<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba Cp 388/2018

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2018:CP.388.2018
Evidenčna številka:VSC00017958
Datum odločbe:21.11.2018
Senat, sodnik posameznik:Darja Pahor (preds.), Maša Butenko (poroč.), mag. Miran Pritekelj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:ugotovitvena tožba - negatorna tožba - stvarna služnost - nedopustnost vznemirjanja - pravni interes za ugotovitveno tožbo

Jedro

Če gre za ugotovitveno tožbo in tožnik ni izkazal pravnega interesa zanjo, toženec in sodišče prve stopnje pa sta to prezrla, pritožbeno sodišče ne sme po uradni dolžnosti razveljaviti sodbe in tožbe zavreči. Negatorna tožba ni utemeljena, če ima vznemirjanje podlago v obstoječi stvarni služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je sodišče prve stopnje pod II. točko zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev neobstoja pravice stvarne služnosti hoje in voženj ter prepoved vsakega nadaljnjega izvrševanja služnosti in poseganja v lastninsko pravico tožnika. Pod III. točko je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zgoraj opisani del sodbe s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede ugotovitve neobstoja stvarne služnosti

5. Sprva velja pojasniti, da se sodišče prve stopnje v presojo, ali ima tožnik sploh pravni interes za ugotovitveno tožbo, ni spuščalo ter je meritorno odločilo o zahtevku. Pritožbeno sodišče pravilnosti takšne presoje ni moglo preizkušati, saj na kršitev glede procesne predpostavke pravnega interesa ne pazi po uradni dolžnosti (181. in 350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP)1.

6. Stvarnopravno varstvo služnostne pravice se pridobi šele z vpisom stvarne služnosti v zemljiško knjigo (prim. 220. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Ob dejstvu, da obravnavana stvarna služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, tožnik nima stvarnopravnega varstva. Ker tožnikov zahtevek na ugotovitev neobstoja stvarne služnosti po materialnem pravu ni utemeljen, se zavrnitev zahtevka izkaže za materialnopravno pravilno. Le v pojasnilo tožniku velja dodati, da neobstoj pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo niti ne more biti vpisan (prim. 1. in 22. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1).

Glede zahtevka na prepoved vznemirjanja lastninske pravice

7. Pritožba trdi, da je zaključek sodišča, da je toženka priposestvovala služnost zmoten in v nasprotju z izvedenimi dokazi (izpovedbami pravdnih strank ter prič). Zato meni, da je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tak očitek ni utemeljen, saj gre za to kršitev le v primeru, ko sodišče v razloge sodbe nepravilno prenese določen podatek iz listinskega dokaznega gradiva, ne pa, ko se napačno oceni posamezen dokaz, kot ta pritožbeni očitek utemeljuje pritožba. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

8. Pritožba nadalje trdi, da je prvostopno sodišče kršilo procesne določbe ″z uvedbo formalnega dokaznega pravila″, torej z opredelitvijo določenih prič kot neverodostojnih zgolj zaradi sorodstvenega razmerja s tožnikom.

9. V ZPP je sprejeto načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (244. člen ZPP), sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu.

10. V izpodbijani sodbi je pod 8. točko obrazloženo, da je sodišče najvišjo stopnjo prepričljivosti pripisalo nevtralnima pričama V. Š. (tožnikov bratranec) in V. F. ter da sta priči I. R. (tožnikova sestra) ter A. K. (tožnikov svak) izpovedovali neprepričljivo, ker je bilo zaznati naklonjenost tožeči stranki. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe torej ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje poslužilo kakšnega dokaznega pravila kot to trdi pritožnik. Iz sodbe namreč ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje odreklo verodostojnost izpovedbi katere od prič zgolj zaradi sorodstvenega razmerja s tožnikom. Dvema pričama je odreklo verodostojnost iz razloga, ker je iz njune izpovedbe sklepalo, da sta tožniku naklonjena, ne pa zaradi sorodstvenega razmerja s tožnikom. Zato prvostopno sodišče po celotnem izvedenem postopku dokazovanja ni ravnalo v nasprotju z zgoraj povzetim metodološkim napotkom dokazne presoje iz 8. člena ZPP.

11. V obravnavani zadevi hoče torej tožnik s tožbenim zahtevkom doseči, da bi toženka opustila poseganje v njegovo lastninsko pravico. Toženka se brani s trditvami, da ima za vznemirjanje podlago v priposestvovani stvarni služnosti hoje in voženj. Odločitev v predmetni zadevi je tako odvisna od rešitve vprašanja obstoja stvarne služnosti na nepremičninah parc. št. 674/3 in 668/2, ki so v lasti tožnika, v korist nepremičnine parc. št. 672/2, ki je v lasti toženke.

12. Dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da je bila obravnavana stvarna služnost hoje in vožnje priposestvovana najkasneje do preloma tisočletja, pritožba izpodbija s trditvami, (i) da je priča V. Š. govoril o svojih vožnjah, ne pa tudi o vožnjah toženke in njenih pravnih prednikov ter odnosu teh s pravnimi predniki tožnika, (ii) da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo toženkine izpovedbe glede izvrševanja služnosti, da sta jo V. F. in I. F. ″nonstop uporabljala..″ ter izpovedbe V. F., da ″če sem šel, jaz tak, da bi sekal ven z goše, niti nisem nikoli, da bi sekal, pa ven vozil, pač kolikor smo gor hodili″. Nadalje pa še trdi, da prvostopno sodišče ni dokazno ocenilo navedbe tožnika, da so njegovi pravni predniki izvajali spravilo lesa iz gozda za pravne prednike toženke in da ni bilo potrebno njihovo soglasje in dovoljenje, ko pa so spravilo lesa opravljali sami, so prosili in obvestili tožnikove pravne prednike.

13. Pritožbeno sodišče ne pazi na pravilno ugotovitev dejanskega stanja po uradni dolžnosti in zato ni dolžno samo iskati morebitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja. Ostati mora v okviru argumentov, s katerimi pritožnik utemeljuje svoj očitek, in preizkusiti, ali ti argumenti (lahko vsaj verjetno) držijo, ne pa da samo zunaj okvirov pritožbene kritike preizkuša, ali ni morda izpodbijana ugotovitev o obstoju dejstva nepravilna iz katerih drugih vzrokov, ki jih pritožnik sploh ne navaja2.

14. Pritožbeno sodišče napadene izpodbijane ugotovitve, do katerih je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, po presoji z gornjimi pritožbenimi argumenti sprejema kot pravilne. Iz izpovedbe priče V. Š. namreč izhaja, da so sporno pot lahko prosto uporabljali tako on kot vsi drugi lastniki gozdnih parcel, ki so jo potrebovali, in to brez, da bi jim to kdo branil oziroma da bi bilo potrebno lastnike služečih nepremičnin vprašati za dovoljenje. Iz izpovedbe priče V. F. pa izhaja, da so njegovi pravni predniki sporno pot uporabljali za potrebe obravnavane nepremičnine, torej nepremičnine parc. št. 672/2.

15. Po 54. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih3, ki je pričel veljati 1. 9. 1980, se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da so toženka in njeni pravni predniki več deset let neovirano uporabljali služnostno pot za hojo in vožnjo, ter da je bila zato ta stvarna služnost priposestvovana najkasneje do preloma tisočletja. Ob dejstvu, da se je drugo tisočletje začelo 1. 1. 2001 ter da so toženka in njeni pravni predniki pred tem trenutkom služnostno pot uporabljali več kot dvajset let, torej najmanj od 1. 1. 1981, je materialnopravni zaključek o priposestvovanju stvarne služnosti pravilen. Ker je toženka s svojim ugovorom, da vznemirjanje ni protipravno, uspela, se tudi zavrnitev zahtevka na prepoved vznemirjanja lastninske pravice izkaže za materialnopravno pravilno (99. člen SPZ).

16. Na polemiziranja pritožbe v zvezi z možnostjo dostopa do parc. št. 672/2 po drugi poti gre odgovoriti le, da morebitna vprašanja koristnosti oziroma spremenjenih okoliščin, nanašajoča se na predmetno stvarno služnost, za predmetni postopek niso odločilna (primerjaj 222. člen SPZ).

17. Kakšen od razlogov, iz katerih se sodba izpodbija, tako ni podan. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel. Zato mora toženki, ki je na pritožbo obrazloženo odgovorila, povrniti nastale potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

19. Toženkini potrebni pritožbeni stroški znašajo 214,19 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 102). V kolikor tožnik tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006).

-------------------------------
1 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 246/2000 z dne 8. 11. 2000 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3549/2009 z dne 17. 3. 2010.
2 J. Zobec v L. Ude et. al.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 320.
3 Uradni list SFRJ, št. 6/1980, 20/1980 - popr., 36/1990, Uradni list RS - stari, št. 4/1991, Uradni list RS, št. 50/2002 - odl. US, 87/2002 - SPZ.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 181, 350
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 99
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 54

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0OTM0