<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep II Cpg 37/2018

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2018:II.CPG.37.2018
Evidenčna številka:VSC00010544
Datum odločbe:21.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Pešec (preds.), Irena Leskovšek Jurjec (poroč.), Karolina Pečnik
Področje:STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - zaznamba izbrisne tožbe - izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika - nenadomestljiva škoda

Jedro

Tožeča stranka ima možnost zavarovanja terjatve zaradi izpodbijanja dejanj stečajnega dolžnika na nepremičnini z zaznambo izbrisne tožbe po 245. členu ZZK-1. Vendar to ne pomeni, da ta pravno teoretična možnost ex lege jemlje tožeči stranki pravico predlagati začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin ter z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Tožena stranka ni zatrjevala v ugovoru in sedaj v pritožbi ne navaja, da bi tožeča stranka sploh predlagala vpis zaznambe izbrisne tožbe v zemljiško knjigo. Nenadomestljiva škoda ni pogoj za izdajo začasne odredbe ne po 2. ne po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 8. 8. 2017 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka zavarovanja 307,99 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa (II. točka izreka). Pojasnilo je, da nikjer ni določeno, da stranka ne more vložiti predloga za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve le zato, ker ima možnost uveljavljati tudi zaznambo izbrisne tožbe. Tožeča stranka mora v primeru, da želi doseči zavarovanje z začasno odredbo, izkazati zakonsko določene pogoje, in če temu zadosti, je začasna odredba utemeljena. S tožbo je izpodbijala dolžnikova pravna dejanja in predlagala, da se razveljavijo učinki sklenjene prodajne pogodbe ter prenosa lastninske pravice na premičnini in učinek nadomestne izpolnitve plačila z medsebojno kompenzacijo, da se razveljavi učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na nepremičninah ter izročitev nepremičnin in razveljavitev učinka nadomestne izpolnitve ter vzpostavitev prejšnjega stanja v zemljiški knjigi. Iz navedb v tožbi in prilog izhaja, da sta stranki sklenili prodajno pogodbo z dne 26. 2. 2016 za nepremičnine, ki jih je tožeča stranka prodala toženi stranki in izstavila račun št. 127 z dne 26. 2. 2016 v višini 35.000,00 EUR, ki ga tožena stranka ni poravnala, temveč je bila 26. 6. 2016 za neporavnane dobave blaga sklenjena medsebojna kompenzacija št. 1 po računu št. 127 v višini 35.000,00 EUR oziroma skupaj z računom št. 126 za skupni znesek 59.400,00 EUR, s čimer je tožena stranka pridobila poplačilo terjatve in je postala lastnica nepremičnin, kar je razvidno iz zemljiškoknjižnih izpiskov. Ker je bila tožeča stranka ob sklenitvi kompenzacije insolventna, je kompenzacija prikrivala nadomestno izpolnitev obveznosti do tožene stranke, tako je z nakupom premičnine in nepremičnin dosegla nadomestno izpolnitev. Tožeča stranka ji je izročila stvari namesto plačila, česar zaradi nelikvidnosti ni mogla storiti, prav tako ne gre za običajen način izpolnitve. Sodišče v postopku zavarovanja vsebinsko ne presoja tožbenega zahtevka do te mere, da bi lahko prejudiciralo odločitev. Tekom pravde se lahko spremeni tožbeni zahtevek, zato bi bila presoja, ali je pravilno formuliran, preuranjena in bi presegla okvir odločanja v postopku zavarovanja. Drži navedba tožene stranke, da gre pri prepovedi prometa z nepremičnino za poseg v eno izmed temeljnih pravic, to je do zasebne lastnine, vendar je ob tehtanju presodilo, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje nastale tožeči stranki, s tem, ko bi slednji brez izdaje začasne odredbe in s prodajo nepremičnin nastala nenadomestljiva škoda, ker bi bilo nemogoče v stečajno maso pridobiti nepremičnino oziroma njihovo protivrednost.