VSC Sodba Cp 448/2017

Jedro

Tožeča stranka mora dokazati vse pogoje iz člena 92 SPZ, da lahko uspešno uveljavlja rei vindikacijski zahtevek - stvar, katere vrnitev zahteva, mora biti individualno določena tako, da ne more biti dvoma, za katero stvar gre; tožnik mora biti lastnik stvari in mora to tudi dokazati in tožnik mora dokazati tudi, da se njegova in zahtevana stvar nahaja prav pri tožencu, in sicer v dejanski oblasti toženca tako v času vložitve tožbe in tudi v času sodne odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške v odgovor na pritožbo v znesku 139,99 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 69/2015 z dne 31. 5. 2017 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se je toženec dolžan v roku 15 dni izseliti iz gospodarskega objekta, stoječega na parc. št. 466/1 k.o. ... in ga prostega njegovih predmetov tako v objektu, kakor tudi v njegovi okolici in prostega vseh oseb, predati v posest tožnici. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe izprazniti nedograjeno stanovanjsko hišo, stoječo na parc. št. 466/1 k.o. ... in vseh njegovih predmetov, kakor tudi predmetov, ki jih je skladiščil v tem objektu in odstraniti vse predmete okrog nedograjene stanovanjske hiše in zemljišča parc. št. 466/1 k.o. ... in zemljišče očiščeno vseh predmetov, ki niso last tožeče stranke, kakor tudi nedograjeno stanovanjsko hišo, predati v posest tožnici. Odločilo je še, da je toženec dolžan v roku 15 dni predati zemljišče z ID znakom a-466/1, b-466/2, c-466/3 in d-466/4 v posest tožnici. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica dokazala izpolnitev vseh treh pogojev, ki morajo biti kumulativno podani za uspešno vrnitveno tožbo, zato je sodišče v celoti ugodilo modificiranemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencu izselitev iz gospodarskega objekta, stoječega na parc. št. 466/1 k.o. ... ter izpraznitev nedograjene stanovanjske hiše, prav tako stoječe na parc. št. 466/1 k.o. ... ter izročitev opisanih objektov in zemljišč s prej omenjenimi ID znaki v posest tožnici, prostih vseh oseb in vseh predmetov. Pri tem je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago za odločitev uporabilo določbo 92. člena SPZ, po katerem morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji in sicer: 1. mora biti stvar katere vrnitev se zahteva, individualno določena tako, da ne more biti dvoma, za katero stvar gre, 2. mora biti lastnik stvari in mora to tudi dokazati in 3. mora dokazati tudi, da se njegova in zahtevana stvar nahaja prav pri tožencu, in sicer v dejanski oblasti toženca tako v času vložitve tožbe in tudi v času sodne odločitve. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da v sklepu o izročitvi In 607/2010 tožencu kot dolžniku ni bil določen rok za izselitev iz idealnega 3/10 solastnega deleža nepremičnin, ki so predmet tega tožbenega zahtevka. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je o stroških odločilo ob uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP in predlaga, da se pritožbi ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni pravilno odgovorila na sporna vprašanja med strankama ali je tožnica izključna lastnica nepremičnin z ID znakom b-466/2, c-466/3 in d-466/4 ter ali so te nepremičnine katerih izročitev tožnica zahteva sploh v dejanski oblasti toženca in ali gospodarski objekt in nedograjena stanovanjska hiša sploh stojita na nepremičnini parc. št. 466/1 k.o. ... . Toženec je namreč v odgovoru na tožbo zatrjeval ravno nasprotno. Tega, da je bila tožnica sama v posesti nepremičnin že od leta 2012, tožnica dejansko po mnenju pritožbe ni potrdila. Sodišče je v točki 53. napačno zaključilo, da so priče potrdile navedbe tožeče stranke. Sodišče je zgolj na podlagi pavšalnih sklepanj zaključilo, da stvari iz nedograjene stanovanjske hiše ni odstranila tožnica in naj bi po sklepanju sodišča to lahko storil zgolj toženec. Nadalje je sodišče napačno zaključilo v točki 57., da je imel toženec predmete okoli stanovanjske hiše, nobena priča namreč ni izpovedala, da naj bi bila vozila v okolici stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja last toženca, ali celo, da naj bi ta vozila toženec uporabljal za rezervne dele in za popravila. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi toženec dejansko uporabljal in imel v oblasti nepremičnine tožnice, zaradi česar je materialno pravo posledično zmotno uporabilo, pri tem pa tudi bistveno kršilo pravila postopka. Toženec še vedno meni, da ni dokazano, da naj bi bili predmeti, ki naj se nahajali v nedograjeni stanovanjski stavbi in okolici le-te ter stvari in avtomobili, ki naj bi se nahajali na nepremičninah tožnice, v lasti toženca. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da toženec uporablja tudi kmetijska zemljišča. Ravno nasprotno, vse priče so izpovedale, da so nepremičnine last tožnice. Tudi okolica nedograjene stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja so zaraščene, neurejene in neobdelane. Sodišče tudi ni pravilno odločilo o izločitvi izvedenca M., to je izvedenca geodetske stroke. Sodišče ni navedlo pravih razlogov za to, zakaj je zavrnilo izločitev tega izvedenca. Prav tako je pavšalno in neutemeljeno to mnenje ocenilo kot neverodostojno in strokovno. Izvedenec je tudi napačno ocenil lokacijo nepremičnin. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo predlog za določitev novega izvedenca geodetske stroke kot je to predlagal toženec v vlogi z dne 5. 12. 2016, zato predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da je tožnica že od vložitve tožbe dalje dokazovala in dokazala, da je izključna lastnica nepremičnin tudi do 3/10 celote, ker je bil ta njegov delež tožencu prodan v postopku na javni dražbi. Po mnenju tožeče stranke je izvedensko mnenje jasno, jasno je zapisano, da noben objekt ne stoji na tuji nepremičnini oziroma celo na javni cesti. Toženec je tisti, ki mora poskrbeti, da se stvari odpeljejo, ali da jih odpelje sam ali kdo drug. Sodišče prve stopnje je tudi procesno pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem B. A. Toženec zaseda nepremičnine tožeče stranke brez pravnega naslova, zato jih je dolžan izprazniti in odpeljati svoje stvari. Če meni, da stvari niso njegove, jih lahko ob izselitvi pusti. V kolikor bo toženec še naprej odtujeval lastnino tožnice, bo tožeča stranka primorana drugače ukrepati, enako velja glede odpadkov, ki jih je toženec dolžan odpeljati. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške kot odgovor za pritožbo v znesku 250 odvetniških točk, vse povečano za 22 % DDV.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje zavrača pavšalne pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zmotno ugotovilo dejansko stanje zadeve. Sodišče prve stopnje si je že takoj na začetku postopka pravilno zastavilo, da bo odgovorilo na vsa tri materialnopravna vprašanja, za uporabo 92. člena SPZ¹, ki je materialnopravna podlaga in po kateri mora tožnik dokazati tri pogoje za uspešno uveljavitev revindikacijskega zahtevka in sicer mora biti stvar katere vrnitev zahteva individualno določena tako, da ne more biti dvoma, za katero stvar gre. Tožnik mora biti lastnik stvari in mora to tudi dokazati in tožnik mora dokazati tudi, da se njegova in zahtevana stvar nahaja prav pri tožencu, in sicer v dejanski oblasti toženca tako v času vložitve tožbe in tudi v času sodne odločitve. Na vsa ta tri zastavljena vprašanja je sodišče prve stopnje odgovorilo pozitivno, in je pri tem pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu in je na podlagi dokazne ocene vsakega izvedenega dokaza in vseh skupaj² pravilno ugotovilo dejansko stanje za uporabo te določbe. Sodišče je tudi iz fotografij in z izvedencem geodetske stroke ugotovilo, da je razvidno, da se okrog nedograjene stanovanjske hiše nahajajo stvari, avtomobili in rezervni avtomobilski deli, ki pa se nahajajo tudi v notranjosti nedograjene stanovanjske hiše. Na podlagi izpovedb tožnice ter prič K. B., D. L. in S. T. je sodišče prav tako pravilno ugotovilo, da se okrog nedograjene stanovanjske hiše nahajajo avtomobili, namenjeni za rezervne dele in za popravilo s strani toženca. Toženec je pred Okrožnim sodiščem v Celju v pravdni zadevi P539/2005, v podani lastni izpovedi izjavil, da popravlja tuje avtomobile. To pa tudi izhaja iz izpovedbe tožnice, in je zato po presoji sodišča prve stopnje pravilno izkazano, da ima toženec v dejanski oblasti nepremičnine, katere je pridobila v last v celoti tožnica in da jih protipravno zaseda toženec. Za ugotovitev lege gospodarskega poslopja in nedograjene stanovanjske hiše je sodišče angažiralo izvedenca geodetske stroke, katerega izvedensko mnenje z dne 20. 3. 2016 ter njegove pisne in ustne dopolnitve z dne 15. 6. 2016, z dne 8. 11. 2016 in z dne 31. 5. 2017 je sodišče ocenilo kot odločilni del dejanskih ugotovitev o tem, ali stojita gospodarski poslopji ter nedograjeni stanovanjski objekt na nepremičnini parc. št. 466/1 k.o. ... (ID ...354). Sodišče prve stopnje je to mnenje pravilno dokazno ocenilo kot strokovno in je zato tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog, da naj bi sodišče odredilo izdelavo mnenja drugega izvedenca geodetske stroke.

