VSC Sodba Cp 94/2018

Jedro

V primeru lastninjenja na podlagi 74. člena ZZad in 14. člena ZSKZ izvedenec ugotavlja odplačnost pridobitve spornih nepremičnin s strani - toženke - zadruge na podlagi 5. člena Navodil o tem, kaj se šteje za dokumentacijo - za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Ur. l. RS, št. 32/92).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 413/2014 z dne 11. 12. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek po katerem naj bi se ugotovilo, da je R. S., matična številka ...., lastnica nepremičnin parc. št. 25/0 k.o. ... do 22824/23304-tin celote, parc. št. 28/1 k.o. ... do 1289/1451-tin, parc. št. 108/0 k.o. ... do celote in parc. št. 185/0 k.o. ... do celote. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanih delih sodbe, to je glede parc. št. 108/0 k.o. ... in glede parc. št. 185/0 k.o. ..., na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da jih je tožena stranka prejela od prejšnjih lastnikov odplačno se pravi s kupninami, ki so bile višje od deleža 30 % prometne vrednosti. To je sodišče zaključilo na podlagi izvedenskega mnenja, kateremu je v celoti sledilo in izvedenec je opravil cenitev na podlagi metode primerjalnih vrednosti nepremičnin v času pridobitve spornih nepremičnin v družbeno lastnino, določene v drugem odstavku 5. člena Navodila, kot je vse to ugotovil izvedenec dr. U. A., ki je opravil tudi ustrezne izračune po tej metodi, ni pa jih opravil na podlagi metode indeksacije po odloku in odredbi, kot je predlagala tožeča stranka. Tako je sodišče zaključilo, da je tožena stranka uspela dokazati svoje trditve v postopku, da je obe sporni nepremičnini, to je parc. št. 185/0 in 108/0 prejela odplačno. Ob upoštevanju navedenega, je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke, glede obeh navedenih nepremičnin kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške, nastale na prvi stopnji odmerilo v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP in sicer glede na uspeh v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev, to je glede parc. št. 108/0 k.o. ... in glede parc. št. 185/0 k.o. ... in glede izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji podaja pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po mnenju tožeče stranke bi moral izvedenec pri ugotavljanju vrednosti pridobljenih nepremičnin uporabljati tudi Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92, 21/92) in Odredbo o koeficientu povečanju dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96), česar pa ni storilo in je s tem zmotno uporabilo materialno pravo, kar je imelo za posledico tudi, da je sodišče napačno ugotovilo dejstvo, da je tožena stranka obe parceli pridobila na odplačen način. Tožeča stranka je sama opravila izračun odplačnosti in ga je opravila na podlagi omenjenega Odloka in Odredbe, izračun pa je pokazal, da sta sporni nepremičnini bili pridobljeni pod 30 % vrednosti. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati odplačnost oziroma neodplačnost obeh kmetijskih zemljišč na podlagi pravne podlage, kot se uporablja v postopkih vračila premoženja na podlagi ZDen. Takšno stališče je tudi že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče RS. Tudi iz sodbe VSM I Cp 1463/2013 z dne 23. 4. 2014 izhaja, da je potrebno pri izračunu odplačnosti, v primeru lastninjenja po drugem odstavku 14. člena ZSKZ uporabiti tudi to materialnopravno podlago, ki se nanaša na ZDen. Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijani sodbi napačno prišlo do zaključka, da sta bili sporni nepremičnini pridobljeni na odplačen način in sicer ob napačni uporabi primerjalne metode. Sodišče prve stopnje se je pri tem neutemeljeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca dr. U. A., ki je mnenje podal v okviru materialnopravno nepravilnih napotil sodišča prve stopnje o načinu izračuna neodplačnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi pravilno uporabiti materialno pravo in o zadevi odločiti neupoštevaje izvedensko mnenje ter upoštevati Odlok in Uredbo. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je materialno pravo napačno uporabilo, nepopolno oziroma nepravilno ugotovilo odločilna dejstva, v zvezi z ugotavljanjem, ali je tožena stranka sporni nepremičnini pridobila odplačno oziroma neodplačno. Tožeča stranka je nadalje mnenja, da se Vrhovno sodišče RS pri odločanju v zadevi II Ips 250/2012, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje ni seznanilo z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 201/95, ki jo je Ustavno sodišče zavzelo v zvezi z valorizacijo vrednosti odškodnin, plačanih ob podržavljenju. Ustavno sodišče je že leta 1995 zavrnilo stališče do ugotavljanja višine izplačane odškodnine na način, da se upošteva prometna vrednost v času podržavljenja. Vrhovno sodišče je pri odločanju v zadevi II Ips 250/2012 očitno spregledalo tako 76. člen ZZad kot tudi to ustavno odločbo. Ob odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 250/2012, se je tako izpostavilo vprašanje usklajenosti drugega odstavka 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad KZG RS oziroma na občine, z zakonodajo, ki je že pred sprejemom Navodil določila, na kakšen način se ugotavlja višina izplačane odškodnine za nepremičnine, ki so prešle v družbeno last s podržavljenjem v smislu predpisov o denacionalizaciji. Kako se danes ugotavlja vrednost odškodnin izplačanih ob podržavljenju premoženja, je uredil že ZDen, zato se postavlja vprašanje, ali dejansko lahko Navodila uredijo to problematiko drugače kot zakon. Postavlja se tudi vprašanje, ali je člen 16, sedmi odstavek ZSKZ, dejansko dal podlago oz. dopušča tako širok spekter urejanja problematike v Navodilu in sicer drugačno ureditev na kakšen način se naj izračunava odplačnost izplačanih odškodnin ob podržavljenju. V zadevi II Ips 166/2006 se po mnenju tožeče stranke Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, na kakšen način se ugotovi razmerje med plačano odškodnino in vrednostjo premoženja, za katero je ob podržavljenju bila izplačala odškodnina, saj to takrat očitno ni bilo sporno. Po mnenju tožeče stranke je pristojno Ministrstvo preseglo napotila iz 16. člena ZSKZ, saj je mimo zakonskih pooblastil in v nasprotju z zakonskimi določili področnih zakonov sprejelo Navodila. Po mnenju tožeče stranke je sporno tudi stališče, da se naj izplačana odškodnina primerja s takratnimi prometnimi vrednosti nepremičnin, tržna vrednost nepremičnin takrat ni bila znana, saj trg nepremičnin takrat še ni bil razvit. Stališče, da se izplačana odškodnina primerja s takratno vrednostjo nepremičnin, je zavzeto zgolj v Navodilu in je unikum v tranzicijski zakonodaji - nima podlage v zakonu, zato tožeča stranka meni, da primerjava izplačane odškodnine ne more temeljiti na takratni vrednosti nepremičnin. Po mnenju tožeče stranke v Navodilu nima povsem nobene zakonske podlage za postavitev neizpodbojne domnevne, da se presoja vrednost od takrat izplačane odškodnine glede na takratno vrednost nepremičnin, uporablja tudi za lastninjenje na podlagi ZZad in ZSKZG RS, kakor tudi na podlagi ZDen. ZDen je specialni predpis, ki generalno ureja vprašanje v povezavi s premoženjem, ki je prešlo v državno last v povojnem obdobju množične nacionalizacije. V tem delu je Navodilo vsekakor preseglo svojo pristojnost, upoštevaje takratne vrednosti za današnjo presojo odplačnosti bi zato sodišče moralo to Navodilo odkloniti iz razlogov, ki jih je navedlo že Ustavno sodišče v svoji odločbi Up 201/95, ne pa da vodijo postopke na način ugotavljanja takratne prometne vrednosti. Po mnenju tožeče stranke je naravnost smešno, da se naj danes ugotavlja, ali so takrat izplačane odškodnine presegale 30 % takratne prometne vrednosti, normalno da so jo presegale, saj je bivši sistem zagovarjal stališče, da je bila subjektom, ki jim je bila zemlja podržavljena, izplačana primerna odškodnina. Prostega trga takrat ni bilo. V kolikor bi tako stališče obstalo, so vsi prenosi, ki so bili z zadrugami izvedeni v zadnjih cca 20-ih letih, nepravilni in zahtevajo ponovno preveritev izpolnjevanja pogojev za razmejitev takratne lastnine med Republiko Slovenijo in zadrugami, kar bo imelo za posledico ugotovitev, da so zadruge glavnino premoženja v družbeno last pridobile na odplačen način. