VSC Sodba in sklep Cp 379/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi medicinske dokumentacije, izpovedi tožnice in izvedenskega mnenja v pravdi določenega izvedenca medicinske stroke dr. A. K. ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino glave in udarnino desnega kolena, kar ni pritožbeno izpodbijano.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 1.700,00 EUR zniža na 1.300,00 EUR, tožbeni zahtevek pa se za 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 do plačila zavrne, v II. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva glede stroškovne odločitve vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sklepa.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijani I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 51,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve sodbe plačati odškodnino v višini 1.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 dalje do plačila, v II. točki pa je toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 993,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Proti sodbi se tožena stranka pravočasno pritožuje in navaja, da sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitev pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici zaradi poškodb, ki jih je utrpela 5. 2. 2012, prisodilo odškodnino v znesku 1.700,00 EUR, ki je po mnenju tožene stranke previsoko odmerjena tako iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, kakor tudi iz naslova strahu. Navaja, da je tožnica utrpela lažje telesne poškodbe, ki po Fischerjevi razdelitvi poškodb sodijo med zelo lahke primere (I. skupina). Telesne bolečine, ki jih je trpela, niso presegale stopnje zmernosti, zdravljenje pa je bilo konzervativno, brez hujših nevšečnosti in brez vsakršnih zapletov. Tudi pravno upoštevnega strahu za izid zdravljenja ni utrpela. Tožena stranka meni, da je odškodnina v višini 1.300,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti odmerjena nesorazmerno visoko. Povzema, da je izvedenec v mnenju ugotovil, da je tožnica prestajala telesne bolečine v različnih intenzitetah, od tega 2 do 3 dni stalne srednje hude bolečine, nato 10 do 14 dni občasne srednje hude bolečine, 14 dni stalne lažje bolečine ter nato še 21 dni občasne lahke bolečine, ki si jih je lahko lajšala s protibolečinskimi tabletami. Glede na ugotovitve izvedenca ter upoštevajoč časovno obdobje trajanja telesnih bolečin je mnenja, da je odškodnina v znesku 1.300,00 EUR bistveno previsoka tudi glede na sodno prakso in v nesorazmerju z odškodninami za podobne primere. Meni, da odškodnina odstopa od povprečja in da bi bila iz tega odškodninskega naslova primerna in pravična odškodnina v znesku 700,00 EUR. Tožena stranka tudi navaja, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino iz naslova strahu. Navaja, da je izvedenec v mnenju ugotovil, da tožnica primarnega strahu ni mogla doživeti, kasneje pa tožnica intenzivnejšega strahu ni prestajala. Odločitev sodišča je povsem v nasprotju z mnenjem izvedenca ter sodno prasko in je sodišče s tem tožnico postavilo v privilegiran položaj. Tožnici bi sodišče lahko glede na njeno starost in oceno izvedenca prisodilo maksimalno odškodnino v višini 200,00 EUR, ne pa kar 400,00 EUR. Sodišče ni vezano zgolj na izvedensko mnenje in bi moralo oceno višine odškodnine oceniti bolj kritično, zlasti upoštevajoč dolžino tožničinega zdravljenja, ki je bilo zelo kratkotrajno (23 dni), kakor tudi ugotovitve izvedenca, da objektivnih znakov poškodb ni bilo. Tudi izpovedba zaslišane tožnice na naroku 15. 12. 2015 ne govori v prid tako visoko odmerjeni odškodnini. Tožena stranka je prepričana, da bi bila pravična in primerna odškodnina iz naslova strahu in telesnih bolečin skupaj ob upoštevanju narave poškodbe ter časa zdravljenja maksimalno 900,00 EUR. Izpostavlja, da sodišča še za daljše zdravljenje in več neugodnosti prisojajo nižje odškodnine, pri čemer pritožba izpostavlja dve odločbi Višjega sodišča v Ljubljani in sicer II Cp 3362/2012 in II Cp 3313/2011. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev, ki je nerazumljiva. Navaja, da je sodišče priznalo skupne stroške, ki jih je nato razdelilo na tri dele, enako je sodišče naredilo tudi glede plačanih izvedenin, pri čemer je računski del toženi stranki nerazumljiv in ga tožena stranka ne more preizkusiti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožnici prisodi nižjo odškodnino, v delu, ki se nanaša na odločitev glede pravdnih stroškov, pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje po določbi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožena stranka pritožbeno izpodbija le višino odmerjene odškodnine tožnici za nastalo nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči 5. 2. 2012 in jo je sodišče odmerilo v celotni zahtevani višini 1.700,00 EUR, od tega za telesne bolečine in neugodnosti v višini 1.300,00 EUR, ter za strah v višini 400,00 EUR.

