VSC Sklep I Ip 123/2018

Jedro

Zamudne obresti so zastarale tri leta po glavni obravnavi v pravdnem postopku. Zaključek se je nanašal na takoimenovane neprave judikatne terjatve iz naslova obresti, ki zastarajo v treh letih po koncu glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 3. točki izreka.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodu navedenim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika, v katerem je ugovarjal zastaranju zakonskih zamudnih obresti, in delno razveljavilo sklep o izvršbi z dne 18. 5. 2017 za zakonske zamudne obresti: od 8.763,14 EUR od 14. 5. 2004 do dne, ko doseže 8.763,14 EUR, od 520,80 EUR od 14. 5. 2004 do dne, ko doseže 520,80 EUR, od 1.898,67 EUR od 14. 5. 2004 do dne, ko doseže 1.898,67 EUR, od 56,16 EUR od 14. 5. 2004 do dne, ko doseže 56,16 EUR, od 56,16 EUR od 9. 6. 2014 do plačila, od 6,00 EUR od 9. 6. 2014 do plačila in v tem delu zavrnilo predlog za izvršbo (1. točka izreka). V preostalem je zavrnilo ugovor dolžnika glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti (2. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti upniku 2,37 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Ugotovilo je, da predstavljata izvršilni naslov sodba Okrožnega sodišča v Celju P 532/2000 z dne 14. 5. 2001, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 4. 9. 2001, in pravnomočen ter izvršljiv sklep Okrajnega sodišča v Celju I 424/2008. Zastaralni rok zakonskih zamudnih obresti začne teči po 347. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) s pravnomočnostjo izvršilnega naslova. Zastaranje pretrga vložitev predloga za izvršbo po 365. členu OZ, ki je bil vložen po izteku zastaralnega roka 7. 3. 2008. Zakonske zamudne obresti od zneskov 10.592,27 EUR, 8.763,14 EUR, 520,80 EUR, 1.898,67 EUR in 56,16 EUR so zastarale 14. 5. 2004.

2. Zoper (smiselno) 2. in 3. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, ker ni spoštovalo 362. člena ZPP in sledilo navodilom sodišča druge stopnje iz sklepa I Ip 419/2018 z dne 10. 1. 2018. Sodišče prve stopnje se je v nasprotju s temi navodili v novem odločanju ukvarjalo z vprašanjem ali in kdaj so zamudne obresti dosegle glavnico. Ni se opredelilo do ugovora zastaranja in je sklep nepravilno obrazložen ter ga je treba razveljaviti. Sodišče prve stopnje je glede na podani ugovor zastaranja zamudnih obresti ponovno zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo 356. člena OZ, na uporabo katerega je opozorilo sodišče druge stopnje v omenjenem sklepu. Sklep je nezakonit v celoti, tudi v stroškovni odločitvi, ker ni navedeno na podlagi katerih določb je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške oz. na kakšni pravni podlagi je do njih upravičen.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da je sodišče upoštevalo napotke pritožbenega sodišča z dne 10. 1. 2018 oziroma določbo drugega odstavka 356. člena OZ. Takoimenovane neprave judikatne terjatve zastarajo v skladu s prvim odstavkom 347. člena OZ v triletnem zastaralnem roku. Obrazložitev sodišča v zvezi s pravilom ne ultra alterum tantum je pravilno, saj vpliva na tek obresti. Navedeno je upnik upošteval ob vložitvi predloga, zato je sodišče pravilno in zakonito preverilo tek obresti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne držijo očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje naj ne bi spoštovalo 362. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in sledilo navodilom sodišča druge stopnje iz sklepa I Ip 419/2018 z dne 10. 1. 2018, da se je v nasprotju s temi navodili ukvarjalo (zgolj) z vprašanjem kdaj so zamudne obresti dosegle glavnico, da se ni opredelilo do ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo ravno z ugovorom zastaranja zamudnih obresti od posameznih zneskov. Ugotovilo je odločilna dejstva: (-) da izvršilni naslov predstavljata sodba Okrožnega sodišča v Celju P 532/2000 z dne 14. 5. 2001, ki je postala pravnomočna in izvršljiva 4. 9. 2001, in pravnomočen ter izvršljiv sklep Okrajnega sodišča v Celju I 424/2008 (s pravnomočnostjo je začel teči zastaralni rok po 347. členu OZ), (-) da je bil predlog za izvršbo vložen (prvič) 7. 3. 2008 (ki pretrga zastaranje po 365. členu OZ; drugi in tretji odstavek na tretji strani sklepa). Teh dejstev dolžnik ne izpodbija. Na njihovi podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo pravilni materialnopravni zaključek, da so zamudne obresti od štirih zneskov glavnice zastarale 14. 5. 2004, kar je bilo tri leta po glavni obravnavi v pravdnem postopku 14. 5. 2001. Zaključek se je nanašal na takoimenovane neprave judikatne terjatve iz naslova obresti, ki zastarajo v treh letih po koncu glavne obravnave v skladu z drugim odstavkom 356. člena OZ. Na distinkcijo s pravimi judikatnimi terjatvami in na sodno prakso¹ je opozorilo sodišče druge stopnje v prejšnjem sklepu. Sodišče prve stopnje je navedlo materialno pravno določbo drugega odstavka 356. člena OZ (predzadnji odstavek na drugi strani sklepa) in ne drži, da jo je spregledalo.

6. Prav tako ne drži, da se je ukvarjalo zgolj z vprašanjem ali in kdaj so zamudne obresti dosegle glavnico. Sodišče prve stopnje se poleg ugovora zastaranja ukvarjalo tudi s pravilom ne ultra alterum tantum in preverilo ali so zakonske zamudne obresti do zastaranja dosegle višino glavnice. Opravilo je obračun obresti s pomočjo verificiranega programa Vrhovnega sodišča RS, izračuni so sestavni del sklepa, in ugotovilo, da so zamudne obresti od zneska glavnice 10.592,27 EUR (od 26. 6. 1999 ko so začele teči) do 14. 5. 2004 dosegle višino glavnice (takrat so po zakonu prenehale teči, kar je upnik upošteval v predlogu za izvršbo). Ugotovilo je še, da zamudne obresti od preostalih zneskov glavnice 8.763,14 EUR, 520,80 EUR, 1.898,67 EUR in 56,16 EUR od 27. 12. 2000 do 14. 5. 2004 niso dosegle glavnice (zadnji odstavek na 3. strani sklepa). Tudi teh ugotovitev dolžnik ne izpodbija.

7. Za stroške 2,37 EUR dolžnik neutemeljeno navaja, da ni navedeno na podlagi katerih določb jih je dolžan povrniti upniku oz. na kakšni pravni podlagi je upravičen. Sodišče prve stopnje je navedlo celo dve materialno pravni podlagi: peti odstavek 38. člena ZIZ o potrebnosti stroškov in sorazmerno majhen uspeh dolžnika z ugovorom po tretjem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upniku je priznalo materialne stroške 1,40 EUR za fotokopiranje in poštnino 0,97 EUR. Ni mu priznalo stroškov za odgovor na pritožbo (4. stran sklepa).

8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

9. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.

-------------------------------
¹ Sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 70/2011, III Ips 85/2008 in drugi.

Datum zadnje spremembe:

28.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Ip 87/2018
• Sodba III Ips 67/2001
• VSL sklep II Cp 2123/93