VSC Sodba Cp 322/2017

Jedro

Odločilna okoliščina za obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo toženkinega zavarovanca in nastankom škodnega dogodka ter posledično škodo je neizpodbijano dejstvo, da je tožnik vrata dvigala zaradi poškodovanosti teh lahko odprl tudi, ko dvigala ni bilo na postaji.

Zavarovanec bi se moral in mogel zavedati, da zaradi neizpravnosti vrat dvigala lahko pride do škodnega dogodka, kot je obravnavan, pa ni poskrbel, da do tega ne bi prišlo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah III in II izreka, spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še nadaljnjih 2.583,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2015 do plačila in ji povrniti še nadaljnjih 423,39 EUR stroškov pravdnega postopka na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke ter povrniti še nadaljnjih 121,04 EUR stroškov izvedenca na TRR Okrožnega sodišča v Celju, Organ za brezplačno pravno pomoč, št. SI 560110 0637 0421 586, sklic št. 00 36 610 2016, vse v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku določenega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in zavrne se pritožba tožene stranke ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih in nespremenjenih delih.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 117,13 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.375,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.345,80 EUR od 25. 6. 2015 do plačila, od zneska 29,60 EUR od 24. 2. 2016 do plačila (točka I izreka), in povrniti tožeči stranki pravdne stroške 360,81 EUR na fiduciarni račun pooblaščenca ter stroške izvedenca 111,72 EUR na TRR Okrožnega sodišča v Celju, organ za brezplačno pravno pomoč, vse v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev (točka II izreka). V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal odločitve v točkah II in III izreka in zahteval še nadaljnjih 4.124,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, uveljavljal pa je pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, podredno pa je predlagal razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteval je povrnite vseh stroškov pritožbenega postopka. Navajal je, da bi sodišče moralo ugotoviti popolno odgovornost toženke za tožnikovo poškodovanje, pritožuje pa se zgolj do zneska 8.000,00 EUR in meni, da bi sodišče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem tožniku moralo prisoditi odškodnino 5.300,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 1.500,00 EUR. Zoper odločitev o odškodnini iz naslova strahu in za premoženjsko škodo se tožnik ne pritožuje. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj bo, če bo tožnik s pritožbo uspel, moralo pritožbeno sodišče o stroških ponovno odločiti. Po navedbah pritožbe sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek utemeljuje s tem, da bi moral vedeti, kje so stikala za luči in si ob potrebni skrbnosti moral luči prižgati ter, da je vstopil v temno dvigalo in pri tem ni upošteval, da v kabini ni luči, kar je vidno že skozi steklo na vratih dvigala. Sodišče prve stopnje je pri prisoji višine soprispevka nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je zaslišan, kot stranka, pojasnil, da je prišel do dvigala in cuknil vrata, pri tem pogledal nazaj, da bi odpeljal industrijski sesalec, ki ga je opisal kot velikega in težkega, kar niti ni bilo sporno. Ob vstopanju skozi vrata dvigala ni bil pozoren na notranjost jaška dvigala zaradi lastne malomarnosti, temveč je moral svojo pozornost posvetiti bremenu, ki ga je vlekel v dvigalo. Ob dejstvu, da so se dvigala brez večjih težav odprla, ni mogel predvideti, da je z dvigalom karkoli narobe, ker vsaka povprečno razgledana oseba ve, da se vrata dvigala, če dvigala ni v etaži, ne morejo odpreti. Tožnik ni bil seznanjen z dejstvom, da so bila vrata dvigala pokvarjena. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik po sesalec šel prvič in ni hodil v halo, kjer se je ta nahajal, zato je razumljivo, da ni vedel, kje se nahajajo stikala za vklop luči. Priča P. je povedal, da za stikala vedo tisti, ki so zaposleni dlje časa, tisti, ki so bolj na novo, kot je bil tudi tožnik, pa niso vedeli točno kaj. Pomembno je tudi, da se ni zgodilo pogosto, da bi se emulzija razlila in je tožnik zato sesalec potreboval le redko, če pa ga je potreboval, se je ta običajno nahajal v istem nasprotju, kar so tudi potrdile zaslišane priče. Med običajnimi delovnimi dnevi so bili vsi hodniki razsvetljeni, ker je obrat v celoti obratoval, v konkretnem primeru je bila sobota in večina delavcev je bila odsotna. Tožniku ni mogoče očitati, da bi moral vedeti, kje se nahajajo stikala, ker nikoli ni imel potrebe po uporabi teh, lokacije pa mu nihče ni pokazal, saj se na hodniku, kjer so se nahajala stikala, ni pogosto nahajal, kadar pa se je, so luči bile prižgane. Glede na dejanske ugotovitve o obsegu tožnikove škode bi lahko tožniku sodišče prisodilo višjo odškodnino, v tem delu je zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ), odločitev odstopa od prakse Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih, kot npr. zadevi VS 001707. V tej zadevi je oškodovanec utrpel udarnino desne goleni, zvin desnega kolena in nateg notranje obodne kolateralne vezi desnega kolena, torej podobne poškodbe, kot jih je utrpel tožnik. Tožnik pa je poleg poškodbe kolena utrpel še udarnino prsnice in udarnino, oziroma zvin levega kolena. Tožnik je trpel tudi občasne hude bolečine, ki jih oškodovanec v citiranem primeru ni trpel, obdobje srednje hudih bolečin je enako, oškodovanec pa je v citiranem primeru nekoliko dlje trpel lažje bolečine. Ne gre pa spregledati, da tako tožnik kot oškodovanec bolečine trpita še danes, posledice so pri obeh podobne, gre za manjše zmanjšanje življenjskih aktivnosti in prikrajšanje pri določenih gibih, zaradi katerih tožnik, niti oškodovanec v navedenem primeru, nista bistveno prikrajšana, morata pa v nekatera opravila vlagati nekoliko več truda kot prej. Tožnik je v pritožbi trdil, da bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi denarno odškodnino v višini 8.000,00 EUR.