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba zoper sodbo v izpodbijanem delu, to je glede ugotovitve lastninske pravice na parc. št. 108/0 k.o. ... in parc. št. 185/0 k.o. ..., ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka ti dve parceli od pravnih prednikov lastnikov teh zemljišč pridobila na odplačen način. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi, v kolikor bi tožena stranka te nepremičnine pridobila neodplačno, morala le-te na podlagi 14. člena ZSKZ prenesti iz družbene lastnine v last Republike Slovenije, določene nepremičnine pa so po tej določbi postale last Občine. Ob uveljavitvi ZSKZ bi se nepremičnine, ki so neodplačno in s strani T. bile pridobljene kot kmetijska zemljišča in gozdovi, bi se morale preoblikovati v lastnino države. Na podlagi ZSKZ pa je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS oziroma na občine (Uradni list RS, št. 32/93, v nadaljevanju: Navodilo). To Navodilo pa v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo kot pridobljene na neodplačen način. Poleg tistih iz točke 1. do točke 8. je pomembna določba 9. točke prvega odstavka 5. člena Navodila, na podlagi katere je tožena stranka navajala in dokazala, da jih je pridobila odplačno oziroma s plačilom odškodnine, več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnin. Po določbi drugega odstavka 5. člena Navodila se razmerje med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnin ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin, približno enake kulture in kakovosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odplačno pridobila parc. št. 185/0 k.o. ... na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 15. 4. 1964 ter nepremičnino parc. št. 108/0 k.o. ..., na podlagi odločbe K. V. z dne 14. 4. 1965. Iz pisnega izvedenskega mnenja izvedenca kmetijske stroke pa izhaja, da je ta ob uporabi Navodila, ki v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na takšen način, ocenil, oziroma izračunal % odškodnine, ki jo je upravljalec plačal glede na takratno vrednost nepremičnin in sicer za obe ti parceli. Izvedenec je uporabil metodo primerjalnih vrednosti nepremičnin v času pridobitve spornih nepremičnin v družbeni lastnini (drugi odstavek 5. člena Navodila), upoštevajoč s strani tožene stranke predložene kupne pogodbe. Tako je za primerjalno oceno odškodnine za prenešeno parcelo 185/0 izvedenec uporabil kupoprodajno pogodbo z oznako B12, za oceno parcele št. 108/0 pa kupoprodajne pogodbe z oznako B18, B19 in B20. V svojem dopolnilnem mnenju pa je izvedenec glede nepremičnine 185/0 za katero je bila predložena kupoprodajna pogodba v prilogi A4, opravil primerjalno metodo vrednosti nepremičnin v času pridobitve spornih nepremičnin v družbeno lastnino po drugem odstavku 5. člena Navodila, upoštevajoč dodatne, s strani tožene stranke predložene kupoprodajne pogodbe, ter v zemljiški knjigi pridobljene druge kupoprodajne pogodbe za primerljiva zemljišča, saj zgolj ena kupoprodajna pogodba, ki jo je uporabil za primerjavo v prvotnem mnenju, po mnenju izvedenca ne zadošča za podajo realne ocene glede primerjalne vrednosti. V svojem mnenju je izvedenec izhajal iz pregledanih kopij kupoprodajnih pogodb, priloženih v spis in iz pregleda kupoprodajnih pogodb iz leta 1965, ki jih je pridobil v zemljiški knjigi na Okrajnem sodišču v Velenju in so bile sklenjena na širšem območja porečja P. in D. Pri primerjavi je upošteval samo tiste kupoprodajne pogodbe, kjer je bila transakcija izvedena med dvema fizičnima osebama in je bil predmet pogodbe samo ena vrsta rabe zemljišč. Na ta način je primerjalno ocenil, kakšna bi lahko bila kupoprodajna cena ocenjevane parcele in sicer za obe parceli. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožeče stranke v delu kjer navaja, da trg nepremičnin v tistem obdobju, v času pridobitve nepremičnin ni obstajal in da so zadruge v procesu nacionalizacije bile v priviligiranem položaju. Izvedenec je namreč opravil primerjavo tudi s tistimi parcelami, katere so prehajale s pravnim prometom med fizičnimi osebami in torej ne samo glede tistih, katere so bile v smislu nacionalizacije pridobljene na podlagi pravnega prometa ali drugega posla.

