VSC Sodba Cp 244/2018

Jedro

Četudi bi tožnica dokazala, da je do nakupa zemljišča 12. 12. 2000 pridobila in tudi prihranila 75.000,00 USD kot doto in nato pridobila še v letu 2001 225.000,00 USD kot doto, ali kot dediščino, ali kot darilo (tožnica je vse te tri možne pravne naslove navajala v svoji trditveni podlagi), dne 12. 12. 2000 kupljena sporna nepremičnina in nato do leta 2009 zgrajena stanovanjska hiša glede na pridobljena zneska namenskega kredita za gradnjo v letu 2001 in 2003 in tudi porabljena za gradnjo, sporna nepremičnina ne more predstavljati posebnega premoženja tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki I izreka.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

- zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da predstavlja posebno premoženje tožeče stranke nepremičnina parc. št. 201/7 k.o..., da se ugotovi obstoj izločitvene pravice tožeče stranke na celotni nepremičnini parc. št. 201/7 k.o. ..., da je tožeča stranka upravičena predlagati zemljiškoknjižni vpis na podlagi te sodbe tožena stranka pa je dolžna povrniti stroške postopka (točka I izreka),

- ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina parc. št. 201/7 k.o. .. (točka II izreka), da znaša delež tožnice na skupnem premoženju, ki ga predstavlja nepremičnina parc. št. 201/7 k.o. ...50 % in delež tožene stranke 50 % (točka III izreka), da obstoji izločitvena pravica tožeče stranke na 1/2 nepremičnine parc. št. 201/7 k.o. ... (točka IV izreka), da je tožnica upravičena predlagati zemljiškoknjižni vpis na podlagi te sodbe pod pogojem predložitve ustrezne odločbe o ugotavljanju pogojev vzajemnosti v skladu z Zakonom o ugotavljanju vzajemnosti (točka V izreka) in da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka 484,18 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku tega roka do plačila (točka VI izreka).

