VSC Sodba Cp 495/2018

Jedro

″Tožnikovih″ sodnih taks ni mogoče šteti kot njegovih potrebnih stroškov. Tožnik je plačila sodnih taks oproščen, sodnih taks ni plačal in te ga zaradi oprostitve tudi ne bodo bremenile. Povedano drugače, zaradi oprostitve so sodne takse postale predmet razmerja med sodiščem in nasprotno stranko (tožencem) oziroma postopka po ZST-1. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z odločbo Bpp stroške tožnikovega odvetniškega zastopanja (stroške stranke) prisodilo na račun Bpp in ne neposredno tožniku, saj tožniku ni bila priznana brezplačna pravna pomoč v obliki odvetniškega zastopanja, ampak je bil le oproščen plačila pravdnih stroškov na prvi stopnji sojenja.Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku priznati stroške izvedenskega mnenja in naložiti tožencu, da le-te plača na račun Bpp.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh, od vročitve te sodbe, v proračun Republike Slovenije plačati 331,64 EUR pravdnih stroškov in tožeči stranki povrniti 1.086,92 EUR pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, poleg tega pa mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 72,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (tožniku) 1.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2016 dalje in 1.086,92 EUR pravdnih stroškov, slednjih na račun Okrožnega sodišča v Celju – Bpp (odločba št. Bpp 2126/2017) in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Presežni tožbeni zahtevek v višini 320,00 EUR s pripadki je sodišče prve stopnje zavrnilo.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in se tožencu naloži v plačilo celotne stroške pravdnega postopka, in sicer stroške postopka v plačilo tožniku in stroške izvedenine na račun brezplačne pravne pomoči (Bpp), podredno pa, da se predmetna odločitev razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da mu je bila od 28.12.2017 dalje odobrena brezplačna pravna pomoč v obliki oprostitve stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji, razen plačila sodnih taks. Posledično bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati priglašene odvetniške stroške in naložiti tožencu, da jih povrne neposredno tožniku. Sodišče bi moralo odločiti tudi o povrnitvi izvedenine v višini 386,40 EUR, saj gre za stroške postopka, in naložiti tožencu, da te stroške plača na račun Bpp (sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 918/2012 z dne 17.10.2012). Smiselno enako velja tudi glede plačila sodnih taks. Prvostopenjsko sodišče bi moralo tožniku priznati celoten znesek potnih stroškov zaradi prihodov na naroke in zaradi pregleda pri izvedencu (sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1972/2015 z dne 2.9.2015 in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 153/2014 z dne 22.5.2014). Zmoten je tudi zaključek sodišča o tožnikovem uspehu. Po temelju je uspel v celoti (100 %), po višini pa delno (81,17 %), kar pomeni, da znaša njegov skupni uspeh 90,59 %.

3. Toženec na pritožbo tožnika ni odgovoril.

4. Zoper sodbo je tudi toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija ugodilni del odločbe in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov ter predlaga, da se pritožbi ugodi in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da se sodba razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno upoštevalo pravil o dokaznem bremenu in da je posledično podana zmotna uporaba materialnega prava. Toženec ni kriv za škodni dogodek. Tožnik ni izkazal toženčevega protipravnega ravnanja in ni z gotovostjo dokazal, da ga je toženec udaril. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo izpovedbe prič. Odločilne okoliščine niso razumno in logično obrazložene, saj izpodbijana sodba ne obravnava sistematično vseh potrebnih dejstev in dokazov ne ocenjuje posamično ter skupinsko. Končna dokazna ocena je obremenjena s pomanjkljivostmi, ki pomenijo procesno kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in materialnopravnih predpisov Obligacijskega zakonika (OZ). Izvedenec medicinske stroke je omenil ostale možnosti nastanka poškodb zaradi delovanja tope sile, in to je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi spregledalo. Potrdil je, da je tožnik potenciral škodo. Sodišče je prezrlo, da je tožnik govoril neresnice tudi glede nastanka škodnega dogodka. Dosojena odškodnina je po vseh postavkah previsoka. Vse priče, ki so bile predlagane s strani toženca, so v celoti potrdile toženčevo zatrjevanje. Nelogični so zaključki, da je toženec zapustil piknik in udaril tožnika. Tožnik tega niti ne zatrjuje in je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo trditve. Spregledalo je neskladni izpovedbi tožnika in njegove priče. Zaključki o neskladnem izpovedovanju toženčevih prič so nelogični in napačni. Ni pojasnjeno, zakaj so izpovedbe toženca in njegovih prič neprepričljive in neskladne. Odločba o prekršku ni temelj odškodninske odgovornosti toženca, zoper katerega ni bil uveden kazenski postopek. Toženec prereka tudi obrestni del zahtevka. Šele s tožbo je bil seznanjen glede domnevne škode, tožnik pa ni dokazal, da je toženec kakršenkoli zahtevek prejel pred pravdo.