3. Tožena stranka pa je s pritožbo izpodbijala odločitev v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje in posledično odločitev o stroških postopka v točki II izreka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še za 570,40 EUR in ustrezno spremeni odločitev o stroških pravdnega postopka. Navajala je, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava in ugotovilo dejanskega stanja, ker je znesek, ki ga je dolžna toženka plačati tožniku, napačen. Pri ugotavljanju temelja odškodninske odgovornosti je ugotovilo tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka v višini 40 % in temu toženka ne nasprotuje. Se pa ne strinja z načinom izračuna zneska odškodnine. Sodišče je ugotovilo, da znaša odškodnina za nematerialno škodo 5.200,00 EUR in za materialno 259,00 EUR pri 100 % temelju. Nato je od tega zneska odbilo odbitno franšizo 1.500,00 EUR in šele nato je izračunalo znesek, ki bi ga naj toženka plačala tožniku v višini 60 % od zneska po odštetju odbitne franšize. To je po mnenju toženke napačno, najprej je potrebno izračunati, koliko znaša odškodnina za obe vrsti škode ob upoštevanju soprispevka in šele po ugotovitvi zneska odškodnine ob obstoju 60 % temelja odgovornosti toženkinega zavarovanca bi moralo sodišče prve stopnje odšteti znesek odbitne franšize, ki jo je dolžan plačati toženkin zavarovanec. Po mnenju toženke bi sodišče prve stopnje moralo toženki naložiti v plačilo znesek 1.775,40 EUR za nematerialno škodo in materialno škodo, ne pa zneska 2.345,80 EUR.

4. Tožnikova pritožba je delno utemeljena. Tudi toženkina pritožba je delno utemeljena, vendar pa zaradi delne utemeljenosti tožnikove pritožbe toženka s pritožbo ni uspela.

5. Toženka ob uveljavljanju pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka le-teh ni konkretizirala. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta toženkin pritožbeni razlog ni uresničen.

6. Odločilna okoliščina za obstoj vzročne zveze med ravnanjem, oziroma opustitvijo toženkinega zavarovanca in nastankom škodnega dogodka ter posledično škodo je neizpodbijano dejstvo, da je tožnik vrata dvigala zaradi poškodovanosti teh lahko odprl tudi, ko dvigala ni bilo na postaji.

