VSC Sodba Cpg 191/2017

Jedro

Na podlagi med pravdnima strankama nespornega dejstva, da tožeča stranka od tožene stranke ob sklenitvi prodajne pogodbe 28. 3. 2014, niti kasneje ni pridobila oziroma ji ta ni izročila overjenega zemljiškoknjižnega dovolila za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na tožečo stranko, kar tudi pritožbeno ni izpodbijano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da razpolagalni pravni posel za navedeno nepremičnino še ni bil izveden in lastninska pravica na tožečo stranko ni bila prenesena, zato tožeča stranka nima izločitvene pravice po 22. členu ZFPPIPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja izločitvene pravice in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma druge za vpis lastninske pravice sposobne listine in podredni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma druge za vpis lastninske pravice sposobne listine, sicer to dovolilo nadomesti sodba (točka I. in II. izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki nastale pravdne stroške v višini 1957,29 EUR v 15 dneh (točka III. izreka).

2. Tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s primernimi napotki glede materialno pravnega izhodišča in nadaljnjega dokaznega postopka ter pred drugim sodnikom, pri čemer naj bodo pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da v konkretnem primeru razpolagalni posel še ni bil izveden glede na to, da overjeno zemljiškoknjižno dovolilo do začetka stečajnega postopka še ni bilo izdano in izročeno tožniku. Sodišče da je v tem delu zavzelo napačno stališče, da tožniku ostaja le terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kar naj bi pomenilo obligacijski in ne stvarno pravni zahtevek in v posledici navedenega se naj bi skladno z 253. členom ZFPPIPP ta nedenarna terjatev pretvorila v denarno terjatev. Navaja, da je stališče sodišča, da bi tovrstni zahtevek zmanjšal stečajno maso in ne enakovredno obravnaval upnike zmotno. Kot terjatev v smislu ZFPPIPP je šteti le tisto terjatev, ki neposredno vpliva na premoženje insolventnega dolžnika in s tem na obseg stečajne mase. Samo takšne nedenarne terjatve upnika do insolventnega dolžnika pa da se po prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka pretvorijo v denarne terjatve. Ker ta tožbeni zahtevek nima takšne narave, ki bi neposredno vplivala na premoženje tožene stranke in s tem na obseg stečajne mase zato zanjo določba prvega odstavka 253. člena ZFPPIPP ne velja. Navaja, da lastninska pravica tožeče stranke sicer še ni bila vpisana v zemljiško knjigo, vendar po novejši sodni praksi vpis v zemljiško knjigo nima več absolutnih učinkov. Do prenosa lastninske pravice med kupcem in prodajalcem pride že prej. Ker je pridobitev lastninske pravice v polnem obsegu bila odvisna izključno od prodajalca, to je tožene stranke, so lastninska upravičenja na podlagi sklenjene pogodbe in izstavljenega dovolila (ne glede na to, da dovolilo še ni bilo overjeno) prešla na tožečo stranko. Overitev podpisa ima tudi sicer le dokazno moč, ni pa sporno, da je pogodbo podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, kar je navsezadnje izpovedal tudi sam. Opozarja, da tovrstno stališče sodišča prve stopnje ni le nezakonito, temveč vnaša v pravni red tudi nevarnost in neenakopravno obravnavanje kar je v nasprotju z Ustavo. Tožeča stranka je na nepremičnini pridobila pričakovalno lastninsko pravico, poseg v pričakovalno pravico tožnika (kupca) bi pomenil tudi kršitev njegove pravice do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave. Ustavno sodišče da je v svojih odločbah že večkrat zavzelo stališče, da varstvo kupčeve pričakovalne pravice odtehta težo posega v lastninsko pravico dolžnika, kar bi moralo sodišče upoštevati pri razlagi materialnega prava.

