<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba Cpg 64/2018

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2018:CPG.64.2018
Evidenčna številka:VSC00012830
Datum odločbe:06.06.2018
Senat, sodnik posameznik:Irena Leskovšek Jurjec (preds.), Zdenka Pešec (poroč.), Katarina Lenarčič
Področje:POGODBENO PRAVO
Institut:pogodbena podlaga - naknadno odpadla podlaga - ničnost pogodbe

Jedro

Zatrjevanja tožeče stranke glede naknadno odpadlih odločilnih elementov, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, je zahtevalo presojo sodišča prve stopnje v smeri obstoja podlage (cause) pogodbe skladno z določbo četrtega odstavka 39.člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 39.člena OZ. Če pogodba nima podlage, je nična, podlaga lahko odpade tudi po sklenitvi pogodbe (tretji odstavek 39.člena OZ) in pogodbena stranka lahko uveljavlja ničnost pogodbe.

Določba 76.člena ZUreP-1 je namreč podrobnejšo vsebino Urbanistične pogodbe prepuščala pogodbenim strankam, saj je le na splošni ravni določala njeno vsebino in tako je bilo v konkretnem primeru, kot sta sedaj pravdni stranki s pogodbo tudi določili, da mora tožeča stranka kot investitor predložiti bančno garancijo in sta s tem pogodbeni stranki v okviru prostega urejanja pogodbenih razmerij5 določili obveznost tožeče stranke, ki z zakonom ni bila predpisana.

Ker tožeča stranka bančne garancije ni predložila, sta se pogodbeni stranki smeli dogovoriti, da tožeča stranka namesto zavarovanja z bančno garancijo svojo obveznost izpolni z delnim plačilom komunalnega prispevka in s tem ni odpadla kavza pogodbe, ki je v zgraditvi komunalne opreme za potrebe objektov, ki jih je tožeča stranka gradila kot investitor.

Urbanistična pogodba po povedanem ni nična.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se glede izpodbijane I. točke izreka sodbe zavrne kot neutemeljena in v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba, pritožbi pa se ugodi glede izpodbijane II. točke izreka sodbe in se v tem delu izrek sodbe spremeni tako, da sedaj glasi:“II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 4.805,68 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.“

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 129/2015 z dne 23.11.2017 izreklo: „I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: ″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati obogatitveni znesek tožene stranke v višini 145.211,06 EUR ter pripadajoče zakonske zamudne obresti od datuma pridobitve uporabnega dovoljenja za obravnavano komunalno opremo do plačila osnovne vrednosti komunalne infrastrukture in odškodnino v višini 29.250,00 EUR, zaradi uporabe komunalne opreme, ki jo je izvedla tožeča stranka ter pripadajoče zakonske zamudne obresti od datuma pridobitve uporabnega dovoljenja za obravnavano komunalno opremo do plačila osnovne vrednosti komunalne infrastrukture ter povrniti tožeči stranki pravdne stroške v roku 15 dneh, da ne bo izvršbe″ se v celoti zavrne kot neutemeljen. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 6.458,29 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.“

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga,da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovljen postopek na prvo stopnjo. Podredno pa se tožeča stranka posebej pritožuje še zoper stroškovni del, ki naj ga pritožbeno sodišče ustrezno spremeni, v obeh primerih naj toženi stranki naloži povračilo stroškov tožeče stranke s to pritožbo.

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in menila, da je sodba v celoti pravilna in predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

7. Tožeča stranka je s tožbo vtoževala terjatev zaradi neupravičene pridobitve v višini 145.211,06 EUR ter plačilo odškodnine Navajala je,da sta s toženo stranka dne 27.4.2007 podpisali Urbanistično pogodbo št. ... za realizacijo programa opremljanja zemljišč za gradnjo na območju zazidalnega načrta Š. (v nadaljevanju Urbanistična pogodba). Tožeča stranka toženi stranki ni bila sposobna v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Urbanistične pogodbe predložiti bančne garancije v višini 100 % izračunanega komunalnega prispevka, kar je, po navedbah tožeče stranke, bistvenega pomena za obstoj urbanistične pogodbe in je zahtevana s kogentnimi določbami veljavne zakonodaje, ki urejajo vsebino tovrstnih pogodb. Ker tožeča stranka ni predložila bančne garancije, je na osnovi odločbe tožene stranke št. ... z dne 30.7.2007 plačala komunalni prispevek za gradnjo prvih dveh objektov na območju zazidalnega načrta Š.. Tožeče stranka je trdila, da je s tem konkludentnim dejanjem prenehala obstojati urbanistična pogodba. Za gradnjo naslednjih štirih objektov pa je tožena stranka tožeči stranki na podlagi zahteve za določitev komunalnega prispevka izdala negativno odločbo št. ..., z dne 30.6.2008, v kateri je pristojni organ tožene stranke odločil, da ne more zaračunati komunalnega prispevka, ker še ni sprejeta pravna osnova za izračun komunalnega prispevka. Urbanistična pogodba je prenehala tudi iz dejstva, da tožena stranka ni pridobila gradbenega dovoljenja za obseg komunalne infrastrukture, ki je bil določen z urbanistično pogodbo, ampak za bistveno zmanjšan obseg in ker je obseg komunalne opreme, ki bi jo morala izvesti tožeča stranka bil bistvena sestavina sklenjene urbanistične pogodbe, je ta prenehala veljati. Tožena stranka je pravnomočno gradbeno dovoljenje za gradnjo infrastrukture pridobila šele 5. 2.2009, to je dobra dva meseca pred rokom, v katerem bi morala tožeča stranka kot investitor izvesti komunalno opremo, torej do 26.4.2009, ki je bila predmet urbanistične pogodbe med strankama. Tožeča stranka je bila zaradi zagotovitve javnih komunalnih dobrin kupcem njenih objektov na območju zazidalnega načrta Š. prisiljena, kljub plačilu komunalnega prispevka toženi stranki, izvesti potrebno komunalno opremo (fekalno kanalizacijsko omrežje, čistilno napravo, meteorno kanalizacijsko omrežje, vodovodno omrežje, cesto) po veljavnem gradbenem dovoljenju, ker tožena stranka ni imela interesa izvajati javne komunalne infrastrukture na obravnavanem območju. Tožeča stranka je še navajala, da je tudi na lastne stroške priskrbela dokumentacijo za pridobitev uporabnega dovoljenja za infrastrukturo, ki jo je gradila na območju zazidalnega načrta Š., pri čemer pa je potrdila, da ji je bil komunalni prispevek, plačan po odločbi št.... z dne 30.7.2007, vrnjen. Ker je tožena stranka tako brez pravnega temelja pridobila v posest komunalno opremo, ki jo je izvedla tožeča stranka , je s tem obogatena za vrednost te opreme. Tožeča stranka je ocenila, da je vrednost te opreme 145.211,06 EUR, ker so v skladu z veljavnim Odlokom o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje ZN Š. skupni stroški komunalne infrastrukture 366.355,66 EUR in glede na to, da je tožeča stranka v skladu z izdano informacijo javnega značaja št. 090-1/2013-6 z dne 4. 6.2013 do datuma izdaje navedene informacije v javno komunalno infrastrukturo na obravnavanem območju vložila 133.329,96 EUR, tožena stranka pa naj bi v komunalno opremo vložila še v prihodnjih letih 87.814,64 EUR, tako da je razlika 145.211,06 EUR tisti znesek, za katerega je tožena stranka bila obogatena. Tožeča stranka je nadalje navajala, da je tožena stranka nepoštena in je zato poleg plačila vrednosti komunalne opreme, ki jo je izvedla tožeča stranka, dolžna tudi plačati zakonite zamudne obresti od datuma pridobitve uporabnega dovoljenja za obravnavano komunalno opremo. Ker pa tožena stranka brez pravnega temelja uporabljala komunalno opremo, ki je ni plačala tožeči stranki, je zato, po mnenju tožeče stranke, tožeči stranki dolžna plačati tudi odškodnino za uporabo komunalne opreme, v višini 29.250,00 EUR.