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče odobriti predlagano začasno odredbo, ki pomeni izjemo od siceršnjih pravil, le kolikor upnik ne bi mogel enakega ali v bistvenem podobnega zavarovanja doseči že z dodatnimi zahtevki in/ali postopki po materialnem pravu, ki predstavlja podlago glavnemu zahtevku. Kot obrazloženo v ugovoru, Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), poleg Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), ki predstavlja materialnopravno podlago zahtevku, strankam omogoča zavarovanje preko zaznambe izbrisne tožbe po 245. členu ZZK-1. Takšna oblika je za tožnico ugodnejša, saj lahko vloži predlog že naslednji dan po vložitvi izbrisne tožbe, ko s strani sodišča pridobi potrdilo o vložitvi tožbe in podatek pod katero opravilno številko se vodi, kasnejši vpis zaznambe pa učinkuje od dneva, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme predlog za vpis, medtem, ko začasna odredba učinkuje šele od dneva, ko sodišče na podlagi sklepa o začasni odredbi slednjo predlaga za vpis v zemljiško knjigo, pri čemer vselej pride do vsaj nekajdnevnega zamika zaradi delovanja sodišča. Za uspešnost tožbenega zahtevka je nujno, da je sklepčen, saj mora sodišče zavrniti kot neutemeljen nesklepčen zahtevek. Če bo tožba zaradi nesklepčnosti zavrnjena, kot je opozarjala toženka v ugovoru, to nujno pomeni, da tožnica ne bo pridobila terjatve do toženke na podlagi tožbe. Prvostopenjsko sodišče pri presoji ni upoštevalo, da tožnica ne bo mogla več spreminjati zahtevka. Skladno s prvim odstavkom 277. člena ZFPPIPP je mogoče vložiti zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika le v roku 12 mesecev po pravnomočnosti sklepa o uvedbi stečaja. Ta rok je prekluziven. Upoštevaje, da je sklep o uvedbi stečaja nad tožnico postal pravnomočen 2. 9. 2016, je rok za vložitev zahtevka potekel 2. 9. 2017, torej precej pred tem, ko je sodišče odločalo o ugovorih toženke. Navedeno pomeni, da tožnica ne bo mogla več spreminjati zahtevka. Tožnici ne more nastati nenadomestljiva škoda. Že jezikovna razlaga pravnega standarda nenadomestljive škode privede do zaključka, da gre za takšno obliko škode, ki je upniku ni mogoče povrniti oziroma nadomestiti drugače kot z naturalno restitucijo. Kot je ugotovila sodna praksa, je takšna škoda v dejanskem življenju redko prisotna, saj je po določilih splošne odškodninske odgovornosti mogoče praktično vsako škodo nadomestiti z njeno denarno protivrednostjo (odškodnino), kar pomeni, da takšna škoda ni nenadomestljiva. Nadomestljivost nepremičnin, kolikor bi jih toženka v času pravdnega postopka dejansko odsvojila, z denarno protivrednostjo predvideva že drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora oseba, v korist katere je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, kolikor stečajnemu dolžniku ne more vrniti v naravi, kar je od njega prejela, ker to ni več mogoče, plačati stečajnemu dolžniku denarno nadomestilo. To pomeni, da stečajna masa in stečajni upniki v nobenem primeru ne bi bila oškodovana, saj bi v primeru, da tožnica s tožbo uspe, prejela bodisi nepremičnine v naravi bodisi plačilo tržne vrednosti. Tožnica je predlog za izdajo začasne odredbe prvenstveno utemeljevala z izpolnjenostjo pogojev po 2. alineji, nadalje po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri navajanju dejstev o izpolnjenosti slednjega pogoja ni podala navedb, še manj predlagala kakršnekoli dokaze, kakšna škoda naj bi v primeru neizdaje začasne odredbe nastala.

