VSC Sodba II Kp 26285/2017

Jedro

Povedano pokaže, da je torej goljufivi namen, kot ključni zakoniti znak tega kaznivega dejanja prvostopno sodišče ustrezno ″napolnilo″ le v obrazložitvi izpodbijane sodbe (″ob vedenju obeh, da za nakup sploh nimata denarja in da ga v zahtevanem znesku tudi ob izteku najema niti ne bosta imela, saj ga niti od obdolženčeve žene, niti od zavarovalnice nista niti mogla pričakovati″), čeprav bi slednje okoliščine za sklepčnost obtožnega akta nedvomno sodile v sodbeni izrek. Zato se je strinjati s pritožbo, da zgolj očitek, ki izhaja iz sodbenega izreka pod točko I/1.) o tem, da sta obdolženec in njegova žena prikazovala interes za nakup nepremičnine, ker pa še nista imela denarja, sta predlagala oškodovanki najprej sklenitev najema, ki je bil dejansko tudi sklenjen v skladu z veljavno najemno pogodbo, kot tudi, da bosta po pridobitvi pričakovanih denarnih sredstev to nepremičnino odkupila ne zadošča za obstoj obogatitvenega goljufivega namena obdolženca, saj slednji v izreku izpodbijane sodbe glede tega kaznivega dejanja ni opisan na razpoznaven in jasen način, kot to pravilno v okviru kršitve kazenskega zakona prvi stopnji očita tudi pritožba. Glede na ugotovitve v izpodbijani sodbi, da naj bi oškodovanka v mesecu novembru 2013, ko sta se obdolženec in njegova žena izselila, ugotovila, da je bila krušna peč uporabljena v nasprotju z njenimi izrecni navodili o pravilni uporabi le-te, saj naj bi se v njej kurile tudi nevarne snovi, kar naj bi povzročilo pregretje in notranjo eksplozijo peči in posledično uničenje oboka peči, gre po oceni pritožbenega sodišča tudi v tem delu za civilno pravno razmerje v skladu z določbami SZ-1, ki uzakonjajo pravice in dolžnosti najemojemalcev, kajti po prenehanju najemnega razmerja mora namreč najemnik vselej izročiti lastniku nepremičnino v stanju, v kakršnem ga je prevzel, pri čemer se upoštevajo spremembe, nastale pri normalni uporabi stanovanja in tiste, ki jih je najemnik opravil le v soglasju z lastnikom, kajti v nasprotnem primeru je le-ta odškodninsko odgovoren.

Izrek

I. Pritožbi obdolženčeve zagovornice se ugodi in se izpodbijana sodba v celoti spremeni tako, da se obdolženega V. J. iz razlogov po 1. in 3. točki člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i o b t o ž b e,

da naj bi skupaj z ločeno obravnavano M. J., z zavestnim sodelovanjem pri storitvi:

1.) zato, da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto Š. K. in jo s tem zapeljala, da je ta ravnala v škodo svojega premoženja, s tem, da sta ji točno neugotovljenega dne v mesecu marcu 2013 v B. prikazovala, da sta zainteresirana za nakup njene stanovanjske hiše na naslovu B., za ceno 84.000,00 EUR, ki jo je oglaševala, ker pa še nista imela denarja za plačilo kupnine, sta ji predlagala, da bi nepremičnino najprej vzela v najem, po pridobitvi pričakovanih denarnih sredstev pa da jo bosta odkupila, zaradi česar je Š. N. K., ki je njunim navedbam verjela, sestavila pisno najemno pogodbo za dobo enega leta, s podpisom katere sta se dne 19. 03. 2013 v B. oba tudi zavezala, da bosta za najete prostore plačevala mesečno najemnino v višini 200,00 EUR ter vse v zvezi z uporabo nepremičnine povezane obratovalne stroške in hkrati lažno prikazovala, da bosta kot najemnika izpolnjevala vse obveznosti iz najemnega razmerja, ker pa jima je Š. N. K. zaupala in verjela, da bosta spoštovala določila sklenjene najemne pogodbe, kakor tudi dogovor o odkupu hiše, jima je z dnem 20. 03. 2013 svojo nepremičnino tudi prepustila v posest in dejansko uporabo, nakar pa v skladu s svojim prvotnim namenom, čeprav sta nepremičnino najmanj do konca oktobra 2013 dejansko uporabljala, niti pogodbeno določene najemnine, razen za mesec julij 2013, niti obratovalnih stroškov, razen plačila dveh mesečnih položnic za elektriko, nista plačevala, zaradi česar vse je Š. N. K. nastala premoženjska škoda v višini najmanj 1.517,27 EUR;

