VSC Sodba Cpg 41/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbe Dunajske konvencije, na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, saj gre med pravdnima strankama za spor, ki izvira iz prodajne pogodbe. Ker ta konvencija ne ureja vseh pravnih vprašanj v zvezi z mednarodno prodajno pogodbo, ki so relevantne za ta spor, se upoštevaje določbe Uredbe (ES) št. 593/2008 (Rim I) in ZMZPP, ki obe napotujeta na uporabo prava Republike Slovenije, saj določata, da se uporabi pravo države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev stalen sedež za razrešitev navedenih pravnih vprašanj uporabijo določbe OZ.

Ker Dunajska konvencija vprašanja roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ne ureja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 480. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 50.000,00 EUR s pp. (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo 3.339,28 EUR pravdnih stroškov toženi stranki (točka II. izreka).

2. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je do plačila vtoževane škode v znesku 27.000,00 EUR in znižanja cene v znesku 23.000,00 EUR upravičena, da je njen zahtevek neutemeljen, ker izhaja iz naslova jamčevanja za napake in je bila tožba vložena po poteku enoletnega roka določenega v 480. členu OZ šteto od dneva obvestila o napakah z dopisom z dne 24. 5. 2013. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago svoje odločitve uporabilo določila Dunajske konvencije, glede jamčevanja in zastaranja, ki ju Dunajska konvencija ne ureja, pa v skladu s to, Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in Uredbe (ES) številka 593/2008 (Rim I), ki napotujeta na uporabo prava Republike Slovenije, zato je za razrešitev navedenih pravnih vprašanj uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ).

