VSC Sklep II Cpg 171/2017

Jedro

V postopku zavarovanja je treba ločiti odločanje o predlogu upnika in odločanje o ugovoru dolžnika. Ko sodišče prve stopnje odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, mora o izpolnjenosti zakonskih pogojev odločiti na podlagi čim manj izvedenih dokazov in izbrati takšne, katerih izvedba je čim hitrejša.

Ko pa sodišče odloča o ugovoru dolžnika zoper sklep o že izdani začasni odredbi, je seznanjeno tudi z dolžnikovo trditveno in dokazno podlago ter ponovno ugotavlja dejansko stanje, tokrat na podlagi gradiva obeh strank. Postopek z ugovorom je kontradiktoren, zato je treba obravnavati trditve in dokaze obeh strank. Narok v postopku obravnavanja ugovora zoper izdano začasno odredbo ni obligatoren, je pa v določenih primerih, ko so pravno pomembna dejstva med strankama sporna, potreben.

Z vidika poštenega sojenja (angl. fair trial) ni utemeljeno, da sodišče zavrne dokazne predloge stranke, potem pa zaključi, da ta ni dokazala pravno odločilnega dejstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 13. 4. 2017 zoper I., II., III. in V. točko izreka sklepa o zavarovanju z začasno odredbo I Pg 389/2015 z dne 4. 4. 2017 (I. točka izreka), zavrglo pritožbo tožene stranke z dne 13. 4. 2017 zoper VI. točko izreka sklepa o stroških zavarovanja z začasno odredbo I Pg 389/2015 z dne 4. 4. 2017 (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka zavarovanja v znesku 571,18 EUR, v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za izpolnitev dalje do plačila (III. točka izreka). Zaključilo je, da so neutemeljene in neizkazane trditve tožene stranke, da je imela povsem realno terjatev do tožeče stranke, ki je ta ni pravočasno izpolnila, in ker je tožeča stranka v letu 2014 prodajala poslovni delež v L. d. o. o., prav tako pa je imela sama poslovne interese v zvezi s to družbo, je bila zainteresirana za nakup tega poslovnega deleža. Tako je šlo za normalno poslovanje, saj je lahko realizirala prenos poslovnega deleža s pobotom, brez dodatnih stroškov in zapletov. Način izpolnitve obveznosti pri prodaji poslovnega deleža je bil običajen način izpolnitve pri tovrstnih poslih, z opravljenim skrbnim pregledom ter drugimi pravnimi postopki, vezanimi na ugotavljanje tržne vrednosti poslovnega deleža. Svojih navedb, da tudi sicer tako posluje in da je to običajen način izpolnitve obveznosti, ni tožena stranka z ničemer dokazala. Zato je imela korist od prodaje, ki ji je sledil pobot, saj je bila njena domnevna terjatev v znesku 25.000,00 EUR poplačana, medtem ko morajo ostali upniki čakati na poplačilo sorazmernega deleža svojih terjatev iz stečajne mase. Tožena stranka pa le z izpisom odprtih postavk iz kartice glavne knjige za obdobje 1. 1. do 18. 4. 2014 in 1. 1. do 30. 4. 