VSC Sodba Cpg 183/2017

Jedro

V okoliščinah konkretnega primera je tožeča stranka kot kupec nepremičnine hkrati s sklenitvijo prodajne pogodbe kot asignat sprejela nakazilo D.Z., prodajalca po prodajni pogodbi in poroka po dolgoročni kreditni pogodbi 7658/12, kot asignanta, da kupnino poplača namesto njemu, kreditodajalcu F. d.d. kot asignatarju. Asignaciji sta bili realizirani in z njuno realizacijo je D.Z. poplačal svojo obveznost kot porok po kreditni pogodbi, tožeča stranka pa kot kupec po prodajni pogodbi. V posledici poravnave s hipoteko zavarovane terjatve banke pa je bila izbrisana hipoteka na nepremičninah prodanih tožeči stranki, saj za njo ni bilo več podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 2.141,93 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke zaradi plačila zneska 480.000,00 EUR s pp. (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev 7.352,09 EUR pravdnih stroškov toženi stranki v 15 dneh (točka II. izreka).

2. Tožeča stranka po pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka navaja: "1. Napadena sodba je obremenjena z vsemi pritožbenimi razlogi. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja (tč. 15 obrazložitve sodbe), da je tožeča stranka gradila na trditvah, da je pridobila terjatev do tožene stranke na podlagi zakonite (zakonske) subrogacije po 275. členu OZ in potem pravilno (v točki 16) navaja, da je glede tega tožeča stranka trdila, da sta obe plačili (200.000,00 EUR in 280.000,00 EUR) bili izvedeni z namenom, da se poplača kreditni dolg (po pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 765/2012 (opisan v točki 14. sodbe) in doseže izbris hipoteke oziroma breme na nepremičnini (razbremenitev obveznosti solidarnega poroka je sicer bilo v njegovem interesu oziroma je bil njegov nagib za sklenitev prodajne pogodbe in s tem povezana kasnejša prizadevanja, vendar pa v kontekstu subrogacije ni bistvena, saj je to le zakonska sekundarna pravna posledica izpolnitve kreditnega dolga glavnega dolžnika, na kar je tožeča stranka izrecno opozorila v svoji tretji pripravljalni vlogi) in sodišče pravilno pritrjuje, da je tretji upravičen izpolniti (opisani kreditni dolg) namesto dolžnika tako, da vstopi v pravni položaj upnika, če obstaja pravni interes za (takšno) izpolnitev. Vendar pa sodišče potem v nasprotju s tem izhodiščem in pravnim okvirjem (271. in 275. člen OZ) te zadeve potem prezre pojem tujega dolga in povsem prezre tudi obstoj pravnega interesa tožeče stranke za plačilo tujega dolga in glede tega ne oceni vseh listinskih dokazov, in neupravičeno ne upošteva njenih navedb v tretji pripravljalni vlogi, čeprav je bila vloga pravočasna in upoštevna. Določbe 271. člena OZ urejajo vprašanje "kdo lahko izpolni" obligacijsko obveznost, kar pove že naslov. Tako je primarni izpolnitveni upravičenec (z vidika upnika pa zavezanec) sam dolžnik, lahko pa njegovo obveznost izpolni tudi tretji, in njegovo izpolnitev upnik mora sprejeti, če ima tretji za to pravni interes (II. odstavek 271. člena). Tak pravni interes (za izpolnitev obveznosti iz osnovnega razmerja) imata zlasti porok in zastavitelj, saj za oba velja, da z izpolnitvijo obveznosti dolžnika, t.j. tuje obveznosti, posledično preneha tudi izpolniteljeva obveznost (Komentar OZ k II. odstavku 271. člena OZ, 2. knjiga str. 300), trditi nasprotno je nesmiselno. Porok s tem, ko plača (izpolni) obveznost glavnega dolžnika, torej ne izpolni svoje lastne obveznosti, ampak pojmovno izpolni tujo obveznost oziroma tuj dolg (1012. člen OZ). Zato je logično, da (z vidika določb 271. in 275. člena OZ) tretji sploh ne more izpolniti porokove lastne obveznosti, ker ta (v osnovnem razmerju) sploh ne obstaja in to velja celo v primeru, če se porok s kom tretjim dogovori naj to stori (da se na tak način uresniči njegov pravni interes po razbremenitvi v posledici izpolnitve dolga glavnega dolžnika). Izpolnitev oziroma plačilo namesto poroka torej že po definiciji ne more biti izpolnitev (plačilo) namesto dolžnika (v smislu II. odstavka 271. člena OZ), ker porok ni dolžnik. Do učinka subrogacije (legalne cesije) pride le z izpolnitvijo (plačilom) dolžnikove obveznosti, t.j. tuje obveznosti oziroma tujega dolga. Plačilo pomeni dejanski premik denarnih sredstev iz premoženja plačnika (tretjega) v premoženje upnika: v konkretnem primeru ni prišlo do nobenega premika denarnih sredstev iz premoženja D. Z. v premoženje upnika F. d.d., ampak za premik denarnih sredstev iz premoženja tožeče stranke v premoženje upnika, in o teh dejstvih med pravdnima strankama ni bilo spora, saj tega tožena stranka ni prerekala. S tega vidika je jasno, da je dejanski plačnik bila tožeča stranka (in ne D. Z.) in da je lahko izpolnila le dolžnikovo (P. d.d.) in ne porokovo (D.Z.) obveznost, kakor zmotno sklepa sodišče. Učinek subrogacije (vstop v pravni položaj upnika) pa ravno omogoča, da si plačnik z ustreznimi zahtevki povrne, kar je plačal, skratka vzpostavi prvotno premoženjsko stanje pred izvršenim plačilom tujega dolga. Do enakega rezultata se pride tudi z razlago (interpretacijo), ki je v domeni uporabe materialnega prava. V vsakem primeru pa je treba razčistiti ali je za takšno izpolnitev (plačilo) imela tožeča stranka pravni interes. Sodišče prezre in sodba nima o teh odločilnih dejstvih nobenega razloga, namreč, da ie takšen pravni interes za zakonsko subrogacijo obstajal (po trditvah v tožbi str. 3-4, katerih tožena stranka ni prerekala, in dokazih tožeče stranke - predvsem kreditna pogodba, prodajna pogodba, ZKI) že na podlagi dejstva nakupa nepremičnine, obremenjene s hipoteko zaradi zavarovanja opisanega kreditnega dolga glavnega dolžnika P. d.d. (v zemljiški knjigi je bila vpisana hipoteka za zavarovanje kreditnega dolga in ne poroštvene obveznosti D. Z., kar tudi med pravdnima strankama ni bilo sporno), saj se je s tem tožeča stranka dejansko znašla v položaju zastavitelja, ki ima po določbi II. odstavka 271. člena OZ pravni interes za izpolnitev tuje obveznosti, in sicer obveznosti dolžnika, za katero zastavitelj jamči upniku z zastavljeno stvarjo (tako tudi Komentar OZ k II. odstavku 271. člena OZ, 2. knjiga str. 300, izrecno priznava zastavitelju, ki ni dolžnik, na zakonu temelječ pravni interes za izpolnitev tuje obveznosti, saj z izpolnitvijo tuje obveznosti posledično preneha tudi izpolniteljeva lastna obveznost, kar je odraz akcesornosti poroštva). Glede vprašanja ali gre za tujo obveznost se je sodišče opredelilo pomanjkljivo in napačno (ko je ocenilo, da bi naj tožeča stranka izpolnila F. d.d. svojo lastno obveznost, točka 16 obrazložitve sodbe), saj v tem primeru vsekakor gre za tujo obveznost in sicer zato, ker se tožeča stranka sama (med pravdnima strankama nesporno) ni zavezala nasproti upniku (F. d.d.) kot dolžnik kreditnega dolga, to pa izhaja tudi iz predložene kreditne pogodbe, prodajne pogodbe in ZKI (teh listinskih dokazov, razen kreditne pogodbe, sodišče ni dokazno ocenilo, pa bi jih moralo). O tem, čigavo "tujo" obveznost (ali glavnega dolžnika ali poroka) je tožeča stranka izpolnila, je že drugo