2.) poškodovala tujo stvar in jo napravila neuporabno, s tem, da sta v obdobju od 20. 03. 2013 do konca meseca novembra 2013 v krušni peči najete stanovanjske hiše na naslovu B., last Š. N. K., v nasprotju z njenimi izrecnimi navodili o pravilni uporabi krušne peči in opozorilu, da se lahko v njej kurijo le primerna drva, kurila nevarne snovi, s čimer sta povzročila pregretje in notranjo eksplozijo peči in posledično uničenje oboka peči, ki je bil skrušen ter razpoke nosilne plošče in poškodbe kurišča, zaradi česar je peč postala povsem neuporabna, s takšnim ravnanjem pa sta Š. N. K. povzročila za najmanj 5.100,00 EUR škode,

s čemer naj bi storil pod točko 1.) kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211. KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1 in pod točko 2.) kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku člena 220 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1.

II. Po tretjem odstavku člena 105 ZKP se oškodovanko Š. N. K. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 22.067,27 EUR napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku člena 96 ZKP stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega storitve dveh kaznivih dejanj in sicer pod točko I/1.) kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 istega zakona, pod točko I/2.) pa kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku člena 220 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo po členu 57 in 58 KZ-1, v okviru katere mu je za vsako izmed prej navedenih kaznivih dejanj določilo zaporno kazen 3 (tri) mesece zapora, nakar mu je po 3. in 4. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom člena 53 KZ-1 določilo enotno kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let, šteto od pravnomočnosti sodbe obdolženec ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovanki Š. N. K. v roku dvajsetih mesecev, šteto od pravnomočnosti sodbe, povrne škodo v skupnem znesku 6.617,27 EUR z grožnjo o morebitnem preklicu pogojne obsodbe, če ta posebni pogoj ne bo izpolnjen. V skladu s prvim odstavkom člena 95 ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo tudi stroške postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP (v višini 240,18 EUR) in potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca, o čemer naj bi sodišče odločalo s posebnim sklepom. V plačilo mu je naložilo še sodno takso, ki v izpodbijani sodbi še ni bila odmerjena. V skladu z drugim odstavkom člena 105 ZKP je še odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovanki Š. N. K. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 6.617,27 EUR, v presežku do priglašenega premoženjskopravnega zahtevka v višini 15.450,00 EUR pa je oškodovanko napotilo na pravdo.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svoji zagovornici uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožuje se tudi zaradi kazenske sankcije in stroškov postopka ter odločitve o premoženjskopravnem zahtevku in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se sodba prvostopnega sodišča spremeni in se obdolženca oprosti storitve obeh očitanih mu kaznivih dejanj, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Istočasno predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba v okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka navaja, da je bil v konkretni zadevi najprej vložen obtožni predlog proti obdolženima M. J. in V. J.. M. J. pa je za isti kaznivi dejanji, kot se tudi očitata obdolžencu, sklenila sporazum o priznanju krivde z Okrožnim državnim tožilstvom Celje (ODT), zato je isto prvostopno sodišče po isti sodnici izdalo zoper M. J. obsodilno sodbo, medtem, ko je kazenski postopek proti obdolžencu v tem postopku izločilo in ga nadaljevalo in končalo posebej. Glede na to, da sta se obema obdolžencema očitali povsem enaki kaznivi dejanji, storjeni v sostorilstvu in da je ista sodnica sprejela tako sporazum o priznanju krivde in izdala obsodilno sodbo proti M. J., po mnenju pritožbe ne bi smela v izogib očitkom o nepristranskem sojenju voditi kazenskega postopka proti V. J. in bi se po mnenju pritožbe iz tega postopka morala izločiti. Ker tega ni storila, je podana kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka člena 23. Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