2015 ni uspela dokazati svojih nasprotnih trditev, da tožeča stranka po Pogodbi o prenosu poslovnega deleža ni prejela nasprotne izpolnitve majhne vrednosti, saj je takrat družba L. d. o. o., izkazovala saldo -76.607,24 EUR, drugega večjega premoženja pa ni imela. Bilančni dobiček je ob koncu poslovnega leta 2015 znašal zgolj 38.180,00 EUR, ob koncu leta 2014 pa 21.810,00 EUR. Zato je bila višina kupnine 25.000,00 EUR povsem realna. Ker tožena stranka svojih trditev ni niti konkretizirala niti dokazala, in ker pri obravnavanem poslu ni bil opravljen skrbni pregled poslovanja gospodarske družbe ter drugi ustrezni pravni postopki, ki so vezani na ugotavljanje tržne vrednosti poslovnega deleža, ker mu sploh ni pojasnila, kako je prišla do izračuna 25.000,00 EUR, prav tako pa način izpolnitve obveznosti pri prodaji poslovnega deleža s pobotom ni običajen način izpolnitve pri tovrstnih poslih, je bila nasprotna izpolnitev tožene stranke majhne (simbolične) vrednosti, in je s sklenitvijo take Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da so neutemeljene navedbe v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, da naj ne bi dokazala in izkazala, da se je odločila za nakup poslovnega deleža L. d. o. o., ker je imela sama poslovne interese v zvezi s to družbo, hkrati pa je imela odprto terjatev do tožeče stranke po Posojilni pogodbi z dne 4. 5. 2013, pri čemer je pri realizaciji obeh poslov šlo za običajen način izpolnitve. V ugovoru zoper sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi je ekstenzivno pojasnila in obrazložila vse relevantne okoliščine primera, ki so vodile do poteka dogodkov, kot so se zgodili. Kot dokaz je predlagala tudi svoje zaslišanje. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se ni opredelil do njenih ugovornih navedb, prav tako pa ni bil izveden dokaz z njenim zaslišanjem, ki bi v skladu z načelom kontradiktornosti moral biti izveden. V tem kontekstu, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo njenih predlaganih dokazov, je ocena izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, da naj ne bi dokazala svojih navedb, toliko bolj pravno zmotna in neutemeljena. V celoti je neutemeljen tudi nadaljnji zaključek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, da naj bi bila njena izpolnitev, to je plačilo oziroma pobot v znesku 25.000,00 EUR za poslovni delež L. d. o. o, izpolnitev majhne vrednosti. Gre za očitno in grobo kršitev načela kontradiktornosti v postopku, zaključek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje pa je prejudiciran, arbitraren in nekritično sledi navedbam tožeče stranke. V ugovoru je podrobno pojasnila specifične okoliščine primera, ko je imela v trenutku sklenitve Posojilne pogodbe privarčevano večjo vsoto denarja, saj je veliko delala, ni bila poročena in ni imela otrok. V trenutku sklenitve Posojilne pogodbe pa se je tožeča stranka vračala v poslovno življenje po hudi balonarski nesreči, zato ji je posodila denar. Glede sklenitve Pogodbe o prodaji poslovnega deleža je pojasnila, da je dobro poznala poslovanje družbe L. d. o. o., da je imela interes po pridobitvi poslovnega deleža, zato je bila Pogodba o prodaji poslovnega deleža sklenjena in realizirana na način, kot je bila. Zaključek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, da ni konkretizirala in izkazala trditev, je tako neutemeljen. Smiselno enako sodišče prve stopnje ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu po njenem zaslišanju in zaslišanju tožeče stranke. Zato je neutemeljen očitek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, da ni dokazala navedb o običajni izpolnitvi.