vprašanje (pravne narave), ki je odvisno od interpretacije (o tem več v nadaljevanju, str. 4 in 5-8, za sedaj ostajamo še pri vprašanju pravnega interesa). Sodišče pa se namesto tega (v točki 16) zgrešeno ukvarja zgolj z vprašanjem, ali obstaja po tožeči stranki zatrjevanj dodatni pravni interes (poleg spredaj navedenega) na podlagi posebnega dogovora med tožečo stranko in D. Z. (ki ga sodišče ni zaslišalo, da bi preverilo obstoj takšnega dogovora) in asignacij; tožeča stranka je že v tožbi in kasneje izrecno opozarjala, da je imela asignacija (poleg tega, da je skupaj z obema plačilnima nalogoma imela pomen dokazovanja dejstva plačila hipotekarnemu upniku - o čemer bo še govora v nadaljevanju) pomen predvsem za vzpostavitev dodatnega pravnega interesa (po 274. členu OZ), in to poleg že obstoječega na podlagi dejstva hipoteke na kupljeni nepremičnini (po 275. členu OZ v zvezi z II. odstavkom 271. člena OZ). Pri tem pa tožeča stranka ni nikjer v tožbi ali kasneje v svojih vlogah zatrjevala, da bi naj na podlagi asignacijske pogodbe vstopila v položaj upnika, kakor očitno zmotno meni sodišče, ko v zadnjem stavku točke 16 najprej napačno zaključuje, da bi naj tožeča stranka (s plačilom zneska kupnine F. d.d.) izpolnila svojo lastno obveznost in ko potem iz tega izvaja sklep "in na podlagi zadevne asignacijske pogodbe ni mogla vstopiti v položaj upnika"; na tem mestu je zgolj pripomniti, da je napačno razumevanje trditev tožeče stranke razvidno še v 18 točki. Obstoj dodatnega pravnega interesa je sodišče sicer preuranjeno (ker ni ocenilo vseh ponujenih dokaznih listin in ni izvedlo vseh ponujenih dokazov, zlasti ne zaslišanja prič, da bi lahko razumelo celoten pravni kontekst in spoznalo za to zadevo zares relevantna dejstva) zavrnilo, kar pa niti ni bistveno. Za ugotovitev obstoja pravnega interesa bi namreč zadoščala že ugotovitev, da je med pravdnima strankama bilo nesporno dejstvo (saj tega tožena stranka ni prerekala), da je nepremičnina, prodana po prodajni pogodbi, sklenjeni med prodajalcem D. Z. in tožečo stranko kot kupcem, bila obremenjena s hipoteko zaradi zavarovanja kreditnega dolga glavnega dolžnika ... d.d.. To pa bi sodišče lahko ocenilo in tudi moralo oceniti tudi iz skrbne in vestne ocene prodajne in kreditne pogodbe ter drugih z njima povezanih dokazov: ZKI za nepremičnino ID znak ... in ... elektronski dopis zastavnega upnika F. d.d. z dne 29.10.2014 in e-dopis D. Z. z dne 29.10.2014, - elektronski dopis (zastavnega) upnika F. d.d. z dne 8. oktober 2014, naslovljen na glavnega dolžnika ....d.. Ker pa sodišče ni upoštevalo nespornega dejstva oziroma navedenih dokazov (za ugotovitev pravnega interesa za plačilo tuje obveznosti) ni ocenilo (tč. 14, 16 in drugje, čeprav je v točki 11. navedlo, da jih je vpogledalo) in tega relevantnega dejstva (odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku) ni ugotovilo, je posledično sodba nepravilna in sodba o tem nima nobenih razlogov, tako da je zaradi te pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. S tem je sodišče kršilo načelo proste presoje dokazov po 8. členu ZPP in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka (I. odstavek 339. člena in 14. točka II. odstavka 339. člena ZPP) in hkrati še zmotno in (zlasti) nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), katerega sodišče navaja pred tem v točki 14, kjer opisuje, kaj bi naj izhajalo iz dokaznih listin (pravilneje: kaj je bilo v njih zapisano!). Glede tega pa povzema le zapisano vsebino nekaterih listin (vsebina le-teh je bila med pravdnima strankama sporna) in to le izvedbenih (solucijskih) listin (asignacijska pogodba in dva naloga za plačilo), le delno, kaj izhaja iz kreditne pogodbe (oz. kaj je bilo v njej zapisano), popolnoma nič pa, kaj izhaja oziroma je bilo zapisano v prodajni pogodbi in drugih spredaj navedenih listinah oziroma kaj je glede tega med strankama bilo itak nesporno. Posledično se sodišče potem (v točki 18 in pavšalno že prej v točki 16) izolirano in pretirano ukvarja le z oceno nekaterih (spornih) listinskih dokazov (t.j. le asignacije in dveh nalogov za plačilo, torej tistih, ki so bile le izvedbene, solucijske, narave, torej izven širšega konteksta) in zato glede teh napačno ostaja pri gramatikalni razlagi (po I. odstavku 82. člena OZ, ki pravzaprav sploh ni razlaga, ampak zgolj uporaba določil, tako kot glasijo oziroma so zapisane, in jih pogodbeni stranki smatrata za nesporne in jasne, "in claris non fit interpretati") - o čemer bo še govora, str. 5-8 -, s čimer hkrati napačno uporabi tudi materialno pravo (341. člen ZPP). Sodišče neutemeljeno očita tožeči stranki protislovnost njenih navedb o (teh) listinskih dokazih, saj je glede teh tožeča stranka samo opisovala, kaj je bilo v njih dejansko zapisano, a je argumentirano pojasnjevala oziroma razlagala, da teh zapisov ni mogoče razumeti dobesedno (zlasti ne v smislu, da bi naj šlo za plačilo obveznosti poroka D. Z. in ne glavnega dolžnika P. d.d.) in neodvisno od širšega pravnega okvirja oziroma konteksta, v katerem so bila ta izvedbena pravna dejanja opravljena. Sodišče ima sploh težavo pri razločevanju med dejanskim in pravnim vprašanjem, saj pri prebiranju razlogov sodbe ni jasno, kaj sodišče šteje za dejansko in kaj za pravno ugotovitev (in na čem slednja sloni): tako v točki 14 (kjer sicer navaja dejanske ugotovitve) ugotavlja "da bi naj terjatev po kreditni pogodbi do F. d.d. poravnal porok D. Z. in ne tožeča stranka" (podčrtal pritožnik) - če je s tem mišljena dejanska ugotovitev (kakor bi naj izhajalo iz sistematike razlogovanja sodbe), je napačna, saj je bilo med strankama nesporno, da je oba zneska dejansko (efektivno) plačala F. d.d. tožeča stranka in nihče drug (to pa neposredno izhaja tudi iz obeh plačilnih nalogov), če pa gre za pravno ugotovitev (namreč za čigav račun sta bili plačili opravljeni), je prav tako napačno in je v nasprotju s tisto v točki 18, kjer pa sodišče ugotavlja "da je z asignacijami poplačan dolg D. Z. kot poroka po kreditni pogodbi in kreditnega dolga ni plačal P. kot glavni dolžnik, ampak D. Z. kot porok" (podčrtal pritožnik), kar bi naj bila pravna ugotovitev oziroma gramatikalna razlaga asignacijske pogodbe in obeh plačilnih nalogov, ki je prav tako napačna. Ugotovitvi si nasprotujeta tudi v zanikanju kdo naj ne bi bil plačnik (enkrat "ne tožeča stranka", drugič ne P. oz. "ni plačal P."). Obe ugotovitvi sodišča sta napačni, saj je dejanski (efektivni) plačnik bila tožeča stranka sama s pravnim učinkom (kar je pravno naziranje), da sta bila oba zneska plačana za račun glavnega dolžnika P. d.d. (kakor je glasilo zavarovanje s hipoteko kot stvarnim zavarovanjem) in ne poroka D. Z.. Sodišče je pri svoji presoji očitno pomešalo navedbe tožeče stranke o dejstvih (npr. o tem kaj je bilo zapisano v listinskih dokazih, zlasti v asignacijski pogodbi in obeh plačilnih nalogih) in navedbe, ki so predstavljale njeno razlago in pravno naziranje (pomen, čeprav je bilo v listinah zapisano drugače), in zato neutemeljeno med njimi videlo protislovje. Očitno je, da je