3. Tožena stranka na pritožbene navedbe tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Postopek v tej zadevi se je začel pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017, v nadaljevanju ZPP-E). Vendar pa je bila odločba, s katero se je postopek končal pred sodiščem prve stopnje izdana 10. 7. 2017, kar je pred začetkom uporabe ZPP-E. Zato se je postopek pred sodiščem druge stopnje (na podlagi 125. člena ZPP-E) nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale pred začetkom uporabe ZPP-E.

6. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini - stanovanju v neto površini 47,75 m2 s pripadajočim parkirnim mestom v večstanovanjskem objektu L. na naslovu Š. Podredno pa uveljavlja izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma druge za vpis lastninske pravice sposobne listine. Tožeča stranka je izločitveno pravico prijavila v stečajni postopek nad toženo stranko. Stečajna upraviteljica je izločitveno pravico tožeče stranke prerekala, ker da tožeča stranka na nepremičnini ni vpisana kot lastnica in ker da niso izpolnjeni pogoji iz 22. člena ZFPPIPP.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na podlagi trditev obeh pravdnih strank zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

8. Na podlagi med pravdnima strankama nespornega dejstva, da tožeča stranka od tožene stranke ob sklenitvi prodajne pogodbe 28. 3. 2014, niti kasneje ni pridobila oziroma ji ta ni izročila overjenega zemljiškoknjižnega dovolila za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na tožečo stranko, kar tudi pritožbeno ni izpodbijano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da razpolagalni pravni posel za navedeno nepremičnino še ni bil izveden in lastninska pravica na tožečo stranko ni bila prenesena. Ker je tožeča stranka zatrjevala pridobitev lastninske pravice na navedeni nepremičnini na podlagi sklenjene prodajne pogodbe in ne na originaren način je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima izločitvene pravice po 22. členu ZFPPIPP.

9. V trenutku učinkovanja posledic začetka stečajnega postopka, to je v trenutku začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (16. 7. 2015) tožeča stranka torej ni bila lastnica navedene nepremičnine, saj 49. člen SPZ, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, določa kot pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom, vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Vpis v zemljiško knjigo pa se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, pri čemer mora biti podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen (drugi odstavek 49. člena v zvezi s 33. členom ZZK-1). Izvedena morata biti tako zavezovalni kot razpolagalni pravni posel. V obravnavanem primeru razpolagalni pravni posel, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kar pritožbeno ni izpodbijano, še ni bil izvršen, saj med pravdnima strankama ni sporno, da overjeno zemljiškoknjižno dovolilo do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (niti po njem) še ni bilo izdano in izročeno tožeči stranki. Tožeča stranka bi imela, če ne bi prišlo do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, le terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma terjatev na overitev podpisa. Torej je imela nedenarno terjatev, ki se je po pravilu iz 253. člena ZFPPIPP z dnem začetka stečajnega postopka pretvorila v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka, kakor je to pravilno materialno pravno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožbeni zahtevek na ugotovitev izločitvene pravice je zato ob pravilni uporabi materialnega prava neutemeljen. Neutemeljen pa je tudi tožbeni zahtevek na izstavitev ustrezne listine. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podredni zahtevek utemeljeno zavrnilo in pri tem pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to zavzelo napačno stališče, ko je zaključilo, da tožeči stranki ostaja le terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, torej obligacijski in ne stvarnopravni zahtevek, je tako neutemeljen.

11. Zmotno je nadalje pritožbeno razlogovanje tožeče stranke, da vtoževani tožbeni zahtevek ne vpliva neposredno na premoženje tožene stranke in s tem na obseg stečajne mase in da zato zanjo ne velja določba 253. člena ZFPPIPP. Takšno stališče bi veljalo v primeru, če bi obstojala izločitvena pravica tožeče stranke. Prav tako bi to veljalo v primeru, če bi tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka že razpolagala z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, le vpisana ne bi bila njena lastninska pravica v zemljiško knjigo. V tem primeru bi lahko po začetku stečajnega postopka dosegla vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Le v teh primerih bi se iz stečajne mase izločilo premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. V obravnavanem primeru pa ni dvoma, da je nepremičnina, četudi je bila prodana tožeči stranki in je ta zanjo plačala kupnino, še vedno v stečajni masi stečajnega dolžnika, torej tožene stranke, saj lastninska pravica od prodajalca ni prešla na kupca, torej na tožečo stranko. Pri pravno poslovni pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini v notranjem razmerju med prodajalcem in kupcem lastninska pravica preide namreč s trenutkom, ko začne učinkovati razpolagalni pravni posel (z.k. dovolilo), s katerim odsvojitelj izvede prenos.¹ V danem primeru ustreznega z.k. dovolila sploh ni bilo, kar med pravdnima strankama ni sporno in ni pritožbeno izpodbijano.