3. Tožeča stranka je po pooblaščenki odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da bo o utemeljenosti in pravilnosti tožbenega zahtevka presojalo sodišče v pravdnem postopku. Tožena stranka je zoper sklep Dn. 236973/2017 o vpisu zaznambe izbrisne tožbe vložila ugovor, o katerem sodišče še ni odločilo, iz česar izhaja, da ne soglaša niti z začasno odredbo niti z zaznambo izbrisne tožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka pretežno ponavlja ugovorne trditve. Nanje je popolno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Držijo sicer načelne pritožbene navedbe, da se skladno s 3. členom ZIZ opravi zavarovanje terjatve samo v obsegu, ki je potreben za zavarovanje, da začasna odredba predstavlja izjemo od splošnega pravila, da se terjatev upnika realizira s pravnomočno sodno odločbo, saj mu omogoča, da poseže na premoženje dolžnika še preden razpolaga s pravnomočno sodno odločbo, da je treba izjeme skladno s splošnimi pravnimi načeli tolmačiti ozko in restriktivno, da mora sodišče presojati kaj bo stranka pridobila z začasno odredbo in ali je to sorazmerno posegu v pravice druge stranke. Drži tudi, da ima tožeča stranka možnost zavarovanja terjatve zaradi izpodbijanja dejanj stečajnega dolžnika na nepremičnini z zaznambo izbrisne tožbe po 245. členu ZZK-1. Vendar to ne pomeni, da ta pravno teoretična možnost ex lege jemlje tožeči stranki pravico predlagati začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin ter z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Tožena stranka ni zatrjevala v ugovoru in sedaj v pritožbi ne navaja, da bi tožeča stranka sploh predlagala vpis zaznambe izbrisne tožbe v zemljiško knjigo. To sicer izhaja iz zemljiške knjige in sicer je tožeča stranka vložila predlog za vpis zaznambe izbrisne tožbe 19. 10. 2017, kar je bilo šele po vročitvi ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi 3. 10. 20171. Iz zemljiške knjige še izhaja, da vpis zaznambe izbrisne tožbe ni pravnomočen, ker je bila vložena pritožba proti sklepu o vpisu. Možno je, da bo pritožba uspešna in če bi se to zgodilo, hkrati pa bi tožena stranka uspela z ugovorom nedopustnosti obeh zavarovanj, bi tožeča stranka ostala brez zavarovanja. Zato ima pravni interes ne samo vložiti predlog za izdajo začasne odredbe, temveč pri njem vztrajati kljub vložitvi predloga za vpis zaznambe izbrisne tožbe. Tožena stranka se sklicuje na primer v sodni praksi, da je tožnik dosegel varstvo svoje pravice že z zaznambo spora. Vendar obstajajo tudi drugačni in številčnejši judikati, ki potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje: četudi ima tožnik možnost predlagati zaznambo spora, mu ni mogoče odreči interesa za začasno odredbo2. Iz literature izhaja, da niti v sodni praksi niti v pravni teoriji ni enotnega stališča, da zaznamba izbrisne tožbe zagotavlja kakovostnejše pravno varstvo3. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da mora tožeča stranka v primeru zavarovanja z začasno odredbo izkazati zakonske pogoje in če jim zadosti, je odredba utemeljena (11. točka obrazložitve). Takšna obrazložitev ni bila pavšalna, ne pomanjkljiva, bila je ustrezna. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in ne zmotne uporabe materialnega prava.