6. Neutemeljeno tožeča stranka v pritožbi navaja, da je dosedanja sodna praksa pokazala v zvezi z načinom izračuna odplačnosti pridobitve posameznih nepremičnin, da je potrebno pri ocenjevanju vrednosti uporabiti tudi Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije in Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja. Ravno obratno. Sodna praksa se je že izrekla o vprašanju, ali so sodišča pri odločanju vezana na Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na Občine, kot na podzakonski predpis (Navodilo) in ali Navodilo velja tudi za nepremičnine, ki so bila lastninjena po določbah ZZad. Na obe vprašanji je sodna praksa odgovorila pritrdilno.¹ Iz te odločbe VS RS je razvidno, da je mogoče odgovoriti na vprašanje, ali so sodišča pri odločanju vezana na Navodilo, odgovoriti pritrdilno. Glede tega se poudarja, da so sodniki pri odločanju na podlagi 125. člena Ustave Republike Slovenije res vezani le na Ustavo in zakon, kar pa ne pomeni, da podzakonskih predpisov ne upoštevajo. Njegovo uporabo bi lahko sodišča odklonila le, če tak predpis nasprotuje Ustavi ali zakonu (exceptio illegalis). Kot kriterij za opredelitev odplačnosti je v predpisih, ki urejajo denacionalizacijo, na več mestih določeno nadomestilo v višini 30 % vrednosti premoženja. Določba 5. člena Navodila vsebinsko torej sledi ostalim predpisom, ki se nanašajo na ureditev razmerij pri odpravi krivic in prehodov v nova lastninsko pravna razmerja, zato je tudi po oceni revizijskega sodišča to skladno z Ustavo in zakonom. Zavzeto je namreč stališče na katerem gradi tudi to sodbo sodišče prve stopnje, da odplačnosti ravno zaradi posebnosti ureditve pri lastninjenju ni mogoče enačiti z odplačnostmi po splošnih pravilih obligacijskega prava. V zvezi z drugim vprašanjem, to je ali to Navodilo velja tudi za nepremičnine, ki so bile olastninjene po določbah ZZad pa je zavzeto stališče, da je bilo Navodilo sicer sprejeto na podlagi določb ZSKZ, vendar velja tudi za nepremičnine, ki jih je Republika Slovenija pridobila na podlagi drugih predpisov (drugi odstavek 14. člena ZSKZ), torej tudi na podlagi ZZad. Poleg tega se Navodilo v uvodu sklicuje ravno na določbo 74. člena ZZad, ki ureja lastninjenje nepremičnin z ZZad. Stališče revizijskega sodišča je takšno, da ne vidi utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi lahko sodišče odklonilo uporabo 5. člena Navodila, ki ureja vprašanje odplačnosti pridobitve nepremičnin. Določba 5. člena Navodila določa, kdaj se šteje, da so bile nepremičnine pridobljene neodplačno. Pri definiciji neodplačnosti ločujemo z različnimi načini pridobitev, ki jih je mogoče razdeliti v dve skupini. V prvo spadajo pridobitve, določene od 1. do 3. točke in v 9. točki prvega odstavka 5. člena Navodila, pri katerih je bilo za zemljišča sicer plačano določeno nadomestilo, vendar je Navodilo postavilo neizpodbojno domnevo, da je bila pridobitev neodplačna, če nadomestilo ni preseglo 30 % vrednosti nepremičnine v času pridobitve. V drugo skupino spadajo pridobitve urejene od 5. do 8. točke prvega odstavka 5. člena Navodil, pri katerih gre vedno za neodplačno pridobitev, neodvisno od višine morebitnega plačanega nadomestila. Iz analize 5. člena Navodila izhaja, da je pri lastninjenju tudi v konkretnem primeru spornih nepremičnin odločilna izključno odplačnost in ne temelj prehoda v družbeno lastnino. Temelj prehoda je odločilen le za opredelitev, kdaj morebitno nadomestilo, plačano ob prehodu nepremičnin v družbeno lastnino, ne zadostuje za zaključek o odplačnem prehodu. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izvedencu podalo nalogo kako naj opravi oceno vrednosti odplačnosti - neodplačnosti, kot vse to izhaja iz točke I. izreka sklepa sodišča prve stopnje z dne 10. 1. 2017. Sodišče je tu izvedencu dalo pravilno materialnopravno izhodišče, katerega je izvedenec upošteval pri izdelavi osnovnega in nato še pri izdelavi dopolnilnega mnenja. V primeru lastninjenja na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 74. člena ZZad in 14. člena ZSKZ, izvedenec ugotavlja odplačnost pridobitve spornih nepremičnin s strani toženke - zadruge na podlagi 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Uradni list RS, št. 32/93). Upoštevati mora tudi drugi odstavek navedenega Navodila, ki določa, da se razmerje med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnin ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin, približno enake kulture in kakovosti². Predmet tega postopka ni denacionalizacija po ZDen, ampak lastninjenje na podlagi drugih predpisov, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju neodplačnosti uporabilo kriterij iz prvega odstavka 5. člena Navodila, ni pa uporabilo Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Z Odlokom so bile določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča. Kot že povedano pa predmet tega postopka ni denacionalizacija po ZDen, ampak lastninjenje na podlagi drugih pravnih predpisov. Iz istih razlogov, ker ne gre za postopek denacionalizacije za ocenjevanje odplačnosti ni mogoče uporabiti kot se je o tem že izrekla sodna praksa do sedaj in jo je povzelo sodišče prve in druge stopnje Odredbe o koeficientu povečanju dolarskih cen nacionaliziranega premoženja. Pritožba tožeče stranke tako v tem delu, ko v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo pri izračunih odplačnosti - neodplačnosti tudi ta dva podzakonska akta, ni utemeljena. Sodišče je pravilno, glede na sedanjo sodno prakso uporabilo materialno pravo in je s tem tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z ugotovitvijo odločilnega dejstva in sicer, da je obe parceli tožena stranka pridobila odplačno, pri tem se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca in na njegovo dopolnitev in je sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo zgoraj, dalo pravilna materialno pravna navodila izvedencu kako naj ugotavlja in po kakšni metodi odplačnost oziroma neodplačnost pridobljenih nepremičnin.