8. Tožena stranka je potrdila, da sta sedaj pravdni stranki sklenili Urbanistično pogodbo št. ... z dne 27.4.2007 in sicer iz razloga, ker nepremičnine, na katerih je želela graditi tožeča stranka, niso bile komunalno opremljene in ker bi se komunalno opremljanje lahko zavleklo na tri in še več let. Vsebina te Urbanistične pogodbe je bila sklenjena v skladu z Zakonom o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ki je bil sprejet 30.3.2007, ki v 78. členu dopušča možnost, da se sklene pogodba o opremljanju in s pogodbo se investitor in občina dogovorita, da bo investitor sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi, zakon pa tudi določa, da stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor in šteje se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil, občina pa je dolžna prevzeti komunalno opremo, zgrajeno skladno s pogodbo, ko je zanjo izdano uporabno dovoljenje. Pogodbena vrednost komunalne opreme je bila 245.257,90 EUR. Tožeča stranka bi res morala predložiti bančno garancijo, kot to določa zakon in kot je bilo določeno v Pogodbi, ker pa tožeča stranka tega ni bila sposobna predložiti, je tožena stranka tožeči stranki zaračunala komunalno storitev kot zavarovanje za sklenitev te pogodbe, in sicer v znesku 48.240,83 EUR, kolikor je znašalo za dva objekta in ker je bil tudi pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja tožeči stranki plačan komunalni prispevek. Zavrnilna odločba oziroma negativna odločba z dne 30.6.2008 ne predstavlja konkludentnega dejanja razveljavitve Urbanistične pogodbe št. .... Urbanistična pogodba nikoli ni bila razdrta, ne enostransko ne na podlagi zakona. Nasprotno, k tej pogodbi je bil dne 16.1.2012 sklenjen Aneks št. 1, na podlagi katerega sta stranki dogovorili, glede na to, da tožeča stranka ni bila sposobna izvesti komunalne opreme v skladu z Urbanistično pogodbo, da se opravi poračun. Iz zapisnika z dne 7.4.2009 izhaja, da je tožeča stranka kot investitor, dolžna za 6 zgrajenih objektov poravnati komunalni prispevek v višini 149.277,28 EUR in iz istega zapisnika izhaja, da je bil plačan komunalni prispevek v znesku 48.240,83 EUR , z Aneksom št.... z dne 16.1.2012, ki je bil sklenjen na osnovi tega zapisnika z dne 7.4.2009, pa je razvidno, da sta pravdni stranki uskladili, da znaša vrednost pogodbenih del, opravljenih s strani tožeče stranke po aneksu 151.107,76 EUR, vrednost zadržanih del namesto izročitve bančne garancije 48.240,83 EUR, upoštevali so se vsi stroški, ki jih je tožeča stranka plačala v zvezi s pridobivanjem dokumentacije za pridobitev uporabnega dovoljenja za komunalno infrastrukturo (1.978,92 EUR in 3.025,55 EUR) in so se ti zneski vračali po asignaciji z dne 13.5.2009 v višini 23.156,06 EUR, upoštevala se je v dobro tožeče stranke vrednost doplačila za povečan obseg del 1.830,48 EUR, po asignaciji Ekloglit 11.1.2011 5.008,94 EUR, po asignacija Lednik & Lednik z dne 10.2.2011 v znesku 1.830,48 EUR, po asignacija V. M. s.p. z dne 24.2.2011 v znesku 10.000,00 EUR, po asignacija M. s.p. z dne 18.4.2011 v znesku 2.000,00 EUR, po asignaciji ... s.p. z dne 6.4.2011 v znesku 3.000,00 EUR, po asignacij... s.p z dne 10. 6.2011 v znesku 1.500,00 EUR, po asignaciji .. s.p. z dne 8.12.2011 v znesku 1.034,00 EUR, po asignaciji ... s.p. 9.1.2012 v znesku 168,00 EUR, po asignaciji...s.p. 9.1.2012 v znesku 240,00 EUR, ostala je še višina preostalega vračila v znesku 7.699,18 EUR, ki je bil vrnjen tožeči stranki 2.2.2012 v znesku 864,23 EUR, dne 20.1.2012 v znesku 6.934,95 EUR. Tožena stranke je svojo obveznost do tožeče stranke v celoti izpolnila in je trditev, da je tožena stranka obogatena na račun izvajanja del tožeče stranke brez podlage v listinskih dokazilih, ki jih je tožena stranka priložila. Tožena stranka je v zvezi s terjatvijo 29.250,00 EUR iz naslova uporabe komunalne opreme, ki bi jo naj tožena stranka neupravičeno uporabljala, ugovarjala nesklepčnost tožbe.

