VSC Sodba I Cpg 215/2017

Jedro

Tožena stranka je zaradi tega, ker štipendistke ni zaposlila za toliko časa, kolikor je ta prejemala štipendijo, dolžna tožeči stranki vrniti vtoževani znesek sorazmernega dela prejetih refundacij štipendije. Tožena stranka je bila dolžna skleniti s štipendisti po zaključku izobraževanja Pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. Neizpolnjevanje pogodbenih določil s strani delodajalca pa je sankcionirano z vračilom revalorizirane vrednosti izplačanih sredstev. Navedene določbe predstavljajo vnaprej dogovorjeno pogodbeno kazen za kršitev pogodbe. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka zaposlovala štipendistko le za 21 mesecev, medtem, ko je ta prejemala štipendijo za 44 mesecev, se upoštevaje zgoraj navedena določila izkaže, da tožena stranka ni izpolnila sprejetih zavez in jo zadene v Pravilniku določena sankcija oziroma pogodbena kazen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke zaradi plačila zneska 3.932,49 EUR s pp. (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 523,71 EUR v 8 dneh (točka II. izreka).

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožena stranka s Pogodbo o štipendiranju, katere sestavni del so določbe Pravilnika o izvajanju enotnih regijskih štipendijskih shem (v nadaljevanju: Pravilnik), sklenjeno s tožečo stranko in T. K. kot štipendistko zavezala za primer, če štipendistke ne bo zaposlila vsaj za toliko časa kolikor je ta prejemala štipendijo, to pa je dobivala 44 mesecev, vrniti subvencionirana sredstva. Štipendistka je bila pri toženi stranki zaposlena 21 mesecev, 19. 4. 2013 pa sta tožena stranka in štipendistka sklenili sporazum v katerem je tožena stranka štipendistko seznanila, da ni možnosti sklenitve nove Pogodbe o zaposlitvi oziroma podaljšanja Pogodbe o zaposlitvi in v katerem je tožena stranka štipendistko (in ne tožečo stranko, kot je to očitno pomotoma zapisalo sodišče prve stopnje) odvezala vseh obveznosti iz Pogodbe o štipendiranju. Tožeča stranka je zato toženi stranki izdala Odločbo o prekinitvi pogodbe o štipendiranju ter o vračilu neupravičeno prejetih zneskov refundacije štipendij ter zahtevala vračilo zneska 3.932,49 EUR. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka, ki je po diplomi zaposlovala štipendistko le za 21 mesecev, medtem, ko je ta štipendijo prejemala 44 mesecev, dolžna vrniti sorazmeren del prejetih refundacij štipendije za 23 mesecev, kar znese 3.932,49 EUR. Kot materialnopravno podlago odločitve je sodišče prve stopnje navedlo določbe 10. in 11. člena Pogodbe o štipendiranju ter 35. in 42. člena Pravilnika.

3. Tožena stranka po svojem pooblaščencu sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in izdani sklep o izvršbi razveljavi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je za uveljavljanje zahtevka potrebno, da zavezanec za regres krši določila pogodbe. Navedeno da jasno izhaja iz 10. člena Pogodbe o štipendiranju, ki določa, da je delodajalec dolžan povrniti štipenditorju sredstva, ki jih je ta prejel iz javnega sklada, če štipendijsko razmerje preneha, ker delodajalec ne želi zaposliti štipendista, ki ga je štipenditor sofinanciral za potrebe samega delodajalca. Na tožeči stranki je tako dokazno breme, da do zaposlitve štipendistke pri toženi stranki ni prišlo po volji tožene stranke, kot delodajalca, s tem pa, da je prišlo do kršitve pogodbenih določb, kar ima za posledico obveznost tožene stranke po 35. členu Pravilnika. Temu bremenu pa tožeča stranka ni zadostila. Tožeča stranka bi morala zatrjevati in dokazati, da tožena stranka ne želi imeti štipendistke zaposlene pri sebi. Zatrjevala pa je le, da tožena stranka štipendistke ni imela zaposlene v enakem obdobju, kot je trajalo obdobje štipendiranja. Ker tožena stranka ni izkazala obstoja volje na strani tožene stranke, da ne želi imeti štipendistke zaposlene v okviru svojega kolektiva, se izkaže, da obveznost tožene stranke po povrnitvi dela iz plačanih javnih sredstev ne obstoji. Tožena stranka vztraja, da se delovno razmerje s štipendistko ni moglo nadaljevati iz razlogov, ki so bili izven sfere na strani tožene stranke (ZUJF, ki je omejil zaposlovanje v javnem sektorju in neizpolnjevanje zahtev iz naslova specializacije štipendistke).