prezrtje obstoja že zakonskega pravnega interesa (za plačilo kreditnega dolga, t.j. tuje obveznosti, zato ker je z nakupom pridobila hipotekarno obremenjeno nepremičnino) torej botrovalo temu, da se je sodišče v napadeni sodbi ukvarjalo le z vprašanjem ali obstaja dodatno pogodbeno vzpostavljeni pravni interes (sodišče zmotno govori sicer o pogodbeni subrogaciji po 274. členu OZ, saj Komentar OZ k temu členu, 2. knjiga str. 304-305 in 306, točki 1 in 4, pojasnjuje, da sploh ne gre za posebno vrsto subrogacije, ampak le za pogodbeno vzpostavitev pravnega interesa - in prav to je, kot že povedano spredaj, že v tožbi in kasneje zatrjevala tudi tožeča stranka). Zaradi takšnega pristopa se je sodišče očitno zadovoljilo le z oceno (in razlago) le nekaterih listin in sicer asignacijskih pogodb in plačilnih nalogov (t.j. le tistih, ki so bile izvedbene, solucijske, narave) in iz te ocene izhajalo tudi glede vprašanja, ali je tožeča stranka plačala tujo (in to čigavo?) ali le svojo lastno obveznost. In to je očitno tudi odločilen razlog, da je sodišče glede ocenjenih listinskih dokazov ostalo pri zgolj gramatikalni razlagi le-teh, ne da bi preizkusilo (ocenilo) tudi ostale dokazne listine, ki po skrbni in vestni oceni vsake zase in vseh skupaj (torej celotnega prepleta več pravnih razmerij), vodijo k drugačni razlagi od aramatikalne (kakor jo razume sodišče) in drugačne ugotovitve relevantnega dejanskega stanja, namreč takšne kot jih je ponudila tožeča stranka (v tožbi, str. 3-4 in izčrpneje v tretji pripravljalni vlogi). Sodišče torej ni prepričljivo utemeljilo (svojega načina) uporabe gramatikalne razlage in ni prepričljivo zavrnilo uporabe razlage (zlasti namenske in sistematične) z vidika ocene vseh relevantnih dokazov po določbah II. odstavka 82. člena OZ, kot jo je ponudila tožeča stranka. Razlaga pogodbe spada v uporabo materialnega prava (Komentar OZ, 1. knjiga, str. 486), s katero se doseže pravilna in popolna ugotovitev relevantnega dejanskega stanja, na katerega je potem s sodniškim silogizmom sploh mogoče (in potrebno) uporabiti materialno pravo. Zgolj pripomniti je, da bi tudi pri tako omejeni presoji vsebine asignacije sodišče že lahko prišlo do pravilnega zaključka, da je tožeča stranka plačala (efektivno!) oba zneska (200.000,00 EUR in 280.000,00 EUR) F. d.d. (kar med pravdnima strankama ni bilo sporno), da pa se je hkrati plačilo prvega zneska 200.000,00 EUR (ne pa tudi drugega zneska 280.000,00 EUR) štelo za poravnavo (ne plačilo) obveznosti kupnine po prodajni pogodbi med kupcem (tehnično gledano: asignatom) in prodajalcem (tehnično gledano: asignantom), pri čemer pa ni bilo ekvivalence med poravnano kupnino in izročeno nepremičnino, saj je bila prodajalčeva izpolnitev obremenjena s štirikrat večjim bremenom. Vendar pa je sodišče kljub temu prišlo do napačnega zaključka (točka 16 in 18), da bi naj tožeča stranka s tem, ko je plačala oba zneska asignatarju .F. d.d., izpolnila svojo lastno obveznost in ne tujo obveznost (to ne bi držalo niti v primeru, če bi se res štelo, da je v pravnem smislu izpolnila obveznost poroka D. Z. in ne glavnega dolžnika ...d.d.). In pripomniti je še treba, da tožeča stranka med postopkom sploh ni zatrjevala, da bi naj kreditni dolg plačal... kot glavni dolžnik, ampak je zatrjevala le, da ga je dejansko plačala ona sama, vendar pa ne svoj lastni dolg, ampak (s hipoteko na kupljeni nepremičnini zavarovani) kreditni dolg glavnega dolžnika ... d.d., za kar je imela pravni interes, in je na tej podlagi po členu 275. OZ, torej principu zakonske subrogacije (z vstopom v pravni položaj upnika), pridobila vtoževano terjatev. Pri tem so sodišče očitno zavedli (kar pa ne more biti opravičljivo) dejanski opisi tožeče stranke o zapisih na listinskih dokazih, in sicer asignacijski pogodbi za znesek 200.000,00 EUR in dveh plačilnih nalogih, s katerimi je dokazovala dejstvo plačila zneska 200.000,00 EUR in še zneska 280.000,00 EUR hipotekarnemu upniku F. d.d.. Sodišče so očitno zavedli tudi opisi tožeče stranke o nagibu (motivu) in angažmaju samega D. Z. (za uresničitev njegovega pravnega interesa, da se s plačilom dolga glavnega dolga posledično tudi sam razbremeni), ki je bil potreben zaradi pasivnosti samega glavnega dolžnika in tožene stranke kot soporoka, namreč, da bi tožeča stranka poplačala kreditni dolg glavnega dolžnika (zavarovanega s hipoteko, kot že rečeno s hipoteko ni bila zavarovana poroštvena obveznost D. Z.): tako angažmaja že na začetku, ko je zadevno nepremičnino prodal tožeči stranki (skupaj z bremenom hipoteke, torej s tem avtomatično nanj prenesel breme hipoteke), in tudi kasneje, ko je v interesu samega glavnega dolžnika.... d.d. (ker ta sam tega ni počel, a bi bilo to nujno in bi bilo brez dvoma tudi pravilneje glede na celotni pravni kontekst) naročal tožeči stranki kaj in koliko naj plača (hipotekarnemu) upniku F... d.d.. Slednje pa niti ni bilo pravno nujno ali potrebno, saj je tožeča stranka (kot pridobiteljica - lastnica s hipoteko obremenjene nepremičnine zaradi zavarovanja kreditnega dolga glavnega dolžnika) sama že imela pravni interes, da to stori. Tako se po vsem povedanem izkaže, da je delovanje D. Z. bilo po eni strani (gledano objektivno) reševanje pravne napake na prodani nepremičnini (za katero je odgovarjal po določilih OZ), po drugi strani pa delovanje prvenstveno za račun pasivnega glavnega dolžnika ...d.d. (kar je razumljivo, saj je .... imel interes kot njegov glavni delničar - kar izhaja iz trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo str. 4, katere tožeča stranka ni prerekala, ker je resnična - da se dolg glavnega dolžnika izpolni, čeprav je bil le-ta že v insolvenčnem postopku, saj je še vedno obstajalo upanje, da bo uspela prisilna poravnava in da ne bo stečaja), šele posredno pa tudi v lastnem interesu oziroma zase kot poroka (saj prenehanje obveznosti glavnega dolžnika posledično pomeni tudi razbremenitev poroka - akcesornost poroštva). To neločevanje sodišča med (za utemeljitev tožbenega zahtevka) relevantnimi in nerelevantnimi okoliščinami (a so slednje z relevantnimi historično povezane oziroma jih pojasnjujejo, predvsem motivacijsko) ter neločevanje med dejanskimi trditvami in pravnimi naziranji je očitno vodilo sodišče k zmotnemu stališču, da bi naj bile navedbe tožeče stranke protislovne, kar pa po vsem povedanem seveda ne drži. Pri tem je za razlago pravnih razmerij in listinskih dokazov v zvezi z njimi povsem irelevantno kako so jih takrat ali kasneje razumeli (bolje: ne razumeli) in kako ravnali drugi udeleženci (vpletene osebe) in se sodišče glede tega (v točki 17) popolnoma zgrešeno sklicuje na prijavo terjatve D. Z. v stečajnem postopku nad P. (prezre pa, da je enako storila tudi tožena stranka za primer, da bi zoper njo bil stavljen zahtevek iz naslova njene poroštvene zaveze). Glede tega se pritožnica v celoti sklicuje na svoje izčrpnejše navedbe v tretji pripravljalni vlogi (točka IX.). Za razumevanje zadeve, ki je kompleksna zaradi prepletanja številnih pravnih razmerij (kreditno, prodajno, poroštveno in zastavno), ni