6. Pritožba nima prav, da bi se zaradi izločenega kazenskega postopka za M. J. razpravljajoča sodnica iz tega postopka morala izločiti, in se pri tem nepravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 57/2014 z dne 26. 1. 2017. Po sicer ustaljeni praksi ESČP zgolj okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobdolženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi sicer ne pomeni zadostnega razloga o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku, kajti po stališču ESČP je zato treba v takem primeru vselej presojati, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je namreč objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje ovrednotenje konkretnih ravnanj pritožnika, ki je predmet presoje v kasnejšem postopku zoper njega. Iz navedene odločbe¹ izrecno izhaja, da ESČP ne ugotavlja kršitve objektivnega videza nepristranskosti takrat, ko sodišče s prvo sodbo obsodi enega izmed soobdolžencev, v prvo sodbo pa sicer vnese njegovo izjavo o pritožnikovi vlogi pri kaznivem dejanju, vendar pa ob tem ne presoja njegove krivde, prav tako pa do takšne kršitve ne pride takrat, ko sodišče v prvotni sodbi le bežno omeni vlogo obdolženca in se pri tem ne spušča v presojo takšne njegove vloge oziroma izvršitve kaznivega dejanja z njegove strani.

7. Iz obrazložitve sodbe prvostopnega sodišča opr. št. I K 19265/2013, s katero je M. J. bila med drugim spoznana za krivo tudi storitve istih kaznivih dejanj, kot obdolženec z izpodbijano sodbo, v točki 3.) izhaja zgolj to, da je obdolženka izjavila, da je z ODT Celje v navzočnosti svoje zagovornice sklenila 24. 5. 2017 sporazum o priznanju krivde in da krivdo za vsa očitana ji kazniva dejanja priznava po obeh obtožnih predlogih in ker je sodišče ugotovilo, da je obdolženka razumela vsebino obtožbe po obtožnih predlogih navedenih v uvodu citirane sodbe, kar ji je bilo vse vročeno, prav tako pa je razumela naravo in posledice danega priznanja, priznanje pa je bilo prostovoljno, jasno in popolno ter podprto z drugimi listinskimi dokazi, je tako priznanje sodišča tudi sprejelo. Prvo sodišče je ob izpolnitvi vseh pogojev iz drugega odstavka člena 250 ZKP sprejelo takšen sporazum o priznanju krivde in v nadaljevanju na predlog strank opravilo le narok za izrek kazenske sankcije. Po povedanem torej iz citirane sodbe ne izhaja, da bi se prvostopno sodišče v sodbi I K 19265/2013 z dne 1. 6. 2017 kakorkoli vsebinsko opredeljevalo o vlogi obdolženega M. J. glede storitve obeh očitanih kaznivih dejanj, kar bi lahko bil očitek o kršitvi objektivnega videza nepristranskosti in funkcionalnega položaja sodnika, zato v obravnavanem primeru v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, prav tako pa ni podana kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka člena 23 Ustave RS.

