VSC Sodba PRp 85/2017

Jedro

Iz izdanega PN z dne 29. 7. 2015 se zavezanki, torej pravni osebi in obema odgovornima osebama očita opustitev ravnanja, ki je za zavezance kot zapovedna norma predpisano v določbi prvega odstavka člena 17 ZFU in iz katere izhaja, da uradna oseba lahko zahteva od zavezanca in osebe, ki je dolžna sporočiti podatke in predložiti listine, dokumente in druge zapise, da v določenem roku in na določenem kraju sporoči kateri koli podatek ali predloži dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave, ne glede na obliko, v kateri se nahaja, oseba pa na zahtevo uradne osebe sporoči tudi podatke o osebi, pooblaščeni za opravljanje poslov, pri opravljanju katerih naj bi bila storjena kršitev predpisov. Ta norma torej zapoveduje določeno aktivnost davčnih zavezancev, torej predložitev ustreznih podatkov, opustitev takega ravnanja pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 95 ZFU z izrekom tam predpisane globe za pravno osebo oziroma v tretjem odstavku člena 95 ZFU za odgovorno osebo. Strinjati se je s pritožbo, da takšne pasivnosti davčnega zavezanca, ki pomeni kršitev zapovedne norme iz prvega odstavka člena 17 ZFU in je sankcionirana v določbah člena 95 istega zakona ni mogoče enačiti z zapovedno normo po členu 353 ZDavP-2 iz katere v prvem odstavku izhaja obveznost zavezanca (prvi in četrti odstavek člena 352 istega zakona) na predložitev obračuna prispevkov za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu, oziroma plačilo najpozneje do 20. dne v mesecu za pretekli mesec in da mora zavezanec predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov. Kršitev te zapovedne norme pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 397 istega zakona in se glasi na nepredložitev obračuna davčnega odtegljaja oziroma na nepredložitev obračuna davčnega odtegljaja na predpisan način in v predpisanih rokih. Ne očita se torej pravni osebi kot davčni zavezanki, da ni na predpisan način oziroma v predpisanem roku predložila obračuna davčnega odtegljaja, kot to napačno razloguje prvo sodišče, kajti le v tem primeru bi moral pristojni organ v odločbi tako ravnanje pravne osebe sankcionirati tudi s poimensko navedbo delavcev, torej konkretizirati, za katere zaposlene delavce, ki jim je pravna oseba kot delodajalec izplačala plače, obrazec na predpisan način oziroma v predpisanem roku ni bil izpolnjen oziroma dostavljen pristojnemu organu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se plačilni nalog (PN) Ministrstva za finance, Finančne uprave RS, Finančnega urada Celje št. ...z dne 29. 7. 2015 ne spremeni in se postopek o prekršku zoper v uvodu imenovane storilke n e u s t a v i in se s stroški postopka ne obremeni proračun, predmetna zadeva pa se vrača prvemu sodišču v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo v izreku citirani PN prekrškovnega organa z dne 29. 7. 2015 po uradni dolžnosti tako spremenilo, da je zoper vse tri storilke (zoper pravno in obe odgovorni osebi) postopek o prekršku ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1 in s stroški postopka obremenilo proračun.

2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi odločitev prvega sodišča napada z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter kršitev materialnih določb zakona (ZP-1 in ZDavP-2) in predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba razveljavi ter vrne zadeva v odločitev prekrškovnega organa, v katerem naj se potrdi izdani PN prekrškovnega organa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po prejemu vloženega rednega pravnega sredstva (ZSV) s strani vseh treh storilk, kar je povzeto v izpodbijano sodbo, je prvostopno sodišče v skladu z določbami člena 62.a ZP-1 opravilo najprej uradni preizkus odločitve prekrškovnega organa in ugotovilo, da je v hitrem postopku o prekršku pri izdaji citiranega PN prišlo do kršitve 2. alineje prvega odstavka člena 62.a ZP-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka člena 156 ZP-1, to je do kršitve materialnih določb zakona, kar je obrazložilo s tem, da opis pravni in obema odgovornima osebama očitanega prekrška v izdanem PN ni dovolj konkretiziran, saj iz takega opisa ne izhaja, za katere zaposlene delavce, ki jim je pravna oseba kot delodajalec izplačala plače, obrazec ni bil dostavljen oziroma katerim zaposlenim delavcem plača ni bila izplačana, pa pravna oseba kot delodajalec za njih ni predložila izjave o neizplačilu in razlogih za neizplačilo. Zaradi nezadostne konkretizacije je prvo sodišče sprejelo odločitev, ki izhaja iz sodbenega izreka izpodbijane sodbe.