mogoče izolirano, selektivno in samostojno razlagati samo nekaterih listinskih dokazov glede asignacije (za 200.000,00 EUR) in izvršitve plačila (zneskov 200.000,00 EUR in 280.000,00 EUR), ki so bila le izvedbena (solucijska) pravna dejanja ("asignacijska pogodba" namreč sploh ni pogodba, ampak dvojna pooblastitev za izpolnitev, torej ni zavezovalni pravni posel, ampak zgolj razpolagalni in solucijski posel, kar izhaja že iz definicije po 1035. členu OZ, in mora zato biti skladen z zavezami po osnovni pogodbi ali dolžnostmi po zakonu!). Bistveno je, da za pravilno in zakonito odločitev v tej zadevi ne zadošča zgolj gramatikalna razlaga listin (zlasti ne tako kot jo razumeta tožena stranka in sodišče) in to le listin o pravno tehnično izvedbenih (solucijskih) pravnih dejanjih (asignacija in dva naloga za plačilo) brez upoštevanja širšega pravnega okvirja oziroma konteksta (temelja, vseh relevantnih dejstev), v katerem so ta pravna dejanja bila opravljena (izvršena), in s katerim so v nasprotju (če se jih razlaga, da bi naj bilo zapisano, da gre za izpolnitev obveznosti poroka D. Z., ne pa glavnega dolžnika... d.d.). Tožeča stranka je v svojih vlogah (zlasti v tretji pripravljalni vlogi, ki ji sodišče, v točki 19 in na začetku točke 21, neobrazloženo in neupravičeno po eni strani ne priznava relevantnosti v tej zadevi, po drugi strani pa te iste trditve oziroma razlage v njej zgolj pavšalno oziroma brez obrazložitve zavrne kot neutemeljene v zaključku točke 21), pokazala, da ta pravna dejanja nimajo pravne samostojnosti in da jih zato ni mogoče razlagati gramatikalno, t.j. samo tako kot glasijo (če se jih pri tem razume, da bi naj ne šlo za izpolnitev glavnega dolžnika ampak obveznosti poroka), saj je bila tako razumljena vsebina neskladna z opisanimi nespornimi dejstvi in dejstvi, ki izhajajo iz drugih listinskih dokazov (načelo proste presoje dokazov po 5. členu ZPP), in je bila (prav zaradi tega) med pravdnima strankama sporna (saj sta ji v pravdi pripisovali različen pomen - Komentar OZ,1. knjiga, str. 493, tč. 3.1.), torej nejasna vsebina teh listin. Že zato je izpolnjen zakonski razlog po II. odstavku 82. člena OZ za odmik od gramatikalne razlage. Gramatikalna razlaga namreč pride v poštev zaradi subjektivnega pristopa našega prava le v primeru, če obe stranki pripisujeta enak pomen tistemu, kar je zapisano in torej pravzaprav sploh ne gre za razlago, saj ta ni potrebna - "in claris non fit interpretatio" (Komentar OZ, 1. knjiga, str. 487 in 493-494). Toda, v tem primeru je bil zapis tudi objektivno nejasen, saj sta v njem pri označbi obveznosti omenjena tako glavni dolžnik (.... d.d.) kakor tudi porok (D. Z.), tako da iz samega zapisa ni jasno ali gre za obveznost glavnega dolžnika ali poroka. Obravnavani zapis je torej bil sporen in nejasen tako po subjektivnem kakor po objektivnem kriteriju. In zato je (po omenjeni zakonski določbi) potrebno poiskati skupni namen pogodbenikov oziroma udeležencev, izražen v opisanih pravnih razmerjih (kreditno, prodajno, poroštveno in zastavno), ne samo v asignaciji in plačilnih nalogih (kar oboje je le razpolagalno dejanje oziroma izpolnitev zavezovalnih, osnovnih poslov in zakonskih dolžnosti - razmerje med razpolagalnimi in zavezovalnimi posli pa je po našem pravu kavzalno) in jih razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, kakor izhaja iz Komentarja OZ, 1. knjiga, str. 486). Za listino o asignaciji (kateri sodišče posveča prevelik pomen oziroma pomen, ki ga nima, še posebej za znesek 280.000,00 EUR, za katerega listina ni bila podpisana, pa tudi teorija realizacije zanjo ne velja) je ovržena domneva (I. odst. 56. člena OZ), da zapis (kakor ga razume sodišče) na listini odraža pravo voljo pogodbenih strank. Sodišče vprašanje, ali gre v tem primeru za sporno in nejasno vsebino listin, ne razreši, ampak ga nadomesti z oceno (tč. 21), da je jasna zakonska določba (torej namesto, da bi ocenilo ne-jasnost vsebine listin, oceni, da je jasna zakonska določba o tem vprašanju). Glede tega kako jih je treba pravilno razlagati, se pritožnica v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na svoje dosedanje navedbe, zlasti v svoji tretji pripravljalni vlogi. Sodišče (povsem nevzdržno) pojasnjuje zakaj ni nikakor moglo slediti navajanju in naziranju tožeče stranke v njeni tretji pripravljalni vlogi (tč. 19 in 21), in sicer zato, ker bi naj tožeča stranka v njej spremenila svoje prvotne trditve (oziroma celo s pravno interpretacijo utemeljevala nove pravne podlage) o razlogih za sklenitev asignacijske pogodbe (v tretji pripravljalni vlogi bi naj zatrjevala drugače kakor v tožbi, kar seveda nikakor ne drži), "njeno novo izvajanje pa sicer ni imelo nobene podlage v predloženih listinskih dokazih" (tč. 19). Ne drži namreč ne prvo, ne drugo. Tožeča stranka namreč ni spremenila svojih prvotnih (tožbenih) trditev niti ni spremenila pravnih podlag, saj je že v tožbi (str. 3 in 4) navedla: - "z namenom, da se poplača opisani kreditni dolg ... da se doseže izbris hipoteke, t.j. izbris bremena na zadevni nepremičnin" - vmes je sicer bilo zapisano "in s tem posredno razbremeni obveznost solidarnega poroka D. Z. in tudi", kar pa je, kot že opozorjeno spredaj, bil njegov nagib za njegovo delovanje (nagib za uresničitev njegovega pravnega interesa), ker sta bila pasivna tako glavni dolžnik kakor tudi soporok tožena stranka (plačilno daleč najbolj sposobna od vseh udeležencev!) in kar je itak zakonska pravna posledica izpolnitve obveznosti (dolga) glavnega dolžnika;"Tožeča stranka je namreč izpolnila tujo obveznost, saj tožeča stranka ni bila ne glavni dolžnik ne porok za s hipoteko zavarovano kreditno terjatev, za izpolnitev tuje obveznosti pa ie imela pravni interes kot kupec s hipoteko obremenjene nepremičnine (namreč, da se doseže izbris hipoteke)..."; -"Tožeča stranka je pridobila pravni interes za izpolnitev te tuje kreditne obveznosti že s tem, ko je kupila s hipoteko obremenjeno nepremičnino in gre zato na podlagi tega za zakonito subrogacijo po 275. členu OZ?. Te navedbe je tožeča stranka potem (v tretji pripr. vlogi) samo poudarila z (predvsem pravno nazorskimi) dopolnitvami v smeri boljše utemeljitve tožbenega zahtevka (ki je, kot je sodišče pravilno ugotovilo, temeljilo na zakonski subrogaciji) s tem, da je (z vidika subrogacije) poudarila relevantna dejstva in jih tako ločila od (četudi opisanih) nerelevantnih dejstev in pojasnila njihov pravni pomen (pravno naziranje). Zares dodala je le izrecno opredelitev, da hipoteka kot breme na prodani nepremičnini pomeni pravno napako pri izpolnitvi prodajne pogodbe in da je torej šlo tudi za odpravo te napake; seveda pa je to itak že bilo implicitno zajeto v večkratnih navedbah o nakupu nepremičnine z bremenom hipoteke. In poudarila je še, da je hipoteka stvarno zavarovanje, kar je le teoretični poudarek prejšnjih omemb hipoteke. Zato ne drži "opozorilo" sodišča (točka 20), da "šele v 3. pripravljalni vlogi ... tožeča stranka opozarja, da je kupila nepremičnino, ki je bila obremenjena s stvarnim zavarovanjem, to je