VSC Sklep III Kp 60369/2010

Jedro

Ker je po prepričanju prvostopnega sodišča tako izdana odredba z dne 8. 4. 1997 zaradi neobrazloženosti vsebinsko prazna, pa slednje pomeni kršitev zakonske določbe glede obvezne obrazloženosti in posledično tudi kršitev ustavno določene človekove pravice glede nezakonitosti izvedenih dokazov, zato je sklenilo, da se sodna odločba na dokaze, ki so pridobljeni z opravo hišne preiskave, ki je temeljila na neobrazloženi odredbi za izdajo le-te, kot tudi na dokaze, ki izvirajo iz teh nedovoljenih dokazov, ne sme opreti, zaradi česar je obrambi ugodilo in iz spisovnega gradiva izločilo dokaze tako, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Hišna preiskava je namreč formalno procesno dejanje, ki ga ob strogo določenih predpostavkah (člen 214 ZKP) lahko odredi le preiskovalni sodnik, saj se s takšno preiskavo posega v nedotakljivost stanovanja posameznika. Te ključne predpostavke pa so obstoj predpisanega dokaznega standarda in obrazloženost le-tega v izdani odredbi, pri čemer pa iz določbe člena 218 ZKP izhaja podroben način opravljanja hišne preiskave, ravnanje v nasprotju s to določbo pa sicer ima lahko za posledico, da se sodna odločba ne sme opreti na dokaze, ki so pridobljeni s tako preiskavo. Povedano pomeni, da obrazloženost odredbe za hišno preiskavo ni mogoče tolmačiti kot način oprave preiskave, temveč kot ključno predpostavko oziroma pogoj za izdajo le-te, realizacija katere pa je pridržana v nadaljevanju organom odkrivanja. Res je sicer, da sta se od izdaje odredbe za hišno preiskavo (8. 4. 1997) pa do danes spreminjali tako procesna zakonodaja glede potrebnega dokaznega standarda za izdajo take odredbe, še bolj pa ustavnopravna sodna praksa, ki je obrazloženost odredbe za hišno preiskavo, upoštevajoč pri tem tudi prakso ESČP zelo jasno zapovedala. Vendar pa razlogovanje pritožbe, da bi bilo potrebno tolerirati različne (nižje) standarde za takšne posege, kot je hišna preiskava v različnih obdobjih, lahko nevarno in bi pripeljalo do situacije, da bi bili obdolženci pred sodiščem zgolj zaradi različnih obdobij, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, v času sojenja obravnavani različno, torej po različnih standardih, kar bi po prepričanju pritožbenega sodišča lahko vodilo v neenakopravno obravnavanje v odprtih zadevah, še posebej, ker gre za presojo upoštevanja standarda obrazloženosti, ki je procesni, ne pa materialnopravni institut.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom predlogu obrambe K. K. ugodilo tako, da je iz spisovnega gradiva zadeve opr. št. I K 60369/2017 izločilo dokaze, specificirane v registratorjih št. 1 do 17, dokaze v osnovnem delu spisa v prilogah B - listine B 2 - B 3, v spisu P-1598/97 Sodnika za prekrške S. - zapisnika in potrdili z dne 8. 4. 1997, vse drugopise že zgoraj izločenih listin, izločilo pa je tudi predmete zasežene po obeh zapisnikih in obeh potrdilih na l. št. 408 - 413 (II SZP 51/97), skripta pod C 59, fotografske priloge pod C 26, listine pod C 1, C 17, C 29, vse listine pod C 41 - C 55, C 64 (vse listine) in vse drugopise v prilogi ″C″ že zgoraj izločenih listin in sklenilo, da se po pravnomočnosti sklepa izločeni dokazi zaprejo v poseben ovitek in hranijo ločeno od spisa.