5. Takšno odločitev pritožba problematizira z navedbami, da je prvo sodišče spregledalo, da je bila pravna oseba sankcionirana zaradi kršitve prekrška po 2. točki prvega odstavka člena 95 ZFU zato, ker uradni osebi ni sporočila podatkov oziroma ni predložila zahtevanih listin in dokumentov, ki jih je davčni organ zahteval s pozivom, navedenem v izreku PN. Ni pa prekrškovni organ sankcioniral storilke po določbi 2. točke prvega odstavka člena 397 ZDavP-2 zaradi same nepredložitve obračuna zgolj davčnega odtegljaja ali izjave, temveč zgolj zaradi neodziva na poziv na podlagi ZFU, ker je bil predhodno zavezancu, torej pravni osebi poslan poziv s strani davčnega organa iz razloga, ker davčni organ ni razpolagal s podatki o tem, ali zavezanec plače izplačuje ali ne. Zato se mu je v pozivu tudi naložilo (-) da predloži REK-1 obrazec, v primeru, da plače izplačuje, v nasprotnem primeru, če pa plač ne izplačuje, (-) naj poda izjavo, zakaj plač ne izplačuje, za kar pa ni pomembno, kateri delavci so zaposleni pri zavezancu. Prekrškovni organ je storil to iz razloga oz., ker ni razpolagal s podatki, za katere delavce so bile plače izplačane oziroma, če so sploh bile izplačane, nadzor glede oddajanja obračunov REK-1 obrazcev pri zavezanki pa je za obdobje od junija 2014 pa do aprila 2015 pokazal, da ti obrazci niso bili oddani. Zato je bila storilka s pozivom pozvana v skladu z določbami ZFU, da predloži ustrezne podatke oziroma pojasnila (izjavo o neizplačilu plač in razloge). Takšen način poslovanja pa predstavlja ustaljeno prakso davčnega organa. Pritožba meni, da je poslovala v skladu s standardi ZP-1, potrebnimi za izdajo PN. Pritožbene navedbe so utemeljene v delu, ko se prvemu sodišču očita kršitev materialnih določb zakona.

6. Iz izdanega PN z dne 29. 7. 2015 se zavezanki, torej pravni osebi in obema odgovornima osebama očita opustitev ravnanja, ki je za zavezance kot zapovedna norma predpisano v določbi prvega odstavka člena 17 ZFU in iz katere izhaja, da uradna oseba lahko zahteva od zavezanca in osebe, ki je dolžna sporočiti podatke in predložiti listine, dokumente in druge zapise, da v določenem roku in na določenem kraju sporoči kateri koli podatek ali predloži dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave, ne glede na obliko, v kateri se nahaja, oseba pa na zahtevo uradne osebe sporoči tudi podatke o osebi, pooblaščeni za opravljanje poslov, pri opravljanju katerih naj bi bila storjena kršitev predpisov. Ta norma torej zapoveduje določeno aktivnost davčnih zavezancev, torej predložitev ustreznih podatkov, opustitev takega ravnanja pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 95 ZFU z izrekom tam predpisane globe za pravno osebo oziroma v tretjem odstavku člena 95 ZFU za odgovorno osebo.

