VSC Sodba II Kp 44910/2015

Jedro

Kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 spada med kazniva dejanja zoper pravni promet. Kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja je določena v tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ki med ostalim sankcionira tudi uporabo ponarejene javne listine kot prave. Izvršitveno dejanje, torej samo uporabo ponarejene javne listine, je mogoče storiti z direktnim ali pa eventualnim naklepom kot možnima oblikama krivde. V vsakem primeru pa je treba obdolžencu dokazati zavestno sestavino naklepa, se pravi, da se je ob uporabi javne listine zavedal, da je ta listina ponarejena. Gre za eno izmed t. i. odločilnih dejstev. Pri konkretno obravnavanem kaznivem dejanju bi tako moralo sodišče prve stopnje na ravni dokaznega standarda subjektivne gotovosti dognati katera dejstva in dokazi obdolženemu dokazujejo, da se je 15. 5. 2014 zavedal, da v postopku inšpekcijskega nadzora obeh v opisu dejanja navedenih družb inšpektorici za delo, v dokaz, da so delavci prijavljeni v zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, izroča fotokopiji obrazcev M1-2/B (Prijava - odjava zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni), za kateri ve, da sta ponarejeni (opremljeni s ponarejenim žigom ZZZS OE Celje in s ponarejenim podpisom delavke, zaposlene pri ZZZS OE Celje).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi D. H. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je sodišče prve stopnje še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper oprostilno sodbo se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 ter mu, upoštevaje vse že pred sodiščem prve stopnje izpostavljene olajševalne in obteževalne okoliščine, izreče pogojno obsodbo, v okviru katere naj mu določi kazen petih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Po 73. členu KZ-1 naj mu odvzame ponarejeni listini. Podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje drugače kot pritožnica ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem sojenju pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo.

6. Kot je sodišče druge stopnje zapisalo že v sklepu z dne 16. 5. 2017, opr. št. II Kp 44910/2015, spada kaznivo dejanje ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 med kazniva dejanja zoper pravni promet. Kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja je določena v tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ki med ostalim sankcionira tudi uporabo ponarejene javne listine kot prave. Izvršitveno dejanje, torej samo uporabo ponarejene javne listine, je mogoče storiti z direktnim ali pa eventualnim naklepom kot možnima oblikama krivde. V vsakem primeru pa je treba obdolžencu dokazati zavestno sestavino naklepa, se pravi, da se je ob uporabi javne listine zavedal, da je ta listina ponarejena. Gre za eno izmed t. i. odločilnih dejstev. Pri konkretno obravnavanem kaznivem dejanju bi tako moralo sodišče prve stopnje na ravni dokaznega standarda subjektivne gotovosti dognati katera dejstva in dokazi obdolženemu D. H. dokazujejo, da se je 15. 5. 2014 zavedal, da v postopku inšpekcijskega nadzora obeh v opisu dejanja navedenih družb inšpektorici za delo, v dokaz, da so delavci M. S., T. Č., S. K., L. N., M. P. in M. Z. prijavljeni v zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, izroča fotokopiji obrazcev M1-2/B (Prijava - odjava zavarovanja za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni), za kateri ve, da sta ponarejeni (opremljeni s ponarejenim žigom ZZZS OE Celje in s ponarejenim podpisom delavke, zaposlene pri ZZZS OE Celje).

7. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje pri ocenjevanju obdolženčevega subjektivnega odnosa (na zgoraj opisan način) dalo premajhno težo okoliščini, da je obdolženec vodil poslovanje in sprejemal odločitve v obeh pravnih subjektih, zoper kateri se je vodil inšpekcijski postopek. Bil je njun dejanski poslovodja in le on naj bi imel interes, da se prikaže, da so izpolnjene obveznosti prijave delavcev v zavarovanje. Kot dober in vesten poslovodja se je po mnenju tožilstva z vso potrebno skrbnostjo pripravil na inšpekcijski postopek in preveril, kaj prinaša inšpektorici v postopku, ki bi zanj in oba pravna subjekta lahko imel hude pravne in finančne posledice.

8. V zvezi s povzetimi zatrjevanji pritožnice sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za domneve, ki nimajo podlage v dokazih, izvedenih v predmetnem kazenskem postopku. Priči A. Č. in K. K. V., sta poleg priče A. G., ki pa je dejansko obdolženčeva zunajzakonska partnerica, potrdile zagovor, da je obdolženec v navedenih družbah opravljal "operativne" zadolžitve, medtem, ko se v vsebino dokumentacije ni spuščal. V tej zvezi je priča K. K. V. poudarila, da so obdolžencu običajno pripravili vrečko ali mapo s papirji, ki jih je potem on odnesel na ustrezen naslov. Pritožnica je sicer prepričana, da so navedene priče izpovedovale pristransko, ker so tako ali drugače povezane z obdolžencem, vendar pri tem, ne ponudi bolj prepričljivih dokazov oziroma vsaj argumentov, ki bi to stališče potrjevali, in v tem delu ne uspe ovreči uspešne dokazne ocene prvega sodišča. Okoliščina, da je priča (v predkazenskem postopku tudi osumljenka) A. G. v prvem sojenju izkoristila zakonsko dopustno pravno dobroto po 1. točki prvega odstavka 236. člena ZKP, pa nikakor ne sme iti v škodo obdolženca ali te priče.