2. S tako odločitvijo se ne strinja višji državni tožilec, ki odločitev prvostopnega sodišča napada iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi z drugim odstavkom člena 371 ZKP in predlaga, da se napadeni sklep tako spremeni, da se listine in predmeti, ki so navedeni v izreku izpodbijanega sklepa ne izločijo iz spisa I K 60369/2010, podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet vnovičnega odločanja pred prvostopnim sodiščem je bila presoja utemeljenosti zahteve obrambe obt. K. K. za izločitev listin in dokazov, ki so bili zaseženi v hišni preiskavi 8. 4. 1997, na naslovu U. ..., kot tudi vseh listin in dokazov, ki so kakorkoli povezani s temi nezakonitimi in nedovoljenimi dokazi, o čemer je pritožbeno sodišče že odločalo s sklepom III Kp 60369/2010 z dne 24. 8. 2016, ko je sklep prvostopnega sodišča I K 60369/2010 z dne 4. 2. 2016 razveljavilo in prvostopnemu sodišču izrecno naložilo, da v ponovljenem postopku temeljito prouči aktualno odločitev US RS v odločbi Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016 glede obrazloženosti odredb za hišno preiskavo.

5. Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu z natančnim povzemanjem opravljenih procesnih dejanj še v fazi odkrivanja obravnavanega kaznivega dejanja, začenši z izdajo odredbe za hišno preiskavo dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Kpd 165/97 (l. št. 567) obrazložilo tudi pravne kavtele za izdajo zakonite odredbe za izvedbo hišne preiskave, ki je v zakonu uvrščena med preiskovalna dejanja v XVIII. poglavju ZKP in za izvedbo katere procesna ureditev v tem poglavju določa dokazna pravila oziroma prepovedi in zapovedi kot tiste pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko izvedena hišna preiskava predstavlja dovoljen dokaz v kazenskem postopku, saj ni nobenega dvoma o tem, da hišna preiskava vedno pomeni poseg v posameznikov ustavno varovano pravico do zasebnosti, ne glede na to, v kateri fazi postopka je izvedena in da država sme poseči v zasebnost posameznika le takrat, ko so izpolnjeni za tak poseg v Ustavi in v zakonu (ZKP) določeni pogoji. Pravilno je izhajalo iz tedaj veljavne procesne ureditve¹, ki je v prvem odstavku člena 214 ZKP tako, kot pravilno povzema tudi pritožba, določal, da se preiskava stanovanja in drugih prostorov osumljenca ali drugih oseb smel opraviti le takrat, če je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi prijeti obtoženca ali pa, da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja in predmeti, pomembni za izvedbo kazenskega postopka. Postavilo se je na stališče, ki mu pritrjuje tudi pritožba in sicer, da ZKP za izvedbo hišne preiskave posebnega dokaznega standarda sicer ni določal, tega ni bilo določenega niti v Ustavi². Sprejelo pa je trditev obrambe v zahtevi za izločitev dokazov, da pa je ne glede na navedeno že v času izdaje odredbe za hišno preiskavo dne 8. 4. 1997 prvi odstavek člena 215 ZKP preiskovalnemu sodniku brez dvoma nalagal obrazložitev pisne odredbe za hišno preiskavo. Temu pa po zaključkih v izpodbijanem sklepu odredba za hišno preiskavo z dne 8. 4. 1997 ne zadosti, saj se v njej ugotavlja le, katerega kaznivega dejanja je bil obtoženec, kot takratni osumljenec osumljen in da naj bi podatki, ki jih je posredoval organ odkrivanja (UKS) dokazovali, da se bo v prostorih, za katere se je odrejala hišna preiskava, našlo strelno orožje in strelivo. Takšna pomanjkljivost obrazložitve sporne hišne preiskave pa tudi ob upoštevanju predloga UKS in zaprosila tega organa, čemur je pritrdila tudi kasnejša ustavnopravna praksa³ po stališču prvega sodišča ni zadostila. Zaključilo je, da iz sporne odredbe, kljub povezavi z zaprosilom UKS za njeno izdajo, zahtevani razlogi za njeno izdajo, torej niti najmanjša stopnja verjetnosti ne izhajajo, kajti odredba ne izpolnjuje temeljnega kriterija za njeno veljavnost, to je obrazloženost. Ker je po prepričanju prvostopnega sodišča tako izdana odredba z dne 8. 4. 1997 zaradi neobrazloženosti vsebinsko prazna, pa slednje pomeni kršitev zakonske določbe glede obvezne obrazloženosti in posledično tudi kršitev ustavno določene človekove pravice glede nezakonitosti izvedenih dokazov, zato je sklenilo, da se sodna odločba na dokaze, ki so pridobljeni z opravo hišne preiskave, ki je temeljila na neobrazloženi odredbi za izdajo le-te, kot tudi na dokaze, ki izvirajo iz teh nedovoljenih dokazov, ne sme opreti, zaradi česar je obrambi ugodilo in iz spisovnega gradiva izločilo dokaze tako, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