hipoteko zastavnega upnika F...." in vse ostalo, kar sodišče potem (več kot pol tipkane strani) povzema do konca besedila te (20.) točke. Toda tudi, če bi držalo, da bi naj tožeča stranka na ta dejstva in pravna naziranja opozorila šele v tretji pripravljalni vlogi, bi jih sodišče (kakor že povedano spredaj) moralo upoštevati. Očitek sodišča, ki bi naj bil razlog za to, da sodišče ni upoštevalo tretje pripravljalne vloge, je povsem zgrešen tudi zato, ker je bila tretja pripravljalna vloga v vsakem primeru pravočasna, saj je bila vložena pred prvim narokom za glavno obravnavo (sodišče ni ugotovilo in tudi ni moglo ugotoviti, da bi bila prepozna in zato neupoštevna). Nasprotno, sodišče bi po določbi 285. člena ZPP (o materialnem procesnem vodstvu), katero je več kot očitno prekršilo, celo moralo (!) opozoriti toženo stranko naj svoje prvotne (tožbene) trditve dopolni (to sodišče mora storiti, če ocenjuje, da za utemeljitev tožbenega zahtevka še ni navedla kakšnega pravno relevantnega dejstva ali ponudila ustreznega dokaza). In v tem primeru sodišče je ocenilo (točka 21 obrazložitve sodbe), da prvotne navedbe (ki bi naj bile "jasne in logične") naj (še) ne bi utemeljevale tožbenega zahtevka, torej smiselno, da bi naj bila tožba nepopolna ali celo nesklepčna. Seveda tožeča stranka meni, da tožba ni bila ne nepopolna ne nesklepčna, samo pravilno in kreativno bi jo bilo treba brati, vendar pa je med pravdo ocenila oziroma spoznala, da sodišče kljub načelu "iura novit curia", in z njim povezanim materialnim procesnim vodstvom (kar oboje mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti), utegne prezreti širši pravni kontekst zadeve (razviden že v tožbi, a resda ne še tako jasno kot v tretji pripravljalni vlogi) in zato po liniji najmanjšega odpora ostati pri gramatikalni razlagi izvedbenih (solucijskih) listin (asignacija in nalog za plačilo) in se je prav zato še bolj potrudila z dodatnimi pojasnili v svoji tretji pripravljalni vlogi (v prvi in drugi pripravljalni vlogi se je bolj osredotočala na polemiko z nasprotnimi navedbami tožene stranke, kar je preusmerjalo pravi fokus zadeve drugam) in je na svojo bojazen po napačnem razumevanju sodišča celo izrecno opozorila v uvodu tretje pripravljalne vloge. Tako tudi ne drži ocena sodišča, da "novo izvajanje", tožeče stranke nima nobene podlage v predloženih listinskih dokazih; res je le, da takšne neposredne podlage (na videz in brez ustrezne interpretacije) nima v listinskih dokazih, ki jih je sodišče selektivno ocenilo (predvsem asignacija in nalogi za plačilo), ima pa jasno podlago v drugih dokazih, ki jih je sodišče sicer vpogledalo (spredaj izpostavljeni dokazi: zlasti prodajna pogodba, ZKI in korespodenca), ne pa tudi vsakega posebej in vse skupaj skrbno in vestno dokazno ocenilo, pa bi jih vsekakor moralo. Sodišče se je torej glede tega (neupoštevanja tretje pripravljalne vloge tožeče stranke) povsem neutemeljeno (in tudi nedosledno) sklicevalo (točka 19) na določbo III. odstavka 214. člena ZPP, da lahko v takem primeru presodi po prostem prepričanju, (vendar) upoštevajoč vse okoliščine. Najprej je treba pripomniti, da (glede na to, da sodišče najprej (prvem pisanju katere od strank v pravdi) omeni določbo 212. člena ZPP, kjer je govora o izpodbijanju navedb nasprotnika, kar je nasprotno od priznanja) v tožbi tožeča stranka ni priznala še nobene trditve tožene stranke (ki bi ga naj v kasnejši vlogi preklicala), saj to v tožbi sploh še ni mogoče. Jasno je, da je sodišče kršilo določbo 5. (in 7.) člena ZPP (hkrati pa še določbo 22. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), ker ni vzelo na znanje vseh pravočasnih navedb tožeče stranke, ni pretehtalo njihove relevantnosti in se ni opredelilo do tistih navedb, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku bistvenega pomena. S tem je zagrešilo (kot že rečeno spredaj) bistveno kršitev določb postopka po I. odstavku 399. člena ZPP (in zaradi tega neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek), ker je tožeči stranki odreklo pravico do izjave o relevantnih dejstvih in pravnih naziranjih o njih, in je bil kršen cilj pravdnega postopka, to je varstvo pravic (v tem primeru tožeče stranke), utemeljene na materialnem pravu. Sodišče je hkrati prekršilo tudi določbo 7. (in 212.) člena ZPP, ker je z opisanim ravnanjem preprečilo tožeči stranki izpolnitev njene procesne dolžnosti (in hkrati pravice), da navede vsa relevantna dejstva, na katera opira svoj tožbeni zahtevek. Vendar pa tudi sicer sodišče ni zadostilo kriterijem določbe (III. odst. 214. čl. ZPP), na katero se sklicuje: sodišče je namreč pri tem ostalo le pri "prostem prepričanju", vendar brez prepričljivega upoštevanja vseh okoliščin (v tem primeru celotnega spisovnega gradiva, predvsem pa, kot že opozorjeno, pravnega interesa tožeče stranke spričo dejstva vstopa v hipotekarno razmerje z nakupom nepremičnine, obremenjene s hipoteko zaradi zavarovanja kreditne terjatve upnika F. d.d. in ne poroštvene obveznosti D. Z., kar pa je tožeča stranka jasno zatrjevala itak že v tožbi, str. 3-4, v tretji pripravljalni vlogi pa samo obširneje poudarila, predvsem zato, ker je ocenila, da bo to sodišče kljub načelu "iura novit curia" spregledalo). Sicer zgrešen (kakor izhaja iz doslej povedanega) očitek sodišča tožeči stranki (točka 21) "sodišče namreč tožeči stranki nikakor ni moglo slediti o poskusu, da z obračanjem (verjetno mišljeno: z obračanjem besed) in pravno interpretacijo utemeljuje nove pravne podlage", ima žal moralistični pridih. Sodišče očitno ni prepoznalo in cenilo prizadevanj tožeče stranke v smeri pravilne interpretacije pravnih razmerij in listinskih dokazov ter pravilne uporabe prava v tej zadevi. Videlo tudi ni preprostega dejstva, da je tožeča stranka, ki sama ni bila nikomur nič dolžna (za razliko od glavnega dolžnika in obeh soporokov) prevzela nase breme poplačila tujega kreditnega dolga, ki je za cca štirikrat presegalo doseženo korist iz nakupnega posla. Enako moralistično sodišče poudarja potem (v točki 22), kako je regresno terjatev prijavil in uveljavil v stečajnem postopku (zoper ... d.d. - v stečaju) porok D. Z., saj razmerje med njima nima nobenega vpliva na tukajšnjo zadevo (kar je tožeča izrecno opozarjala v tretji pripravljalni vlogi, točka IX., kateri sodišče, kakor grajano spredaj neupravičeno ni posvečalo pozornosti). V točki 22 se sodišče zgrešeno sklicuje na odločitev sodišča v zadevi opr. št. I Pg 946/2015, saj razlogi za tamkajšnjo odločitev nimajo učinka materialne pravnomočnosti razen tega pa ne drži "ugotovitev" sodišče, da bi naj bilo procesno gradivo v obeh zadevah enako. Je pa res, da je sodišče, očitno s ciljem, da bi se lahko sklicevalo na tamkajšnjo odločitev, umetno sproduciralo izenačitev procesnega gradiva s spredaj (str. 4) grajano procesno napako neocenitve in neupoštevanja bistvenih dejstev in listinskih dokazov. Ker je napačna odločitev sodišča o glavni stvari, je posledično napačna tudi odločitev o povračilu pravdnih stroškov. S tem je pritožba obrazložena in utemeljena in ji je ugoditi."