8. V nadaljevanju pritožba navaja, da je sodbeni izrek nerazumljiv, saj iz njega ni jasno razvidno, v čem naj bi bil goljufivi namen obdolženca, torej ali v tem, da naj bi oškodovanki zatrjeval, da bo kupil stanovanjsko hišo ali v tem, da ji naj ne bi plačeval obrokov najemnin in obratovalnih stroškov. Navaja, da s tem, ko sta bila obdolženi in obsojena M. J. zainteresirana za nakup hiše, še nista nikogar za nič oškodovala, torej oškodovanki s tem nista mogla povzročiti nikakršne škode. Ni tudi izključeno, da oškodovanka najemne pogodbe ne bi sklenila, četudi obdolženi in obsojena ne bi bila zainteresirana za nakup stanovanjske hiše v B. glede na to, da je v Salomonovem oglasniku št. ... z dne 2. 3. 2013 oglaševala tudi najem stanovanjske hiše. Do izročitve nepremičnine je zagotovo prišlo zaradi sklenjene najemne pogodbe, ne pa interesa za nakup nepremičnine oziroma nameravanega nakupa nepremičnine s strani obdolženca. Očitek o storitvi kaznivega dejanja se namreč nanaša na marec 2013, ko naj bi obdolženec v mesecu avgustu 2013 vprašal oškodovanko, koliko bi hotela imeti za to hišo in po stališču prvega sodišča se tako zdi povsem nerazumno, čemu bi obdolženec spraševal o višini kupnine. V kolikor pa bi se obdolženec že v marcu 2013 res pogovarjal o odkupu hiše, pa zagotovo oškodovanke ne bi v mesecu avgustu spraševal, kolikšna naj bi bila kupnina za hišo, saj naj bi bila po navedbah oškodovanke cena dogovorjena že v mesecu marcu 2013. Ker se obdolžencu očita goljufivi namen v mesecu marcu 2013, z opisom, kot izhaja iz napadene sodbe, pa izhaja, da je obdolženi mogoče oškodovanko v mesecu avgustu 2013 spraševal o ceni za hišo, torej goljufivega namena po oceni pritožbe v povezavi z nakupom stanovanjske hiše ni bil podan že v mesecu marcu 2013, zato je tudi iz tega razloga po oceni pritožbe izrek sodbe nerazumljiv. V tem delu je pritožba utemeljena.

9. Z navedenimi pritožbenimi navedbami se torej obramba zavzema za kršitev kazenskega zakona po 1. točki člena 372 ZKP in v tem je pritožba utemeljena. O kršitvi kazenskega zakona po 1. točki člena 372 ZKP govorimo takrat, kadar je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, ki se obdolžencu očita, sploh kaznivo dejanje. Dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, pa ni kaznivo dejanje, če med drugim nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja in če opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni jasen in ne vsebuje vseh zakonskih znakov konkretnega kaznivega dejanja, v obravnavanem primeru torej kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku člena 220 KZ-1. Prav ima pritožba, da mora takšen opis očitanega kaznivega dejanja biti sklepčen, torej mora iz njega jasno izhajati, na kakšen način in zaradi česar je obdolženec oškodovanko z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, da mu je le-ta prepustila v posest svojo nepremičnino, oziroma je skupaj z M. J. poškodoval tujo stvar oziroma krušno peč v najeti stanovanjski hiši na naslovu B., ker naj bi ravnal v nasprotju z oškodovankinimi izrecnimi navodili o pravilni uporabi krušne peči in njenimi opozorili, kaj je dovoljeno v tej krušni peči kuriti.

10. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je oškodovanka v Salomonovem oglasniku v letu 2013 oglaševala tako najem, kot tudi prodajo svoje nepremičnine na naslovu B., kot tudi, da sta obdolženec in ločeno obravnavana M. J. z oškodovanko 19. 3. 2013 sklenila najemno pogodbo o najemu te nepremičnine za najemnino v višini 200,00 EUR, najem pa naj bi po prvotno sklenjeni pogodbi trajal od 19. 3. 2013 do 19. 3. 2014, vendar pa je kasneje prišlo do prekinitve najemnega razmerja, saj sta obdolženec in M. J. nepremičnino uporabljala le do konca oktobra 2013. Natančno branje sodbenega izreka pod točko I/1.) pokaže, da se tako, kot pravilno trdi pritožba, obdolžencu najprej očita lažno prikazovanje interesa za nakup oškodovankine stanovanjske hiše, za kar pa naj ne bi imel denarja, nato pa predlog, da bi nepremičnino najprej vzel v najem, po pridobitvi pričakovanih denarnih sredstev pa bi jo odkupil, kar naj bi bil razlog, da je oškodovanka z obdolžencem in njegovo ženo sklenila 19. 3. 2013 najemno pogodbo. Tako ni nobenega dvoma o tem, da je v konkretnem primeru med oškodovanko in obd. J. V. ter njegovo ženo prišlo v skladu s Stanovanjskim zakonom (SZ-1) do sklenitve najemne pogodbe, torej civilnopravnega razmerja za določen čas in pod pogoji, ki jih določa SZ-1, kar vse izhaja tudi iz najemne pogodbe z dne 19. 3. 2013.² Kot izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi pa je v konkretnem primeru prišlo do odpovedi najemnega razmerja iz domnevno krivdnih razlogov (zaradi neplačevanja najemnine in stroškov) iz 1. in 4. točke člena 103 SZ-1, saj je najemno razmerje prenehalo pred potekom časa (oktober 2013).

11. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211. KZ-1 je podano takrat, če storilec z namenom, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali pa ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali pa tujega premoženja kaj stori ali pa opusti. Iz te določbe torej jasno izhaja, da je to kaznivo dejanje podano le takrat, če storilec ob izpolnitvi preostalih zakonskih znakov tega kaznivega dejanja že od vsega začetka deluje s posebnim namenom, da si na protipravni način pridobi premoženjsko korist zase ali pa za drugega. Namen storilca, da stori to kaznivo dejanje je torej neločljivo povezan z obstojem goljufivega namena. Ta pa je bodisi obogatitveni bodisi oškodovalni, pri čemer pa je obogatitveni goljufivi namen, torej namen sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist podan le takrat, kadar oseba, ki zasleduje določeno premoženjsko korist, za povečanje lastnega ali pa tujega premoženja nima nobene pravne podlage in se tega tudi zaveda. Ali povedano še drugače, če je oseba po civilnem pravu upravičena terjati določen denarni znesek, potem o goljufivem namenu ni mogoče govoriti, kajti kot vsi preostali zakonski znaki tega kaznivega dejanja, mora biti tudi goljufivi namen storilca oziroma obdolženca v sodbenem izreku konkretno opisan, kajti zoper nekonkretizirane očitke se obdolženec namreč ne more braniti³.