6. Takšnim razlogom nasprotuje pritožba s pritrjevanjem razlogom prvostopnega sodišča v sklepu opr. št. III Kp 60369/2010 z dne 4. 2. 2016, ki je bil razveljavljen s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. III Kp 60369/2010 z dne 24. 8. 2016 in znova trdi, da prvi odstavek člena 214 ZKP, ki je veljal v času izdaje odredbe, ni določal posebnega standarda za izvedbo hišne preiskave, temveč je kot pogoj določal verjetnost, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca bodisi prijeti ali pa, da se bodo na ta način odkrili sledovi kaznivega dejanja ali pa predmeti, pomembni za kazenski postopek. Vendar pa pritožba neutemeljeno po prepričanju pritožbenega sodišča trdi, da se prvo sodišče v izpodbijanem sklepu do slednjega ni opredelilo. Nasprotno, ob kritični presoji sporne odredbe (točka 7 obrazložitve) je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno pojasnilo, da niti preizkus zaprosila UKS za izdajo odredbe v svojem obsegu in vsebini ni zadostil pogojem za opravo hišne preiskave, saj iz njega izhaja zgolj neargumentirana in z ničemer pojasnjena trditev organov odkrivanja v smeri, da naj bi obtoženec ponujal v prodajo tudi takšno orožje, kot je bilo uporabljeno v obravnavanem umoru 4. 3. 1997 v T., tega pa ni bilo mogoče z ničemer niti preizkusiti, saj zaprosilo ni vsebovalo nobenih konkretnih indicev ali dokazov, kar bi omogočalo poglobljeno predhodno sodno kontrolo s strani dežurne preiskovalne sodnice, na podlagi katere pa bi v nadaljevanju bil dopusten poseg v zasebnost. Ali povedano še drugače, taki zaključki le še dodatno potrjujejo, da za poseg v zasebnost ni obstajal niti najnižji dokazni standard, ki je veljal v času izdaje te odredbe, kajti presojana odredba, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve napadenega sklepa (točka 8) je, kar zadeva obrazložitev, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča neobrazložena in vsebinsko prazna.

7. Zato je ključno vprašanje, na katerem temelji odločitev v zvezi z zahtevo za izločitev (ne)obrazloženost odredbe za hišno preiskavo, kajti, kot je pravilno ob kronološkem povzemanju spreminjanja določb ZKP in sodne prakse v tej smeri obrazložilo že prvo sodišče, je kljub izostanku izrecno določenega dokaznega standarda, že v času izdaje te odredbe ZKP preiskovalnega sodnika skladno s prvim odstavkom člena 215 ZKP zavezoval, da hišno preiskavo odredi z obrazloženo pisno odredbo.

8. Zato v nadaljevanju tudi ni mogoče sprejeti razlogovanja pritožbe, ki sicer ne oporeka pomanjkljivi in skopi obrazložitvi odredbe, da ta pomanjkljivost ni izrecno navedena v členu 219 ZKP, zaradi česar je ne bi smela doseči sankcija izločitve, kot je to odločilo prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Člen 219 ZKP namreč izrecno določa, da če je bila preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča, ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi ali pa, če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka člena 218 ZKP, sodišče ne sme opreti sodno odločbo na tako pridobljene dokaze. Sicer ima pritožba prav, da vsaka nepravilnost pri opravi hišne preiskave nima vselej za posledico, da bi se morali dokazi, pridobljeni s tako preiskavo a priori izločiti, lahko pa takšna hiba vpliva na presojo njihove verodostojnosti.