9. Tožeča stranka je prerekala navedbe tožene stranke glede sklenjenega Aneksa št. ... k Urbanistični pogodbi in menila, da Aneks ni veljaven, ker je pogodba prenehala že pred sklenitvijo aneksa, poleg tega je tožeča stranka prerekala veljavnost Aneksa k Urbanistični pogodbi, saj se z aneksom spreminjala glavna pogodba, aneks bi morale podpisati vse podpisnice, ki so podpisale tudi pogodbo. Tožeča stranka je trdila, da je aneks podpisala pod prisilo tožene stranke, saj je bilo jasno izraženo s strani tožene stranke, da tožeči stranki ne bo vrnila dela sredstev plačanega komunalnega prispevka, v kolikor ne bo podpisala tega aneksa, zato je tožeča stranka tudi menila, da je ta aneks ničen, ker je bil v smislu 45. člena OZ podpisan pod grožnjo, saj so zaradi likvidnostnih težav predstavljala likvidna sredstva tožeči stranki nujno potrebno dobrino za njen nadaljnji obstoj. Tožeča stranka je tako morala ravnati po diktatu tožene stranke, sicer bi tožeča stranka bila šikanirana.

10. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ponovno odločalo.

11. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je med postopkom v fazi ponovnega odločanja bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek, zato je sodišče s sklepom z dne 13.10.2015 ugotovilo, da je postopek v tem gospodarskem sporu prekinjen od 30.9.2015, ko se je začel stečajni postopek nad tožečo stranko pod St ... in hkrati pozvalo stečajnega upravitelja, da prevzame postopek in dne 15.10.2015 nadaljevalo postopek s sklepom ... z dne 7.12.2015, ki je postal pravnomočen 29.12.2015.

12. Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je stransko intervencijo na strani tožeče stranke v stečaju priglasila družba ... d.o.o. Petrovče 250, Petrovče in hkrati tudi predlagala, da pridobi status tožeče stranke na podlagi Pogodbe o prodaji terjatve št. 01/2015 z dne 15.1.2015,s katero ji je bila prodana vtoževana terjatev. Sodišče prve stopnje je s pravnomočnim sklepom I Pg 129/2015 z dne 13.2.2017 dopustilo stransko intervencijo družbe ...d.o.o. na strani tožeče stranke, zavrnilo pa je predlog za pridobitev statusa tožeče stranke.

13. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo in razsodilo: (-) da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta dne 27. 4. 2007 sklenili Urbanistično pogodbo št. 1-2007 ( A 10 listina v spisu), s katero sta v 8. členu določili, da je bil strošek celotne lokalne javne infrastrukture v skladu z Odlokom o programu opremljanja v višini 565.125,00 EUR, odmerjeni komunalni prispevek za predvideno komunalno infrastrukturo, upoštevajoč željeno gradnjo objektov, pa je znašal 245.257,80 EUR; (-) da je po Urbanistični pogodbi bila zaveza tožeče stranke, da predloži bančno garancije v 100 % vrednosti predvidenih izvedbenih del in da te bančne garancije tožeča stranka ni predložila; (-) da je tožeča stranka plačala znesek 48.240,83 EUR po odločbi ... z dne 30.7.2007 (A11 listina), ki je glasila na komunalni prispevek in na podlagi tega plačila je tožena stranka tudi dala izjavo, da je komunalni prispevek bil plačan, kar je bil pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja in da je ta znesek tožeči stranki bil vrnjen; (-) da sta pravdni stranki podpisali dne 16. 1. 2012 Aneks k pogodi št. ... ( B 3 listina ), za katerega je tožeča stranka navajala, da ga je podpisala pod prisilo; (-) da sta sedaj pravdni stranki glede na določbi z 77.člena in 78. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, ( v nadaljevanju ZPNačrt) sklenili veljavno Urbanistično pogodbo, kar sicer med pravdnima strankama niti ni sporno in nesporno je, da tožeča stranka ni predložila bančne garancije kot to določa zakon in sta jo pogodbeni stranki predvideli tudi v Urbanistični pogodbi;(-)da Urbanistična pogodba ni nična, saj sta pogodbeni stranki nepredložitev bančne garancije sanirali s plačilom varščine v obliki komunalnega prispevka zato, da je tožeča stranka lahko pridobila gradbeno dovoljenje in je dejansko ta znesek tožeči stranki bil tudi vrnjen, kar je tožeča stranka tudi priznavala; (-) da tožeča stranka ni bila sposobna izvesti vsega kot je bilo prvotno dogovorjeno in sklenjeno z Urbanistično pogodbo, temveč je realizirala samo del tega, kar je bilo zapisniško ugotovljeno z zapisnikom z dne 7.4.2009 (B3a listina ), z Aneksom št. 1 pa sta naredili obračun opravljenih del in zaključili posel, pri čemer sta ugotovili in zapisali, da je tožeča stranka izvedla dela v vrednosti 151.107,76 EUR, da je tožeča stranka dolžna za šest zgrajenih objektov poravnati komunalni prispevek v višini 149.277,28 EUR ter da je tožena stranka upravičena do povračila komunalnega prispevka v višini 48.240,83 EUR in nekaterih drugih stroškov, ki jih je imela; (-) da je tožeča stranka izvedla izgradnjo komunalne opreme, kar se ji je upoštevalo kot plačilo komunalnega prispevka skladno z določbo 78.člena v zvezi z določbo 79.členom ZPNačrt, ki določa, da investitor v naravi plača komunalni prispevek z izvedbo komunalne opreme in to opremo je tožena stranka, torej občina, dolžna prevzeti, ko je izdano zanjo uporabno dovoljenje, medtem ko bi tožeča stranka morala plačati še preostali del komunalnega prispevka, če bi obremenil že zgrajeno komunalno opremo, na katero bi investitor priključil komunalno opremo, ki jo je zagotovil; (-) da tožena stranka ni bila obogatena, saj je tožeča stranka s tem, ko je zgradila komunalno opremo, plačala komunalni prispevek v naravi, kar je tožeča stranka sama priznavala, medtem, ko ji je bil komunalni prispevek, ki ga je plačala v višini 48.240,83 EUR vrnjen, ZPNačrt pa ne določa ničnosti pogodbe o opremljanju, če bančna garancija ni predložena;(-) neizročitev bančne garancije sta pravdni stranki nadomestili z izdajo začasne odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki je bil plačan s strani NLB Leasing d.d., kar pomeni, da je bil namen izdaje bančne garancije tekom izvajanja pogodbe nadomeščen z drugim načinom zavarovanja, pri čemer z zakonom takšen dogovor strank Urbanistične pogodbe ni nedopusten in ne posega v osnovni namen pogodbe, ki je v izgradnji komunalne opreme na zemljišču;(-) da tožeča stranka ni dokazala, da je Aneks podpisala pod grožnjo, kot to določa 45. člen Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ), saj je navajala samo, da je bila prisiljena podpisati aneks zato, ker sicer denarja ne bi dobila vrnjenega, bila pa je v finančni stiski, sicer pa tožeča stranka ni zanikala vsebine sklenjenega aneksa, ni zanikala ugotovitve ocene vrednosti, niti vrnitve denarja, torej ni prerekala vsebine samega aneksa, pa tudi ni zahtevala njegove razveljavitve;(-) da ni prišlo do bistvene spremembe območja izgradnje komunalne infrastrukture po sklenjeni pogodbi, ampak samo do zmanjšanja obsega izgradnje, ker tožeča stranka ni bila sposobna zgraditi infrastrukturo v prvotno dogovorjenem obsegu in je zato bil tudi interes tožeče stranke, da se poračuna opravljeno delo tožeče stranke, da je lahko izgotovljene objekte z infrastrukturo prodala kupcem, tožena stranka pa je pridobila gradbenega dovoljenja za območje kot je bilo prvotno opredeljeno v urbanistični pogodbi (A14 listina), gradbeno dovoljenje pa je bilo pravočasno in pravnomočno in ni vplivalo na dejstvo, da tožeča stranka ni zgradila celotne infrastrukture kot je bilo prvotno dogovorjeno; (-) da sta sedaj pravdni stranki na podlagi Aneksa 1 uredili medsebojna razmerja zaradi predčasnega delnega zaključka del na podlagi urbanistične pogodbe in ta razmerja niso neposredno zadevala tretjega pogodbenega partnerja, zato tudi ni bilo potrebe, da bi bil sopodpisnik, zato zaradi tega Aneks ne more biti neveljaven;

14. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

15. Pritožba povzema, da je tožeča stranka pravni temelj za vložitev svojega tožbenega zahtevka osnovala na tretjem odstavku 190. člen OZ, saj je v konkretnem življenjskem primeru obstajala podlaga Urbanistična pogodba št.... za realizacijo programa opremljanja zemljišč za gradnjo na območju zazidalnega načrta Š. za pridobitev lastninske pravice v korist tožene stranke na s strani tožeče stranke plačani in zgrajeni komunalni infrastrukturi. Vendar pa se, kot je navajala tožeča stranka, po podpisu urbanistične pogodbe ta pravna podlaga ni uresničila oziroma je odpadla, s čimer je po mnenju tožeče stranke odpadel tudi pravni temelj za prehod lastninske pravice na infrastrukturi v korist tožene stranke. Tožeča stranka je navajala kot glavne razloge za neuresničitev oziroma odpad pravne podlage: - da tožeča stranka toženi stranki ni bila sposobna v skladu s četrtim odstavkom 10. člena urbanistične pogodbe predložiti bančne garancije v višini 100 % izračunanega komunalnega prispevka, zato je tožeča stranka na osnovi Odločbe tožene stranke št:..., z dne 30.07.2007, plačala komunalni prispevek za gradnjo prvih dveh (2) od vseh šestih (6) objektov, kasneje je tožeča stranka hotela plačati komunalni prispevek za gradnjo nadaljnjih štirih (4) objektov, kar pa ji je tožena stranka preprečila z izdajo Negativne odločbe št: ..., z dne 30.06.2008, v kateri je pristojni organ tožene stranke odločil, da ne more zaračunati komunalnega prispevka, ker še ni sprejeta pravna osnova za izračun komunalnega prispevka (kljub temu, da je investitorju predhodno že bil zaračunan komunalni prispevek za prva dva (2) objekta); - da tožena stranka ni pridobila gradbenega dovoljenja za obseg oziroma območje gradnje komunalne infrastrukture, ki je bil določen z urbanistično pogodbo, ampak za bistveno spremenjeni obseg oziroma območje (obseg parcel), kjer se je gradila komunalna infrastruktura; - da je pravnomočno gradbeno dovoljenje za gradnjo infrastrukture, ki je predmet pravdnega postopka, tožena stranka pridobila šele 05.02.2009, to je dobra dva (2) meseca pred rokom, v katerem bi morala tožeča stranka izvesti komunalno opremo (do 26.04.2009), ki je bila predmet urbanistične pogodbe in tudi pridobiti uporabno dovoljenje zanjo in glede na to ni bilo nobenih razumnih predpostavk, da bi bila izgradnja komunalne infrastrukture dokončana in zanjo tudi pridobljeno uporabno dovoljenje v roku, za katerega je bila sklenjena urbanistična pogodba, to je do 26.04.2009. Slednje se tudi ni zgodilo, kar je dodaten razlog za odpad pravne podlage (sporne urbanistične pogodbe).