Tožnik je vstopil v dvigalo z namenom, da z njim odpelje sesalec, ki ga je pripeljal po hodniku do vrat dvigala, odprl vrata dvigala in vstopil v prazen jašek, ker dvigala ni bilo.

Dejstvo, da si tožnik ni prižgal luči v prostoru (stopnišču, oziroma hodniku) pred dvigalom, od koder se vstopa v dvigalo, ni pravno odločilna okoliščina. Dejstvo je, da se iz osvetljenega prostora v temen prostor za vrati dvigala ne vidi. Pritožbeno sodišče pa se strinja s tožnikovo pritožbo, da je tožnik utemeljeno pričakoval, da bo za vrati dvigala, ki jih je lahko odprl, dvigalo. Tudi ni pomembno, ali bi skozi steklo vrat dvigala lahko videl luč (razsvetljeno kabino dvigala). Varno bi lahko vstopil v dvigalo le, če bi se vrata odpirala samo v primeru, da je za njimi kabina dvigala.

7. Dejstvo, da se tožnik pred vstopom potem, ko je vrata dvigala lahko odprl, ni prepričal, ali je za vrati kabina dvigala, niso za zavarovanca nikakršna nepričakovana, nepredvidljiva in neodvrnljiva ravnanja njegovega delavca - tožnika - pri uporabi dvigala za potrebe opravljanja dela. Če se vrata dvigala ne bi dala odpreti, če bi torej bila izpravna, do škodnega dogodka ne bi prišlo, četudi je tožnik hodil do vrat dvigala po zatemnjenem hodniku in četudi za vrati dvigala ne bi bila kabina dvigala razsvetljena. Zavarovanec bi se moral in mogel zavedati, da zaradi neizpravnosti vrat dvigala lahko pride do škodnega dogodka, kot je obravnavan, pa ni poskrbel, da do tega ne bi prišlo.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zato delno zmotno uporabilo določbo 171. člena OZ, ko je presodilo, da je tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje glede utemeljenosti zahtevka po temelju spremenilo in presodilo, da tožnikovega soprispevka ni, temveč je zavarovanec sam v celoti krivdno odgovoren za nastanek škodnega dogodka in posledične škode, ker ni poskrbel za izpravna vrata dvigala, ker je to dejstvo v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka.

V tem delu je tožnikova pritožba utemeljena.

9. Glede višine določene denarne odškodnine za tožnikovo nematerialno škodo zaradi telesnih bolečin in neugodnosti pritožbeno sodišče meni, da tožnikova pritožba ni utemeljena. Ne drži namreč trditev, da tožnik telesne bolečine še vedno trpi, da trpi telesne bolečine kot bodočo škodo. Ugotovljeno dejansko stanje o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin je pravilno, je dokazno podprto z izvedenskim mnenjem medicinske stroke, iz tega pa ne izhaja, da bi tožnik trpel telesne bolečine tudi v bodoče. Ob upoštevanju še ugotovljenih neugodnosti, ki jih je pretrpel tožnik v času zdravljenja in da se je v času štiri do pet mesecev zdravil še zaradi drugih obolenj, na vrsto pregledov pri zdravnikih pa so vplivale tudi predhodne poškodbe, je določena odškodnina v znesku 3.000,00 EUR povsem pravično zadoščenje tožniku.

Pritožbeno izpostavljen primer sodne prakse po presoji pritožbenega sodišča ni primerljiv po obsegu te oblike nematerialne škode.

10. Pritožba pa je utemeljena v delu glede denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Ob dejstvu, da je ugotovljena trajna posledica zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti v obsegu 2 % do 2,5 %, ko tožnik ne more več igrati nogometa in se ukvarjati z rekreativnim tekom v posledici občutenja nelagodja v levem kolenu ob doskokih z višine na levo nogo, v primeru zvijanja levega kolena v smeri X, ob dolgotrajnem čepenju ali klečanju, pred obravnavanim poškodovanjem pa je vse to lahko počel in ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ob poškodovanju star šele 33 let in bo za te aktivnosti prikrajšan še zelo dolgo, je po presoji pritožbenega sodišča pravično zadoščenje celoten zahtevan znesek 2.000,00 EUR. Zaradi ugotovljene omejitve telesnih aktivnosti brez dvoma tožnik trpi vsaj občasne zmerne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, trpel jih bo še zelo dolgo, zato utemeljeno zahteva v pritožbi še nadaljnjih 1.000,00 EUR odškodnine.

