VSC Sodba PRp 60/2018

Jedro

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da ima prvostopno sodišče prav, da odločba prekrškovnega organa temelji na nezakonitem dokazu v zvezi z izvedbo hišne preiskave, ki je bila izvedena 8. 9. 2016. V skladu s 7. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 se tako v rednem, kot tudi v hitrem postopku o prekršku v zvezi z izvedbo hišne in osebne preiskave uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki pa v prvem odstavku člena 216 ZP-1 izrecno določa, da pri hišni preiskavi imajo pravico biti navzoči tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje oziroma njegov zastopnik (poleg dveh solenitetnih prič). Natančno branje zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča dne 8. 9. 2016 ne izkazuje, da je ob tej hišni preiskavi bil navzoč osumljenec F. H., ki naj ne bi na tem naslovu bival že več mesecev. Po povedanem je torej ključni razlog za zaključek o tem, da hišna preiskava 8. 9. 2016 ni bila izvedena v skladu z določbami ZKP ni v tem, da se je odredba za hišno preiskavo glasila na F. H., ne pa na storilca, kajti z vidika zakonitosti pridobljenih dokazov pri hišni preiskavi ni bistveno, ali je uporabnik prostora identičen z osebo, ki je navedena v odredbi, kajti podatek o lastniku stanovanja se uporablja zgolj zaradi identifikacije stanovanja, ki se preiskuje, ne pa zato, da bi se kakorkoli omejil krog upravičencev iz člena 36. Ustave RS in drugega odstavka člena 215 ZKP. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je namreč ključna pomanjkljivost izvedene hišne preiskave v tem, da uporabniku ene izmed sob, to je storilcu M. Š., za katerega ne obstaja podatek, da na tem naslovu naj ne bi bival, ni bilo omogočeno, da bi bil pri izvedbi hišne preiskave navzoč, niti ni razvidno, da je o izvedbi hišne preiskave bil obveščen, kar je ključno za presojo o (ne)zakonitosti dokaza, na katerega se opira odločba prekrškovnega organa, katero je prvostopno sodišče ob uradnem preizkusu vložene ZSV (6. alineja člena 62.a ZP-1) povsem pravilno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zahtevi za sodno varstvo (ZSV) uvodoma imenovanega storilca ugodilo in odločbo o prekršku prekrškovnega organa na podlagi tretjega odstavka člena 65 in 6. alineje člena 62.a Zakona o prekrških (ZP-1) tako spremenilo, da je postopek o prekršku zoper storilca po 5. točki prvega odstavka člena 136 ZP-1 zaradi nedokazanosti ustavilo in posledično s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun. Delu ZSV glede odvzema predmeta - naboja z oznako NK 1971 pa ni ugodilo in je odločilo, da se zaseženi naboj na podlagi drugega odstavka člena 81 ZOro-1 v zvezi s tretjim odstavkom člena 25 ZP-1 odvzame.

2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi na načelni ravni uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopno sodišče je po prejemu vložene ZSV s strani storilčevega zagovornika pravilno v skladu s členom 62.a ZP-1 najprej opravilo uradni preizkus odločbe prekrškovnega organa P. ... št. ... z dne 7. 11. 2016 in nato v skladu s 6. alinejo tega istega zakonitega določila najprej ugotavljalo, ali se morda odločba prekrškovnega organa opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati oziroma, ali je kateri izmed dokazov, ki je bil podlaga za izdajo odločbe prekrškovnega organa, bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V tej zvezi je pribavilo odredbo o hišni preiskavi s strani Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I Kpd 36825/2016 z dne 6. 9. 2016 glede izvedbe hišne preiskave - stanovanja in pripadajočih drugih prostorov ter vozila, ki naj bi ga uporabljal F. H. na naslovu Č. ter ob tem proučilo še zapisnik o izvedeni preiskavi tega stanovanja in drugih prostorov po prej citirani odredbi sodišča. Ker je ugotovilo, da je bila hišna preiskava odrejena glede stanovanja in pripadajočih drugih prostorov in vozila, ki jih uporablja F. H., stanujoč na naslovu Č., ne pa prostorov, ki se nanašajo na storilca - sedanjega prekrška, to je M. Š. in ker tudi iz zapisnika o izvedeni hišni preiskavi izhaja, da je bil najden naboj v sobi storilca na okenski polici, za kar pa policija ni imela potrebne odredbe za preiskavo storilčeve sobe, je tako pridobljen dokaz, torej zaseg naboja po oceni prvega sodišča pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, brez slednjega dokaza pa bi bil očitek storilcu nedokazan, zato je zaradi nedokazanosti postopek o prekršku zoper storilca ustavilo (5. točka prvega odstavka člena 136 ZP-1).