4. Tožeča stranka je pritožbene navedbe tožene stranke v celoti prerekala kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Postopek v tej zadevi se je začel pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017, v nadaljevanju ZPP-E). Vendar pa je bila odločba, s katero se je postopek končal pred sodiščem prve stopnje, izdana 13. 9. 2017, kar je pred začetkom uporabe ZPP-E. Zato se je postopek pred pritožbenim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale pred začetkom uporabe ZPP-E.

7. Tožena stranka uvodoma v pritožbi pavšalno uveljavlja vse pritožbene razloge, pri čemer pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirala. Pritožbeno sodišče zato sodbe sodišča prve stopnje glede tega pritožbenega razloga ni moglo pritožbeno preizkusiti. V postopku na prvi stopnji pa tudi ni zasledilo nobene od postopkovnih kršitev na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti.

8. Ker gre v obravnavanem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP) sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Iz dejanskih ugotovitev kakor in kolikor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in na katere je vezano pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi tožene stranke, pa je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev kot te izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe¹ in jih je v bistvenem delu zgoraj povzelo tudi pritožbeno sodišče, pravilno materialno pravno zaključilo, da je tožena stranka zaradi tega, ker štipendistke ni zaposlila za toliko časa, kolikor je ta prejemala štipendijo, dolžna tožeči stranki vrniti vtoževani znesek sorazmernega dela prejetih refundacij štipendije. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa je zatrjevala tudi tožeča stranka, je bila tožena stranka na podlagi določila 35. člena Pravilnika², katerega določila so sestavni del Pogodbe o štipendiranju, ki jo je tožena stranka podpisala skupaj s tožečo stranko in štipendistko, dolžna skleniti s štipendisti po zaključku izobraževanja Pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje.³ Neizpolnjevanje pogodbenih določil s strani delodajalca pa je sankcionirano z vračilom revalorizirane vrednosti izplačanih sredstev.⁴ Navedene določbe predstavljajo vnaprej dogovorjeno pogodbeno kazen za kršitev pogodbe. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka zaposlovala štipendistko le za 21 mesecev, medtem, ko je ta prejemala štipendijo za 44 mesecev, se upoštevaje zgoraj navedena določila izkaže, da tožena stranka ni izpolnila sprejetih zavez in jo zadene v Pravilniku določena sankcija oziroma pogodbena kazen.

11. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da bi bila tožena stranka dolžna vrniti refundacije štipendij le v primeru, če štipendistke ne bi želela zaposliti, za kar da bi morala tožeča stranka izkazati obstoj volje tožene stranke, da ni želela zaposliti štipendistke, ker bi le v tem primeru šlo za kršitev 10. člena Pogodbe o štipendiranju, so zgrešena. Tožena stranka pri tem spregleda ostala pogodbena določila, konkretno določbo 11. člena Pogodbe, in že citirano določbo Pravilnika, ki jih je pravilno navajala tožeča stranka in upoštevalo kot materialno pravo tudi sodišče prve stopnje.