3. Tožeča stranka je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da ne gre pritrditi pritožbenim navedbam tožene stranke, saj je podala dokazno podprte navedbe glede verjetnosti obstoja terjatve in vrednosti poslovnega deleža, ki jih na kratko povzema.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo pogoje za ohranitev izdane začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve tožeče stranke v veljavi. Po prvem odstavku 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V tem primeru gre za terjatev tožeče stranke zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po pododdelku 5.3.4 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP).

6. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, ker naj bi postopek odločanja o izdaji predlagane začasne odredbe zahteval hitro odločanje in skladno s sodno prakso temeljil na listinskih dokazih. Zato izvedba tega dokaza načeloma naj ne bi zasledovala namena konkretnega postopka, prav tako pa naj ne bi privedla do njegovega drugačnega zaključka (4. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje). Hkrati pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni dokazala pravno odločilnih dejstev: (-) da naj bi imela povsem realno terjatev do tožeče stranke, (-) da naj bi šlo za normalno poslovanje pri prenosu poslovnega deleža in realizacijo s pobotom, (-) da naj bi to bil običajen način izpolnitve pri tovrstnih poslih in (-) da ni šlo niti za izpolnitev majhne vrednosti niti za fiktivni posel (10. in 11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tožena stranka v pritožbi utemeljeno graja takšno odločanje sodišča prve stopnje in navaja, da je predlagala kot dokaz svoje zaslišanje, ki bi v skladu z načelom kontradiktornosti moral biti izveden. V postopku zavarovanja je treba ločiti odločanje o predlogu upnika in odločanje o ugovoru dolžnika. Ko sodišče prve stopnje odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, mora o izpolnjenosti zakonskih pogojev odločiti na podlagi čim manj izvedenih dokazov in izbrati takšne, katerih izvedba je čim hitrejša¹. Sodišče (še) ne opravi celostne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Zato praviloma ne izvaja vseh predlaganih dokazov, pač pa lahko na podlagi gradiva v spisu oceni, ali so navedbe, s katerimi tožeča stranka utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti². Če se izkaže, da ponujene trditve ter predloženi listinski dokazi utemeljujejo dejanski sklep o tem, da so dejstva, ki utemeljujejo terjatev, verjetno izkazana, mora brez odlašanja izdati začasno odredbo. Sodišče torej v takšnem primeru izda začasno odredbo, ne da bi se mudilo še z nadaljnjim izvajanjem tistih dokazov, ki so po naravi zamudnejši (zaslišanja, ogled in še posebej dokaz z izvedencem). To pa ne pomeni, da ti dokazni predlogi ne utegnejo biti pomembni in celo nujni v kasnejšem ugovornem postopku.³ Zato za postopek v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe velja, da je sumaren in hiter⁴.

7. Ko pa sodišče odloča o ugovoru dolžnika zoper sklep o že izdani začasni odredbi, je seznanjeno tudi z dolžnikovo trditveno in dokazno podlago ter ponovno ugotavlja dejansko stanje, tokrat na podlagi gradiva obeh strank⁵. Postopek z ugovorom je kontradiktoren, zato je treba obravnavati trditve in dokaze obeh strank. Narok v postopku obravnavanja ugovora zoper izdano začasno odredbo ni obligatoren, je pa v določenih primerih, ko so pravno pomembna dejstva med strankama sporna, potreben⁶. Prvi odstavek 29.a člena ZIZ določa, da sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. V našem civilnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da o kakršnikoli vnaprejšnji (a priori) izključitvi posameznih dokaznih sredstev (ne oziraje se na njihovo vsebinsko prepričljivost) ni mogoče govoriti⁷. To pomeni, da lahko sodišče celo razpiše narok, pri tem pa je treba paziti na dolžino trajanja postopka⁸. Z vidika poštenega sojenja (angl. fair trial) ni utemeljeno, da sodišče zavrne dokazne predloge stranke, potem pa zaključi, da ta ni dokazala pravno odločilnega dejstva. To lahko stori šele potem, ko izvede predlagane dokaze ali pa zavrne tiste, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zaključek sodišča, da izvedba dokaza z zaslišanjem strank ne bi privedla do njegovega drugačnega zaključka, je prejudiciranje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti pa zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS, ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o ugovoru tožene stranke. Najbolj ekonomično bi bilo, če bi hkrati razpisalo narok za glavno obravnavo in narok v ugovornem postopku, izvedlo pomembne predlagane dokaze pravdnih strank ter v zadevi razsodilo. Odgovori naj tudi na ugovor tožene stranke, da naj bi bilo izključeno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, ker naj bi bili terjatvi ex lege pobotani z začetkom stečajnega postopka po 261. členu ZFPPIPP. Prav tako naj šteje pritožbo tožene stranke zoper izrek o stroških, ki jo je vložila skupaj z ugovorom zoper sklep sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe, kot njen ugovor. O tem pa odloča sodišče prve stopnje. Očitno napačno poimenovanje pravnega sredstva namreč ne more biti v škodo stranke.

-------------------------------
¹ N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Zbirka Scientia Iustitia, Ius Software, GV Založba Ljubljana 2015, stran 220.
² Sklepa VSL I Cpg 1057/2016 in II Cp 3323/2016.
³ Sklep VSL I Cp 1490/2014.
⁴ Sklep VSK Cp 697/2009.
⁵ Že navedeno delo, stran 288.
⁶ Sklep VSK I Cp 29/2007.
⁷ Sklep VSL I Cp 2213/2015.
⁸ Že navedeno delo, stran 293, 297.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Cpg 50/2020
• VSC Sklep I Cp 337/2021
• VSM Sklep III Cp 868/2017