VSC Sklep EPVDp 97/2017

Jedro

Vročilnica je sicer pomemben, vendar pa ne edini dokaz uspešne vročitve. Za uspešnost vročitve je ključno, da se to dejstvo ugotovi s stopnjo gotovosti na podlagi proste presoje dokazov s strani pristojnega organa oziroma sodišča. Če je nesporno ali ustrezno dokazano, da je stranka dokument prejela, je vročitev uspešno opravljena in lahko nastopijo učinki vročitve.

Če se zgodi pri vročitvi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila in če se vročilnica izgubi, se vročitev lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi. Tako je sodišče v predmetnem postopku na podlagi zaslišanja obdolženčeve bivše žene zanesljivo ugotovilo, da je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 29. 10. 2009 sicer prevzela storilčeva žena, ki je z njim živela v skupnem gospodinjstvu in da je storilec sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja dejansko prejel 4. 11. 2009. Prvostopenjsko sodišče pa se je pri ugotavljanju dejstva, kdaj je storilec dejansko prejel sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja oprlo tudi na ostale okoliščine, ki jih je ugotovilo v predmetnem postopku in ki kažejo na to, da storilcu nikakor ni moglo vse do 21. 6. 2017 ostati neznano, da mu je bilo pravnomočno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

ZUP na definira koga je mogoče šteti za pooblaščenca za vročitve, vendar je od vročevalca pričakovati, da ne izroči dokumenta katerikoli osebi, ki bi izjavila, da je pooblaščena za prevzem dokumenta za naslovnika in da ima vročevalec v primeru dvoma o pristnosti izjave pooblaščenca o pooblastitvi, saj ima vročevalec na voljo tudi možnost, da pride k naslovniku, ko bo ta doma. Povsem logično in življenjsko sprejemljivo je zato sklepanje, da v odsotnosti izrecne prepovedi za prevzemanje pošte, zakonec naslovnika lahko šteje za pooblaščenca za vročitev pisanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo storilčev predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa, s katerim mu je izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, zavrglo storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožujejo storilčevi zagovorniki zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in napačno ugotovljenega dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1) in predlagajo, da se izpodbijani sklep razveljavi, predlogu storilca pa v celoti ugodi. V pritožbi izražajo nestrinjanje z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo prvostopenjsko sodišče in označujejo navedbe sodišča kot nelogične, nerealne in v nasprotju z zakonskimi določili. Ob sklicevanju na sodbo IV Ips 1/2010 z dne 25. 2. 2010 izražajo prepričanje, da je bila pošiljka v predmetni zadevi napačno vročena oziroma sploh ni bila vročena. Sodišču očitajo, da v obrazložitvi poskuša napako pri vročitvi nadomestiti z navedbami zaslišanja priče, kar je napačno in v nasprotju z določili ZUP in da napake pri vročitvi ni mogoče odpraviti z nobenimi nadaljnjimi sklepanji, ne z zaslišanjem in izpovedbo priče, kot tudi ne s sklepanji, da je bil storilec seznanjen z vsebino pošiljke, ker je kasneje prejemal pošiljke, ki so se nanašale na nepravilno vročeno odločbo. Menijo, da na podlagi izpovedbe priče, ki ni bila pooblaščena za prevzem pisanj (ne glede na to, da ji tega storilec izrecno ni prepovedal), ni mogoče z gotovostjo trditi, da je storilec pošto prejel 4. 11. 2009 in podajajo svojo dokazno oceno izpovedbe te priče. Vztrajajo pri navedbah, da se je storilec z domnevno neveljavnostjo vozniškega dovoljenja seznanil šele v letu 2017, ko je bil kontroliran s strani policistov, s samim sklepom o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in njegovo vsebino pa tekom postopka o prekršku PR 468/2017. Sodišču tudi očitajo, da očitno na vse načine išče možnost, da se sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ohrani v veljavi, čeprav je prišlo do take napake, da bi bila potrebna vrnitev v prejšnje stanje in razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. To pa poraja sum v nepristranskost sodišča in kršitev ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom EPVD 79/2009 z dne 29. 10. 2009 izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker je iz vročilnice, ki je pripeta k temu sklepu, razvidno, da naj bil ta vročen storilcu osebno 4. 11. 2009, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je sklep postal pravnomočen 13. 11. 2009 in z odredbo na list. št. 27 spisa EPVD 79/2009 odredilo, da se v evidenco izdanih vozniških dovoljenj storilcu vpiše prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja z dnem 13. 12. 2009. Sodišče prve stopnje je nato z dopisom 18. 11. 2009, ki ga je poslalo skupaj s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR, storilca obvestilo, da je v evidenco izdanih vozniških dovoljenj vpisalo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja z dnem 13. 12. 2009, ta dopis pa je bil skupaj s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse storilcu vročen 21. 11. 2009, kot izhaja iz vročilnice pripete k list. št. 33 spisa EPVD 79/2009. Iz fotokopije obvestila Upravne enote Celje z dne 15. 12. 2009 (na list. št. 34a-34b) je razvidno, da je tudi Upravna enota Celje storilcu poslala obvestilo o izvršitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenje in o možnosti ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja po šestih mesecih od dneva izvršljivosti sklepa pod pogojem ponovne oprave vozniškega izpita. Iz fotokopije vročilnice, pripete k temu obvestilu izhaja, da je bilo to obvestilo storilcu vročeno v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 tako, da je fikcija vročitve nastopila 1. 1. 2010, pisanje pa je bilo storilcu puščeno v hišnem predalčniku 5. 1. 2010.