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Postopek v tej zadevi se je začel pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017, v nadaljevanju ZPP-E). Vendar pa je bila odločba, s katero se je postopek končal pred sodiščem prve stopnje, izdana pred začetkom uporabe ZPP-E. Zato se je postopek pred sodiščem druge stopnje na podlagi 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale pred začetkom uporabe ZPP-E.

6. Tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja plačilo zneska 480.000,00 EUR s pp. na podlagi zakonite subrogacije po 275. členu OZ. Zatrjuje, da je s tem, ko je ob nakupu s hipoteko obremenjene nepremičnine od poroka D. Z. plačala hipotekarnemu upniku in kreditodajalcu F. d.d. znesek kupnine v višini 200.000,00 EUR, kasneje pa še 280.000,00 EUR (čeprav je v plačilnem nalogu kot namen plačila navedena poravnava poroštvene obveznosti D. Z. za kreditno obveznost P., d.d.) in je upnik zneska prejel in sprejel, nastopila zakonita subrogacija po OZ. Zatrjuje, da je izpolnila tujo obveznost, ker ni bila ne glavni dolžnik ne porok, za izpolnitev tuje obveznosti pa je imela pravni interes kot kupec s hipoteko obremenjene nepremičnine, zaradi tega pravnega interesa pa je bila F. dolžna sprejeti plačila kot izpolnitev svoje kreditne terjatve. Pravna posledica subrogacije je po njenem mnenju sprememba subjekta v obligacijskem razmerju na strani upnika, ki ima tako enake pravice kot jih je imel pred tem sam upnik, kar pomeni, da je nanj prešla terjatev upnika z vsemi postranskimi pravicami (poroštva, zastave).