12. Prvostopno sodišče je torej tako, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, v nasprotju z 2. točko člena 372 ZKP štelo opis kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 za dovolj jasen in sklepčen, čeprav tako, kot pravilno izpostavlja tudi pritožba, goljufivi namen, ki je zakoniti znak tega kaznivega dejanja, iz opisa ni jasno razviden in ni opisan, saj se obdolžencu najprej očita interes za nakup stanovanjske hiše na naslovu B. (za ceno 84.000,00 EUR), nato pa predlog, da se ta nepremičnina vzame v najem, po pridobitvi pričakovanih denarnih sredstev pa bi se ta nepremičnina odkupila, kar naj bi bil razlog, da je prišlo do sklenitve najemne pogodbe 19. 3. 2013. Takšen opis zagotovo po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja obstoja goljufivega namena, ki mora biti podan že od vsega začetka, ko sta obdolženec in njegova žena stopala v razmerje z oškodovanko, nakar utemeljeno opozarja tudi pritožba. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi sicer navedlo razloge za obstoj goljufivega namena (točka 15) in pri tem zapisalo, da sta bila obdolženec in njegova žena z namenom, pridobiti si protipravno premoženjsko korist z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin oškodovanki zainteresirana za nakup stanovanjske hiše in ob tem dobro vedela, da za nakup slednjega nimata denarja in ga v zahtevanem znesku tudi ob izteku najema niti ne bosta imela, saj ga niti od obdolženčeve žene, niti od zavarovalnice nista mogla pričakovati, zaradi česar sta oškodovanki predlagala najprej sklenitev najemne pogodbe z ustno zavezo, da bosta po izteku najema odkupila to nepremičnino, s čemer naj bi oškodovanko spravila v zmoto na ta način, da jima je ta nepremičnino izročila v najem, do tedaj pa sta se zavezala,da bosta poravnavala tekoče najemnine in vse za uporabo nepremičnine povezane obratovalne stroške. Povedano pokaže, da je torej goljufivi namen, kot ključni zakoniti znak tega kaznivega dejanja prvostopno sodišče ustrezno ″napolnilo″ le v obrazložitvi izpodbijane sodbe (″ob vedenju obeh, da za nakup sploh nimata denarja in da ga v zahtevanem znesku tudi ob izteku najema niti ne bosta imela, saj ga niti od obdolženčeve žene, niti od zavarovalnice nista niti mogla pričakovati″), čeprav bi slednje okoliščine za sklepčnost obtožnega akta nedvomno sodile v sodbeni izrek.⁴ Zato se je strinjati s pritožbo, da zgolj očitek, ki izhaja iz sodbenega izreka pod točko I/1.) o tem, da sta obdolženec in njegova žena prikazovala interes za nakup nepremičnine, ker pa še nista imela denarja, sta predlagala oškodovanki najprej sklenitev najema, ki je bil dejansko tudi sklenjen v skladu z veljavno najemno pogodbo, kot tudi, da bosta po pridobitvi pričakovanih denarnih sredstev to nepremičnino odkupila ne zadošča za obstoj obogatitvenega goljufivega namena obdolženca, saj slednji v izreku izpodbijane sodbe glede tega kaznivega dejanja ni opisan na razpoznaven in jasen način, kot to pravilno v okviru kršitve kazenskega zakona prvi stopnji očita tudi pritožba. Goljufiv namen mora biti torej jasno razviden iz samega obtožnega akta, oziroma sodbenega izreka s tistimi tipičnimi ravnanji pogodbenih strank, v konkretnem primeru tistimi, ki niso običajna za najemna razmerja po SZ-1 in ne zadošča le abstraktna navedba o interesu za sklenitev kasnejšega nakupa nepremičnine s prvotno sklenitvijo najemnega razmerja za določen čas ob izostanku zavedanja obdolženca in njegove žene, da take nepremičnine v nobenem primeru nista bila finančno sposobna odkupiti, in kar naj bi dobro vedela že ob sami sklenitvi tega najemnega razmerja. Tako opisano ravnanje med oškodovanko ter obdolžencem in njegovo ženo, ki izhaja iz sodbenega izreka pa je tipično najemno - civilno pravno razmerje.

13. Glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari pritožba oporeka tudi zaključkom prvostopnega sodišča o tem, da se je brez dvoma zavedal, da v peči ne sme kuriti ničesar drugega kot drva, pa je kljub temu kuril tam nevarne snovi in tako tudi vedel, da se bo s tem ustvarila v peči visoka temperatura in se povzročilo pregretje in posledično eksplozija, kar naj bi celo hotel storiti in s tem povzročiti oškodovanki škodo, slednje pa naj bi bil tudi razlog za oškodovankino pozivanje, da se mora oškodovanec skupaj z ženo M. J. predčasno izseliti iz stanovanjske hiše. Trdi, da je bila peč v katastrofalnem stanju že ob vselitvi obdolženca in njegove žene, kar naj bi potrdila tudi priči Č. in Č., za ugotovitev morebitne škode pa sodišče ni angažiralo nobenega sodnega izvedenca, ki bi lahko ocenil stanje peči, niti ni ob tem bil zaslišan Z. J., ki bi lahko pojasnil svoje ocenjevalno poročilo, nejasen pa je tudi izračun same škode.