9. Hišna preiskava je namreč formalno procesno dejanje, ki ga ob strogo določenih predpostavkah (člen 214 ZKP) lahko odredi le preiskovalni sodnik, saj se s takšno preiskavo posega v nedotakljivost stanovanja posameznika. Te ključne predpostavke pa so obstoj predpisanega dokaznega standarda in obrazloženost le-tega v izdani odredbi, pri čemer pa iz določbe člena 218 ZKP izhaja podroben način opravljanja hišne preiskave, ravnanje v nasprotju s to določbo pa sicer ima lahko za posledico, da se sodna odločba ne sme opreti na dokaze, ki so pridobljeni s tako preiskavo. Povedano pomeni, da obrazloženost odredbe za hišno preiskavo ni mogoče tolmačiti kot način oprave preiskave, temveč kot ključno predpostavko oziroma pogoj za izdajo le-te, realizacija katere pa je pridržana v nadaljevanju organom odkrivanja. (Ne)obrazloženost odredbe, ki je sodna odločba in je kot taka izrecno zapovedana v prvem odstavku člena 215 ZKP, pa je namreč procesni standard, ki ga je sodišče, ki odloča o utemeljenosti zahteve za izločitev, dolžno presojati po standardih, sprejetih v sodni praksi v času odločanja. Res je sicer, da sta se od izdaje odredbe za hišno preiskavo (8. 4. 1997) pa do danes spreminjali tako procesna zakonodaja glede potrebnega dokaznega standarda za izdajo take odredbe, še bolj pa ustavnopravna sodna praksa, ki je obrazloženost odredbe za hišno preiskavo, upoštevajoč pri tem tudi prakso ESČP⁴ zelo jasno zapovedala. Zato se ni strinjati s pritožbo, da ni dopustna primerjava pravnih standardov v različnih obdobjih, če gre za odprto, še nepravnomočno zaključeno kazensko zadevo. Res je, da se pogoji za posege v temeljne človekove pravice glede na položaj posameznika v družbi nedvomno zaostrujejo. Vendar pa razlogovanje pritožbe, da bi bilo potrebno tolerirati različne (nižje) standarde za takšne posege, kot je hišna preiskava v različnih obdobjih, lahko nevarno in bi pripeljalo do situacije, da bi bili obdolženci pred sodiščem zgolj zaradi različnih obdobij, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, v času sojenja obravnavani različno, torej po različnih standardih, kar bi po prepričanju pritožbenega sodišča lahko vodilo v neenakopravno obravnavanje v odprtih zadevah, še posebej, ker gre za presojo upoštevanja standarda obrazloženosti, ki je procesni, ne pa materialnopravni institut. Da je temu tako dokazuje tudi priloga pritožbe⁵, s katero pritožba utemeljuje svoj pogled na zaostrovanje procesnega standarda obrazloženosti, vendar pa pri tem spregleda, da je kazenska zadeva, v kateri je bila izpostavljena odredba izdana, že pravnomočno zaključena, pravnomočnost pa sanira tudi morebitne pomanjkljivosti v postopku, medtem, ko gre v konkretnem primeru za odprto, še nepravnomočno zaključeno kazensko zadevo, v kateri je potrebno dovoljenost oziroma zakonitost dokazov presojati po procesnih standardih, sprejetih v času odločanja. Do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu, pa ne pripelje niti pritrjevanje pritožbe odklonilnemu ločenemu mnenju ene izmed ustavnih sodnic, pri odločanju v zadevi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016, kajti odločitev Ustavnega sodišča je sprejeta in sodišča so tudi to odločitev, ki temelji med drugim tudi na zadevi Dragojević proti Hrvaški, ki jo pritožba prav tako izpostavlja, dolžna zaradi enakega varstva pravic vseh, ki se znajdejo v kazenskem postopku, upoštevati.