7. Nadalje pritožba navaja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 250/2012 očitno spregledalo odločitev Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-201/95, ki jo je le-to zavzelo v zvezi z valorizacijo vrednosti odškodnin, plačanih v podržavljenju in da je sodišče tudi spregledalo 76. člen ZZad. Tako odločba Ustavnega sodišča, kakor tudi zakon sta bili sprejeti oziroma izdani že pred odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 250/2012, zato sedaj tožeča stranka zgolj enostransko in po svojem lastnem prepričanju navaja, da se Vrhovno sodišče RS ni seznanilo z odločbo Ustavnega sodišča RS. Iz te odločbe izhaja, da se v postopkih, kot je konkreten, ne uporabljajo podzakonski predpisi, sprejeti po ZDen, ampak tisti, ki so sprejeti na podlagi drugih predpisov, na podlagi katerih bi morala sicer prenesti lastninsko pravico na obeh nepremičninah tožena stranka. VS RS pa se je že izreklo o tem, kako so sodniki pri svojem delu vezani na Ustavo, zakon in v katerih primerih lahko odklonijo uporabo podzakonskih predpisov, kar pa za konkreten primer ne velja.

8. Nadaljnje pritožbeno polemiziranje tožeče stranke s pravilnostjo odločitve, sprejete v zadevi II Ips 149/2013 z dne 9. 4. 2015 pa po zaključku sodišča druge stopnje presega namen vsebinskega odločanja v tem konkretnem primeru. S temi svojimi pritožbenimi navedbami se tožeča stranka spušča že na zakonodajnopravno področje, kar pa ni domena sodišč, ki sodijo v civilno pravnih sporih na podlagi sprejetih zakonov. Prav tako pritožbene trditve, da so vsi prenosi, ki so bili z zadrugami izvedeni v zadnjih 20 letih nepravilni in, da zahtevajo ponovno preveritev za izpolnjevanje pogojev za razmejitev lastnine med Republiko Slovenijo in zadrugami, presegajo vsebino tega konkretnega civilnopravnega spora, o katerem je moralo odločiti sodišče prve stopnje in sicer na podlagi materialnega prava, katerega je pravilno navedlo in ga je tudi pravilno uporabilo pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, po katerem se naj bi med drugim ugotovilo, ali je tožeča stranka lastnica tudi nepremičnin parc. št. 108/0 k. o. ... in parc. št. 185/0 k. o. ... do celote, ali ne. Zaključek sodišča prve stopnje pa je bil tak, kot to izhaja iz izreka sodbe - negativen.

9. Glede na obrazloženo v sodbi sodišča druge stopnje se tako izkaže, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Kot je obrazloženo zgoraj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in je tudi pravilno ugotovilo bistveno dejansko stanje za odločitev o tem, da je tožena stranka obe, pritožbeno še sporni nepremičnini pridobila odplačano. Zato je pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, sprejeta v točki 20. njegove obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je na podlagi ugotovitev in izračuna izvedenca, po opravljeni primerjalni metodi izkazalo, da je tožena stranka oziroma njena pravna prednice, pridobila obe nepremičnini na odplačen način s kupninami, ki so bile višje od deleža 30 % prometne vrednosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka uspela dokazati svoje trditve v tem postopku, da je obe sporni nepremičnini, to je parc. št. 185/0 k. o. ... in parc. št. 108/0 k. o. ... prejela odplačno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno, tudi v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke, tudi glede teh dveh nepremičnin, zavrnilo.

10. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje ne očita, da je storilo kakršnokoli bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

-------------------------------
¹ Tako sklep VS RS II Ips 149/2013 z dne 9. 4. 2015 - na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje tudi v odločanju v konkretni zadevi.
² Tako tudi odločba VS RS: Sklep II Ips 250/2012, z dne 5. 2. 2015 - sodišče prve stopnje je tako pravilno materialno pravno sledilo tem Navodilom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II DoR 95/2013
• VSRS sklep II Ips 112/2013
• VSRS Sklep II DoR 14/2019