14. Kot je bilo že predhodno ugotovljeno, ni nobenega dvoma o tem, da je med obdolžencem in njegovo ženo ter oškodovanko prišlo 19. 3. 2013 do sklenitve najemnega razmerja za nepremičnino v B. Tako najemno razmerje pa naj bi trajalo eno leto, vendar je prišlo v oktobru 2013 do predčasne prekinitve, med drugim po navedbah oškodovanke tudi zaradi neplačevanja obratovalnih stroškov in najemnine in zaradi domnevno nenamenske uporabe krušne peči v najeti nepremičnini⁵. Glede na ugotovitve v izpodbijani sodbi, da naj bi oškodovanka v mesecu novembru 2013, ko sta se obdolženec in njegova žena izselila, ugotovila, da je bila krušna peč uporabljena v nasprotju z njenimi izrecni navodili o pravilni uporabi le-te, saj naj bi se v njej kurile tudi nevarne snovi, kar naj bi povzročilo pregretje in notranjo eksplozijo peči in posledično uničenje oboka peči, gre po oceni pritožbenega sodišča tudi v tem delu za civilno pravno razmerje v skladu z določbami SZ-1, ki uzakonjajo pravice in dolžnosti najemojemalcev, kajti po prenehanju najemnega razmerja mora namreč najemnik vselej izročiti lastniku nepremičnino v stanju, v kakršnem ga je prevzel, pri čemer se upoštevajo spremembe, nastale pri normalni uporabi stanovanja in tiste, ki jih je najemnik opravil le v soglasju z lastnikom, kajti v nasprotnem primeru je le-ta odškodninsko odgovoren. Zato po oceni pritožbenega sodišča ne prepričajo zaključki prvega sodišča o obdolženčevem hôtenju o tem, da peč poškoduje iz razlogov, ker z ženo M. J. kljub večkratnim pozivom nista izpolnjevala zavez iz najemne pogodbe, torej plačevala stroškov in najemnine. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi namreč izhaja, da je oškodovanka v teku najemnega razmerja (april 2013) obiskala obdolženca in njegovo ženo v B. in ker je takrat zaznala dim pri kurjenju peči, naj bi ju posebej opozorila na pravilen način uporabe peči. Vse navedeno pa ne omogoča zaključkov o obdolženčevi krivdi na način, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, torej, da naj bi obdolženec zavestno in hôte poškodoval peč tako, kot se mu očita, saj mora tudi obdolženčev subjektivni odnos do storitve očitanega kaznivega dejanja biti dokazan z gotovostjo. Zato je prvostopno sodišče ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v tem delu sprejelo napačne zaključke glede obdolženčeve krivde, kar smiselno uveljavlja tudi pritožba. Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe prvega odstavka člena 394 ZKP tudi v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sicer je zaradi nedokazanosti po 3. točki člena 358 ZKP obdolženca oprostilo storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku člena 220 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1. Glede na tako odločitev se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb glede same višine nastale škode na peči, saj slednje za ta postopek ni relevantno.

15. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka člena 394 ZKP, brez, da bi se sicer spuščalo in opredeljevalo do ostalih navedb v vloženi pritožbi, le tej ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je obdolženca iz razloga po 1. točki člena 358 ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1, po 3. točki člena 358 ZKP pa zaradi nedokazanosti še kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 220 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1). Izdaja tako spremenjene - oprostilne sodbe pa je imela za posledico tudi odločbo o premoženjsko pravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je zato oškodovanko Š. N. K. s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 22.067,27 EUR napotilo na pot pravde, s stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP in s potrebnimi izdatki obdolženca ter potrebnimi izdatki in nagrado njegove zagovornice pa obremenilo proračun.

-------------------------------
¹ - Glej točko 9) obrazložitve odločbe Up-57/2014-13 z dne 26. 1. 2017
² - Glej člen 86. SZ-1
³ - Primerjaj sodbo VS RS I Ips 50189/2010 -228 z dne 1. 12. 2016
⁴ - Primerjaj sodbo VS RS I Ips 93283/2010
⁵ - točki 1.) in 4.) člena 103 SZ-1

Datum zadnje spremembe:

19.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 68181/2022
• VSM Sklep IV Kp 6195/2018
• VSC Sodba II Kp 55490/2016