3. Tožeča stranka po pooblaščencu to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, zgolj podredno, da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridrži za končno odločbo. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje ob tem pa bistveno prekršilo določbo 286. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Dokazno nepravilen da je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi pravdni stranki 15. 5. 2013 v prostorih tožene stranke na sestanku med obema zakonitima zastopnikoma spremenili bistvene elemente sklenjenega dogovora za dobavo dveh šotorov dimenzij 15 x 35 m, v dobavo le enega šotora dimenzije 15 x 40 m. Ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ki da je bil ob tem prekršen, ni bilo mogoče priti do takšnega zaključka. Navaja, da je neživljenjski in nelogičen zaključek, da naj bi pravdni stranki zgolj ustno spremenili dogovor v bistvenih sestavinah., še posebej, ker se je del kupnine poravnal v blagu. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožene stranke in izjavi njenega zakonitega zastopnika. Sodbeni zaključek, da naj bi obstoj takšnega dogovora potrdile tudi druge zaslišane priče, na kar se sodišče izrecno sklicuje, da je protispisen (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj da priče tega niso izpovedale. Potrdile naj bi le dejstvo, da je očitno bila podrejenim dana takšna odredba zakonitega zastopnika. Navaja, da se je tožeča stranka sklenjenega dogovora držala in izvršila vsa dogovorjena plačila. Da je dobavo šotora dimenzije 15 x 40 m potrebno razumeti kot delno izpolnitev dogovorjene dobave dveh šotorov 15 x 35 m, ker da so se za sestavo obeh uporabljali isti deli, pri drugem jih mora biti le količinsko (in vrednostno) več, da se lahko sestavi dva šotora manjše dimenzije, da je v tem smislu potrebno razumeti dejstvo, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke kritičnega dne z dvorišča toženke odpeljal šotorskega materiala za en šotor dimenzije 15 x 40 m, ter na drugi strani njegovo oceno, da je bilo tega materiala dovolj za sestavo enega šotora dimenzij 15 x 35 m od cca 80 do 90 %, drugega pa za 20 do 25 %, tovorne listine, pa da je bilo potrebno določno opredeliti zaradi carinskih razlogov, prav tako izdani račun, da pa to ne pomeni, da gre za takšno vsebino dogovora. Nadalje navaja, da je vsebina elektronskega sporočila zakonitega zastopnika tožnice direktorju toženke z dne 20. 3. 2013 napačno razložena oziroma da mu sodišče daje vsebino, ki je nima, kar predstavlja vnovično kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je sodišče s tem, ko je v dokazne namene izvedlo listino (elektronsko sporočilo priče V. z dne 23. 5. 2013) prekršilo določbo 286. člena ZPP, kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj je sodišče na to listino oprlo svojo odločbo. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Strinja se, da držijo načelna stališča, da v slovenskem pravu ni mogoče uveljavljati odškodnine zaradi kršitve pogodbe, če ta izvira iz jamčevalnih zahtevkov in se ti ne uveljavijo pravočasno in da po določbi 75. člena Dunajske konvencije, ki je aplikativna za konkreten primer moč izvesti kritni kup le v primeru razveze pogodbe, a da je sodišče določbe Dunajske konvencije in OZ za konkretni primer napačno uporabilo, saj da odškodnina ne more biti vezana na enoletni rok za uveljavljanje zahtevkov iz nacionalnega prava, temveč je lahko podvržena le splošnemu roku, ki se uporablja za odškodninsko odgovornost zaradi kršitve pogodbe. Ta rok pa je po določbah OZ trileten. Meni, da je zahtevek za plačilo 23.223,00 EUR že iz tega naslova utemeljen, ker je to škoda, ki jo je tožnica utrpela v posledici nedobave naročenega in plačanega blaga, kar terja več, pa je posredna škoda, ker je ta nastala, ker je morala svoji stranki kar se da hitro dobaviti naročene šotore, čeprav toženka svoje obveznosti ni izpolnila in ji je tožnica zaupala, da se bo pogodbe držala. Meni, da gre za škodo zaradi zaupanja. Ker velja za plačilo navadne škode 3 letni zastaralni rok, ne more veljati za ta zahtevek kaj drugega. Navaja, da se je sodišče sicer spustilo v presojo verodostojnosti predloženih računov, t. i. kritno izpolnitev, s katero je imela tožnica 31.200,00 EUR stroškov, torej 8.000,00 EUR več kot če bi toženka svoje obveznosti iz sklenjene pogodbe izpolnila, a je to opravilo parcialno in pavšalno. Očitek tožeči stranki, da ni odstopila od pogodbe in da zato ne more uveljavljati pravice do kritnega kupa, je po mnenju tožeče stranke neutemeljen. Po določbi 51. člena Dunajske konvencije je mogoče ob delni izpolnitvi razdreti pogodbo le, če pomeni delna neizpolnitev bistveno kršitev pogodbe. Glede na to, da je mogoče ob takšni delni izpolnitvi, kot jo je opravila tožena stranka, del še dodati in je predmet nato popoln, pa ni moč govoriti o takšni situaciji. Zato mora tožeča stranka ohraniti pravico do odškodnine, saj drugače ostane brez učinkovitega sodnega varstva.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo v celoti prerekala pritožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene. Vztrajala je pri dosedanjih navedbah in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam tožene stranke, da je bil med pravdnima strankama sprva sprejet dogovor o naročilu in izdobavi dveh šotorov dimenzije 15 x 35 m spremenjen tako, da sta se pravdni stranki dogovorili za en šotor dimenzije 15 x 40 m. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je zakoniti zastopnik tožeče stranke 15.5. 2013 udeležil sestanka s toženo stranko v Celju, da je bil tega dne s strani tožene stranke tožeči stranki s prevoznikom tožeče stranke dostavljen šotor dimenzije 15 x 40 m v razstavljenem stanju, da je to jasno razvidno iz računa tožene stranke in carinskih listin, tovornega lista in izvozne listine, ki jih je v spis vložila tožeča stranka, kar pritožbeno ni izpodbijano, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil predmet med pravdnima strankama sklenjene prodajne pogodbe le en šotor dimenzije 15 x 40 m. Da je bil tak dogovor je sodišče prve stopnje zaključilo tudi iz izpovedbe zaslišanega zakonitega zastopnika tožene stranke in prič, ki so, kot je dokazno ocenilo sodišče prve stopnje, vse potrdile, da je na sestanku 15. 5. 2013 med zakonitima zastopnikoma obeh pravdnih strank prišlo do dogovora, da tožeči stranki tožena stranka dobavi le en šotor dimenzije 15 x 40 m. Kot je razvidno iz zapisnika o prepisu zvočnega posnetka izpovedb prič, vse priče res niso bile prisotne pri sklepanju dogovora, prisoten je bil le V., ostale pa so dogovorjeno realizirale - natovorile blago in izstavile račun oziroma sestavile spremne listine, kar pa ne vpliva na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, kot skuša to s pritožbo izpodbiti tožeča stranka. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožene stranke in izjavi njenega zakonitega zastopnika so tako neutemeljene.

7. Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvi pravila iz 8. člena ZPP, saj po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje temelji na prepričljivi dokazni oceni izvedenih dokazov vsakega zase in vseh skupaj. S pritožbenimi očitki, da priče niso potrdile obstoja po toženi stranki zatrjevanega in po sodišču ugotovljenega dogovora pa tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot to v pritožbi navaja tožeča stranka.

8. Kolikor se tožeča stranka sklicuje na istega dne k toženi stranki pripeljano blago za kompenzacijo v vrednosti 15.209,00 EUR in na kasneje izvršeno plačilo 23.224,00 EUR, kar da dokazuje veljavnost sprva sklenjenega dogovora o izdobavi dveh šotorov, pritožbeno sodišče temu ne more slediti, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znesek 15.209.00 EUR in 10.000,00 EUR ni bil plačan za izdobavljeni šotor, temveč se ti plačili nanašata na drug posel, kar nedvomno izhaja iz vsebine dopisa zakonitega zastopnika tožeče stranke z dne 20. 3. 2013 v prilogi B 16, kakor je to zaključilo sodišče prve stopnje. Da bi dobava šotora dimenzije 15 x 40 m predstavljala delno izpolnitev dogovorjene dobave dveh šotorov dimenzij 15 x 35 m, kot to zatrjuje tožeča stranka, iz predloženih in izvedenih dokazov ne izhaja.

9. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da se za sestavo obeh šotorov uporabljajo isti deli, da mora biti pri drugem šotoru le količinsko več teh delov, da se lahko sestavi dva šotora manjše dimenzije, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke kritičnega dne z dvorišča tožene stranke odpeljal šotorskega materiala za en šotor dimenzije 15 x 40 m, da je bilo tega materiala dovolj za sestavo enega šotora dimenzije 15 x 35 m do cca 80 % do 90 %, drugega pa za 20 do 25 % in da je tovorne listine bilo potrebno določno opredeliti zaradi carinskih razlogov, kakor tudi račun, ki je moral temu ustrezati, so neupoštevna pritožbena novota, saj teh navedb tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Zaključka sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki na sestanku 15. 5. 2013 v Celju dogovorili nakup oz. prodajo enega šotora dimenzij 15 x 40 m namesto prvotno dogovorjenih dveh šotorov dimenzij 15 x 35 m, tožeča stranka tako ne more uspešno izpodbiti z zatrjevanjem o izvršenih plačilih na način po prvotnem dogovoru. Poleg tega je tožeča stranka zatrjevana plačila zneska 20.000,00 EUR in 23.224,00 EUR toženi stranki dokazovala zgolj z nalogi, danimi banki, kar pa še ni dokaz, da so bila ta nakazila tudi izvršena. Res je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo nakazilo zneska 23.224,00 EUR izvršeno, saj je tožena stranka prejem tega zneska potrdila, ni pa to razvidno iz listin tožeče stranke, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je nakazili zneskov 20.000,00 in 23.224,00 EUR listinsko dokazala.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da naj bi sodišče prve stopnje vsebino elektronskega sporočila zakonitega zastopnika tožeče stranke z dne 20. 3. 2013 (v prilogi B 16) napačno razlagalo, ker da se je ta nanašal na družbo H. hale in direktorja tožene stranke kot družbenika, saj je bilo to elektronsko sporočilo poslano z navedbo firme tožeče stranke in je tudi iz dopisa z dne 24. 5. 2013 poslanega toženi stranki v zvezi z napakami izdobavljenega šotora (v prilogi B 9 spisa) razvidno, da je bil poslan na obrazcu z navedbo družbe H. hale in šotori, iz česar izhaja, da sta pravdni stranki očitno mešali poslovanje obeh družb z zasebnimi razmerji.

12. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je to s tem, ko je v dokazne namene vpogledalo listino (elektronsko sporočilo priče V. z dne 23. 5. 2013) prekršilo določbo 286. člena ZPP, kar da je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve, saj da je sodišče na to listino oprlo svojo odločitev. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, gre očitno za dopis v prilogi B 19. Sodišče prve stopnje tega dopisa v obrazložitvi izpodbijane sodbe nikjer ne omenja in nanj ni oprlo svoje odločitve, kot to zmotno trdi tožeča stranka. Po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi vsebinsko gledano ne gre za dokaz, ki bi bil bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi. Očitana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP tako ni bila storjena.

13. Ob neizpodbitih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dogovorili spremembo prodajne pogodbe, da je bil predmet spremenjene prodajne pogodbe šotor dimenzije 15 x 40 m, da je bil izročen toženi stranki oziroma ga je ta prevzela 15. 5. 2013, po računu v znesku 38.112,00 EUR, da je tožeča stranka trdila, da je (najkasneje) z dopisom z dne 24. 5. 2013 (v prilogi B 9) grajala napake dostavljenega blaga, ki po zatrjevanju tožeče stranke ni imelo dogovorjenih lastnosti in je imelo pomanjkljive sestavne dele, tožbo pa je vložila 19. 5. 2016, ob nadaljnjih ugotovitvah, da predujem v znesku 23.000,00 EUR med pravdnima strankama ni bil niti dogovorjen niti s strani tožeče stranke plačan toženi stranki, niti ni bil poravnan cel znesek po izstavljenem računu tožeči stranki za izdobavljen šotor dimenzije 15 x 40 m, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo škode v znesku 27.000,00 EUR, ki naj bi tožeči stranki nastala z odpravo napak in tožbeni zahtevek za plačilo 23.000,00 EUR zaradi znižanja cene, utemeljeno zavrnilo in pri tem pravilno uporabilo materialno pravo.

14. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbe Dunajske konvencije¹ , na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, saj gre med pravdnima strankama za spor, ki izvira iz prodajne pogodbe². Ker ta konvencija ne ureja vseh pravnih vprašanj v zvezi z mednarodno prodajno pogodbo, ki so relevantne za ta spor, se upoštevaje določbe Uredbe (ES) št. 593/2008 (Rim I) in ZMZPP, ki obe napotujeta na uporabo prava Republike Slovenije, saj določata, da se uporabi pravo države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev stalen sedež³ za razrešitev navedenih pravnih vprašanj uporabijo določbe OZ.

15. Sodišče prve stopnje je zahtevka tožeče stranke pravilno opredelilo kot jamčevalna zahtevka v skladu z določbo 468. člena OZ. Ker Dunajska konvencija vprašanja roka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ne ureja, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 480. člena OZ⁴. Po tej določbi pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo. Upoštevaje trditve tožeče stranke, da je ta o zatrjevanih napakah nemudoma obvestila toženo stranko in da se ta kljub obvestilu ni odzvala in napak ni odpravila, ter ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo blago tožeči stranki izročeno 15. 5. 2013, tožeča stranka pa je toženo stranko o napakah obvestila najkasneje z dopisom 24. 5. 2013, tožbo pa je vložila 19. 5. 2016, kar je po poteku v 480. členu OZ določenega enoletnega prekluzivnega roka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izgubila pravice, ki ji gredo iz naslova napak prejetega blaga in je bilo njena zahtevka zavrniti že iz tega razloga. Sodišču prve stopnje se zato z višino uveljavljane škode, kot jo je dokazovala tožeča stranka s priloženimi računi za nakup manjkajočih sestavnih delov, ni bilo potrebno ukvarjati.

16. Pri tem pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta tako zahtevek po znižanju kupnine v višini 23.000,00 EUR, kot zahtevek za povrnitev škode v višini 27.000,00 EUR za katero je tožeča stranka zatrjevala, da je morala manjkajoče dele za sestavo dobavljenega ji šotora nabaviti pri drugih proizvajalcih, jamčevalna zahtevka. Slednji namreč predstavlja škodo, zaradi odprave napake na škodo prodajalca, druge škode pa tožeča stranka ni uveljavljala.

17. Kolikor tožeča stranka z zahtevkom po povrnitvi škode v znesku 27.000,00 EUR uveljavlja drugo škodo, to je škodo iz naslova kritnega kupa, je njen zahtevek prav tako neutemeljen, saj bi tudi po določbi 75. člena Dunajske konvencije⁵ to škodo lahko uveljavljala le v primeru, če bi bila pogodba razvezana. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in je to razvidno tudi iz pritožbenih navedb, pa tožena stranka od pogodbe ni odstopila. Da tega zaradi delne izpolnitve ne bi mogla storiti, tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, to pa tudi ne drži. Po določbi 51. člena Dunajske konvencije lahko kupec, če je del dobavljenega blaga neskladen s pogodbo, uveljavlja svoje pravice iz člena 46 do 50, le glede tega dela blaga.

18. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Pritožbo je bilo tako zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 354 ZPP).

19. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožena stranka pa zaradi tega, ker ti stroški niso bili potrebni, saj njen odgovor ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Gre za Konvencijo združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Ur. list SFRJ, mednarodne pogodbe št. 10-395/1984, katere podpisnici sta obe pravdni stranki),
² Člen 1 Dunajske konvencije v zvezi s členom 25 Uredbe Rim I.
³ Glej člen 4 Uredbe Rim I, člen 20 ZMZPP in člen 7/II Dunajske konvencije.
⁴ Člen 7/II Dunajske konvencije.
⁵ Enako velja po dol. čl. 505 OZ.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 118/2001
• VSL sodba II Cp 1249/2011
• VSK sklep Cpg 314/2012