5. Storilec je bil nato 5. 4. 2017 ob 22.03 uri kontroliran in ustavljen kot voznik osebnega avtomobila znamke Citroen, tip Xsara Picasso z reg. št. MB ... in se pri tem izkazal z neveljavnim vozniškimi dovoljenjem, ki je prenehalo veljati z odločbo oziroma sklepom Okrajnega sodišča v Celju EPVD 79/2009 z dne 29. 10. 2009. Pri tem mu je zaradi vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja bil zasežen osebni avtomobil, ki ga je vozil. Nato je bil storilec 28. 4. 2017 ob 9.52 uri kontroliran in ustavljen kot voznik osebnega avtomobila znamke Citroen, tip Xsara Picasso z reg. št. CE ... v neposredni bližini objekta na naslovu M. 37 v C.. Ponovno je bilo ugotovljeno, da storilec ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja in je bilo storilcu zaseženo tudi to osebno vozilo. Oba obdolžilna predloga za navedena prekrška, sta storilcu bila vročena 15. 5. 2017. Storilčev zagovornik je v postopku o prekršku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Celju pod opr. št. PR 468/2017 zaradi zgoraj navedenih prekrškov, ki naj bi ju storilec storil 5. 4. 2017 in 28. 4. 2017, že na zaslišanju 30. 5. 2017 zatrjeval, da storilcu sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 29. 10. 2009 ni bil nikoli vročen in da ni mogel postati pravnomočen, vendar je šele po zaslišanju storilca v postopku o prekršku, ki je bilo 21. 6. 2017, vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, in sicer 30. 6. 2017. Ker pa je zagovornik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjeval, da storilcu sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja nikoli ni bil vročen, ni pa zatrjeval obstoj upravičenih razlogov, zaradi katerih je storilec zamudil rok za vložitev pritožbe zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, je prvostopenjsko sodišče predlog zagovornikov z dne 30. 6. 2017 pravilno obravnavalo kot predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kot je obrazložilo v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6. V predlogu z dne 30. 6. 2017 so zagovorniki navajali, da je storilec šele na zaslišanju pri Okrajnem sodišču v Celju 21. 6. 2017 izvedel, da bi mu naj pred več kot sedmimi leti bil vročen sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, da pa sam tega sklepa nikoli ni prejel, ker je pošto dejansko prevzel nekdo, ki se je podpisal s priimkom P., vročitev pa je bila opravljena na naslovu Š. 61, kjer storilec nikoli ni bival, saj živi na naslovu Š. 6/A. Storilec je v času, ko bi se mu naj vročala pošta, začasno bival na drugem naslovu, pošto pa je najverjetneje prevzela bivša žena, s katero sta v letu 2009 bila ravno sredi postopka razveze zakonske zveze.

