, ki je bila opravljena dne 14. 1. 2016, na naslovih T. in na naslovu P., kjer se obdolženec občasno zadržuje, kot tudi preiskava njegovega vozila ni potrdila, da bi obdolženec orožje hranil doma, zaradi česar je prvostopno sodišče tudi sprejelo izpoved obdolženčeve žene N. J., ki je potrdila zagovor obdolženca, da le-ta od takrat, od kar imata otroka, orožja nikoli ni nosil domov. Zato takšna dokazna ocena v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni nepravilna, saj je podprta s prej navedenimi dokazi o izvedbi hišnih preiskav in dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič K. in P., ki sta potrdila, da načeloma policisti puščajo orožje na policijski postaji in ga odnesejo domov le izjemoma. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče spregledalo, da bi obdolženec lahko predmete (pištolo, naboje in službeno izkaznico) skril in jih hranil drugje, saj je dobro poznal policijske postopke v takih primerih, kajti tekom tega postopka ni obtožba ponudila niti enega dokaza v smeri, da so se, oziroma, da je obstajala verjetnost, da so se nevrnjeni predmeti hranili in nahajali na kateremkoli drugem kraju, pa tudi iz opisa obtožbe izhaja zgolj očitek o tem, da obdolženec ni vrnil stvari, ki so mu bile prepuščene kot policistu v zvezi z njegovim delom na PP. Zato so takšni pritožbeni očitki le hipotetična ugibanja, ki pa v izvedenih dokazih nimajo nobene podlage.

8. Iz istih razlogov ni sprejeti pritožbenih pomislekov v smeri, da iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja niti sum, da bi imela katerakoli oseba, zaposlena na PP motiv ali pa interes, da vzame obdolženčeve predmete in ga s tem po krivem obremeni, pri čemer pritožba kot ključno izpostavlja dejstvo, da je bila kazenska ovadba obdolženca, ki jo je dne 14. 1. 2016 podal zoper neznanega policista PU, zaradi suma tatvine pištole oziroma kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1 s sklepom državne tožilke OPP-Ktn/1/2016 z dne 4. 1. 2017 zavržena iz razloga, ker ni bil podan utemeljen sum, da je neznani storilec storil naznanjeno kaznivo dejanje.

9. Drži, da je s citiranim sklepom z dne 4. 1. 2017 bila zavržena ovadba obdolženca zoper neznano osebo, ki naj bi storila naznanjeno kaznivo dejanje tatvine službene pištole po prvem odstavku člena 204 KZ-1, kot tudi, da je ta ovadba bila s strani obdolženca podana že naslednji dan po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklepa o prepovedi opravljanja suspenza obdolžencu v prostorih PU in, da izveden postopek pred prvostopnim sodiščem ni pokazal, da bi nastali kakršnikoli sledovi nasilnega odpiranja ključavnice ali vrat obdolženčeve omare. Vendar pa, kot je v svojih razlogih prepričljivo pojasnilo prvostopno sodišče (točka 13), je za obstoj gotovosti, na podlagi katere je mogoče obdolženca spoznati za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja slednje nerelevantno, kot je nerelevantna tudi ugotovitev morebitnega obstoja suma, da bi katerakoli druga oseba, zaposlena na PP imela motiv ali interes, da vzame obdolženčeve predmete. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč prvo sodišče pravilno dognalo, da je v predmetnem kazenskem postopku ključna ugotovitev, da je namreč bilo mogoče v času od 8. 12. 2015 pa do 13. 1. 2016 dostopati do vsebine obdolženčeve omare na različne načine, brez, da bi pri tem nastali kakršnikoli sledovi nasilnega odpiranja ključavnice ali vrat omare, obdolženec pa v tem času tudi objektivno ni imel nobene možnosti za izklop ali vklop kode in alarma na vhodnih vratih na PP, torej v nočnem času ni mogel priti v te prostore, ker ni imel ključev od vhodnih vrat, kar je prvemu sodišču nudilo še dodatno podlago za zaključek o tem, da obstaja dvom, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, ko v inkriminiranem času ni vrnil stvari, ki so mu bile prepuščene kot policistu PP in katere naj bi hranil v službeni omarici tega organa. Takšnih zaključkov pa ni mogoče izpodbiti niti s poudarjanjem zavrženja obdolženčeve ovadbe z dne 14. 1. 2016 v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja tatvine pištole po prvem odstavku 204 KZ-1, saj je šlo v tem primeru za drug postopek.

10. Ker torej pritožbeno uveljavljani razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijani sodbi ni utemeljen in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (člen 391 ZKP) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

14.02.2019

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 496/2019
• Vmesna sodba II Ips 47/2010
• Sodba II Ips 766/2005