VSC Sklep II Ip 319/2017

Jedro

Podpis (in žig) ni sam sebi namen. Njegova funkcija je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja. Na pritožbi dolžnikov je podpis - parafa, za katerega ni mogoče reči, da ni lastnoročni podpis pooblaščenca. Glede na to, da ima pritožba enako "glavo" odvetnika kot vsa njegova pisanja sodišču, ni dvoma v identifikacijo vlagatelja pritožbe.

Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, ker ta ni namenjen dopolnjevanju nekonkretiziranih trditev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodu navedenim sklepom v zvezi s sklepom o popravi zavrnilo ugovora dolžnikov kot neutemeljena (I. točka izreka). Sklenilo je, da dolžniki sami nosijo svoje izvršilne stroške (II. točka izreka). Naložilo jim je, da so dolžni v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti upniku 671,97 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi [...] (III. točka izreka). Glede ugovora o vlogi drugo- in tretjedolžnika pri podpisu poravnave je ugotovilo, da ni sporna in ni potrebno zaslišanje vpletenih oseb ter da je sposobno samo ugotoviti na podlagi vsebine poravnave I Pg 199/2014 z dne 21. 5. 2015 kakšna je bila vloga dolžnikov pri sklenitvi. Če bi šlo v 1. točki poravnave res za poroštveno izjavo, bi se slednje jasno in natančno določilo. Pisna oblika je pri kreditni pogodbi in pri poroštveni izjavi pogoj za veljavnost (1066. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s prvim odstavkom 1061. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), 1013. člen OZ). Za veljavnost poroštvene obveznosti morajo biti v pisni obliki izražene bistvene sestavine poroštvene pogodbe in sicer jasna ter nedvoumna izjava, da bo porok izpolnil dolžnikovo obveznost, če tega ne bi storil, ter jasna identifikacija obveznosti glavnega dolžnika tako po temelju kot po višini. Glede na to, da je bila poravnava sklenjena pri sodišču, slednje pozna pravo in bi v primeru, da bi res šlo za poroštvo, zadostilo zakonskim pogojem in ustrezno oblikovalo poroštveno izjavo, da bi bila obveznost drugo- in tretjedolžnika jasno določena ter ne bi bila podvržena nobenim dvomom. V konkretnem primeru gre za pristop k dolgu. Če je bil sklep o izvršbi, ki je podlaga za zaznambo izvršbe, izdan na predlog upnika, v čigar korist je bila predznamovana zastavna pravica po prvem odstavku 51. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) oziroma v čigar korist je bila že vknjižena hipoteka, učinkuje zaznamba izvršbe že od trenutka, od katerega učinkuje predznamba oziroma vknjižba te hipoteke. Če v primeru iz prejšnjega stavka zemljiškoknjižno sodišče dovoli zaznambo izvršbe, odloči, da zaznamba izvršbe učinkuje od trenutka, od katerega učinkuje predznamba oziroma vknjižba navedene hipoteke.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagajo pritožbo dolžniki po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navajajo, da sta druga dolžnica in tretji dolžnik v okviru ugovornih razlogov navedla, da je prvostopno sodišče ob izdaji sklepa o izvršbi prekoračilo zahtevek upnika oziroma temu naklonilo več, kot je predlagal, oziroma naklonilo tisto, česar ni predlagal. Navedla sta, da je sodišče v III. točki izreka sklepa o izvršbi odredilo zemljiški knjigi, da opravi zaznambo izvršbe pri že vknjiženi hipoteki pri nepremičnini posamezni del stavbe [...], v korist upnika, čeprav tega ni predlagal. Sodna poravnava je po vsebini pravni posel - pogodba, ki jo stranke sklepajo prostovoljno in lahko v njej svobodno urejajo medsebojna razmerja in obveznosti. Vsebina sodne poravnave je opredeljena s strani strank in sodišče vanjo ne sme posegati, razen če bi ugotovilo, da stranke s sklenitvijo poravnave želijo doseči namen, ki je sicer prepovedan (3. člen OZ in 3. člen ZPP). Vsebina sodne poravnave je bila izključno v domeni strank in te so edine, ki lahko izpovejo o nagibih, motivih in svojem razumevanju vsebine sklenjene poravnave. Prvostopno sodišče bi moralo v ugovornem postopku zaslišati dolžnika in upnika glede razumevanja vsebine sklenjene poravnave oziroma o tem, kaj so stranke imele v mislih, ko so sklenile poravnavo.