5. Tožnik na pritožbo toženca ni odgovoril.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, medtem ko pritožba toženca ni utemeljena.

O pritožbi tožnika

7. Tožnik je bil z odločbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah P 11/2017 z dne 17.3.2017 oproščen plačila sodne takse, z odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 2126/2017 z dne 20.2.2018 je bil od 28.12.2017 dalje oproščen plačila stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji, razen plačila sodnih taks, in z odločbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah P 11/2017 z dne 10.9.2018 je bil v celoti oproščen plačila sodne takse.

8. Neutemeljena sta pritožbena očitka, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju tožnikovega uspeha v pravdi ločeno vrednotiti njegov uspeh ″po temelju″ in ″po višini″ in da bi moralo tožniku priznati priglašene potne stroške zaradi prihodov na obravnave in zaradi pregleda pri izvedencu. Pristop ugotavljanja uspeha ločeno ″po temelju″ in ″po višini″ se (lahko) uporablja le v izjemnih primerih, ko so predvsem zaradi ugotavljanja temelja nastali nesorazmerni stroški, do česar pa v obravnavani zadevi, v kateri je sodišče prve stopnje višino ugotavljalo s sodnim izvedencem, ni prišlo. Praviloma torej (tudi) v pravdah zaradi plačila odškodnine ni razlogov za ločeno obravnavanje uspeha in je torej odločitev sodišča prve stopnje o 81,17 % uspehu tožnika pravilna. Pravilno tudi tožniku niso bili priznani priglašeni potni stroški zaradi prihoda na tri naroke za glavno obravnavo v višini 57,72 EUR in zaradi pregleda pri izvedencu v višini 38,48 EUR. Pravdni stranki sicer pripada povračilo potnih stroškov (19. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), vendar ji sodišče nepojasnjeno in nekonkretizirano priglašenih stroškov ne more priznati. Prvostopenjsko sodišče je tudi sicer pravilno odmerilo tožnikove in toženčeve stroške odvetniškega zastopanja ter ob upoštevanju uspeha obeh pravdnih strank opravilo njihov medsebojni pobot, pri čemer znašajo po opravljenem pobotu predmetni tožnikovi stroški 1.086,92 EUR.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo tožencu sodišče prve stopnje naložiti v plačilo sodne takse na račun Bpp. Upoštevaje 15. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) namreč ″tožnikovih″ sodnih taks ni mogoče šteti kot njegovih potrebnih stroškov. Tožnik je plačila sodnih taks oproščen, sodnih taks ni plačal in te ga zaradi oprostitve tudi ne bodo bremenile. Povedano drugače, zaradi oprostitve so sodne takse po 15. členu ZST-1 postale predmet razmerja med sodiščem in nasprotno stranko (tožencem) oziroma postopka po ZST-1.

10. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z odločbo Bpp stroške tožnikovega odvetniškega zastopanja (stroške stranke) prisodilo na račun Bpp in ne neposredno tožniku, saj tožniku ni bila priznana brezplačna pravna pomoč v obliki odvetniškega zastopanja, ampak je bil le oproščen plačila pravdnih stroškov na prvi stopnji sojenja (glej 26. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP)). V tem delu je pritožbeno sodišče zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je toženec dolžan plačati zgoraj omenjenih 1.086,92 EUR s pripadki neposredno tožniku.

11. Delno utemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati stroške izvedenskega mnenja v višini 386,40 EUR (stroške pravdnega postopka) in naložiti tožencu, da le-te plača na račun Bpp. Upoštevaje tožnikov uspeh na prvi stopnji sojenja znašajo v tem delu stroški, ki bremenijo toženca, 313,64 EUR. Te stroške mora nasprotna stranka - namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči - povrniti v korist proračuna RS (46. člen ZBPP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v tem delu ustrezno spremenilo.

12. V zvezi z izpodbijanim sklepom pritožbeno sodišče drugih po uradni dolžnosti preizkušenih kršitev materialnega in procesnega prava ni našlo. Zgoraj izpostavljene spremembe temeljijo na 3. točki 365. člena ZPP, v ostalem delu pa je tožnikova pritožba zavrnjena na podlagi 2. točke istega člena ZPP.