7. Na podlagi zaslišanja obdolženčeve bivše žene N. P., je prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo, da je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 29. 10. 2009 prevzela N. P., ki je bila v času vročitve storilčeva žena in je z njim živela v skupnem gospodinjstvu in da je ob tem prišlo do napake pri vročitvi, saj sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bil vročen storilcu osebno, temveč je pisanje prevzela njegova tedanja žena (ki se je po izjavi storilca na zaslišanju 2. 10. 2017 odselila pred 6 leti, uradno pa sta razvezana 3 leta, kar pomeni, da v času vročanja nista bila v postopku razveze zakonske zveze, kot je bilo navedeno v predlogu). Slednja bi lahko pisanje prevzela kot pooblaščenec za vročitve v skladu z 89. členom ZUP, saj je Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 1/2010 pojasnilo, da je vročanje po pooblaščencu za vročitve možno in veljavno tudi v postopku o prekršku (kar je tudi bistvo te sodbe in zaradi česar je pritožbeno sklicevanje nanjo neutemeljeno). Vendar ker na vročilnici ni bila izpolnjena izjava pooblaščenca o tem, da ga je naslovnik pooblastil za vročitev, niti ni zapisa o tem, da je vročevalec preveril istovetnost pooblaščenca za vročitve z osebnim dokumentom, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je v obravnavani zadevi pri vročanju prišlo do pomote (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ugotavljalo, kdaj je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilec dejansko dobil, saj prvi odstavek 98. člena ZUP določa, da se v primeru, če se zgodi pri vročitvi pomota, šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Drugi odstavek 98. člena ZUP pa nadalje določa, da se v primeru, če se vročilnica izgubi, vročitev lahko dokazuje tudi z drugimi sredstvi.

8. Namen vročanja je seznanitev stranke z vsebino dokumenta, ki ji je namenjen, uspešnost vročitve pa je pogoj za nastop pravnih učinkov, saj odločba veže stranko in organ šele potem, ko je stranki vročena. Prav tako roki za redna pravna sredstva tečejo od določitve odločbe. Sama vročitev je sestavljena iz dveh dejanj - 1. vročitve oziroma izročitve dokumenta ter 2. izdelave vročilnice, to je posebnega potrdila o vročitvi, ki skladno z določbami ZUP šteje za javno listino. Vročilnica je sicer pomemben, vendar pa ne edini dokaz uspešne vročitve. Za uspešnost vročitve je ključno, da se to dejstvo ugotovi s stopnjo gotovosti na podlagi proste presoje dokazov s strani pristojnega organa oziroma sodišča. Če je nesporno ali ustrezno dokazano, da je stranka dokument prejela, je vročitev uspešno opravljena in lahko nastopijo učinki vročitve. Upoštevajoč navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je napačno in v nasprotju z določili ZUP postopanje sodišča, ki poskuša napako vročitve nadomestiti z navedbami zaslišanja priče in da napake pri vročitvi ni mogoče odpraviti z nobenimi nadaljnjimi sklepanji, ne z zaslišanjem storilca ali izpovedbo priče, kot tudi ne s sklepanji, da je bil storilec seznanjen z vsebino pošiljke, kot tudi, da sodišče z obrazložitvijo odločitve nasprotuje določbam ZUP in meni, da je veljavno vročena pošiljka, ki jo prevzame oseba brez pooblastila in jo pusti nekje v stanovanju ter da nobeno drugačno dejstvo ne more nadomestiti pravilne vročitve, ker zakon do potankosti opisuje postopke vročitve preko pooblaščenca in da v kolikor postopek ni izveden v mejah teh določb, ne more biti pravilen.

9. Tako je sodišče v predmetnem postopku na podlagi izpovedbe zaslišane priče N. P., ki jo je ocenilo kot verodostojno in ji v celoti sledilo, saj je priča enako kot na zaslišanju v predmetni zadevi 2. 10. 2017, izpovedovala tudi na zaslišanju v postopku PR 468/2017 dne 5. 9. 2017, zanesljivo ugotovilo, da je storilec sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja dejansko prejel 4. 11. 2009. Zaslišana priča je namreč natančno in prepričljivo pojasnila, da je pošto, ki jo je prevzela za storilca, pustila na mizici v dnevni sobi, da je storilec moral videti pošto, saj se je praktično zaletel v mizico v dnevni sobi, če je hotel iti v spalnico, da je popoldne odšla v službo in da naslednji dan pošte ni bilo na mizi. Čeprav je priča izpovedala, da sicer sama ni videla, da bi storilec kuverto vzel v roke in jo odprl, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo življenjskemu in logičnemu zaključku, da je pisanje oziroma pošto vzel storilec, saj je naslednji dan ni bilo na mizi, in je imelo podlago za zanesljivo ugotovitev, da je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilec dejansko prejel 4. 11. 2009. Ker je priča izpovedala tudi, da sta sicer na istem naslovu prebivala še tast in tašča (storilčeva oče in mati), ki sta imela stanovanje v spodnjem nadstropju, da tast ni mogel hoditi v zgornje nadstropje in da tudi tašča ne bi vzela pošte, in ker je za otroke, ki naj bi tudi hodili mimo mizice, utemeljeno sklepati, da ne bi imeli interesa vzeti pošto, so neprepričljive in zgolj na ravni domnev pritožbene navedbe, da bi lahko pošto vzel tudi kdo drug (pri čemer zagovorniki niti ne konkretizirajo, kdo naj bi to bil in zakaj naj bi imel tak interes). S pritožbenimi navedbami, da so zaključki sodišča o datumu dejanske vročitve sklepa storilcu v nasprotju z izpovedbo priče, ker je priča izpovedala le, da je pošto nastavila na mizo in da je drugi dan ni bilo več na mizi, zaradi česar je sklepala, da je storilec pošto prevzel, da priča nikoli z gotovostjo ni trdila, da je storilec pošto prejel 4. 11. 2009, zagovorniki predstavljajo svojo dokazno oceno zagovornikov, ki pa ji glede na prepričljivost razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče ne sledi.