16. Pritožba nato še povzema, da je tožeča stranka v svoji 1. pripravljalni vlogi tudi prerekala veljavnost sklenjenega Aneksa št: ... k Urbanistični pogodbi št.... za realizacijo programa opremljanja zemljišč za gradnjo na območju zazidalnega načrta Š.z dne 16.01.2012, saj po mnenju tožeče stranke ni možno skleniti dodatka k pogodbi, ki ne obstaja. Poleg tega je tožeča stranka opozorila, da obravnavani aneks ni bil podpisan s strani vseh pogodbenih strank glavne pogodbe, prav tako pa je navedla, da ga je "podpisala pod prisilo″, saj je lahko samo na njegovi osnovi dosegla vrnitev za njen nadaljnji obstoj nujno potrebnih finančnih sredstev.

17. Kot trdi pritožba, je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljila na dejstvih, ki jih tudi določa veljavna zakonodaja, in sicer da so glavne sestavine urbanistične pogodbe (njeno bistvo) dogovor med občino in zainteresiranim investitorjem, da se komunalna infrastruktura izvede v naravi in se zato komunalni prispevek ne plača, da se z urbanistično pogodbo natančno določi infrastruktura, ki jo mora izvesti zainteresirani investitor in območje (parcele), kjer se mora izvesti ta infrastruktura ter rok izvedbe in zavarovanje izvedbe z bančno garancijo. V kolikor bistvene sestavine urbanistične pogodbe niso definirane oziroma niso uresničene ter pogodba ni realizirana v pogodbenem roku, takšna pogodba ne dosega svojega namena, za katerega je sklenjena in ne more obstajati oziroma preneha veljati takoj, ko so odsotne te bistvene sestavine urbanistične pogodbe. V danem konkretnem primeru pa je bil investitor primoran plačati komunalni prispevek, ker ni uspel občini dostaviti bančne garancije, bistveno se je spremenilo območje izgradnje komunalne infrastrukture, ker občina ni uspela pridobiti gradbenega dovoljenja za območje gradnje, ki je bilo definirano v urbanistični pogodbi, prav tako pa je občina pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo infrastrukture tik pred iztekom dvoletnega roka pogodbe, ki ni bil pisno podaljšan, kot je to določeno s sklenjeno urbanistično pogodbo. Vsekakor pa ne more biti verodostojen podpis dodatka k pogodbi po treh (3) letih po preteku roka pogodbe in na način, da ga ni podpisala ena izmed pogodbenih strank glavne pogodbe.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba zgolj povzema tožbene trditve tožeče stranke in nadaljnje trditve tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge, z ničemer pa ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje, da Urbanistična pogodba št. ... z dne 27.4.2007 ( listina A10 v spisu) ni prenehala veljati in ker ta ni prenehala veljati , je na podlagi nje lahko bil sklenjen Aneks št. ... z dne 16.1.2012 (listina B3 v spisu).

19. Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku ugotavljalo zgolj obstoj ničnosti Urbanistične pogodbe, saj je ob tem, ko je res razlogovalo, zakaj ta pogodba ne more biti nična, razlogovalo tudi, zakaj ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da se je izjalovil namen urbanistične pogodbe in da je zato ta po samem zakonu prenehal veljati.

20. Pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene trditve, da je tožena stranka gradbeno dovoljenje za gradnjo infrastrukture, ki je predmet pravdnega postopka, pridobila šele 05.02.2009, to je dobra dva (2) meseca pred rokom, v katerem bi morala tožeča stranka izvesti komunalno opremo (do 26.04.2009), ki je bila predmet urbanistične pogodbe in tudi pridobiti uporabno dovoljenje zanjo in da glede na to ni bilo nobenih razumnih predpostavk, da bi bila izgradnja komunalne infrastrukture dokončana in zanjo tudi pridobljeno uporabno dovoljenje v roku, za katerega je bila sklenjena urbanistična pogodba, to je do 26.04.2009 in da se slednje tudi ni zgodilo, kar je dodaten razlog za odpad pravne podlage (sporne urbanistične pogodbe) in da je občina prav tako pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo infrastrukture tik pred iztekom dvoletnega roka pogodbe, ki ni bil pisno podaljšan, kot je to določeno s sklenjeno urbanistično pogodbo, saj so to pritožbene novote.