9. Obdolženčev zagovor na katerega opozarja pritožnica, ko naj bi najprej poudarjal, da se je z delavci zgolj ustno dogovoril za opravljanje dela, po predočenju podjemnih pogodb pa priznal, da bi na njih lahko bili njegovi podpisi, ne pomeni takšnega neskladja, da bi ga to v celoti ovrglo tudi glede odločilne okoliščine zavedanja, da na inšpekcijski nadzor prinaša ponarejeni listini. Okoliščina, da je obdolženec določene podjemne pogodbe podpisal, sama po sebi še ne pomeni, da je bil seznanjen z vsemi ostalimi dejstvi, ki so pomembna za predmetni kazenski postopek, torej, da delavci s katerimi je bila pogodba sklenjena, pozneje niso bili privaljeni v zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, sam pa na inšpekcijski nadzor prinaša ponarejena dokazila o tem. Sklicevanje pritožnice na izpovedbo priče N. D., sicer inšpektorice za delo, da je obdolženec dobro vedel kaj prinaša na pregled, saj je bilo na zapisniku navedeno, kaj mora prinesti, ter da se ji ni zdelo, da je obdolženec zgolj kurir, ampak da poslovanje družbe pozna, sodišče druge stopnje ne prepriča. Zopet gre za izpostavljanje domnev, ki pa niso podprte z nobenim dokazom, na podlagi katerega bi bilo mogoče obdolžencu z gotovostjo očitati, da se je zavedal ponarejenosti predmetnih javnih listin. Nikakor namreč ni mogoče izključiti možnosti, da mu je tista oseba, ki je listine pripravila, to bistveno okoliščino zamolčala. Obdolženčevega zavedanja ponarejenosti listin pa tudi ne more izkazovati njegov partnerski odnos z A. G., kot to skuša prikazati pritožnica, ko izpostavlja, da sta lahko zgolj ona ali obdolženec pripravila ponarejeni listini, pri čemer sta glede na njun odnos vedela oziroma se vsaj morala zavedati za dejanja drug drugega. Glede na partnerski in poslovni odnos je za pritožnico neverjetno, da bi obdolženec z vsebino listin pred izročitvijo inšpektorici ne bil seznanjen. Sodišče se s tezo pritožnice ne strinja, saj je obdolžencu krivdo treba dokazati individualno (po načelu subjektivne oziroma krivdne odgovornosti kot enem izmed temeljnih načel kazenskega prava) in pri tem, brez drugih tehtnejših dokazov, ni mogoče izhajati le iz partnerskega in poslovnega odnosa med obdolžencem in njegovo partnerico. Seveda pa tudi, če bi obdolženec listini, preden jih je odnesel inšpektorici, pregledal, to še samo po sebi ne pomeni, da je vedel, da njuna vsebina ni prava. Tudi če je kot delodajalec vedel, da je dolžan plačevati prispevke za zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni navedenih delavcev, pa mu ta okoliščina ne dokazuje, da je obenem tudi vedel ali se ti prispevki plačujejo ali ne za vsakega konkretnega delavca, saj mu ni dokazano, da je kot delodajalec bdel nad tozadevno dokumentacijo obeh družb. Kot izhaja iz ugotovitev dokaznega postopka, sta bili za finančno računovodsko plat družb zadolženi A. Č. in A. G. Domneva pritožnice, da sta bili predmetni listini očitno prirejeni za potrebe inšpekcijskega pregleda prav tako ni potrjena z nobenim dokazom, ter je celo v nasprotju z izpovedbo priče A. Č. z glavne obravnave 12. 10. 2017 (hrbtna stran list. št. 229), da so bili obrazci zagotovo napisani, ko so se delavci zaposlili in ne ob inšpekcijskem pregledu.

10. Pritožnica še meni, da bi lahko podatek, ali so bili in kdaj so bili prispevki plačani, vplival na drugačno odločitev sodišča, a tudi v tem delu se sodišče druge stopnje z njo ne strinja in daje prav sodišču prve stopnje, ko je argumentirano zavrnilo takšen dokazni predlog državnega tožilstva. Za pravilno rešitev predmetne kazenske zadeve namreč ni odločilen podatek o tem, ali so bili prispevki plačani ali ne, pač pa bi bilo potrebno obdolžencu z gotovostjo dokazati, da je prav on, ko je inšpektorici prinesel ponarejeni javni listini v dokaz, da so delavci prijavljeni v zavarovanje, istočasno vedel, da temu ni tako, saj se prispevki v ta namen za konkretne delavce ne plačujejo. Torej bi mu bilo potrebno dokazati še, da je bil ves čas seznanjen finančno računovodsko platjo poslovanja družb. Prav tako je neoporečna argumentacija prvega sodišča glede tožilskega predloga za zaslišanje vseh delavcev s katerimi so bile sklenjene podjemne pogodbe (točka 5 obrazložitve), saj slednji zagotovo ne bi vedeli povedati ničesar relevantnega glede odločilne okoliščine, to je ali je obdolženec vedel, da na inšpekcijski pregled prinaša ponarejeni javni listini.

11. Odsotnost tehtnih obremenilnih dokazov ter neprepričljivost argumentov državnega tožilstva, ki bi z gotovostjo izključili verodostojnost obdolženčevega zagovora in izpovedb zgoraj navedenih prič, je pri sodišču prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, upravičeno vzbudila resen dvom v očitke obtožbe, da se je obdolženec zavedal odločilnega dejstva, da ponarejeni javni listini uporablja kot pravi. Ob podanem razumnem dvomu pa je sodišče prve stopnje upravičeno odločilo v njegovo korist.

12. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo okrajne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Pritožbeno sodišče je odločilo v obdolženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

01.06.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 40263/2016
• VSC Sklep II Kp 23893/2017
• VSM Sodba IV Kp 64947/2021