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje pod točko I izreka, to je glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka. Predlagala je spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se njenemu primarnemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov pravdnega postopka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navajala je, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da niso verjetne tožničine trditve, da naj bi kot doto prejela 75.000,00 USD in da naj bi ta denar bil namenjen za nakup in gradnjo stanovanjske hiše. Izračun sodišča prve stopnje ni opredeljen, ni konkretiziran, sodišče se sklicuje zgolj na dejstvo, kdaj sta se pravdni stranki poročili in kdaj sta odšli živet v Slovenijo. Ker je tožnica izpovedala, da je nekaj denarja bilo namenjenega za pokrivanje stroškov, je sodišče v nadaljevanju brez dokazov zaključilo, da je bil celotni znesek do dne nakupa sporne nepremičnine porabljen. Takšna odločitev je napačna in zato arbitrarna, sodišče bi jo moralo utemeljiti s pravnimi argumenti. Sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS je tudi pravica stranke, da se o okoliščinah, pomembnih za odločitev, v kontradiktornem postopku izjavi, obveznost sodišča pa je, da se z navedbami strank seznani in do njih opredeli, če so dopustne ter za odločitev pravno pomembne. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS, ki je v predmetnem primeru kršen, posledično je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpovedbe tožnice je razvidno, da sta pravdni stranki nekaj tega denarja vložili najprej v ureditev hiše v T.. Sodišče pa dalje spregleda, da je tožnica izpovedala, da je toženec v tem času delal, za kar je prejemal plačo, ki je večinoma zadoščala za pokrivanje stroškov. Tudi v obdobju, ko se je toženec preselil v Slovenijo in je tožnica z otroki ostala v Makedoniji, ni sama plačevala vseh stroškov, ampak ji je toženec pošiljal denar za pokrivanje življenjskih stroškov. Ne gre spregledati, da se je plačevala zgolj elektrika in hrana, drugih stroškov ni bilo. Tožnica je dalje izpovedala, da je v času, ko se je preselila v Slovenijo, še razpolagala za denarjem, prejetim iz naslova dote. Znesek 75.000,00 USD je predstavljal velik denarni znesek za razmere v času, ko ji je bil izročen. Tožnica je izpovedala, da so živeli skromno in so varčevali, prav tako je delal toženec, stroškov dejansko ni bilo veliko, izračun sodišča, da do leta 2000 od predmetnega denarja ni ostalo nič, je napačen in protispisen. Iz listin spisa je razvidno, da je znašala kupnina za sporno nepremičnino preračunano v USD po takratnem tečaju okoli 35.500,00 USD, kar je manj kot polovica zneska, ki ga je tožnica prejela za doto ob poroki. Tega sodišče ne ugotavlja, posledično je sodba v tem delu obremenjena z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Tožnica je imela še znesek okoli 40.000,00 USD, ki ga je lahko zapravila v predhodnih letih za stroške, na letni ravni ji je tako ostalo okoli 1.700,00 USD. Glede na njeno izpovedbo o toženčevi zaposlitvi in minimalnih stroških je očitno, da je bil nakup sporne nepremičnine izveden z njenimi sredstvi - iz denarja, prejetega kot dota. Ne gre slediti oceni sodišča, da je izjava tožničinega brata o izročitvi denarja tožnici v višini 225.000,00 USD neverodostojna. Izjava je bila podana pred odvetnikom v Makedoniji, bila je podpisana in datirana v letu 2001, ker je bila spisana s strani odvetnika, je s tem potrjen čas njene sestave. Nelogično in izkustveno nesprejemljivo je, da bi odvetnik, ki nima nobenega interesa v tem postopku, izjavo antidatiral, ali kako drugače priredil. Do tega dejstva se sodišče prve stopnje ne opredeli, posledično je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 25. člena Ustave RS. Iz citirane izjave je razvidno, da je A. M. tožnici 8. 1. 2001 osebno poslal oziroma izročil denarna sredstva v višini 225.000,00 USD. Okoli leta 2001 sta se pravdni stranki odločili za nakup nepremičnine in izgradnjo stanovanjske hiše. Ker sami z zadostnimi sredstvi nista razpolagali, toženec je vsa svoje denarna sredstva vložil v svojo dejavnost, s katero je preživljal družino, je zato A. M. tožnici izročil denar, kot je bilo to predhodno že dogovorjeno in usklajeno. V letu 2001 je tožnica na roke od A. M. prejela znesek 225.000,00 USD, za kar je A. M. tudi podal ustrezno izjavo kot dokazilo sprovedbe tega plačila. Drugi del denarnih sredstev iz naslova dokončnega izplačila tožnice iz naslova dedovanja po starših v višini 300.000,00 USD je tožnica prejela v letu 2004, v zapuščinskem postopku po v letu 2004 umrlem tožničinem očetu je vso zapuščino dedovala tožničina mati, ki je umrla 4. 9. 2006. 7. 9. 2016 je tožnica pred notarjem v Republiki Makedoniji podpisala pooblastilo, s katerim je svojega brata A. M. pooblastila za zastopanje v zapuščinskem postopku pred Temeljnim sodiščem v T. po pokojni materi, ter da v tem postopku v njenem imenu poda negativno dedno izjavo, v zameno za podajo tovrstne negativne dedne izjave pa je bil že predhodno sklenjen dogovor, da A. M. tožnici izplača še 300.000,00 USD. Ta denarna sredstva so bila tožnici izplačana v dveh delih, in sicer 100.000,00 USD 10. 3. 2004, znesek 200.000,00 USD pa 30. 5. 2004, obakrat v gotovini na roke. Do teh navedbe se sodišče ne opredeli in jih pri presojanju ne upošteva, vsled česar je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče dejanskega stanja ni ugotovilo pravilno, tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Dokazni postopek je izkazal, da je tožnica prejela večje denarne zneske, datumi izplačil teh zneskov sovpadajo z obdobjem izgradnje stanovanjske hiše, njihovo izročitev je potrdil tudi A. M., gre za denarna sredstva, pridobljena iz naslova odpovedi dedovanja po starših in darila družinskih članov, gre za posebno premoženje tožnice, ki ga je slednja namenila v gradnjo. Posledično je nepremičnina bila kupljena in zgrajena z njenim posebnim premoženjem, zato je posebno premoženje tožnice.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v času izdaje sodbe tožnica državljanka Makedonije, toženec pa je državljan Republike Slovenije, stalno prebivališče imata v Republiki Sloveniji, sporna nepremičnina leži v Republiki Sloveniji, zato je po določbah Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku v tej zadevi potrebno uporabiti slovensko materialno pravo.