O pritožbi toženca

13. Po prvem odstavku 458. člena ZPP se sme odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih trditev, ki od dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da toženec ni kriv za škodni dogodek, da tožnik ni izkazal protipravnega ravnanja oziroma da ga je toženec udaril, ipd.), in očitkov zmotne dokazne ocene (npr. da je tožnik govoril neresnice; da je bila njegova izpovedba neskladna z izpovedbo priče, ki jo je predlagal; da so zaključki o neprepričljivih izpovedbah toženca in prič, ki jih je predlagal toženec, nelogični in napačni, ipd.). Pritožba tudi ne vsebuje konkretiziranih očitkov procesnih kršitev, ki bi v sporu majhne vrednosti sploh lahko bile predmet pritožbenega preizkusa. Upoštevaje vsebino pritožbe gre namreč predvsem za očitke kršitve pravil o dokaznem bremenu in za očitke prekoračitve trditvene podlage (kršitev 212. člen ZPP) ter očitke v smeri nerazumne dokazne ocene (kršitev 8. člena ZPP). Nenazadnje pritožba z (neupoštevnimi) očitki relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi sicer želi doseči le (neupoštevno) drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Ker pritožba vseeno (in izredno pavšalno) izpostavlja pomanjkljivosti v zvezi s standardom obrazloženosti sodbe prvostopenjskega sodišča, kar je lahko kršitev iz 8. in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožbeno sodišče poudarja, da kršitev v tej smeri ni podana. Izpodbijana sodba vestno in skrbno (preverljivo in obrazloženo) ter analitično sintetično obravnava vse izvedene dokaze (listine, izpovedbe in ekspertizo sodnega izvedenca za travmatologijo). Kot takšna je izpodbijana sodba v zadostni meri obrazložena in jo je vsekakor moč preizkusiti.

14. V izpodbijani sodbi je med drugim ugotovljeno:

- da je toženec 26.3.2016 v večernih urah prišel k tožniku na dom in se z njim sprl ter ga silovito s pestjo udaril v levi predel glave, po arkadi in ličnici;

- da je bil toženec v zvezi z dogodkom s pravnomočno odločbo o prekršku spoznan odgovornega za prekršek in mu je bila izrečena kazen s plačilom globe;

- da je toženec 26.3.2016 lahko odšel s piknika k tožniku;

- da je tožnik zaradi udarca utrpel udarnino glave in razpočno rano v obrvi in posledično telesne bolečine in nevšečnosti ter strah;

- da je tožnik tožencu 20.10.2016 poslal odškodninski zahtevek s 15-dnevnim rokom za izpolnitev.

Tudi sicer so podrobne dejanske ugotovitve razvidne iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče (vseh) na tem mestu ne povzema.

15. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Iz dejanskih ugotovitev izhaja temelj toženčeve odškodninske odgovornosti, ki ima pravno podlago v 131. členu OZ, prvostopenjsko sodišče pa je tudi pri presoji višine odškodnine pravilno upoštevalo temeljni načeli za odmero odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, vsebovani v 179. členu OZ. Gre za načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanju). Drugo načelo terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni različno).

16. Podroben dejanski obseg obeh oblik tožnikove nepremoženjske škode (telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu) je razviden iz 18. in 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. Natančne in izčrpne ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne dajejo podlage za znižanje odškodnine, zato pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Odmerjenih 1.080,00 EUR za telesne bolečine in 300,00 EUR za strah pomeni skupaj, upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe, cca. 1,3 takratne povprečne neto plače. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sama zneska odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevata razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se pritožba zato neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene odškodnine. Upoštevaje zgoraj navedeni prejem zahtevka s 15-dnevnim rokom izpolnitve je neutemeljeno tudi pritožbeno prerekanje prisojenih zakonskih zamudnih obresti od 5.11.2016 dalje do plačila.

17. Po ugotovitvi, da v toženčevi pritožbi niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena, prvim in drugim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožnik je s pritožbo delno uspel in pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera, ki so razvidne iz zgoraj obravnavanih utemeljenih in neutemeljenih pritožbenih očitkov ocenjuje, da mu mora toženec povrniti 75 % pritožbenih stroškov. Tožniku so na podlagi veljavne Odvetniške tarife priznani naslednji stroški: ″150 točk za sestave pritožbe zoper procesni sklep (in ne priglašenih 375 točk za sestavo pritožbe zoper sodbo), 20 točk za poročilo stranki o uspehu pritožbe, 2 % materialni stroški in 22 % DDV″, ki skupaj znašajo 96,75 EUR, pri čemer mu mora toženec povrniti 75 % teh stroškov, kar znaša 72,56 EUR. Tožniku niso bili priznani sodna taksa za pritožbo in dvakrat po 20 točk za obvestili stranki o prejeti sodbi in o vložitvi pritožbe. Razlogi so v tem, da je plačila sodne takse oproščen, da mu je bilo že na prvi stopnji priznanih 50 točk za končno poročilo stranki in da je strošek obvestila o vložitvi pritožbe že zajet v strošku za sestavo vloge.

Datum zadnje spremembe:

18.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 450/2014
• VSM Sklep I Cp 808/2017
• UPRS Sodba I U 2830/2017-10