12. Zmotno je nadalje stališče tožene stranke, da obveznost tožene stranke ne obstoji iz razloga, ker da tožena stranka štipendistke ni mogla več zaposliti oziroma ji ni mogla podaljšati zaposlitve, ker ta ni imela ustrezne specializacije in zaradi uveljavitve ZUJF-a, ki je omejil zaposlovanje v javnem sektorju. Kot je pravilno materialno pravno zaključilo sodišče prve stopnje tožena stranka s sklicevanjem na spremenjene okoliščine oziroma nezmožnost izpolnitve v tem sporu ne more uspeti, če zaradi spremenjenih okoliščin ni zahtevala razveze pogodbe in o spremenjenih okoliščinah ni obvestila tožeče stranke (člen 112 in 116 OZ), česar pa nedvomno ni storila. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja le, da je tožena stranka s T. K. sklenila sporazum, s katerim je štipendistko seznanila, da ni možnosti sklenitve nove Pogodbe o zaposlitvi oziroma podaljšanju Pogodbe o zaposlitvi in jo odvezala vseh obveznosti iz Pogodbe o štipendiranju ter ji zagotovila, da lahko popolnoma avtonomno kandidira na prvem javnem razpisu specializacij zdravnikov 2013 za katerokoli specializacijo ter katerokoli regijo. Da bi o tem obvestila tožečo stranko in z njo dosegla sporazum o prenehanju pogodbenega razmerja pa tožena stranka niti ni zatrjevala niti ni tega z ničemer dokazovala. Nasprotno, iz sporazuma sklenjenega s štipendistko in iz njenega dopisa z dne 5. 4. 2013 naslovljenega na štipendistko izhaja, da je tožena stranka pogodbeno razmerje s štipendistko sama prekinila, brez sodelovanja tožeče stranke, kar izhaja tudi iz ugotovitev tožeče stranke v njeni Odločbi o prekinitvi pogodbe o štipendiranju ter vračilu neupravičeno prejetih zneskov refundacij štipendije z dne 11. 9. 2013, ki jo je izdala tožeča stranka.

13. Pritožbo je bilo po navedenem kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka pravdnih stroškov ni konkretizirano izpodbijala. Preizkus po uradni dolžnosti pa je pokazal, da sodišče prve stopnje pri odločbi o teh ni zagrešilo kakšne postopkovne kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

15. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena in 155. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške. Stroški odgovora tožeče stranke pa niso bili potrebni, saj odgovor ni pripomogel k lažji odločitvi.

-------------------------------
¹ Glej točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe.
² 35. člen Pravilnika določa: Delodajalec sklene večstransko pogodbo o dodelitvi štipendije s štipenditorjem in izbranim štipendistom, v kateri se zavezuje, da bo po zaključku izobraževanja štipendista sklenil pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom, vsaj za toliko časa, kolikor je trajalo štipendijsko razmerje. Delodajalec obvešča štipenditorja o izpolnjenih obveznostih iz pogodbe za vsako koledarsko leto posebej in največ eno leto in pol po preteku vseh pogodbenih obveznosti (prvi odstavek). Neizpolnjevanje pogodbenih določil s strani delodajalcev, ki so na podlagi javnega poziva pridobili pravico do vključitve v RŠS, je sankcionirano z vračilom revalorizirane vrednosti izplačanih sredstev za obdobje od dneva nakazila do dneva vračila v dogovorjenem načinu vračila (četrti odstavek). Če delodajalec ne vrne štipenditorju dolgovanega zneska v predpisanem roku, je dolžan poleg osnovnega zneska plačati tudi zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti vračila dolgovanega zneska do dneva vračila sredstev štipenditorju (peti odstavek).11. člen Pogodbe o štipendiranju v drugem odstavku določa: Neizpolnjevanje pogodbenih določil s strani delodajalcev, ki so na podlagi javnega poziva pridobili pravico do vključitve v RŠS, je sankcionirano z: - odvzemom pravice do vključitve v RŠS, - povrnitvijo javnih sredstev za izplačane štipendije v RŠS z zakonitimi zamudnimi obrestmi v skladu z 42. členom Pravilnika o izvajanju enotnih regijskih štipendijskih shem, od dneva izplačila štipendije.
³ Glej prvi odstavek 35. člena Pravilnika v zvezi z 11. členom Pogodbe o štipendiranju.
⁴ Glej četrti odstavek 35. člena Pravilnika.

Datum zadnje spremembe:

06.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3114/2014
• sodba in sklep U 1741/2004
• VDSS Sodba Psp 96/2019