11. Toženka pa v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo odbitne franšize 1.500,00 EUR, za katero se po pogodbi o zavarovanju zavarovančeve civilne odgovornosti zmanjša obveznost toženke.

Pravilen način upoštevanja odbitne franšize je, da sodišče prve stopnje v primeru ugotovljenega oškodovančevega soprispevka k nastali škodi določi višino denarne odškodnine z upoštevanjem soprispevka in šele od zmanjšanega zneska za soprispevek odšteje odbitno franšizo, razlika pa predstavlja obveznost toženke.

Ker pa je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in presodilo, da njegovega soprispevka ni, toženka s pritožbo ni uspela znižati svoje obveznosti, zato njena pritožba ni utemeljena.

12. Pritožbi nista konkretizirano izpodbijali odločitve o stroških pravdnega postopka. Ker pa se je zaradi delne ugoditve tožnikovi pritožbi njegov pravdni uspeh povečal na 46 % od v izpodbijani sodbi ugotovljenega v višini 22,08 % in se je toženkin znižal na 54 % od v izpodbijani sodbi ugotovljenega v višini 77,92 %, je pritožbeno sodišče naložilo toženki v plačilo še zneske pravdnih stroškov, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Tožnikove stroške je sodišče prve stopnje ugotovilo v višini 1.740,00 EUR, kar ni izpodbijano, glede na njegov 46 % uspeh je upravičen do povračila stroškov v znesku 800,40 EUR. Toženkini stroški so v izpodbijani sodbi ugotovljeni v višini 30,00 EUR, glede na njen 54 % uspeh je upravičena do povračila 16,20 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna plačati tožniku 784,20 EUR stroškov pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženka pa je dolžna povrniti tudi stroške izvedenca, ti so v celoti znašali 506,00 EUR in so bili plačani iz proračuna sodišča, ker je bil tožnik z odločbo Organa za brezplačno pravno pomoč oproščen plačila stroškov izvedenca. Glede na tožnikov pravdni uspeh je toženka dolžna povrniti na TRR sodišča skupaj 232,76 EUR stroškov za izvedenca.

14. Glede na obrazloženo predstavlja pravično denarno odškodnino za tožnikovo nematerialno škodo znesek 6.200,00 EUR, vključno s prisojeno odškodnino za materialno škodo, ki ni izpodbijana, pa 6.459,00 EUR. Po odštetju odbitne franšize 1.500,00 EUR, znaša toženkina obveznost 4.959,00 EUR. Ker pa je s sodbo sodišča prve stopnje že prisojeno 2.375,40 EUR, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo delno in mu prisodilo še nadaljnjih 2.583,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2015 do plačila, ker odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nematerialno škodo ni bila izpodbijana. Posledično je pritožbeno sodišče naložilo toženki obveznost povrniti tožniku še nadaljnje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 423,39 EUR in obveznost plačila na TRR Okrožnega sodišča v Celju še nadaljnjih 121,04 EUR stroškov za izvedenca.

15. Tožnikova pritožba je torej delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je njegovo pritožbo zavrnilo in zavrnilo je tudi pritožbo toženke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu (353. člen ZPP). Tožnikov pritožbeni uspeh je pritožbeno sodišče ocenilo na 63 % in ga upoštevalo pri odločitvi o njegovih stroških pritožbenega postopka. Priglasil je stroške postopka v višini 254,63 EUR, obsegajo pa stroške in nagrado odvetniku za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. list RS, št. 2/2015) in 22 % DDV. Sodne takse za pritožbo tožnik ni plačal, ker je bil oproščen plačila sodne takse. Glede na njegov pritožbeni uspeh mu je toženka dolžna povrniti 117,13 EUR stroškov pritožbenega postopka.

16. Toženka pa s pritožbo ni uspela, zato je sama dolžna kriti lastne stroške pritožbenega postopka.

17. O vseh stroških pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

29.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1624/2010
• VSK sodba I Cp 604/2004
• VSC sodba Cp 11/2014