21. Tožeča stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila le, da je bilo gradbeno dovoljenje za gradnjo infrastrukture pridobljeno šele 5.2.2009 , to je dobra dva meseca pred rokom, v katerem bi investitor ( tožeča stranka) moral izvesti komunalno opremo ( do 26.4.2009) in na te trditve ni vezala sedaj kot pritožbeno novoto podanih trditev, da zato ni bilo nobenih razumnih predpostavk, da bi bila izgradnja komunalne infrastrukture dokončana in zanjo tudi pridobljeno uporabno dovoljenje v roku, za katerega je bila sklenjena urbanistična pogodba, to je do 26.04.2009 in da se slednje tudi ni zgodilo, kar je dodaten razlog za odpad pravne podlage (sporne urbanistične pogodbe) in da je občina prav tako pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo infrastrukture tik pred iztekom dvoletnega roka pogodbe, ki ni bil pisno podaljšan.

22. V povzetih pritožbenih navedbah gre za pritožbene novote, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da bi Urbanistična pogodba prenehala veljati, ker je v njej določen rok bil fiksni rok v smislu določbe prvega odstavka 104.člena OZ1, zato se pritožbeno sodišče glede teh pritožbenih trditev ne bo izjasnjevalo, saj pritožba niti ne pove, zakaj teh trditev tožeča stranka ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje (337.člen ZPP).

23. Sodišče prve stopnje je tako glede na trditve tožeče stranke moralo presoditi ali je pogodbeni namen odpadel, ker tožeča stranka ni izročila bančne garancije kot je bilo dogovorjeno z urbanistično pogodbo in ker je po trditvah tožeče stranke to zakonska dolžnost, določena v ZPNačrt in ker tožena stranka ni pridobila gradbenega dovoljenja za obseg oziroma območje gradnje komunalne infrastrukture, ki je bil določen z urbanistično pogodbo, ampak za bistveno spremenjeni obseg oziroma območje (obseg parcel), kjer se je gradila komunalna infrastruktura in ker je pravnomočno gradbeno dovoljenje za gradnjo infrastrukture, ki je predmet pravdnega postopka, tožena stranka pridobila šele 05.02.2009, to je dobra dva (2) meseca pred rokom, v katerem bi morala tožeča stranka izvesti komunalno opremo (do 26.04.2009), ki je bila predmet urbanistične pogodbe.

24. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, da vse prej navedene okoliščine, kolikor so se sploh udejanile, nimajo učinka prenehanja Urbanistične pogodbe po zakonu samem.

25. Tako sodišče prve stopnje zaključi, kar pritožbeno sploh ni konkretno izpodbijano , ampak gre zgolj za pavšalno ponovljene trditve iz tožbe in vloge tožeče stranke, da je tožena stranka pridobila gradbeno dovoljenje za območje kot je bilo predvideno z urbanistično pogodbo na dan 27.4.2007 (točka 35 obrazložitve izpodbijane sodbe), da pa drži, kar je ugotovljeno v postopku, da tožeča stranka ni izvedla dela v prvotno predvidenem obsegu za deset stanovanjskih objektov, temveč le za šest (34.točka obrazložitve in 36.točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožba pa tudi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da čas pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja ni v ničemer vplival na potek gradnje in na dejstvo, da tožeča stranka ni zgradila celotne infrastrukture v obsegu, kot je bilo predvideno z Urbanistično pogodbo.

26. Vpliv nepredložitve bančne garancije na podlagi Urbanistične pogodbe, ki bi jo morala predložiti tožeča stranka, pa je ni, na veljavnost same Urbanistične pogodbe, je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo in tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno materialno pravno presodilo, da izostalost bančne garancije in njena začasna zamenjava s plačilom komunalnega prispevka za dve stanovanjski hiši po odločbi ... dne 30.7.2007 ( A11 listina), ne pomeni, da se je izjalovil namen Urbanistične pogodbe kot ga določa Zakon in da je zato pogodba prenehala veljati.

27. Pritožba sicer očita, da se je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku ukvarjalo z ničnostjo Urbanistične pogodbe, čeprav ničnosti tožeča stranka ni uveljavljala, toda zatrjevanja tožeče stranke glede naknadno odpadlih odločilnih elementov, zaradi katerih je bila pogodba sklenjena, je zahtevalo presojo sodišča prve stopnje v smeri obstoja podlage (cause) pogodbe skladno z določbo četrtega odstavka 39.člena OZ2 v zvezi s prvim odstavkom 39.člena OZ. Če pogodba nima podlage, je nična, podlaga lahko odpade tudi po sklenitvi pogodbe (tretji odstavek 39.člena OZ) in pogodbena stranka lahko uveljavlja ničnost pogodbe.

28. Za takšno pravno situacijo nedvomno gre v obravnavani zadevi, ko je tožeča stranka trdila, da je iz več razlogov, predvsem pa zaradi nepredložitve bančne garancije in (delnega ) plačila komunalnega prispevka odpadla pogodbena podlaga, ki je bila v tem, da tožeča stranka komunalni prispevek plača z izgradnjo komunalne opreme in da po zakonu ni dopustno, da bi se urbanistična pogodba vzdržala v veljavi, če bančna garancija ni izročena, ker je obveznost predložitve bančne garancije predpisana z zakonom.

29. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da urbanistična pogodba ni nična, četudi tožeča stranka ni predložila bančne garancije skladno z 10.členom Urbanistične pogodbe, ker 78. člen ZPNačrt ne določa ničnosti za primer neizročitve bančne garancije in sta tako pogodbeni stranki smeli zavarovanje z bančno garancijo začasno nadomestiti s plačilom komunalnega prispevka, kar je bilo v interesu predvsem tožeče stranke, da je za izgradnjo stanovanjskih hiš pridobila gradbeno dovoljenje.