7. Tožena stranka je tožbeni zahtevek in tožbene navedbe prerekala. Zatrjevala je, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen, ker že iz navedb tožeče stranke, da je plačilo, ki je bilo izvedeno z asignacijo predstavljalo plačilo kupnine za nepremičnino, ki jo je tožeča stranka kupila od D. Z. izhaja, da je z nakazilom kupnine F. namesto D. Z., tožeča stranka dejansko izpolnila svojo obveznost do D. Z.a iz naslova plačila kupnine, medtem ko je bil dejanski plačnik kreditne obveznosti D. Z., kot solidarni porok za obveznosti kreditojemalca, družbe P. d.d. (sedaj v stečaju).

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in upoštevaje trditve obeh pravdnih strank zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je kot takšnega zavrnilo. Zaključilo je, da tožeča stranka iz naslova kreditnih obveznosti do .F nima nikakršne terjatve do tožene stranke kot poroka niti do glavnega dolžnika.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

10. Po tožeči stranki v pritožbi uveljavljanih procesnih kršitev sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji ni zagrešilo. Prav tako pritožbeno sodišče ni zasledilo, katere od ostalih kršitev, na katere pazi po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti. Pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, da je nerazumljiva, da ne upošteva med pravdnima strankama nespornega dejstva, da je nepremičnina prodana po prodajni pogodbi sklenjeni med prodajalcem D. Z. in tožečo stranko kot kupcem bila obremenjena s hipoteko zaradi zavarovanja kreditnega dolga glavnega dolžnika P. d.d., kar da bi sodišče prve stopnje lahko ocenilo, če bi vestno in skrbno ocenilo vse predlagane dokaze, pa tega ni storilo, so povsem neutemeljeni. Prav tako so povsem neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožeče stranke podanih v tretji pripravljalni vlogi, saj je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, da je te navedbe upoštevalo in nanje tudi odgovarjalo. Sodba ima po presoji pritožbenega sodišča jasne in skladne ter prepričljive razloge o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze vestno in skrbno ocenilo, vsakega zase in vse skupaj tako, da ugotovljeno dejansko stanje temelji na uspehu celotnega dokaznega postopka kot to določa 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno in popolno dokazno ocenilo. Ker so določila prodajne pogodbe in vsebina asignacij ter plačilnih nalogov jasna, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati dokaza z zaslišanjem prič, saj je že z izvedenimi dokazi popolno ugotovilo za odločitev relevantno dejansko stanje. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi pravilno razložilo materialno pravo in to tudi pravilno razložilo v izpodbijani sodbi.

11. Sodišče prve stopnje je iz trditev pravdnih strank in iz izvedenih dokazov ugotovilo: (-) da je bila med kreditodajalcem F. d.d. Ljubljana in kreditojemalcem ...d.d. C. sklenjena pogodba o dolgoročnem kreditu št. 765/2012 v znesku 787.154,62 EUR, ki je zapadel v plačilo 30. 4. 2014, (-) da sta za vračilo kredita s poroštvom jamčila D. Z. in tožena stranka kot solidarna poroka in da je bilo odplačilo kredita zavarovano tudi s hipoteko na nepremičnini D. Z. (na njegovi stanovanjski hiši), (-) da ni sporno, da družba ... d. d. kot glavni dolžnik obveznosti po kreditni pogodbi ni poravnala, (-) da je to obveznost kot porok poravnal D. Z. in sicer tako, da je sklenil s tožečo stranko dve asignacijski pogodbi z dne 11. 7. 2014 in 7. 10. 2014, s katerima je naročil tožeči stranki, da poravna znesek 200.000,00 EUR in 280.000,00 EUR namesto njega banki in ni sporno, da je tožeča stranka ta nakazila izvedla, (-) asignaciji oziroma nakazila D. Z. je izvedla tožeča stranka, kar izhaja iz izpiska A. d.d. in iz izpiska R. banka d.d., kjer je navedeno, da je tožeča stranka poravnavala zapadlo obveznost ... d.d. po asignaciji v imenu poroka D. Z., (-) da je iz prijave terjatev D. Z. v stečajno maso ... d.d. - v stečaju in iz končnega seznama preizkušenih terjatev pod zaporedno številko 74 razvidna prijava terjatve D. Z. v znesku 787.154,62 EUR, kolikor je znašal prvoten kredit in da je bila terjatev, ki jo je imel D. Z. kot porok iz naslova poravnave kredita do F. na dan začetka stečajnega postopka ...d.d. pobotana po izjavah o pobotu z dne 17. 10. 2014 v višini 200.000,00 EUR ter v višini 280.000,00 EUR.