6. Pritožbeno ni sporno, da se je tožnica 5. 2. 2012 poškodovala v prometni nesreči kot sopotnica v vozilu, ki ga je vozil M. P. Sodišče prve stopnje je na podlagi medicinske dokumentacije, izpovedi tožnice in izvedenskega mnenja v pravdi določenega izvedenca medicinske stroke dr. A. K. ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino glave in udarnino desnega kolena, kar ni pritožbeno izpodbijano.

7. Sodišče je pri odmeri višine odškodnine izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavlja določba 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in tudi obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine, in sicer načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo narekuje določitev pravične denarne odškodnine glede na v konkretnem primeru ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu ter glede na vse druge individualne okoliščine na strani oškodovanca. Drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, v okviru tega pa sodišče upošteva tudi sodno prakso v primerljivih primerih.

8. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, izpovedbo tožnice glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin v posledici utrpelih poškodb v škodnem dogodku pravilno objektiviziralo z mnenjem izvedenca medicinske stroke ter zaključilo, da je tožnica prestajala stalne srednje hude telesne bolečine 2 do 3 dni, občasne srednje hude telesne bolečine 10 do 14 dni, trpela pa jih je ob obremenitvi desne noge, sprva pa je lahko imela tudi glavobole, stalne lahke telesne bolečine 14 dni, občasne lahke telesne bolečine pa 3 tedne. Sedanjih in bodočih bolečin v posledici poškodbe tožnica nima¹. Pri odmeri odškodnine iz obravnavanega odškodninskega naslova je pravilno upoštevalo tudi neugodnosti tekom zdravljenja, ki jih je opisalo v 19. točki obrazložitve sodbe, ki so jih po ugotovitvi sodišča prve stopnje predstavljali zdravniški pregledi enkrat pri kirurgu, nato pri izbranem zdravniku še štirikrat, izpostavljenost ionizirajočemu sevanju pri RTG diagnostiki enkrat, hlajenje udarjenih delov telesa, razgibavanje desnega kolena ter jemanje protibolečinskih zdravil.

9. Ugotovljenega trajanja in intenzitete telesnih bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem pritožba ne izpodbija, ob navedenih materialnopravnih izhodiščih pa ji je pritrditi, da je odškodnina iz tega odškodninskega naslova delno previsoko odmerjena. Ob upoštevanju vrste poškodb (dve udarnini), ob ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, pri čemer hudih bolečin ni bilo, stalne srednje hude bolečine so trajale le dva do tri dni, občasne pa deset do štirinajst dni, pri ugotovljenih telesnih bolečinah pa so torej prevladovale lahke telesne bolečine, neugodnosti so bile glede na vrsto poškodb običajne, zdravljenje pa le ambulantno in brez zapletov, po presoji pritožbenega sodišča pravično denarno zadoščenje iz tega odškodninskega naslova predstavlja 1.100,00 EUR in je odškodnina za 200,00 EUR previsoko odmerjena.

10. Pritrditi je tudi pritožbi, da je tudi odškodnina za strah previsoko odmerjena. Sodišče prve stopnje je kljub zaključku izvedenca, da tožnica ni utrpela primarnega strahu, tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi tožničine izpovedbe prepričljivo zaključilo, da je tožnica ob trku, ob katerem se je zbudila iz dremeža in dejstvu, da trka ni pričakovala, doživela primarni strah, ki predstavlja po sodni praksi strah, ki ga oškodovanec občuti neposredno ob škodnem dogodku in zaradi njega. Pravilno pa je ob upoštevanju mnenja izvedenca zaključilo tudi, da je sekundarni strah, ki po sodni praksi predstavlja strah v procesu zdravljenja poškodb, v intenziteti in trajanju, ki dosega nivo, da ga je mogoče priznati kot pravno priznano škodo za odmero odškodnine, tožnica doživljala le do izteka diagnostičnih preiskav v bolnišnici, ko pa se je ugotovilo, da ni resneje poškodovana, pa je tožnica doživljala le manjši sekundarni strah, ki pa po intenzivnosti ne dosega stopnje, da bi bil pravno upošteven pri odmeri odškodnine iz naslova strahu. Glede na navedeno pravično denarno zadoščenje iz naslova strahu predstavlja znesek 200,00 EUR za obe obliki strahu. Odškodnina iz naslova strahu je tako tudi odmerjena za 200,00 EUR previsoko.