Presoja o uporabi materialnega prava je pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo dejstva, da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo leta 1976, da je bila sporna nepremičnina kupljena leta 2000 (pogodba z dne 12. 12. 2000), z otroki sta se pravdni stranki vselili v hišo leta 2009, toženec je leta 2001 in leta 2003 pridobil dva kredita, prvega v višini 1,300.000,00 ATS in drugega v višini 100.000,00 EUR.

7. Na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje ugotovilo:

- da je tožnica izpovedala, da so z dobljenim denarjem, to je s pred poroko pridobljenim zneskom 75.000,00 USD, ki ga je tožničin oče izročil tožencu, v Makedoniji obnovili hišo (stričevo hišo v T.), kjer sta pravdni stranki po poroki živeli in s tem denarjem sta pokrivali življenjske stroške v obdobju 5 do 8 let, ko je bil toženec že v Sloveniji ter še potem, ko se je tožnica s tremi otroki in taščo preselilo v Slovenijo,

- da so se stroški iz tega denarja plačevali do nakupa nepremičnine (torej dobrih 25 let), zato je jasno, da je bil denar porabljen, ali pa je preostanek denarja bil občutno nižji,

- da do prihoda v Slovenijo tožnica ni imela svojih sredstev, prihodkov, nemogoče je, kar je izpovedala, da je ta denar v celotnem znesku privarčevala.

8. Zaključilo je, da ni verjetna tožničina trditev, da sta pravdni stranki zemljo kupili in zgradili hišo z doto 75.000,00 USD, ki naj bi jo njen oče pred poroko izročil tožencu. Sploh pa ni dokazala, da je ta denar dejansko prejela, ob upoštevanju splošno znanega običaja o predaji dote ob možitvi bi s tem denarjem verjetno že prej tožnica in toženec pridobila svojo lastno nepremičnino in od prihoda v Slovenijo do leta 2009 ne bi prebivala njuna družina v najemniškem stanovanju.

9. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo, da je bil celoten znesek dane dote v višini 75.000,00 USD v celoti porabljen, temveč je na podlagi ugotovljenih dejstev o pokrivanju življenjskih stroškov družine pravdnih strank v Makedoniji in potem še v Sloveniji vse do leta 2000, to je do nakupa sporne nepremičnine, ta znesek zagotovo bil občutno nižji, da je nemogoče, da bi tožnica ves ta prejet denar privarčevala (oziroma ohranila celotno njegovo vrednost).

Pritožba neutemeljeno izpodbija takšen zaključek sodišča prve stopnje z očitkom, da je sprejet brez dokazov in da ni konkretiziran, da je zato odločitev arbitrarna in ne izpolnjuje potrebnega standarda obrazloženosti.

Glede na neizpodbijane ugotovitve o tem, kaj je izpovedala tožnica v zvezi s pokrivanjem življenjskih stroškov iz prejetega zneska 75.000,00 USD in glede na dejstvo, da višine življenjskih stroškov in porabe tega denarja tožnica ni konkretizirala niti v svoji trditveni podlagi, je pritožbena novota pritožbena trditev, da je tožnica v predhodnih letih za stroške preživljanja družine zapravila znesek okoli 40.000,00 USD. V pritožbi tožnica ni izkazala, da teh trditev ni mogla podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP), tožnica je namreč vseskozi pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je celoten znesek 75.000,00 USD prihranila do nakupa zemljišča. Glede na dejanske ugotovitve o pokrivanju stroškov družine pravdnih strank in dejstva, da tožnica do prihoda v Slovenijo ni imela svojih dogodkov, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je nemogoče, da je prihranila vseh 75.000,00 USD, ter da bi družina pravdnih strank že prej pridobila lastno nepremičnino in ne bi vse do leta 2009 prebivala v najemniškem stanovanju.

Pritožbeno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni konkretiziran. Ker pritožbeno sodišče na to bistveno kršitev ne pazi uradoma, tega očitka ni obravnavalo.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo izjavo tožničinega brata z dne 8. 1. 2001 (priloga A 21), ko je ugotovilo, da ni verodostojna. Takšen zaključek pa je obrazložilo z ugotovitvijo, da je izjava neverodostojna zaradi datuma 8. 1. 2001 na izjavi in izrecnega zapisa v tej izjavi, da sta tožničina oče in mati v času podaje te izjave mrtva in zaradi vsebine v izjavi, da je tožnica dne 8. 1. 2001 prejela znesek 225.000,00 USD kot dediščino za negativno dedno izjavo, sama pa v tožbi trdi, da je ta znesek prejela kot doto. Iz pisne izjave tožničinega brata z dne 11. 5. 2010 (v prilogi A 25) izhaja, da je tožnica leta 2004 dobila 300.000,00 USD v zameno za negativno dedno izjavo, in ker je njen brat v odgovoru na pisna vprašanja sodišča potrdil, da je tožnica edini znesek 300.000,00 USD prejela 2004, sama tožnica pa je izpovedala da je bil ta denar, prejet v letu 2004, porabljen za nakup in renoviranje kavarne in sladolednega vrta, kar je druga nepremičnina, torej ni bil porabljen niti za nakup niti za gradnjo sporne nepremičnine.