10. Sodišče prve stopnje je namreč po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo utemeljilo svoj zaključek, da je storilec pošto (sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja) dejansko prejel 4. 11. 2009. Čeprav je možno, da bi storilec pošto dejansko prevzel tudi 5. 11. 2009, kot sicer neprepričljivo nakazuje zagovornik v pritožbi, taka ugotovitev ne bi kazala na potrebo po razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj bi to pomenilo zgolj, da sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni postal pravnomočen 13. 11. 2009, temveč 14. 11. 2009.

11. Prvostopenjsko sodišče se je namreč pri ugotavljanju dejstva, kdaj je storilec dejansko prejel sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja oprlo tudi na ostale okoliščine, ki jih je ugotovilo v predmetnem postopku in ki kažejo na to, da storilcu nikakor ni moglo vse do 21. 6. 2017 ostati neznano, da mu je bilo pravnomočno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da je po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu bil 19. 11. 2009 poslan plačilni nalog za plačilo sodne takse ter dopis sodišča o izvršitvi sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki sta po podatkih, ki izhajajo iz spisa, bila storilcu osebno vročena. Storilec sicer ob vpogledu vročilnice, ki je pripeta plačilnemu nalogu za sodno takso, podpisa ni prepoznal kot svojega, vendar pa je priča na vprašanje sodišča izrazila mnenje, da je na vročilnici storilčev podpis, sodišče prve stopnje pa je tudi z laično primerjavo prepričljivo ocenilo, da ta podpis ni v očitnem nasprotju s podpisoma na plačilnih nalogih PP Celje z dne 14. 2. 2009 in PP Celje z dne 13. 12. 2008, ki jih je storilec priznal kot svoje podpise. Prav tako je storilec brez dvoma moral in mogel biti seznanjen z obvestilom Upravne enote Celje o izvršitvi sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj mu je to pisanje bilo vloženo v hišni predalčnik 5. 1. 2010. Nadaljnja pomembna okoliščina, ki kaže na to, da se je storilec s sklepom o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni seznanil šele 21. 6. 2017, je dejstvo, da je ob registraciji vozila Citroen Xsara Picasso z reg. št. MB ..., katerega lastnik je od 23. 5. 2015, moral določiti imetnika pravice uporabe tega vozila, ker nima veljavnega vozniškega dovoljenja in mu dejstvo, da njegovo vozniško dovoljenje ni veljavno, ni moglo ostati neznano. Vse naštete okoliščine bi vsakega povprečno razumnega in skrbnega človeka napeljale k raziskovanju okoliščin glede veljavnosti vozniškega dovoljenja, v kolikor bi resnično držalo, da mu sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ni bil vročen oziroma da ga dejansko nikoli ni prejel. Vsekakor pa bi bilo od storilca pričakovati, da bo vsaj po opravljeni policijski kontroli 5. 4. 2017, ko so mu policisti izrecno predočili dejstvo, da je njegovo vozniško dovoljenje neveljavno, nemudoma poiskal pomoč pravnega strokovnjaka, ki bi mu pomagal razjasniti okoliščine in vložiti ustrezna sredstva, ne pa, da je 23 dni kasneje ponovno storil istovrstni prekršek in šele dva meseca po tem vložil predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti oziroma za vrnitev v prejšnje stanje. Te okoliščine sicer same po sebi ne dokazujejo neposredno, da je storilec sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja dejansko prejel 4. 11. 2009, vendar pa je iz njih mogoče utemeljeno sklepati, da je storilec do dejstva, da mu je vozniško dovoljenje prenehalo veljati, s čemer je bil ves čas zanesljivo seznanjen, imel popolnoma brezskrben in ignorantski odnos in da ob takem odnosu ni nič nenavadnega, če po vročitvi sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja 4. 11. 2009 ni vložil niti pritožbe, niti predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