12. Iz ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kreditnih obveznosti do F. d.d. namesto glavnega dolžnika P. d.d. ni poravnala tožeča stranka, ampak porok D. Z.. Porok D. Z. je s tem pridobil terjatve do tožene stranke oziroma terjatve do glavnega dolžnika... d. d.¹in te tudi prijavil v stečajno maso ... d.d., kjer so mu bile poravnane s pobotom.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka z nakazili zneskov 200.000,00 EUR in 280.000,00 EUR F. po asignacijah poravnavala le svojo obveznost do D. Z.a (in ne do F. kot to zmotno trdi tožeča stranka) iz naslova sklenjene prodajne pogodbe in iz dogovora z D. Z.. Tožeča stranka je poravnala to svojo obveznost na osnovi asignacij sklenjenih z D. Z. s katerima ji je ta naročil in jo pooblastil, da svoje obveznosti iz prodajne pogodbe in iz posebnega dogovora z D. Z. namesto D. Z. plača F.. Da sta bili obe plačili banki s strani tožeče stranke izvršeni v dogovoru z D. Z. kot porokom glavnega dolžnika z namenom, da se poplača dolg iz naslova kreditne obveznosti banki in se razbremeni obveznost solidarnega poroka D.Z. in končno tudi doseže izbris hipoteke na obravnavani nepremičnini, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, je jasno razvidno tako iz trditev tožeče stranke v tožbi, ki jih v točki 18 obrazložitve povzema tudi sodišče prve stopnje, kot iz jasne vsebine 3. člena prodajne pogodbe sklenjene med pogodbenima strankama, kakor tudi iz obeh asignacij in izpiskov bank o izvršenih nakazilih. To pa potrjuje tudi tožeča stranka v pritožbi. Tako je povsem zgrešeno stališče, ki ga pritožbeno obširno navaja tožeča stranka, da je dejanski plačnik bila tožeča stranka in ne D. Z. in da je izpolnila obveznost glavnega dolžnika ... d.d. in ne poroka D. Z. ter da je s tem vstopila v pravni položaj upnika, kar da ji omogoča 275. člen OZ. Takšno stališče tožeče stranke je zgrešeno, kar je pravilno v svoji obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da sta bili asignaciji dogovorjeni med tožečo stranko in porokom D. Z. po prodajni pogodbi kot način poplačila porokove obveznosti po kreditni pogodbi. Prav tako soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je kreditni dolg namesto glavnega dolžnika ... d.d. plačal porok D. Z. in je vsako drugačno stališče pritožbe zmotno.

15. Pritožba zmotno trdi, da pri plačilu na podlagi nakazila - asignacije pride do spremembe subjekta v obligacijskem razmerju na strani upnika, tako, da ima enake pravice kot jih je pred tem imel sam upnik, kar pomeni, da nanj oziroma v njegovo premoženje preide terjatev upnika do višine izpolnitve skupaj z vsemi postranskimi pravicami (poroštva, zastava) in da so tudi z izpolnitvijo obveznosti po obeh asignacijskih pogodbah na podlagi zakona (ex lege) nastopili subrogacijski učinki, da gre za (personalno subrogacijo) na strani upnika (vstop v pravni položaj oziroma v pravice upnika) in ne na strani dolžnika ali poroka.

16. Takšna pritožbena naziranja so materialnopravno zmotna, saj pri nakazilu oziroma asignaciji² ne nastane dvostransko obveznostno razmerje med strankami in ne nastopijo pravni učinki spremembe na strani upnika ali dolžnika, temveč gre za dvojno pooblastitev, na podlagi katere se spremeni način izpolnitve obveznosti iz dolžniško - upniškega razmerja med asignantom in asignatarjem. Zaradi asignacije asignantova obveznost do asignatarja ne preneha. Njegova obveznost preneha šele takrat, ko asignat opravi izpolnitev asignatarju. Vse do takrat je asignant še vedno zavezan asignatarju³. Z izpolnitvijo asignacije ugasne (preneha) dvoje pravnih razmerij.

17. V okoliščinah konkretnega primera je tožeča stranka kot kupec nepremičnine hkrati s sklenitvijo prodajne pogodbe kot asignat sprejela nakazilo D. Z., prodajalca po prodajni pogodbi in poroka po dolgoročni kreditni pogodbi 7658/12, kot asignanta, da kupnino poplača namesto njemu, kreditodajalcu F. d.d. kot asignatarju. Asignaciji sta bili realizirani in z njuno realizacijo je D. Z. poplačal svojo obveznost kot porok po kreditni pogodbi, tožeča stranka pa kot kupec po prodajni pogodbi. V posledici poravnave s hipoteko zavarovane terjatve banke pa je bila izbrisana hipoteka na nepremičninah prodanih tožeči stranki, saj za njo ni bilo več podlage.

18. Kot utemeljeno navaja tožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo gre v konkretnem primeru za specifično obliko asignacije, in sicer za asignacijo na dolg po 1045. členu OZ⁴, o kateri govorimo, če je nakazilo izdano skladno z dogovorom iz temeljnega posla zaradi plačila dolga. Asignat je zavezan opraviti izpolnitev na podlagi zakona in ne na podlagi nakazila. Pravica zahtevati izpolnitev na podlagi zakona pa nastane s tem, ko je nakazilo izdano. Prav poplačilo po prodajni pogodbi je najpogosteje predmet asignacije na dolg, ko prodajalec že ob sklenitvi prodajne pogodbe pooblastila kupca, da namesto njemu plača njegovemu upniku iz posla (asignatarju), po katerem je prodajalec (asignant) dolžnik⁵.

19. Zaključki sodišča prve stopnje, da je z asignacijama poplačan dolg D. Z. kot poroka po kreditni pogodbi, ker kreditnega dolga ni plačal glavni dolžnik, so pravilni in s presojo sodišča prve stopnje, da dolga do F. d.d. namesto glavnega dolžnika ni poravnala tožeča stranka, temveč D. Z., je to tudi pojasnilo, da s plačilom po asignaciji nanjo ni mogla preiti po samem zakonu terjatev kreditodajalca kot prejšnjega upnika (275. člen OZ). Vsa drugačna obširna pritožbena izvajanja, ki so v bistvu le ponovitev že v postopku na prvi stopnji podanih navedb, na katere je odgovorilo že sodišče prve stopnje, so zato zmotna in jim ni mogoče slediti.

20. Tožeča stranka ni konkretno izpodbijala odločitve glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zmotne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP).

21. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

22. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, sicer pa do njih tudi ne bi bila upravičena, ker s pritožbo ni uspela (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP). Mora pa tožeči stranki v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP povrniti stroške pritožbenega odgovora v znesku 2.141,93 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po stroškovniku tožene stranke v skladu z Odvetniško tarifo (OT) ter vsebujejo nagrado za odgovor na pritožbo (tar. št. 21) v višini 1.721,25 EUR, izdatke za stranko po 11. členu OT v višini 2 % oziroma 34,43 EUR in 22 % DDV, skupno torej 2.141,93 EUR.

-------------------------------
¹ 1018. člen OZ določa: Na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev.
² 1035. člen OZ določa: Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant), drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev.
³ R. Vrenčur v Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1078, primerjaj sodba VS RS II Ips 244/2008 z dne 6. 10. 2011 in sodba VS RS III Ips 53/2014 z dne 28. 10. 2015.
⁴ 1045. člen OZ glasi: (1) Nakazanec ni dolžan sprejeti nakazila, pa čeprav je nakazovalčev dolžnik, razen če mu je to obljubil. (2) Če pa je bilo nakazilo izdano na podlagi nakazančevega dolga nakazovalcu, ga mora nakazanec izpolniti do zneska tega dolga, če mu ni to v nobenem pogledu težje od izpolnitve obveznosti nasproti nakazovalcu. (3) Z izpolnitvijo nakazila izdanega na podlagi nakazančevega dolga nakazovalcu, je nakazanec v enaki meri prost svojega dolga nasproti nakazovalcu.
⁵ R. Vrenčur v Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 1095.

Datum zadnje spremembe:

06.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 268/2017
• VSL sodba I Cpg 876/99
• VSL sodba I Cpg 239/99