11. Iz vsebine izjave z dne 8. 1. 2001 izhajajo dejstva, ki so v nasprotju s tožničinimi trditvami o prejemu zneska 225.000,00 USD (kar naj bi predstavljalo doto) in so v nasprotju z nespornim dejstvom o času smrti tožničinih staršev. Dejstvo, da je bila izjava zapisana pred odvetnikom, ni odločilno za presojo resničnosti njene vsebine ob pravilni ugotovitvi, da ta ni skladna niti s tožničinimi trditvami. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeliti do trditve o resničnosti izjave iz razloga, ker je bila ta zapisana pri odvetniku. Povsem zadovoljivi in jasni so razlogi sodišča prve stopnje za zaključek o nedokazanosti zatrjevanega dejstva, da je tožnica prejela doto v višini 300.000,00 USD (del v letu 1976 in del v letu 2001) in da je bila sporna nepremičnina kupljena in zgrajena hiša s tem denarjem. Glede na dejanske ugotovitve o pokrivanju življenjskih stroškov tožničine družine v času od poroke v letu 1976 pa vse do nakupa sporne nepremičnine (25 let) in glede na izpodbijane ugotovitve o najetih dveh kreditih v letih 2001 in 2003 (v višini 1,300.000,00 ATS in 100.000,00 EUR), ki sta bila namenska in porabljena za gradnjo stanovanjske hiše, oziroma za sporno nepremičnino, katere gradnja je trajala kar 9 let.

12. Izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je ta očitek neutemeljen. Ker je pravilna dokazna ocena izjave z dne 8. 1. 2001, je neutemeljen tudi očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je ta pritožbeni očitek nekonkretiziran, na to kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

13. Neizpodbijana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v letu 2004 tožnica prejela 300.000,00 USD in je bil ta denar porabljen za nakup in adaptacijo druge nepremičnine (kavarne in sladolednega vrta). Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do navedb o teh dejstvih ni opredelilo, je torej neutemeljen, zato je neutemeljen tudi očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Glede na že zgoraj obrazloženo je neutemeljen tudi očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Vsa dejstva so ugotovljena pravilno, saj do dokazno podprta z dokazi, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje.

15. Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno pravilno presodilo, da sporna nepremičnina ne predstavlja posebnega premoženja tožnice, ker ta ni dokazala, da je pridobila doto 300.000,00 USD, prav tako ni dokazala, da naj bi bila izključno s tem denarjem (pridobljenim v letu 1976 in 2001) v celoti kupljena sporna nepremičnina in na njej zgrajena stanovanjska hiša. Posebno premoženje je tisto premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze in tisto premoženje, ki ga tekom trajanja zakonske zveze zakonec pridobi kot darilo, dediščino, skratka ne iz naslova zaslužka pri opravljanju dela, oziroma poklica (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Četudi bi tožnica dokazala, da je do nakupa zemljišča 12. 12. 2000 pridobila in tudi prihranila 75.000,00 USD kot doto in nato pridobila še v letu 2001 225.000,00 USD kot doto, ali kot dediščino, ali kot darilo (tožnica je vse te tri možne pravne naslove navajala v svoji trditveni podlagi), dne 12. 12. 2000 kupljena sporna nepremičnina in nato do leta 2009 zgrajena stanovanjska hiša glede na pridobljena zneska namenskega kredita za gradnjo v letu 2001 in 2003 in tudi porabljena za gradnjo, sporna nepremičnina ne more predstavljati posebnega premoženja tožnice.

16. Pritožba je glede na obrazloženo v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki I izreka (355. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 4116/2009
• VSK sodba Cp 797/2012
• VSL Sodba I Cp 2799/2017