10. Pritožba tudi trdi, da je potrebno pri tehtanju posega v pravice obtoženca upoštevati načelo sorazmernosti, saj se je pri hišni preiskavi našel in zasegel ključni dokaz za očitek obtožencu, da je storil štiri kazniva dejanja umora, torej najhujše kaznivo dejanje in bi bilo absurdno, da bi glede na vse zgoraj navedeno sodišče po dvajsetih letih ocenilo predmetno odredbo za hišno preiskavo kot nezakonito preiskovalno dejanje.

11. Sklicevanje na načelo sorazmernosti je napačno. Drži sicer, da je v praksi slovenskih sodišč v primerih kaznivih dejanj s hudimi ali daljnosežnimi posledicami zaslediti stališča, utemeljena na osnovi načela sorazmernosti, torej, da so lahko nezakoniti posegi v storilčevo zasebnost dopustni, če imajo z vidika teže kaznivega dejanja manjši pomen v primerjavi s cilji takih posegov, torej v primerjavi z učinkovitostjo kazenskega pregona. Vendar pa v nasprotju s pritožbenim stališčem načelo sorazmernosti ni namenjeno zmanjševanju pravic posameznikov, temveč le njihovi garanciji pred neupravičenimi posegi vanje, pri čemer pa teža kaznivega dejanja ne igra odločilne vloge pri ocenjevanju resnosti posega, ker je že zakonodajalec opravil tehtanje ustavnih dobrin s sprejetjem ZKP in v njem uveljavljenega radikalnega sistema izločanja dokazov, ki tehtanja med jakostjo kršitve in težo kaznivega dejanja ne dopušča⁶ in je garancija zavarovanju temeljnih človekovih pravic, kot so oblikovane tako v praksi ESČP, kot tudi v praksi US RS, kar je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno spoštovati ne glede na težo kaznivega dejanja.

12. Ker pritožba izrecno ni problematizirala izločitve posameznih dokazov in listin, navedenih v oštevilčenih registratorjih (1 do 17) in ostalem spisovnem gradivu, navedenem v izreku izpodbijanega sklepa, se pritožbeno sodišče v ta del sprejete odločitve ni spuščalo.

13. Po povedanem je torej odločitev prvostopnega sodišča, ki je ugodilo predlogu obrambe obtoženca za izločitev dokazov, po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in zakonita, pritožbeno uveljavljani razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s katerim pritožba trdi, da je sodišče nezakonito izločilo dokaze kot nezakonite, pa neutemeljena, zaradi česar jo je bilo potrebno zavrniti (tretji odstavek člena 402 ZKP) in potrditi izpodbijani sklep. Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se prvostopnemu sodišču pri izdaji izpodbijanega sklepa ni pripetila kršitev iz petega odstavka člena 402 ZKP, na katero pritožbeno sodišče pri izdaji sklepa prvostopnega sodišča vselej pazi po uradni dolžnosti.

-------------------------------
¹ Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Uradni list RS št. 63/94, s popravkom 70/94, začetek veljavnosti 1. 1. 1995 in nasl.
² Člen 36 Ustave RS
³ Primerjaj odločbo US RS opr. št. Up 2094/96 z dne 20. 3. 2008
⁴ Primerjaj odločbo US RS opr. št. Up-1006/13-20 z dne 9. 6. 2016
⁵ odredba dežurnega preiskovalnega sodnika OŽ Celje I Kpd 185/99 z dne 21. 4. 1999
⁶ Povzeto po zadevi ESČP Benedik proti Sloveniji, št. 62357/2014 z dne 24. 4. 2018 in prispevku Benedik proti Sloveniji, Primož Križnar, Pravna praksa št. 19/2018

Datum zadnje spremembe:

30.11.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba PRp 60/2018
• VSL Sklep V Kp 59755/2010
• VSRS Sodba I Ips 38206/2015