3. Upnik je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da pritožba ne vsebuje žiga odvetnika, zato je potrebno kot nepopolno zavreči. Prav tako je podpis oziroma parafa na pritožbi nečitljiva in se ne ve, kdo je pritožbo dejansko podpisal oziroma če jo je dejansko podpisal odvetnik. Iz pritožbe in javnih evidenc ne izhaja, da naj bi odvetnik posloval brez žiga. Drugo- in tretjedolžnik se prav gotovo dobro zavedata, da sta poravnavo podpisala poleg prvega dolžnika in se dobro zavedata, da sta pristopila k dolgu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so upnikove navedbe v odgovoru na pritožbo, da je potrebno pritožbo dolžnikov zavreči kot nepopolno, ker ne vsebuje žiga odvetnika, da je podpis oziroma parafa nečitljiva, da se ne ve, kdo je pritožbo podpisal oziroma če jo je podpisal odvetnik, da iz pritožbe in javnih evidenc ne izhaja, da naj bi odvetnik posloval brez žiga. Pritožba mora po 335. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ med drugim obsegati podpis pritožnika. Podpis (in žig) ni sam sebi namen. Njegova funkcija je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja¹. Na pritožbi dolžnikov je podpis - parafa, za katerega ni mogoče reči, da ni lastnoročni podpis pooblaščenca². Glede na to, da ima pritožba enako "glavo" odvetnika kot vsa njegova pisanja sodišču, ni dvoma v identifikacijo vlagatelja pritožbe.

6. Dolžniki v pritožbi zgolj ponavljajo ugovorne trditve. Nanje je popolno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Ne drži, da se ni izreklo o ugovorno uveljavljenih dejstvih, da jih je prikrajšalo za pravno sredstvo ugovor in da je kršilo 22. člen Ustave RS. Neutemeljeno navajajo, da naj bi sodišče prve stopnje v sklepu o izvršbi z dne 8. 3. 2016 v III. točki izreka naklonilo upniku več, kot je predlagal, oziroma tisto, česar ni predlagal, da je prekoračilo zahtevek upnika. Res je v III. točki izreka sklepa o izvršbi odredilo, da se opravi zaznamba izvršbe pri že vknjiženi hipoteki pri nepremičnini, vendar je šlo za pisno pomoto, ki je očitno ostala v sklepu o izvršbi zaradi uporabe računalniškega obrazca. Pisna pomota ni vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi, saj upnik ni imel predhodno že vknjižene hipoteke, pri kateri naj bi se glede na sporni del izreka opravila zaznamba izvršbe. Kot je razvidno iz zemljiške knjige, ta ni vpisala zaznambe sklepa o izvršbi pri nobeni že vknjiženi hipoteki, temveč jo je skupaj z novo vknjižbo hipoteke vpisalo na drugo mesto. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu povzelo relevantno določbo prvega odstavka 51. člena ZZK-1 in s tem zadosti obrazložilo zavrnitev ugovorov v tem delu.

7. Držijo tudi pritožbene navedbe, da je sodna poravnava po vsebini pravni posel - pogodba, ki jo stranke sklepajo prostovoljno in lahko v njej svobodno urejajo medsebojna razmerja in obveznosti, da je vsebina poravnave opredeljena s strani strank in sodišče vanjo ne sme posegati, razen če bi ugotovilo, da stranke s sklenitvijo poravnave želijo doseči namen, ki je sicer prepovedan (3. člen OZ in 3. člen ZPP). Vendar sta bila druga dolžnica in tretji dolžnik že v ugovornih trditvah neprepričljiva in nista zatrjevala v čem naj bi bila njuna vloga v sodni poravnavi z dne 21. 5. 2015 drugačna od zapisane. Po splošnem razlagalnem pravilu iz prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Sodna poravnava določa, da so se tožene stranke - dolžniki zavezali plačati tožeči stranki - upniku izterjevani znesek do 31. 12. 2015. V ugovoru sta druga dolžnica in tretji dolžnik zatrjevala le: (-) da v sodni poravnavi ni zapisano, v kakšnem svojstvu sta jo podpisala, (-) da ni razvidno, ali sta jo podpisala ob dejstvu, da sta zakonita zastopnica in prokurist prvega dolžnika ali kot poroka oziroma celo solidarna poroka, kar iz poravnave ni razvidno, (-) da iz poravnave ni razbrati, da je sodišče štelo dolžnika za solidarna poroka, (-) da v kolikor nista podpisala poravnave kot solidarna poroka, česar ni mogoče domnevati, je sklep preuranjen, saj bi kot eventuelna poroka odgovarjala za obveznosti prvega dolžnika šele, če ta ni izpolnil obveznosti, [...]. Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, ker ta ni namenjen dopolnjevanju nekonkretiziranih trditev. Zato ni podan očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo dolžnikov kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Dolžniki sami krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker jim jih upnik ni neutemeljeno povzročil po šestem odstavku 38. člena ZIZ in ker s pritožbo niso uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

10. Tudi upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje.

-------------------------------
¹ Sklepa VS RS III Ips 14/2013, VSC Cpg 201/2014.
² Tudi na odgovoru na pritožbo upnika je zgolj parafa odvetnika.

Datum zadnje spremembe:

17.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 43/99
• VSC Sklep II Ip 437/2020
• VSL sklep II Cp 1955/2016