12. V zvezi s pritožbeni navedbami, da je sodišče ignoriralo izpoved priče in storilca, da je vselej, ko je bila potrebna osebna vročitev, storilec moral sam iti na pošto in prevzeti pošto ter da je povsem jasno, da N. P. ni bila pooblaščena s strani storilca za sprejem njegove pošte, pa je potrebno poudariti, da kljub odsotnosti izrecnega pooblastila za prevzemanje pošte N. P. v času vročanja bilo mogoče šteti kot pooblaščenko za vročanje, saj sta v nasprotju s trditvami v vlogi v času, ko je storilcu bil vročen sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenje, še vedno živela skupaj in sta tudi še vedno bila poročena, zaradi česar vročevalec (ki je celo bil njun sosed) ni imel razloga za pomisleke o tem, ali je N. P., kot naslovnikova zakonska partnerka, pooblaščena za prevzem dokumenta, naslovljenega na storilca. ZUP namreč na definira koga je mogoče šteti za pooblaščenca za vročitve, vendar je od vročevalca pričakovati, da ne izroči dokumenta katerikoli osebi, ki bi izjavila, da je pooblaščena za prevzem dokumenta za naslovnika in da ima vročevalec v primeru dvoma o pristnosti izjave pooblaščenca o pooblastitvi, saj ima vročevalec na voljo tudi možnost, da pride k naslovniku, ko bo ta doma.¹ Povsem logično in življenjsko sprejemljivo je zato sklepanje, da v odsotnosti izrecne prepovedi za prevzemanje pošte, zakonec naslovnika lahko šteje za pooblaščenca za vročitev pisanj, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi po takšni analogiji sodišča pooblastilo za sprejem storilčeve pošte imelo več kot 7 milijard ljudi, katerim storilec ni prepovedal prevzemati njegove pošte. Tudi izpoved priče, da nekaterih pisanj ni mogla prevzeti kot pooblaščenka za vročitve in da je moral storilec ta pisanja prevzeti osebno sam na pošti, ne pomeni, da v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče obdolženčeve bivše zakonske partnerke (v okoliščinah, kot so bile izkazane ob vročanju sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja) šteti za pooblaščenko za vročanje, saj bi lahko šlo pri tem tudi za pošiljke, ki se ne vročajo v skladu z ZUP in za katere vročanje urejajo drugi procesni predpisi npr. ZKP ali ZPP. Tako so tudi pritožbene navedbe v zvezi z obstojem pooblastila za prejem poštnih pošiljk naslovljenih na storilca, v katerih zagovorniki podajajo svojo dokazno oceno teh okoliščin, neutemeljene.

13. Neutemeljeno pa zagovornik sodišču očitajo tudi, da na vse načine išče možnost, da se sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ohrani v veljavi in da je podan sum v nepristranskost sodišča. Sodišče prve stopnje je namreč postopalo v skladu z 98. členom ZUP in pri tem natančno raziskalo vse okoliščine v zvezi z vročitvijo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar je bilo tudi dolžno storiti, da je ugotovilo, ali je storilcu bil sklep pravilno vročen oziroma kdaj ga je storilec dejansko prejel. Ob zanesljivih in pravilnih ugotovitvah, da je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja storilec dejansko prejel 4. 11. 2009, je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito odločilo, da se predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa EPVDp 79/2009 z dne 29. 10. 2009 zavrne. Prav tako je pravilno in zakonito zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je glede na ugotovljen datum, ko je storilec dejansko prejel sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, pravilno ugotovilo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen več kot tri mesece po zamudi roka za vložitev pritožbe zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja.

14. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

15. Ker storilčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 v zvezi s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je storilec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, k plačilu pa ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ tako Božo Grafenauer in Janez Breznik v: Upravno pravo : procesni del : upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 368, opomba 289.

Datum zadnje spremembe:

07.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep EPVDp 17/2022
• VSC Sklep PRp 5/2023
• VSC sklep EPVDp 85/2012