7. Iz izreka PN izhaja očitek, da je zavezanka, torej pravna oseba po svojih odgovornih osebah bila glede na poziv finančnega organa z dne 9. 6. 2015, ki se je v 5-dnevnem roku iztekel 1. 7. 2015 od zavezanke pozvana (-) da predloži REK-1 obrazce za izplačane plače skupaj z individualnimi podatki za zaposlene delavce za obdobje junij 2014 - april 2015 oziroma (-) predloži izjavo o neizplačilu plač z obrazložitvijo vzrokov za neizplačilo. Ker naj bi zavezanka kljub pozivu prekrškovnega organa ostala pasivna, je prišlo do izdaje citiranega PN dne 29. 7. 2015 zavezanki, torej pravni osebi in obema v izreku PN navedenima odgovornima osebama. Strinjati se je s pritožbo, da takšne pasivnosti davčnega zavezanca, ki pomeni kršitev zapovedne norme iz prvega odstavka člena 17 ZFU in je sankcionirana v določbah člena 95 istega zakona ni mogoče enačiti z zapovedno normo po členu 353 ZDavP-2 iz katere v prvem odstavku izhaja obveznost zavezanca (prvi in četrti odstavek člena 352 istega zakona) na predložitev obračuna prispevkov za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu, oziroma plačilo najpozneje do 20. dne v mesecu za pretekli mesec in da mora zavezanec predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varstvo in v enakem roku predložiti davčnemu zavezancu podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. Kršitev te zapovedne norme pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 397 istega zakona in se glasi na nepredložitev obračuna davčnega odtegljaja oziroma na nepredložitev obračuna davčnega odtegljaja na predpisan način in v predpisanih rokih. Primerjava obeh določb tako, kot pravilno razloguje tudi pritožba pokaže, da se po določbi prvega odstavka člena 17 ZFU sankcionira izkazana pasivnost davčnega zavezanca takrat, ko je s strani pristojnega organa pozvan na predložitev kateregakoli podatka, po 2. točki prvega odstavka člena 397 ZDavP-2 pa se sankcionira zamuda oziroma nepredložitev obračuna davčnega odtegljaja na predpisan način oziroma v predpisanem roku. Zato ni nobenega dvoma, da gre za dva povsem različna prekrška in da je v konkretni prekrškovni zadevi pristojni organ od davčne zavezanke, torej pravne osebe za navedeno obdobje zahteval (-) bodisi predložitev REK-1 obrazcev za izplačane plače skupaj z individualnimi podatki za zaposlene delavce (torej za poimensko določen seznam pri zavezanki zaposlenih delavcev) oziroma (-) če se plače ne izplačujejo pa predložitev izjave, zakaj se to ne zgodi in obrazložitev vzrokov. Ne očita se torej pravni osebi kot davčni zavezanki, da ni na predpisan način oziroma v predpisanem roku predložila obračuna davčnega odtegljaja, kot to napačno razloguje prvo sodišče, kajti le v tem primeru bi moral pristojni organ v odločbi tako ravnanje pravne osebe sankcionirati tudi s poimensko navedbo delavcev, torej konkretizirati, za katere zaposlene delavce, ki jim je pravna oseba kot delodajalec izplačala plače, obrazec na predpisan način oziroma v predpisanem roku ni bil izpolnjen oziroma dostavljen pristojnemu organu. Ker pa gre v primeru ravnanja v nasprotju z določbo prvega odstavka člena 17 ZFU za očitek pasivnosti pravni osebi kot davčni zavezanki, kljub pozivu, da predloži v primeru, če delavce ne zaposluje oziroma plač ne izplačuje (vsaj) izjavo o vzrokih za takšno neizplačilo, pa ima pritožba prav, ko se ne strinja z razlago prvega sodišča, da bi moral izrek izdanega PN vsebovati še poimensko navedene delavce, kajti v tej fazi pristojni organ še sploh ni razpolagal s podatki, ali pravna oseba kot davčna zavezanka zaposluje delavce in jim izplačuje plače ali ne, prav tako pa ni bil seznanjen z vzroki, zakaj se v primeru zaposlovanja, plače ne izplačujejo, kar je bil tudi namen poziva pristojnega organa davčni zavezanki z dne 9. 6. 2015, na katerega pa pravna oseba kot davčna zavezanka v upravnem postopku ni reagirala tako, da bi pristojnemu organu situacijo obrazložila oziroma predložila zahtevane podatke.

8. Ker je pritožbeno uveljavljeni razlog kršitve materialnih določb zakona (1. točka člena 156 ZP-1), ki se je pripetila prvostopnemu sodišču, ko je postopek o prekršku zaradi nezadostne konkretizacije ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka člena 136 ZP-1, utemeljen, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in na podlagi zakonskega pooblastila iz devetega odstavka člena 163 ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot izhaja iz tega sodbenega izreka in sicer, da se izdani PN prekrškovnega organa z dne 29. 7. 2015 po uradni dolžnosti ne spremeni in se posledično postopek o prekršku ne ustavi, kot tudi, da se s stroški tako ustavljenega postopka ne obremeni proračun, zadeva pa se vrača prvemu sodišču v nadaljnji postopek, v katerem bo le-to moralo vložene ZSV vseh treh storilk obravnavati vsebinsko.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 620/2012
• VSM Sklep PRp 154/2017
• sodba U 1856/2000