VSC Sklep III Cpg 218/2017

Jedro

Zunaj primerov vprašanj o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije je vrednost spornega predmeta irelevantna (ugotovitev vrednosti spornega predmeta ni namenjena izračunu sodne takse ali odvetniške nagrade).

Sodišče prve stopnje bi se moralo ukvarjati z ugovornimi razlogi brez vezanosti na predhodni sklep o določitvi vrednostni spornega predmeta.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 21. 9. 2017 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 21. 9. 2017 se pridrži za končno odločbo.

III. Pritožba zoper III. točko izreka sklepa z dne 4. 11. 2015 se zavrže.

IV. Tožeče stranke same krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 4. 11. 2015.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 21. 9. 2017:

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu prvonavedenim sklepom zavrnilo ugovor tožečih strank z dne 15. 6. 2017 zoper plačilni nalog z dne 5. 6. 2017. Ugotovilo je, da so tožeče stranke v tožbi ocenile vrednost spora na 30.000,00 EUR. Glede na vrednost so ob vložitvi tožbe poravnale sodno takso za postopek na prvi stopnji 741,00 EUR. Tekom pravdnega postopka je sodišče ugotovilo, da znaša vrednost spora 50,000.000,00 EUR, ne 30.000,00 EUR. O vrednosti spornega predmeta je odločilo v pravnomočnem sklepu z dne 4. 11. 2015, zoper katerega se tožeče stranke niso pritožile. S plačilnim nalogom z dne 17. 11. 2015 jim je naložilo, da poravnajo razliko sodne takse do sporne vrednosti 50,000.000,00 EUR oz. glede na 21. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) do 30,000.000,00 EUR, pri čemer je naredilo napako in odmerilo sodno takso od sporne vrednosti 50.000,00 EUR ter tožečim strankam odmerilo nižjo sodno takso, kot bi jo moralo. Zoper nalog so tožeče stranke ugovarjale in sodišče je ugovor zavrnilo s sklepom z dne 21. 11. 2016, nakar so se tožeče stranke pritožile in Višje sodišče v Celju je s sklepom III Cpg 90/2016 zavrnilo pritožbo ter potrdilo izpodbijani sklep. S plačilnim nalogom z dne 5. 6. 2017 je sodišče naložilo tožečim strankam, da poravnajo sodno takso 200.488,00 EUR za postopek na prvi stopnji. Sodna taksa za tožbo je bila v plačilnem nalogu z dne 5. 6. 2017 pravilno odmerjena skladno s tar. št. 1111 ZST-1 ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 50,000.000,00 EUR.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagajo pritožbo tožeče stranke po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navajajo, da je sodišče prezrlo stališče novejše sodne prakse, sprejeto z odločbo VSL I Cpg 202/2017, ki so jo predstavile v ugovoru zoper plačilni nalog. Ustavnoskladna je takšna razlaga prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Sodišče očitno meni, da tožnice ne morejo več oporekati določitvi vrednosti spornega predmeta, ter vztraja, da je sodno takso odmerilo na podlagi pravnomočnega sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta in da je bila izdaja plačilnega naloga v višini 200.484,00 EUR utemeljena. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je sklep z dne 4. 11. 2015 postal pravnomočen v delu, ki se nanaša na določitev vrednosti spora 50,000.000,00 EUR, ker se tožnice zoper njega niso pritožile. Zoper določitev vrednosti spornega predmeta, to je 3. točko sklepa z dne 4. 11. 2015, ni bila dovoljena samostojna pritožba. Tožnice so predstavile ustaljena stališča sodne prakse sklepe VSL I Cpg 677/2012, V Cpg 544/2016, da mora biti sodišče pri izvajanju pravice do prostega preudarka pred ocenitvijo vrednosti spornega predmeta posebej previdno in zadržano ter da se mora pri določitvi tega ekonomsko ovrednotiti pravni interes tožnic in ne njihov ekonomski interes. Prav tako je sodišče spregledalo podredne navedbe tožnic, da je pri izdaji sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta 50,000.000,00 EUR, kot pri izdaji plačilnega naloga glede na vrednost spornega predmeta 50,000.000,00 EUR, zmotno uporabilo 30. člen ZST-1.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu z 19. členom ZST-1 se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu. Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon ne določa drugače.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim plačilnim nalogom naložilo tožečim strankam doplačilo sodne takse 200.488,00 EUR, ker je poprej s sklepom z dne 4. 11. 2015 med drugim določilo novo vrednost spornega predmeta 50,000.000,00 EUR. O tem je odločilo na podlagi drugega in tretjega odstavka 44. člena ZPP. Ta določata, da je v drugih primeri, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Če v primeru iz drugega odstavka tega člena tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena tega zakona, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe. Zunaj primerov vprašanj o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije je vrednost spornega predmeta irelevantna (ugotovitev vrednosti spornega predmeta ni namenjena izračunu sodne takse ali odvetniške nagrade)¹. Tožeče stranke se v pritožbi utemeljeno sklicujejo na primer v sodni praksi VSL I Cpg 677/2016, iz katerega izhaja, da v primeru, če očitno previsoko ali prenizko navedena vrednost ne odpira vprašanj o stvarni pristojnosti ali o pravici do revizije, ni razloga za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. V tem primeru ni sporno vprašanje o stvarni pristojnosti, kajti v gospodarskem sporu o ugotovitvi ničnosti vpisa v sodni register odloča okrožno sodišče. Prav tako od uveljavitve novele ZPP-E 14. 9. 2017 dalje, izpodbijani sklep pa je bil izdan po tem datumu 21. 9. 2017, ni več možna dovoljena revizija (glede na vrednost spornega predmeta), temveč samo še dopuščena revizija². Zato bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z ugovornimi razlogi brez vezanosti na predhodni sklep o določitvi vrednostni spornega predmeta z dne 4. 11. 2015. Tožeče stranke se utemeljeno sklicujejo na še en primer v sodni praksi VSL I Cpg 202/2017, ki se nanaša na specialno določbo 30. člena ZST-1. Ta omogoča določitev vrednosti predmeta postopka po prostem preudarku. Ker sodišče prve stopnje ni odločalo tudi po tej pravni podlagi, je zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS, ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oz. odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ugodilo je pritožbi tožečih strank, razveljavilo prvi izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

6. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o ugovoru tožečih strank zoper plačilni nalog neodvisno od prejšnjega sklepa o določitvi vrednosti spornega predmeta. Materialnopravna podlaga je lahko tudi 30. člen ZST-1.

7. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 21. 9. 2017 se pridrži za končno odločbo.

O pritožbi zoper sklep z dne 4. 11. 2015:

8. Sodišče prve stopnje je z v uvodu drugonavedenim sklepom prekinilo pravdni postopek z dne 5. 10. 2015 (I. točka izreka). Pozvalo je pravno naslednico tožene stranke A.d.d..., da prevzame postopek na strani tožene stranke in se z dnem vročitve sklepa nadaljuje postopek (II. točka izreka). Ugotovilo je, da znaša vrednost spora 50,000.000,0 0 EUR (III. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeče stranke zahtevajo, da se ugotovi ničnost vpisa v sodni register na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju Srg 2014/55656 z dne 16. 12. 2014 in sicer vpisa povečanja osnovnega kapitala na 50,000.000,00 EUR in sprememba števila delnic na 5,000.000,00, ničnost vpisa sklepa Banke 1 z dne 16. 12. 2014 o zmanjšanju osnovnega kapitala in povečanju osnovnega kapitala ter sprejetju sprememb in dopolnitev statuta Banke 2 d.d. in določitvi prečiščenega besedila statuta Banke 2 d.d.. Tožeče stranke uveljavljajo ničnost vpisa hkratnega znižanja in povečanja osnovnega kapitala in sicer ničnost celotnega in ne le dela vpisa. Osnovni kapital, katerega ničnost vpisa se uveljavlja, znaša 50,000.000,00 EUR.

9. Zoper III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlagajo pritožbo tožeče stranke po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navajajo, da posebna samostojna pritožba zoper sklep o določitvi vrednosti spora ni bila dopustna. Zoper ta sklep je mogoče vložiti pritožbo šele skupaj s pritožbo zoper izpodbijani sklep, s katerim je bila sprejeta končna odločitev o glavni stvari, to je kakšna je vrednost predmeta spora in zoper katero je dovoljena samostojna pritožba. Nesamostojna pritožba je inspirirana z ekonomičnostjo in učinkovitostjo postopka, saj prihrani incidentalne pritožbene postopke zoper sklep, ki bi zavlačevali postopek, za pritožbeni postopek o glavni stvari, zato je mogoče pridružiti pritožbo zoper sklep o določitvi vrednosti spora šele pritožbi zoper izpodbijani sklep. Ni pa bilo mogoče pridružiti že ugovoru zoper plačilni nalog.

10. Pritožba ni dovoljena.

11. Ugotovljeno je že bilo, da je sodišče prve stopnje izdalo drugi izpodbijani sklep na podlagi drugega in tretjega odstavka 44. člena ZPP. Slednji v zadnjem stavku določa, da zoper sklep o določitvi vrednosti ni posebne pritožbe. Glede na to tožeče stranke ne morejo izpodbijati sklepa z vmesno pritožbo, temveč šele s pritožbo zoper končno odločbo. Da pa imajo možnost vplivati na višino sodne takse in kako, je bilo pojasnjeno pri prejšnji odločitvi. Obširne pritožbene navedbe niso dovoljene. Sodišče druge stopnje je zavrglo pritožbo tožečih strank zoper III. izreka sklepa sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 2015 (352. člen ZPP v zvezi s prvo točko 365. člena ZPP).

12. Tožeče stranke same krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 4. 11. 2015, ker v njem niso uspele (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 216.
² Nobena od strank še ni pridobila pravice do (dovoljene) revizije, čeprav se je postopek začel pred uveljavitvijo novele ZPP-E, ker ne gre za ustavnopravno varovano pravico materialnega prava, temveč za procesno pravico. Ta nastane šele s pravnomočnostjo sodbe, izdane na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), ne že v fazi vložitve tožbe.

Datum zadnje spremembe:

06.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 202/2020
• VSM Sklep I Cp 738/2017
• VSL sklep I Cpg 43/2014