11. Skupaj odmerjena odškodnina v višini 1.300,00 EUR tako predstavlja približno nekaj manj kot 1,3 povprečne neto slovenske plače v času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje². Tako odmerjena odškodnina po prepričanju pritožbenega sodišča povsem ustrezno upošteva obe že navedeni temeljni načeli, saj ustrezno upošteva vse konkretnosti obravnavanega primera in tudi ne odstopa od primerov v sodni praksi. Pritrditi je pritožbi, da gre tudi po Fischerjevi klasifikaciji v konkretnem primeru za zelo lahko telesno poškodbo (I. skupina), pri čemer so seveda tudi znotraj te odškodninski primeri različni, saj tudi ta skupina zajema različne vrste poškodb (npr. udarnine, podplutbe, površinske poškodbe kože, odrgnine, lahke zvine ipd). Trije odškodninski primeri, na katere se je pri odmeri odškodnine oprlo sodišče prve stopnje, pa niso primerljivi s tožničinim do te mere, da bi utemeljevali višjo odškodnino od skupno 1.300,00 EUR, kot jo je kot materialnopravno pravilno ocenilo pritožbeno sodišče.³

12. Ob obrazloženem je bilo tako pritožbi tožene stranke delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) delno spremeniti tako, da je znesek odškodnine, ki ga mora tožeči stranki plačati tožena stranka znižati na 1.300,00 EUR, tožbeni zahtevek pa za znesek 400,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi še zavrniti. Še nadaljnje znižanje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, za kar se zavzema pritožba, pa ni utemeljeno, saj pravilno ugotovljeno dejansko stanje za to ne daje podlage. Pritožbo tožene stranke je bilo zato v ostalem, ko se zavzema še za nadaljnje znižanje odškodnine zaradi neutemeljenosti zavrniti in v še izpodbijani in nespremenjeni I točki izreka potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, tožena stranka pa postopkovnih kršitev glede odločitve o glavni stvari ni konkretizirano uveljavljala.

13. Pritrditi pa je pritožbi, da je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje pomanjkljivo in nerazumljivo obrazložena, zlasti v delu, ki se nanaša na potrebne priznane stroške izvedencev in njihovo razdelitev med tri tožnike in se zato ne da preizkusiti, kar predstavlja utemeljeno uveljavljeno absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in narekuje razveljavitev stroškovne odločitev v točki II izreka in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo izdajo in izdelavo sklepa o stroških. Sodišče prve stopnje je sicer obrazložilo, da je združeno obravnavalo tri tožbene zahtevke treh tožečih strank, vendar je zadeve, kot izhaja iz spisa, pred izdajo sodbe razdružilo. Zato je potrebno tudi stroškovno odločitev temu ustrezno obrazložiti tako, da bo ta v posamezni sodbi preverljiva in jo bo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje bo torej moralo o stroških pravdnega postopka ponovno odločiti, pri tem pa upoštevati tudi delno spremembo sodbe sodišča prve stopnje glede glavne stvari na pritožbeni stopnji.

14. Tožena stranka je s pritožbo glede glavne stvari uspela za polovico, saj se je pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine za 800,00 EUR izkazalo za utemeljeno za 400,00 EUR. Potrebni pravdni stroški pritožbe predstavljajo strošek sodne takse za pritožbo v višini 102,00 EUR, še priglašenih stroškov v višini 5,00 EUR za poštnino pa tožena stranka ni izkazala. Glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP mora tožeča stranka toženi stranki povrniti polovico potrebnih pritožbenih stroškov, kar predstavlja 51,00 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi⁴.

-------------------------------
¹ Primerjaj 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Ta je predstavljala 1.050,78 EUR.
³ V odškodninskem primeru VS002661 poškodbe niso povsem primerljive, ravno tako tudi ne intenziteta in trajanje telesnih bolečin, saj je oškodovanec utrpel tudi hujšo bolečino (ob padcu), nekoliko obsežnejše so bile tudi neugodnosti med zdravljenjem (npr. dvakrat RTG, osemkrat obisk izbranega zdravnika), pravno priznani sekundarni strah pa je tudi trajal dalj časa. Tudi primer VS002517 je drugačen glede na obseg poškodb, zlasti pa glede na ambulantno zdravljenje, saj je bila oškodovanka tudi psihiatrično obravnavana zaradi občutkov tesnobe, pravno priznani sekundarni strah pa je tudi trajal dlje časa, kot pri tožnici. Odškodninski primer VS002086 pa se od obravnavanega tudi razlikuje v stopnji bolečin, saj je oškodovanec z razliko od tožnice trpel tudi hude bolečine, dvakratno RTG slikanje in poleg pregledov pri osebnem zdravniku tudi dvakratni pregled pri kirurgu, rehabilitacija pa je zahtevala tudi nošnjo opornice in longete, pravno priznani sekundarni strah pa je bil tudi daljši kot pri tožnici.
⁴ Primerjaj načelno pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006.

Datum zadnje spremembe:

06.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 157/2013
• VSK sklep I Cp 776/2003
• VSL sodba II Cp 1337/2004