30. Ob dosledni pravilni uporabi materialnega prava, veljavnega v času sklenitve Urbanistične pogodbe, bi sicer sodišče prve stopnje moralo vpliv zakonsko določene vsebine Urbanistične pogodbe na njeno kavzo presojati po Zakonu o urejanju prostora ( ZUreP-1), veljavnega na dan sklenitve Urbanistične pogodbe, ki se v 4.členu tudi sklicuje nanj 3, toda tudi ob upoštevanju določbe 76.člena ZUreP-1 in glede na dejanske okoliščine zadeve, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da Urbanistična pogodba ni nična, saj pogodbena podlaga zaradi nepredložitve bančne garancije ni odpadla.

31. Določba 76.člena ZUreP-1 je namreč podrobnejšo vsebino Urbanistične pogodbe prepuščala pogodbenim strankam, saj je le na splošni ravni določala njeno vsebino4 in tako je bilo v konkretnem primeru, kot sta sedaj pravdni stranki s pogodbo tudi določili, da mora tožeča stranka kot investitor predložiti bančno garancijo in sta s tem pogodbeni stranki v okviru prostega urejanja pogodbenih razmerij5 določili obveznost tožeče stranke, ki z zakonom ni bila predpisana.

32. Ker tožeča stranka bančne garancije ni predložila, sta se pogodbeni stranki smeli dogovoriti, da tožeča stranka namesto zavarovanja z bančno garancijo svojo obveznost izpolni z delnim plačilom komunalnega prispevka in s tem ni odpadla kavza pogodbe, ki je v zgraditvi komunalne opreme za potrebe objektov, ki jih je tožeča stranka gradila kot investitor.

33. Urbanistična pogodba po povedanem ni nična, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in je zato pogodbeni stranki zavezovala tudi po tem, ko sta se dogovorili, da bančno garancijo nadomestita z delnim plačilom komunalnega prispevka in sta zato ob veljavni osnovni pogodbi lahko sklenili Aneks št ... z dne 16.1 2011 (B3 listina), s katerim sta lahko veljavno ugotovili, da osnovana pogodba s strani investitorja ( tožeče stranke) ni bila v celoti realizirana, saj je namesto desetih bilo zgrajenih le šest objektov in temu ustrezno izgrajena komunalna infrastruktura in s katerim sta lahko ugotovili dejansko vrednost izvedenih del in dejansko višino komunalnega prispevka, ki ga je tožeča stranka bila dolžna plačati ter s katerim sta tudi ugotovili, da se tožeči stranki vrne kot varščina plačan komunalni prispevek ter povrnejo nekateri drugi stroški, ki so nastali tožeči stranki in skladno z določbo 78.člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt)6,veljavno v času sklepanja Aneksa, da tožeča stranka sprejema, tožena stranka pa prevzame zmanjšani obseg predvidenih in dogovorjenih del in da tožena stranka kot lastnik infrastrukture izplača tožeči stranki preplačilo.

34. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ne more biti verodostojen podpis dodatka k pogodbi po treh (3) letih po preteku roka pogodbe in na način, da ga ni podpisala ena izmed pogodbenih strank glavne pogodbe, saj sta pogodbeni stranki lahko kadarkoli dokončno uredili medsebojna pogodbena razmerja, pri tem pa je že z osnovno pogodbo določeno (7. točka drugega odstavka), da ″imata na podlagi dejstev, navedenih v drugi, tretji in četrti alineji tega odstavka družbi NLB Leasing Velenje d.o.o in BB GIB d.o.o skupni interes za realizacijo Odloka o programu opremljanja in da s tem v okviru te pogodbe obe nastopata kot ena pogodbena stranka oziroma investitor in da bosta medsebojna razmerja glede realizacije Odloka o programu opremljanja uredili s posebnim medsebojnim sporazumom, ki ni predmet te pogodbe″, kar pomeni, da dejanje enega ali drugega investitorja zavezuje tudi drugega in je tako Aneks smela podpisati samo tožeča stranka in je bil s tem zavezujoč tudi za drugega investitorja.

35. Da je temu tako, se pokaže na dejstvu, da je Odločba za komunalni prispevek kot nadomestilo za bančno garancijo izdana na ... d.o.o., vrnjen pa je bil tožeči stranki in da sta gradbeni dovoljenji za stavbe zaradi katerih je bilo potrebno izgraditi komunalno infrastrukturo,ki je predmet Urbanistične pogodbe, izdano na ... d.o.o. (B4 in B5 listini).

36. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi 190.člena OZ7, saj je med sedaj pravdnima strankama bila sklenjena veljavna pogodba in po tej pogodbi je tožeča stranka zgradila komunalno opremo, ki jo je tožena stranka prevzela v upravljanje, tožeča stranka pa je s tem plačala komunalni prispevek , ki bi ga sicer morala, če ne bi sama gradila komunalne opreme kot investitor, kar vse je skladno z določbo 78.člena ZPNačrt, da se šteje, če stroške izgradnje komunalne opreme nosi investitor, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil.

37. Tožeča stranka je delo na izgradnji komunalne opreme dobila plačano na način, da ji ni bilo potrebno plačati komunalnega prispevka, ki bi ga morala drugače plačati toženi stranki, komunalna oprema pa po zakonu preide v upravljanje toženi s stranki in tako ta ni v ničemer obogatena na račun tožeče stranke.

38. Pritožba še očita, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi v stroškovnem delu, in sicer je toženi stranki priznalo dvakratne stroške nagrade za postopek po tarifni številki 3100 ZOdvT. Res je sicer, da je bil postopek na prvi stopnji po prvi razveljavitvi sodbe prvostopenjske sodišča ponovljen, vendar to daje podlago le za novo nagrado za narok v ponovljenem postopku po tar. št. 3102, ne pa tudi za novo nagrado za postopek. To je določeno v točki 4 opombe 3 v 3. delu tarifnega dela Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT).Glede na navedeno je v stroškovnem delu sodišče stroške tožeče stranke odmerilo v previsokem znesku, in sicer za 1.354,60 EUR + 22% DDV, skupaj 1.652,61 EUR, zato je vsaj v tem delu sodbo oziroma stroškovni sklep potrebno razveljaviti.