12. Tožeča stranka v pritožbi priznava, da lastninska pravica tožeče stranke še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Prav ima, ko navaja, da v novejši sodni praksi vpis v zemljiško knjigo nima več absolutnih učinkov in da do prenosa lastninske pravice med kupcem in prodajalcem lahko pride že prej. Pritožbeno sodišče pa njenim trditvam ne more slediti, ko navaja, da so lastninska upravičenja na podlagi sklenjene pogodbe in izstavljenega dovolila, čeprav to dovolilo še ni bilo overjeno, prešla na tožečo stranko. Prav tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da ima overitev podpisa samo dokazno moč.

13. Novejša sodna praksa je res relativizirala absolutnost pogoja, da se lastninska pravica na nepremičnini s pravnim poslom pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. V razmerju med pogodbenima strankama preidejo lastninska upravičenja takoj, ko pridobitelj razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, pri čemer je overitev zemljiškoknjižnega dovolila pogoj za veljavnost razpolagalnega pravnega posla, kakor je to razvidno tudi iz številnih odločb, s katerimi so sodišča, vključno z ustavnim, relativizirala pomen vpisa v zemljiško knjigo.² Tako stališče je logično, saj predpostavlja, da sta obe stranki v celoti izpolnili pogodbo, da je torej pogodba že bila realizirana, manjka le vpis v zemljiški knjigi (ki bi ga ob predpostavki, da razpolaga s perfektnim zemljiškoknjižnim dovolilom, pridobitelj lahko dosegel kadarkoli).³ Na te navedbe tožeče stranke je v celoti pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.⁴

14. Pritožbeno sodišče še pripominja, da overitev zemljiškoknjižnega dovolila na pogodbi o prenosu nepremičnin ni namenjena le dokazovanju, kot to pritožbeno zmotno navaja tožeča stranka, temveč so strožji oblični predpisi namenjeni varovanju prodajalcev nepremičnin pred nepremišljenimi odsvojitvami in temu, da notar preveri izpolnjevanje pogojev iz 23. do 38. člena ZZK-1.⁵

15. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je imela tožeča stranka v trenutku začetka stečaja nad toženo stranko le (nedenarno) obligacijsko pravico zahtevati izpolnitev pogodbe, to je izdajo overjenega zemljiškoknjižnega dovolila. Bila je v enakem položaju kot drugi morebitni upniki z nedenarnimi terjatvami. To pa po določbi 253. člena ZFPPIPP pomeni, da se je njena nedenarna terjatev pretvorila v denarno in da nima več stvarnopravnih zahtevkov, kakor je to obrazložilo sodišče prve stopnje.

16. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od kršitev, na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

17. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

-------------------------------
¹ Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, razširjena uvodna pojasnila dr. Nina Plavšak, stran 222.
² Ustavno sodišče je tako v odločbi Up 591/2010 zapisalo, da začne v razmerju med pravdnima strankama prenos lastninske pravice učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis overjen. Šele z izročitvijo overjenega podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu pridobitelj pridobi takoimenovano lastninsko pravico v pričakovanju, ki je ustavno varovana.
³ Glej VSK sodba Cpg 148/2016.
⁴ Glej točko 24 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Glej VSK sodba Cpg 148/2016.

Datum zadnje spremembe:

06.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 257/2021
• VSL Sklep Cst 470/2019
• VSK Sklep CDn 61/2017