6. Pravilno je sodišče kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje cenilca B. A., saj je sodišče lego gospodarskega poslopja ter nedograjenega stanovanjskega objekta glede na dejansko stanje v naravi ugotavljalo v pomočjo izvedenca geodezije, ki je pred izdelavo izvedenskega mnenja v navzočnosti tožnice in njene pooblaščenke opravil tudi ogled spornih nepremičnin na kraju samem, zaradi česar sodišče ogleda na kraju samem ni opravilo.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 23. obrazložitve sprejelo tudi pravilno procesno odločitev, ko ni sledilo predlogu tožene stranke za izločitev izvedenca geodetske stroke M. M. in je pri tem v točki 25. pravilno navedlo materialnopravno podlago, zaradi katere bi lahko bil izvedenec izločen iz konkretne zadeve. Sodišče je ugotovilo, da niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepristranskosti izvedenca geodetske stroke, zato je pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za njegovo izločitev (prvi odstavek 247. člena v zvezi s 6. točko 70. člena in šesti odstavek 247. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno povzelo mnenje izvedenca, na podlagi katerega je tudi ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za uspešno dajanje pravnega varstva za rei vindicatio (lastninska tožba za varstvo lastninske pravice), kakor jo v modificiranem tožbenem zahtevku opredeljuje in zahteva tožeča stranka. V tem delu se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje tistemu, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi podanega mnenja izvedenca geodetske stroke. Na drugi strani pa je toženec tudi sam izpovedal, da ima gospodarsko poslopje v dejanski oblasti in sicer tako v času vložitve predmetne tožbe, kot tudi v času odločanja. Toženec je namreč potrdil, da biva v gospodarskem poslopju na naslovu L., kjer je uradno prijavljen od leta 2004 in je tukaj živel tudi oktobra 2014, to je že v času vložitve predmetne tožbe. To je potrdila tudi toženka, zaslišana kot stranka. Ker so izpoved tožnice potrdile vse zaslišane priče, tako ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja kot ga v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

8. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo prej navedeno materialno pravo in je zato pravilno nudilo pravno varstvo tožeči stranki po postavljenem tožbenem zahtevku. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. Toženec je sicer priglasil pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Tožeča stranka je priglasila kot potrebne stroške za odgovor na pritožbo stroške za pooblaščenko odvetnico in sicer 250 točk, kar vse ob vrednosti odvetniške točke, povečano za 22 % DDV znaša 139,99 EUR, in te stroške mora tožena stranka povrniti tožeči, na način kot je to odločeno v izreku o pravdnih stroških, nastalih na drugi stopnji. Odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi temelji na določbi člena 154/I v zvezi s členom 165 ZPP.

-------------------------------
¹ Primerjaj: sodbo VS RS II Ips 704/2009 z dne 21. 2. 2013, VSL sodbo II Cp 2795/2014 z dne 14. 1. 2015, VSL sklep II Cp 1201/2011 z dne 22. 9. 2011.
² Pravilna metodološka uporaba določbe 8. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

06.12.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 704/2009
• VDSS Sodba Pdp 244/2018
• VSL sodba II Cp 2341/2015