39. V teme delu je pritožba utemeljena in je sodišče prve stopnje zmotno uprabilo materialno pravo,ker je toženi stranki priznalo strošek za postopek v ponovljenem postopku. Ob pravilni uporabi ZodvT je tožena stranka upravičena le do povračila 4.805, 68 EUR pravdnih stroškov.

40. Tako je pritožbeno sodišče pritožbo glede I. točke izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), pritožbi glede izpodbijane II. točke izreka sodbe pa je ugodilo in v tem delu izrek sodbe spremenilo tako, da sedaj glasi: ″II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 4.805,68 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.″ (358. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

41. Glede na to, da je tožeča stranka uspela le s pritožbo v zvezi s stroški nadaljnjega pravdnega postopka in še to le v minimalnem obsegu, glede glavne terjatve pa ne, je tožeča stranka dolžna sama nositi vse svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča niti k razjasnitvi zadeve, zato mora tožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Določba prvega odstavka104.člena OZ se glasi:“1)(1) Če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu.„
2 Določba 39.člena OZ se glasi: ″(1) Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).(2) Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.(3) Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena.(4) Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična.″
3 4.člen Pogodbe glasi:1) V skladu s 76.členom Zakona o urejanju prostora pogodbeni stranki s to pogodbo določata obseg del, medsebojne pravice in obveznosti ter pogoje in roke za izgradnjo lokalne javne infrastrukture in priključevanje na obstoječo lokalno javno infrastruktur, ki je v lasti občine Braslovče, s čimer bo zagotovljena opremljenost zemljišč z lokalno javno komunalno infrastrukturo za območje, za katero je v veljavo Odlok o ZN in s čimer bo omogočena uporabnost zemljišč za namene določen z Odlokom o ZN.2). Pogodbeni stranki se dogovorita, da bo investitor na območju opremljanja zgradil potrebno javno komunalno infrastrukturo v obsegu potrebnem za gradnjo stanovanjskih objektov iz 2.člena te pogodbe[...]
4 Določba 76. člena ZUreP-1 se je glasila: ″(1) Z urbanistično pogodbo iz tretjega odstavka 73. člena tega zakona se lahko določi, da mora investitor vse ali del, v občinskem lokacijskem načrtu določenih gradenj izvesti v določenem roku po njegovi uveljavitvi, ali da mora zgraditi v lokacijskem načrtu določene objekte, ki so v javno korist oziroma, da mora v določenem roku zagotoviti opremljenost zemljišča s komunalno infrastrukturo na območju lokacijskega načrta v skladu s programom opremljanja iz 139. člena tega zakona.[...] (3) Če urbanistična pogodba zajema finančne obremenitve investitorja, ki bi jih sicer morala prevzeti občina, se obremenitve lahko odštejejo investitorju od predpisanih dajatev občini, kar se določi s to pogodbo.[...]
5 Določba 3. člena OZ.
6 Določba 78.člena ZPNačrt se je glasila: ″(1) S pogodbo o opremljanju se lahko investitorka ali investitor (v nadaljnjem besedilu: investitor) in občina dogovorita, da bo investitor sam zgradil del ali celotno komunalno opremo za zemljišče, na katerem namerava graditi, ne glede na to, ali je gradnja te komunalne opreme predvidena v programu opremljanja.[...] (3) Pogodba iz prejšnjih odstavkov vsebuje: 1. opredelitev območja opremljanja s seznamom zemljiških parcel, ki jih bo investitor opremljal, 2. pregled obstoječe komunalne opreme na tem območju, 3. pregled komunalne opreme, ki jo bo zagotovil investitor, 4. navedbo komunalne opreme, na katero bo investitor priključil zgrajeno komunalno opremo iz 3. točke tega odstavka, 5. del komunalnega prispevka iz četrtega odstavka tega člena, ki ga mora investitor še plačati, 6. zagotovilo, da se bo območje opremljalo na osnovi projektne dokumentacije po predpisih o graditvi objektov, s katero soglaša občina, 7. zagotovilo, da bo občina izdala investitorju potrdilo o poravnanih obveznostih iz naslova komunalnega prispevka na podlagi bančne garancije v višini dela komunalnega prispevka iz pete točke tega odstavka in vrednosti popisa del na podlagi projektne dokumentacije iz šeste točke tega odstavka, 8. rok, v katerem bo investitor zgradil manjkajočo komunalno opremo, 9. opredelitev nadzornega organa občine, ki bo izvajal nadzor nad izvedbo ter predajo komunalne opreme, 10. pravice in dolžnosti investitorja, povezane z nepravilnostmi, ugotovljenimi pri občinskem nadzoru, 11. bančno garancijo, s katero se zavaruje predvideni rok in obseg del, in bančno garancijo, s katero se zavaruje dobro izvedbo del in odpravo napak v garancijskem roku, 12. rok, v katerem občina ne bo spreminjala tistega dela prostorskega akta, ki je podlaga za investicije po tej pogodbi. V primeru, da občina spremeni prostorski akt v roku iz pogodbe, odgovarja za povzročeno škodo.(4) Stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor. Šteje se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Investitor je dolžan plačati še preostali del komunalnega prispevka, v kolikor bo obremenil že zgrajeno komunalno opremo, na katero bo investitor priključil komunalno opremo iz 3. točke prejšnjega odstavka.(5) Občina je dolžna prevzeti komunalno opremo, zgrajeno skladno s pogodbo, ko je zanjo izdano uporabno dovoljenje.
7 Določba 190. člena OZ se glasi: ″(1) Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.(2) Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo.(3) Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.″


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39, 190
Zakon o urejanju prostora (2002) - ZUreP-1 - člen 76

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMTE4