<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba Cp 68/2018

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2018:CP.68.2018
Evidenčna številka:VSC00011167
Datum odločbe:05.04.2018
Senat, sodnik posameznik:Karolina Pečnik (preds.), mag. Miran Pritekelj (poroč.), Darja Pahor
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - odkrušena stopnica - poledenele stopnice - spolzke stopnice

Jedro

Dotrajane, na več mestih okrušene stopnice, ki so poledenele, zasnežene in zato spolzke, predstavljajo nevarno stvar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 545,58 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 122/2017 z dne 13. 11. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 7.523,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 13. 2. 2013 okoli 7.00 ure zjutraj padel na poledenelih, zasneženih in zato spolzkih stopnicah in se je telesno poškodoval. Stopnice same po sebi niso nevarna stvar, lahko pa takšne postanejo, v kolikor so podane ustrezne okoliščine. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da gre za stopnice, ki so dotrajane in na več mestih odkrušene, med drugim tudi na mesto padca, ki ga je tožnik s križcem označil na fotografiji stopnic. Poleg tega, da so stopnice na več mestih okrušene, torej v slabem stanju, so bile v času škodnega dogodka še poledenele, zasnežene in spolzke. Glede na podane okoliščine v danem primeru je sodišče prve stopnje zaključilo, da predstavljajo dotrajane stopnice, ki so obenem še poledenele, zasnežene in spolzke nevarno stvar. Da se v primeru specifičnih okoliščin stopnice obravnavajo kot nevarna stvar, izhaja tudi iz sodne prakse. Sodišče je zaključilo, da zavarovanka toženke Občina ... kot lastnica spornih stopnic glede na sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti zanjo kot toženka, tožniku v celoti odškodninsko odgovarja za škodo na podlagi drugega odstavka 131. člena OZ, ki določa objektivno odškodninsko odgovornost. Stopnice, ki so dotrajane ter obenem še poledenele, zasnežene in spolzke, po presoji sodišča predstavljajo nevarno stvar. Nato je sodišče prve stopnje ugotovilo še 10 % soprispevek tožnika in je pri tem uporabilo tretji odstavek 153. člena OZ. Tožnik namreč pri hoji po stopnicah oprijemalne ograje ni uporabil, oziroma se zanjo ni držal, kar je sam potrdil v izpovedbi in ker te ograje ni uporabljal, kar bi lahko preprečilo škodni dogodek, je sodišče zaključilo, da je tožnik soprispeval k škodnemu dogodku. Sodišče tožnikov soprispevek ocenjuje v višini 10 %. Nato je sodišče prve stopnje odločilo še o višini pravične denarne odškodnine, katera pripada tožniku. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik utrpel obtolčenino levega kolena s hrustančno okvaro na medialnem kodicilu stegnenice, ki je bila ugotovljena med artroskopijo levega kolena dne 22. 5. 2013. Ugotovilo je, da je tožnik trpel številne neugodnosti med zdravljenjem ter je trpel bolečine, od trajnih hudih, do srednje hudih bolečin in je tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 6.000,00 EUR. Tožnik je utrpel tudi primarni in sekundarni strah in mu je zato iz tega naslova prisodilo 700,00 EUR. Ker so pri tožniku ostale bolečine, ki pomenijo omejeno gibljivost in zmanjšano moč ter nestabilnost levega kolena in leve noge ter mravljinčenje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pripada tožniku odškodnina tudi iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je omejen pri delu, pri hoji po neravnem terenu, po stopnicah, pri športnih aktivnostih, pri kateri prihaja do preobremenitev spodnjih okončin in mu je zato iz tega naslova prisodilo odškodnino v znesku 2.200,00 EUR, in je pri tem upoštevalo, da tožniku le 50 % odškodnine iz tega naslova pripada iz tega škodnega dogodka, ostalo pa je posledica že pretrpelih poškodb. Prisodilo je še odškodnino za skaženost v znesku 200,00 EUR. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče odločilo na podlagi uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje neupravičeno razsodilo, da je v predmetni zadevi podana objektivna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek, saj je mnenja, da ni podane objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, saj stopnic, kot so bile sporne stopnice, v skladu s sodno prakso, ni mogoče obravnavati kot nevarno stvar. Stopnice same po sebi niso nevarna stvar, lahko pa takšne postanejo, v kolikor so podane ustrezne okoliščine. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da gre za stopnice, ki so dotrajane (tega tožnik ni zatrjeval, zato je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločilo mimo trditvene podlage) in na več mestih odkrušene (tožnik tudi tega ni zatrjeval, temveč zgolj, da so bile ponekod odkrušene, nikakor pa, da je to botrovalo k nastanku škodnega dogodka, torej, da je škodni dogodek posledica odkrušenih stopnic, ki pa so bile nenazadnje prekrite s snegom in ledom), med drugim tudi na mestu padca, ki ga je tožnik označil z križcem na fotografiji. Glede na podane okoliščine v danem primeru, je sodišče zaključilo, da predstavljajo dotrajane stopnice, ki so obenem še poledenele in zasnežene, nevarno stvar. Sodišče se je oprlo na sodno prakso, ki po mnenju tožene stranke ni ustrezna za konkretni primer. Sodišča je neutemeljeno razsodilo v prid tožnika. Tožnik je v tožbi zapisal tudi, da so stopnice, kjer je tožnik padel, betonske, ponekod tudi že odkrušene in so bile spornega dne poledenele. Očitek objektivne odgovornosti pa se je opiral na dejstva, da so spolzke in poledenele stopnice nevarna stvar, oziroma je hoja po njih nevarna dejavnost. Z odločitvijo, da so bile sporne stopnice dotrajane in da takšne stopnice, ki so povrhu še poledenele in zasnežene, predstavljajo nevarno stvar, je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je presojalo mimo trditvene podlage, prav tako pa je napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma sprejelo napačno odločitev, kot je toženka že pojasnila, saj tožnik ni zatrjeval, da so bile stopnice dotrajane in da so bile na več mestih odkrušene, temveč je tožnik zapisal zgolj, da so bile ponekod odkrušene, nikakor pa ni zatrjeval, da je to botrovalo k nastanku škodnega dogodka, torej, da je škodni dogodek posledica odkrušenih stopnic. Zato ni v konkretnem primeru mogoče upoštevati odločb VSM in VSL. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti njenega zavarovanca, saj hoje po takšnih stopnicah ni mogoče obravnavati kot nevarno hojo oziroma, da so takšne stopnice nevarna stvar, prav tako pa ni podana krivdna odgovornosti njenega zavarovanca. Nadalje v pritožbi navaja, da v kolikor bo sodišče druge stopnje odločilo, da je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da obstaja zgolj 10 % soprispevek tožnika k nastalemu škodnemu dogodku. Tožnik bi lahko uporabil drugo pot in tako do škodnega dogodka ne bi prišlo. Prav tako je hodil vsakodnevno po stopnicah in bi v zimskem času moral biti pri hoji bolj previden. Zato predlaga, da se tožniku prisodi višji procent soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Prav tako je izvedenec ugotovil, da bi lahko pri udarcu ob stopnico prišlo do hrustančne okvare notranjega kondila leve stegnenice, za raztrganino pa mehanizem poškodbe ni bil značilen. Zato bi sodišče moralo tožniku prisoditi odškodnino zgolj za tiste oblike poškodbe, ki jih je tožnik lahko utrpel v škodnem dogodku, ne pa tudi za druge. Ker je izvedenec v mnenju navedel, da bi tožnik en del poškodbe lahko utrpel v škodnem dogodku, drugi del pa ne, glede na način oziroma mehanizem poškodovanja, tako ni mogoče govoriti, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik in tako škodni primer ni nastal na način, kot to zatrjuje tožnik in ni mogoče govoriti o odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Tožena stranka meni, da je s tem dokazano, da zatrjevani škodni dogodek ni nastal na način, kot se to tožbeno zatrjuje, zato predlaga, da pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga spremeni sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek tožnika zavrne v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je sodišče pravilno razsodilo, da tožena stranka odškodninsko odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala v posledici padca dne 13. 2. 2013. Sodišče je v obrazložitvi sodbe jasno navedlo, da je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so obravnavane stopnice na več mestih odkrušene, torej v slabem stanju, in da so bile stopnice v času škodnega dogodka poledenele in zasnežene. V nadaljevanju sodišče res navede, da gre za dotrajane stopnice, vendar tudi pojasni, da gre za stopnice, ki so na več mestih odkrušene. Takšno trditveno podlago glede stanja stopnic pa je podal tudi tožnik, ki je že v tožbi navedel, da so stopnice, na katerih je padel tožnik, betonske in ponekod tudi že odkrušene, in so bile dne 13. 2. 2013 poledenele in spolzke ter zasnežene. Na podlagi takšnih navedb je nato sodišče pravilno ugotavljalo, ali se lahko takšne stopnice opredelijo kot nevarna stvar oziroma ali se lahko hoja po takšnih stopnicah opredeli kot nevarna dejavnost in je pravilno ugotovilo, da glede na podane okoliščine, v danem primeru sporne stopnice predstavljajo nevarno stvar. Tožena stranka navaja kot prekoračitev trditvene podlage navedbo sodišča, da gre za dotrajane in na več mestih odkrušene stopnice, medtem, ko pa je tožnik navedel, da gre za stopnice, ki so ponekod odkrušene. Že samo iz navedenega izhaja, da sodišče zgolj z uporabo sopomenk ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke, kot to neutemeljeno navaja tožena stranka. Občina ... je bila lastnica spornih stopnic, zato odgovarja za škodo na podlagi drugega odstavka 131. člena OZ, ki določa objektivno odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so sporne stopnice vzrok tožnikovega padca in vzrok tožnikove poškodbe, kot to izhaja iz vseh izvedenih dokazov, tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, kajti izvedenec je potrdil, da si je tožnik v škodnem dogodku dne 13. 2. 2013 poškodoval levo koleno. Sploh pa gre v predmetnem primeru za odgovornost po drugem in tretjem odstavku 131. člena OZ in gre za odgovornost po načelu domnevne vzročnosti. Nasprotuje tudi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri ocenilo tožnikov soprispevek. Tožena stranka tudi neutemeljeno ugovarja izpovedbi prič, saj so priče povedale, da so bile že pred 6.00 uro zjutraj stopnice neočiščene in da je šlo za zelo težko hojo po njih. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel obtolčenino levega kolena z mogočo posledično hrustančno okvaro medialnega kondila leve stegnenice, pri čemer je ocenil, da je pri tožniku verjetnost obtolčenine levega kolena v obravnavanem škodnem dogodku 100%, verjetnost hrustančne okvare pa 50%. Izvedenec je tudi podal oceno telesnih bolečin, neugodnosti, strahu, skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar vse je utrpel tožnik kot posledico njegovega padca z dne 13. 2. 2013. Pri tem pa je izvedenec navedel, da je 50% duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti posledica poškodbe, utrpele v škodnem dogodku z dne 13. 2. 2013, druga polovica pa posledica ostalih poškodb in degenerativnih sprememb, ki jih ni mogoče pripisati obravnavanemu škodnemu dogodku. Tožniku je zaradi utrpele obtolčenine levega kolena nastala nepremoženjska škoda iz vseh naslovov po 179. členu OZ. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje, je sodišče prve stopnje stopnice, na katerih je utrpel poškodbo tožnik, pravilno materialno pravno opredelilo kot nevarno stvar, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico in zato imetnik te nevarne stvari odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sicer stopnice same po sebi niso nevarna stvar, lahko pa takšne postanejo, v kolikor so podane ustrezne okoliščine. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da gre za stopnice, ki so dotrajane in na več mestih odkrušene, med drugim tudi namesto padca, ki ga je tožnik s križcem označil na fotografiji stopnic. Poleg tega, da so bile stopnice na več mestih odkrušene, torej v slabem stanju, so bile v času škodnega dogodka še poledenele, zasnežene in spolzke. Glede na podane okoliščine v danem primeru, je sodišče prve stopnje tako pravilno zaključilo, da predstavljajo konkretne stopnice, ki so dotrajane, obenem še poledenele, zasnežene in spolzke, nevarno stvar. Res je, da tožeča stranka v tožbenih navedbah ni zatrjevala, da so stopnice dotrajane. Vendar je sodišče prve stopnje takšen miselni zaključek napravilo na podlagi ugotovljenih dejstev, da so bile stopnice na več mestih odkrušene, da so bile poledenele, zasnežene in spolzke. Bile so betonske in sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da so stopnice, ki so dotrajane, obenem še poledenele in zasnežene takšne, ki predstavljajo nevarno stvar iz katere izvira povečana nevarnost. Z dostavkom, da so bile stopnice dotrajane, sodišče prve stopnje ni dalo konkretnim stopnicam drugačnega pomena v smislu nevarne stvari, kot ga je navajala tožeča stranka. Le-ta je zatrjevala, da predstavljajo stopnice, po katerih je hodil tožnik nevarno stvar, saj so bile v zgodnjih jutranjih urah poledenele, zasnežene in spolzke, ter na več mestih odkrušene. To bi lahko pomenilo, da so bile stopnice tudi dotrajane in s takšnim prislovom, sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke. Zato pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka kot ga očita tožena stranka, ni podan. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da imetnik stopnic v stanju kakršnem so bile, odgovarja po načelu objektivne odškodninske odgovornosti. S tem je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 131. člena OZ, ki določa objektivno odškodninsko odgovornost imetnika nevarne stvari.1

6. Po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbo člena 153 OZ o ugotavljanju morebitnega soprispevka tožnika pri obravnavanemu škodnemu dogodku (mešana vzročnost), saj je toženka tožniku očitala, da bi moral po stopnicah hoditi z večjo pazljivostjo in pri tem uporabljati oprijemalo za ograjo. Sodišče je v tej zvezi bilo vezano na trditveno podlago tožene stranke in je pravilno ugotovilo, da tožnik ni uporabil oprijemalne ograje, kar bi sicer lahko preprečilo škodni dogodek, vendar le v višini 10 %. Tako je tudi v tem delu sodišču prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z opisom stanja stopnic in je pri tem pravilno dokazno ocenilo izpoved tožnika in ostalih prič in je na podlagi pravil o dokaznem bremenu in uporabi pravila o metodološki oceni vsakega dokaza posebej in vseh skupaj pravilno ugotovilo dejansko stanje, stanja stopnic in tudi obsega poškodb tožnika in s tem obseg nastale škode pri tožniku (sodišče prve stopnje je pravilno zapolnilo pravni standard dokazne ocene iz 8. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku, pri udarcu ob stopnico utrpel obtolčenino levega kolena in da mu je nastala tudi hrustančna okvara na medialnem kodicilu stegnenice, ki je bila ugotovljena med artroskopijo levega kolena dne 22. 5. 2014. Tožnik je tako uspel dokazati, da je v škodnem dogodku utrpel pravno priznano škodo. To pravno priznano škodo je sodišče prve stopnje tudi pravilno opredelilo kot takšno, da tožniku pripada odškodnina iz naslova bolečin, strahu, psihičnih bolečin zaradi skaženosti in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je pri tem pravilno uporabilo določbe člena 179 OZ. Samo višino prisojene odškodnine iz posameznih naslovov tožena stranka pritožbeno ne izpodbija. Odškodnina v skupnem znesku kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, tudi po zaključku sodišča druge stopnje predstavlja pravično denarno odškodnino, poleg tega pa je primerljiva z odškodninami prisojenimi za podobne primere.2 Pri odmeri odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo kar izhaja iz mnenja izvedenca, da je zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti le v višini 50 % pripisati obravnavanemu padcu na stopnicah, 50 % duševnih bolečin pa tožnik prestaja v posledici ostalih poškodb in degenerativnih sprememb, ki jih ni pripisati obravnavanemu škodnemu dogodku. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje in je obseg psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno ugotovilo in pritožba v tem delu tako ni utemeljena.

9. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo, v sodbi sodišča prve stopnje citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot jih v pritožbi očita tožena stranka, in tudi ni storilo tistih bistvenih kršitev ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, kot jih je le-ta priglasila in sicer ji pripada nagrada za postopek po tar. št. 3210 v znesku 427,20 EUR, za nagrado za materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV po tar. št. 6007 v znesku 98,38 EUR, kar skupaj znaša 545,58 EUR. Te pritožbene stroške je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki na način kot je to odločeno v stroškovni odločitvi sodišča druge stopnje (točka III. izreka) - vse po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

-------------------------------
1 Tako npr. tudi sodba VSM I Cp 404/2011 z dne 14. 6. 2011 in sodba VSM I Cp 1791/2008 z dne 18. 11. 2008.
2 Primerjaj odškodnino, prisojeno v primeru VS RS II Ips 238/2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5NDA5