VSC Sklep II Ip 400/2017

Jedro

Upnik v pritožbi priznava, da vodi izvršilni postopek zoper dolžnika za odpoklican neplačan del posojila, ki je v celoti zapadel v plačilo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da mora vse stroške, ki so mu nastali po vložitvi predloga za izvršbo za uveljavitev te terjatve, priglašati v izvršilnem postopku in zapadejo pod režim potrebnih izvršilnih stroškov po petem odstavku 38. člena ZIZ. Sicer bi upnik lahko vsak mesec vložil nov predlog za izvršbo za tekoče stroške, kar je, če nič drugega, neekonomično, neracionalno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo (upnikov) predlog za izvršbo. Ugotovilo je, da je upnik v njem navedel, da so 8. 9. 2017 v skladu s 3. členom Posojilne pogodbe za mesec avgust zapadli manipulativni stroški v znesku 900,00 EUR, zaračunani z Računom št. ... z dne 31. 8. 2017, to je 0,5 % od odprtega stanja glavnice. Dolžnik pa teh stroškov ni plačal. V cit. pogodbi je določena pravica posojilodajalca, da si za vodenje in upravljanje posojila mesečno obračunava manipulativne stroške. Do teh stroškov je upnik po naravi stvari upravičen v času vodenja in upravljanja posojila. Upnik je v izvršilni zadevi I 709/2017 v predlogu za izvršbo navedel, da je 11. 8. 2017 odpoklical celoten še neplačani del posojila, ki je tako v celoti zapadel v plačilo. Zaradi izterjave celotnega neplačanega zneska pa je predlagal izvršbo zoper dolžnika. Upnik torej posojila ne vodi in ne upravlja več, zato mu tudi s tem povezani manipulativni stroški ne nastajajo (več). Ti lahko upniku nastanejo zgolj do vložitve predloga za izvršbo zaradi izterjave celotne terjatve po omenjeni pogodbi.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je podlaga za odločanje 3. člen Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. ..., sklenjene v obliki neposredno izvršljivega Notarskega zapisa SV 252/2017 z dne 27. 3. 2017 (v nadaljevanju: Pogodba). Prvi stavek tega člena se glasi: "Posojilodajalec bo za storitve vodenja in upravljanja posojila mesečno obračunaval posojilojemalcu manipulativne stroške v višini 0,5 % od stanja glavnice posojila, in sicer do dokončnega poplačila posojila." Cit. pogodbena določba je že na prvi pogled jasno in nesporno zapisana. Odločilni trenutek, ko se manipulativni stroški prenehajo obračunavati, je dokončno poplačilo posojila. Pred tem se obračunavajo zaradi vseh dejanj vodenja in upravljanja posojila. Kljub temu da je zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo, še zmeraj vodi posojilo (neprestano vodi saldo posojila in knjiži vse prilive, tudi na podlagi izvršilnih dejanj). Prav tako je nesporno, da s posojilom še vedno upravlja. Ni kvalitetnejšega načina upravljanja, kot da se v primeru neplačila s strani dolžnika zoper njega vodi sodna izterjava pri sodišču prve stopnje pod I 709/2017. V njenem okviru je tudi predlagal razširitev izvršbe z novim sredstvom izvršbe, to je rubežem terjatev dolžnikovih dolžnikov. V smislu upravljanja je do sedaj postoril mnogo več, kot le vložil predlog za izvršbo. Pristopil je k unovčevanju vseh zavarovanj, ki se uveljavljajo zunajsodno. Poslal je že devet obvestil, s katerimi je obvestil dolžnikove dolžnike, da mu je dolžnik odstopil svoje terjatve do njih v zavarovanje poplačila posojila, in sicer po Pogodbi o globalnem odstopu terjatev v zavarovanje, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega Notarskega zapisa SV 252/2017 z dne 27. 3. 2017. Ves čas je tudi "na vezi" in se sestaja z dolžnikom ter na takšen način upravlja s posojilom, vse z namenom iskanja možnosti zapiranja posojila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik v pritožbi priznava, da vodi izvršilni postopek I 709/2017 zoper dolžnika za odpoklican neplačan del posojila, ki je v celoti zapadel v plačilo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). To pomeni, da mora vse stroške, ki so mu nastali po vložitvi predloga za izvršbo za uveljavitev te terjatve, priglašati v izvršilnem postopku in zapadejo pod režim potrebnih izvršilnih stroškov po petem odstavku 38. člena ZIZ. Sicer bi upnik lahko vsak mesec vložil nov predlog za izvršbo za tekoče stroške, kar je, če nič drugega, neekonomično, neracionalno. Zato bi moral trditve o "vodenju in upravljanju" ter v zvezi s tem nastalimi stroški uveljavljati v izvršilnem postopku I 709/2017.

5. Sodišče prve stopnje je glede vloženega predloga za izvršbo za manipulativne stroške pravilno zaključilo, da upnik do njihovega plačila ni upravičen, ker posojila ne vodi in ne upravlja več v smislu Pogodbe. Res je, da iz 3. člena Pogodbe izhaja, da bo posojilodajalec za storitve vodenja in upravljanja posojila mesečno obračunaval posojilojemalcu manipulativne stroške v višini 0,5 % od stanja glavnice posojila, in sicer do dokončnega poplačila posojila, ter da so pogodbene stranke pri urejanju medsebojnih pogodbenih pravic in obveznosti svobodne ter tako med seboj ustvarjajo "zakon", kot navaja upnik v pritožbi. Vendar pa takšna volja strank, kot jo razlaga upnik, ne izhaja iz Pogodbe. Celo nasprotno, 4. člen Pogodbe namreč med drugim določa: (-) da bo posojilojemalec mesečno poravnaval obresti skupaj s plačilom posameznih mesečnih obrokov in skupaj z obračunanimi manipulativnimi stroški, kot so navedeni v 3. členu Pogodbe, (-) da bo posojilojemalec ob zapadlosti posameznega obroka nakazal posojilo s plačilom obresti in manipulativnih stroškov na posojilodajalčev TRR ter (-) da kolikor posojilojemalec ne bo vrnil posojila in plačal obresti ter manipulativnih stroškov na posojilodajalčev TRR, dovoljuje posojilodajalcu, da svoje terjatve do njega pobota s svojimi obveznosti iz naslova izplačila predfinanciranja. Razen v zakonu pa ima upnik samostojno podlago za izvršilne stroške v 5. členu Pogodbe. Ta določa, da je posojilojemalec dolžan povrniti posojilodajalcu stroške za izdelavo bonitetnih obrazcev, odvetniške stroške, notarske stroške, sodne stroške ter vse stroške v zvezi z izterjavo terjatev. Zato je treba upnikovo pravico do manipulativnih stroškov v višini 0,5 % od stanja glavnice posojila do dokončnega poplačila posojila po 3. členu Pogodbe razumeti za primere prostovoljnega poplačevanja posojila, in ne tudi v primeru vložitve predloga za izvršbo. Ko pride do tega, pa je upnik upravičen do povrnitve potrebnih izvršilnih stroškov po petem odstavku 38. člena ZIZ, za katere mora prav tako izkazati njihovo višino. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo upnikov predlog za izvršbo.

6. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo upnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

7. Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, in ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. ZPP ter s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

06.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1152/93
• VSL sodba II Cp 1561/93
• VSC sodba Cp 551/99