6. Glede prvega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po prvem odstavku 272. člena ZIZ tožena stranka izpodbija le nesklepčnost oziroma pomanjkljivost tožbenega zahtevka. Pri tem ne pove kateri del zahtevka manjka, ki ga tožeča stranka ne bi smela dopolniti oziroma popraviti zaradi prekluzivnega roka za vložitev izpodbojne tožbe. Sodišče prve stopnje je povzelo tožbeni zahtevek (12. točka obrazložitve4) in zanj ni mogoče reči, da bi bil tako očitno napačen, da bi ga sodišče prve stopnje takoj zavrnilo že iz tega razloga in enako predlagano začasno odredbo. Kot ugotovljeno, tožena stranka izpodbija zgolj nemožnost dopolnitve oziroma poprave tožbenega zahtevka. Ne izpodbija pa ugotovitev sodišča prve stopnje glede spornih dejanj in njihove sklenitve v času insolventnosti ter da ni šlo za običajen način izpolnitve (12. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka izkazala prvi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve.

7. Izpolnitev drugega pogoja za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje ugotovilo v sklepu o izdaji začasne odredbe z dne 28. 7. 2017 v tem, ker bi dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki (13. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi; listna št. 19 spisa). To je pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Res je v izpodbijanem sklepu pri ponovnem tehtanju neugodnih posledic za stranke dodalo argumentacijo, da bi tožeči stranki brez izdaje začasne odredbe nastala nenadomestljiva škoda (15. in 16. točka obrazložitve). Tožena stranka izpodbija to argumentacijo, ker v tem primeru ne gre za nenadomestljivo škodo, saj je v skladu z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP potrebno plačati denarno nadomestilo. Načeloma to drži, vendar nenadomestljiva škoda ni pogoj za izdajo začasne odredbe ne po 2. ne po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je to težko nadomestljiva škoda, po 3. alineji iste določbe pa tehtanje neugodnih posledic. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem dodalo k tehtanju še argumentacijo nenadomestljive škode. Bistveno je bilo katera od strank bi z oziroma brez začasne odredbe utrpela hujše neugodne posledice. V okoliščinah tega primera je pravilno zaključilo, da bi v primeru neizdaje začasne odredbe te bile na strani tožeče stranke. Slednja je v stečajnem postopku in nemožnost vrnitve nepremičnin v stečajno maso, ob čemer tožena stranka ne zatrjuje realne možnosti nadomestnega plačila, bi zanjo pomenila večje neugodne posledice kot za toženo stranko. V čem so neugodne posledice za toženo stranko, razen nemožnosti razpolaganja s spornimi nepremičninami, ni pojasnila.

8. Prav tako ne drži, da bi sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo. Tožeča stranka je v predlogu za zavarovanje zatrjevala, da obstaja realna in resno utemeljena nevarnost, da bo tožena stranka po prejemu tožbe skušala prodati nepremičnine oziroma jih izročiti dobrovernim tretjim, s čimer bo njihova vrnitev v stečajno maso onemogočena, da bo onemogočena izvršitev sodbe oziroma uveljavitev terjatve za prenos lastninske pravice, kar predstavlja nastanek nenadomestljive škode za tožečo stranko, da v primeru odtujitve upnik ne bi imel zoper dobrovernega pridobitelja zahtevka, poleg tega lahko odtujitev oziroma še en prenos nepremičnin med postopkom podaljša stečajni postopek nad tožečo stranko in oteži poplačilo upnikov, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje nastale tožeči stranki oziroma stečajni masi (listna št. 10 spisa). Tožeča stranka ni dolžna zatrjevati pod katero zakonsko določbo sodijo posamezne trditve. Gre za materialnopravni zaključek, ki ga sprejme sodišče prve stopnje. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

10. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ) in ker ji jih tožeča stranka ni neutemeljeno povzročila po šestem odstavku 38. člena ZIZ.

11. Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje.

-------------------------------
1 Torej je tožena stranka spodbudila tožečo stranko k vložitvi zemljiškoknjižnega predloga.
2 Sklepi VSL II Cp 1048/2009, II Cp 1587/2009, II Cp 408/2014; M. Šipec in drugi, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba Ljubljana 2001, stran 201, ki se sklicuje na sklep VSL I Cp 1294/2000.
3 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Založba Scientia Iustitia, Ius software, GV Založba Ljubljana 2015, stran 185.
4 275. člen ZFPPIPP tožeči stranki ne nalaga postavitve zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe. Ker ponovna vknjižba lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika (tožeče stranke) hkrati pomeni izbris lastninske pravice, vknjižene v korist tožene stranke, posebnega zahtevka za izbris te vknjižbe ni treba postaviti, saj je ta zahtevek že vključen v zahtevku za ponovno vknjižbo lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika (sodba in sklep VSL I Cpg 231/2017; N. Plavšak, Razširjena in uvodna pojasnila ZFPPIPP, GV Založba Ljubljana 2008, stran 214).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2
Zakon o zemljiški knjigi (1995) - ZZK - člen 245

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
01.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NzQ3