5. Prekrškovni organ v pretežnem delu pritožbenih navedb ponavlja dejansko stanje prekrška, o katerem je bilo odločeno s prej citirano odločbo prekrškovnega organa in v nadaljevanju trdi, da je bila izdana odločba prekrškovnega organa na zakoniti pravni podlagi, prvostopno sodišče pa bi le z zaslišanjem policistov, torej z dopolnitvijo dokaznega postopka o tem, kako je bila opravljena hišna preiskava lahko ugotovilo pravo dejansko stanje. Izpostavlja, da je bila opravljena 8. 9. 2016 po prej citirani odredbi pristojnega sodišča hišna preiskava stanovanja, v sklopu katere je bila pregledana tudi soba M. Š., ki jo slednji tudi uporablja, vendar pa je ta soba neločljivi del stanovanja, v katerem storilec prebiva in je dostopna tudi ostalim članom stanovanja in tudi osumljencu, na ime katerega se je odredba za hišno preiskavo glasila. Ob tem pa prekrškovni organ celo podvomi, ali je storilec prekrška res M. Š., saj naj bi obstajal sum, da je prav osumljeni F. H. predmete, ki so jih v okviru hišne preiskave policisti preiskali in našli, skril v sobo M. Š. Take pritožbene navedbe pa po vsebini niso pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, temveč nedopusten pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (3. točka člena 154 ZP-1), kar bi v skladu z določbo tretjega odstavka člena 66 ZP-1 terjalo celo zavrženje le-te.

6. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da ima prvostopno sodišče prav, da odločba prekrškovnega organa temelji na nezakonitem dokazu v zvezi z izvedbo hišne preiskave, ki je bila izvedena 8. 9. 2016. V skladu s 7. alinejo prvega odstavka člena 67 ZP-1 se tako v rednem, kot tudi v hitrem postopku o prekršku v zvezi z izvedbo hišne in osebne preiskave uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki pa v prvem odstavku člena 216 ZP-1 izrecno določa, da pri hišni preiskavi imajo pravico biti navzoči tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje oziroma njegov zastopnik (poleg dveh solenitetnih prič). Natančno branje zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča dne 8. 9. 2016 ne izkazuje, da je ob tej hišni preiskavi bil navzoč osumljenec F. H., ki naj ne bi na tem naslovu bival že več mesecev, prav tako pa ni bil navzoč uporabnik enega izmed prostorov na naslovu Č., to je storilec, za katerega pa opombe v zvezi z izvedeno hišno preiskavo ne izkazujejo, da na tem naslovu naj ne bi bival. Po povedanem je torej ključni razlog za zaključek o tem, da hišna preiskava 8. 9. 2016 ni bila izvedena v skladu z določbami ZKP ni v tem, da se je odredba za hišno preiskavo glasila na F. H., ne pa na storilca, kajti z vidika zakonitosti pridobljenih dokazov pri hišni preiskavi ni bistveno, ali je uporabnik prostora identičen z osebo, ki je navedena v odredbi, kajti podatek o lastniku stanovanja se uporablja zgolj zaradi identifikacije stanovanja, ki se preiskuje, ne pa zato, da bi se kakorkoli omejil krog upravičencev iz člena 36. Ustave RS in drugega odstavka člena 215 ZKP¹. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je namreč ključna pomanjkljivost izvedene hišne preiskave v tem, da uporabniku ene izmed sob, to je storilcu M. Š., za katerega ne obstaja podatek, da na tem naslovu naj ne bi bival, ni bilo omogočeno, da bi bil pri izvedbi hišne preiskave navzoč, niti ni razvidno, da je o izvedbi hišne preiskave bil obveščen, kar je ključno za presojo o (ne)zakonitosti dokaza, na katerega se opira odločba prekrškovnega organa, katero je prvostopno sodišče ob uradnem preizkusu vložene ZSV (6. alineja člena 62.a ZP-1) povsem pravilno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

7. Zaradi povedanega je bilo potrebno pritožbo prekrškovnega organa, ki je sicer oporekala odločitvi prvostopnega sodišča o nezakonitem dokazu, na katerem temelji odločba prekrškovnega organa, zavrniti (tretji odstavek člena 163 ZP-1) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je prestala tudi uradni preizkus (člen 159 ZP-1).

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo VS RS I Ips 2929/2010 z dne 27. 10. 2016.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 60369/2010
• VSM Sklep V Kp 33060/2016
• VSK Sklep II Kp 51721/2013