VSC Sklep III Cpg 76/2018

Jedro

Bistvo drugega pogoja v 157. členu ZPP je, da mora tožena stranka pripoznati tožbeni zahtevek preden se spusti v obravnavanje glavne stvari.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se spremeni izpodbijani sklep o stroških v III. točki izreka sodbe na podlagi pripoznave tako, da glasi:

″Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka 6.346,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka 264,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Celju St 3178/2014 ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke […] (I. točka izreka). Tožeča stranka ni dolžna prednostno pred ostalimi upniki poplačati terjatve tožene stranke […] (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka 1.105,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka odgovorila na tožbo 3. 2. 2017 in prerekala tožbeni zahtevek. Na prvem naroku za glavno obravnavo 12. 1. 2018 je zastopnica tožene stranke pripoznala tožbeni zahtevek, razen v 3. točki zahtevka, ki se nanaša na plačilo pravdnih stroškov, in zahtevala od tožeče stranke povrnitev pravdnih stroškov. Tožena stranka je pripoznala zahtevek na prvem naroku za glavno obravnavo preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari.

2. Zoper sklep o stroških v III. točki izreka sodbe na podlagi pripoznave vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo 3. 2. 2017 ugovarjala zahtevku tožeče stranke in predlagala, da sodišče zavrne zahtevek v celoti. Jasno se je spustila v obravnavo glavne stvari, saj je predlagala, da sodišče odloči, da se njena ločitvena pravica prizna na način, kot jo je stečajni upravitelj priznal N. d.d., v sklepni točki odgovora na tožbo je predlagala zavrnitev zahtevka s stroškovno posledico. Odgovor na tožbo se ni omejil na ugovore procesne narave, temveč se je tožena stranka spustila v obravnavo zahtevka po temelju, to je v obravnavo glavne stvari. Po tem časovnem trenutku se glede stroškov postopka ne more več uporabiti 157. člen ZPP niti ob predpostavki, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo. Po razlogovanju prvostopenjskega sodišča bi morali šteti, da se nasprotovanje zahtevku po temelju, kar je storila tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne šteje za dejanje, s katerim se je spustila v obravnavanje glavne stvari, da gre za nekakšno neobstoječe pravdno dejanje, ki ga lahko sodišče prezre in kot prvo pravdno dejanje tožene stranke šteje njeno pripoznanje zahtevka na glavni obravnavi. Iz besedila v začetnem delu 157. členu ZPP ne izhaja, da gre za alternativno možnost, kot zmotno misli prvostopenjsko sodišče, da lahko tožena stranka pripozna zahtevek tudi na glavni obravnavi, čeprav ga je po temelju zavrnila in se je spustila v obravnavanje glavne stvari v odgovoru na tožbo. Po stališču prvostopenjskega sodišča bi lahko tožena stranka v odgovoru na tožbo in poljubnem številu pripravljalnih vlog, na katere bi tožeča stranka odgovarjala, da bi zaščitila svoje interese, zahtevku po temelju nasprotovala, nato pa na glavni obravnavi pripoznala ″ne da bi se spustila v obravnavanje glavne stvari″, tožeča stranka pa bi nosila vse svoje stroške ″dopisovanja z vlogami″ ter vse povzročene stroške tožene stranke. To je očitno absurdno in ni namen 157. člena ZPP.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo toženi stranki po zastopniku, odgovora ni vložila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnopravne določbe 157. člena ZPP. Ta določa za primer, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo (prvi pogoj) in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari (kumulativni drugi pogoj), mu mora tožnik povrniti pravdne stroške.

6. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka odgovorila na tožbo in prerekala tožbeni zahtevek (2. točka obrazložitve). Na to utemeljeno opozarja tudi tožeča stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je očitno zaradi nasprotovanja tožene stranke zahtevku za 12. 1. 2018 razpisalo in opravilo prvi narok za glavno obravnavo. Tožeča stranka utemeljeno dodaja, da se je tožena stranka z odgovorom na tožbo spustila v obravnavanje glavne stvari, da gre za enkratno dejanje in učinkuje v trenutku ter ga ni mogoče spremeniti, da bi se glede na razlago sodišča prve stopnje potemtakem štel odgovor na tožbo kot neobstoječe pravdno dejanje (kateremu bi praviloma sledila zamudna sodba) in da v zakonski dikciji ne gre za alternativno možnost. Ni izključeno, da je sedanje besedilo plod premalo natančne redakcije besedila ZPP-76, katerega izhodišče je bilo, da vročitev tožbe v odgovor ni obligatoren stadij postopka, posledica nevložitve odgovora na tožbo pa ni bila izdaja zamudne sodbe. Če toženec ni odgovoril na tožbo, je logično, da se je po ZPP-76 štelo, da je s pripoznavo tožbenega zahtevka na glavni obravnavi pred obravnavanjem glavne stvari zadostil pogojem posebnega pravila iz 157. člena ZPP. Po ZPP je vročitev tožbe zaradi odgovora na tožbo obligatorna faza pripravljalnega postopka. Toženec mora na tožbo odgovoriti, če želi preprečiti sankcijo izdajo zamudne sodbe. Morda bi bilo zato bolj v skladu s sedanjim konceptom pripravljalnega postopka, da je pravočasna le materialna dispozicija tožene stranke v odgovoru na tožbo¹.

7. Tožeča stranka utemeljeno opisuje skrajno možnost, da bi lahko tožena stranka nasprotovala tožbenemu zahtevku v odgovoru na tožbo in v poljubnem številu pripravljalnih vlog, na katere bi tožeča stranka odgovarjala, nato pa bi na glavni obravnavi (ko bi skozi pripravljalne vloge spoznala neutemeljeno nasprotovanje) pripoznala zahtevek ″ne da bi se spustila v obravnavanje glavne stvari″, tožeča stranka pa bi nosila vse svoje stroške ″dopisovanja z vlogami″ ter vse povzročene stroške tožene stranke. Zato je bistvo drugega pogoja v 157. členu ZPP, da mora tožena stranka pripoznati tožbeni zahtevek preden se spusti v obravnavanje glavne stvari². Sodišče prve stopnje je z izpodbijano III. točko izreka pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo izpodbijani sklep o stroških v III. točki izreka sodbe (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). Tožeči stranki je priznalo nagrado pooblaščenega odvetnika za sestavo tožbe 1800 točk po 1. točki tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT; ne v pritožbi zvišanih 2100 točk, ker naj bi na naroku priglasila v prenizkem znesku), za prvo pripravljalno vlogo 1800 točk po 1. točki tar. št. 19 OT (ravno tako ne v pritožbi zvišanih 2100 točk), 525 točk za narok po 3. točki tar. št. 20 OT (ne v presežku do zahtevanih 1800 točk, ker se je narok končal s pripoznavo), odsotnost iz pisarne 100 točk po četrtem odstavku 6. člena OT, kilometrino Ljubljana-Celje in nazaj 66,60 EUR po četrtem odstavku 10. člena OT, stroške 2 % do 1000 točk in 2 % nad 1000 točk, 22 % DDV in sodno takso za tožbo 3.885,00 EUR. Skupaj znašajo stroški 6.346,77 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od teh stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006.

8. Tožeča stranka je uspela s pritožbo, zato je upravičena do stroškov za njeno sestavo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ji je priznalo nagrado pooblaščenega odvetnika za sestavo pritožbe 375 točk po 1. točki tar. št. 21 OT, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV in sodno takso 50,40 EUR. Skupaj znašajo 264,59 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od teh stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006.

-------------------------------
¹ N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, 2006, stran 45.
² O pripoznanju v odgovoru na tožbo gl. VSL sklep I Cp 502/2018, sodba I Cpg 1541/2012, sodba in sklep I Cp 1591/2017, sklep I Cpg 28/2016.

Datum zadnje spremembe:

03.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 679/2015
• VSL Sodba I Cp 1434/2018
• VSL sodba in sklep II Cp 640/2010