VSC Sklep III Kp 19360/2017

Jedro

Po 1. točki 131. člena ZSKZDČEU-1 soglasje ni potrebno, če je obsojenec državljan Republike Slovenije in a) ima v Republiki Sloveniji stalno ali začasno prebivališče, vključno s primeri, ko je obsojenec pobegnil oziroma prišel v Republiko Slovenijo, da bi se izognil kazenskim postopkom ali izvršitvi kazni v državi izdaje, ali b) mu je bil v državi izdaji pravnomočne odločbe izrečen izgon, prisilna odstranitev ali drug ukrep, ki ima za posledico, da oseba po odpustu s prestajanja kazni ali ukrepa, povezanega z odvzemom prostosti, ne sme več ostati na ozemlju te države. Kot je pravilno zaključilo prvo sodišče pod točko 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa, sta bila pri obsojencu, ki sicer v transfer ni privolil, izpolnjena oba alternativno določena pogoja, da se ga premesti na prestajanje kazni po pravnomočni sodbi avstrijskega sodišča v Slovenijo brez njegovega soglasja. Obsojenec je namreč državljan Republike Slovenije, kjer ima na naslovu ..., prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako je bil zoper obsojenca po Zveznem uradu za zadeve tujcev in azil 27. 2. 2017 izrečen ukrep prepovedi bivanja v Republiki Avstriji za obdobje desetih let.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da se prizna in izvrši sodba, ki jo je dne 28. 7. 2016 izreklo sodišče Landesgericht Leoben, pod opr. št. 13 Hv 48/16a, ki je postala pravnomočna 14. 12. 2016, po kateri je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja delno poskušane, delno dovršene velike in obrtne tatvine z vlomom po paragrafih 127, 128 odstavek 1 točk1 1 in 2, 130 odstavek 2, delno v zvezi s paragrafom 15 Kazenskega zakonika Republike Avstrije. Izrečena mu je bila kazen 1461 dni zapora. Po drugem odstavku 145. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) v zvezi s prvim odstavkom 56. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), je bil obsojencu v izrečeno kazen vštet čas, ki ga je prestal v priporu ter del že prestane kazni, ki jo prestaja od 9. 2. 2016 dalje. Po 3. členu Navodila o razporejanju in pošiljanju na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora je sodišče prve stopnje odredilo, da bo obsojenec preostanek zaporne kazni prestajal v Zavodu za prestajanje kazni zapora ... . Sodišče prve stopnje je še v skladu z določbo 7. člena ZSKZDČEU-1 odločilo, da stroški postopka, nastali na ozemlju Republike Slovenije, bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obsojenec. Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da je bilo predmetno kaznivo dejanje storjeno v Avstriji in ne v Sloveniji. Navaja, da bi zaporno kazen rad prestal v državi, kjer je kaznivo dejanje storil, torej v Avstriji. Doslej je prestal že skoraj polovico kazni, ima delo, drži se pravil in ne povzroča težav. Najbolj pomembni pa so mu obiski družine in dekleta. S premestitvijo bi izgubil z njimi stike. Poudarja, da je iz V. do G. uro in pol vožnje, do D. pa skoraj tri ure. Z dekletom, ki je huje bolno, se verjetno ne bi videla do konca prestajanja kazni. Dekle živi z otrokom že devet let v Avstriji, na obiske pa jo vozi 70 letna teta. Zato ne drži navedba iz izpodbijanega sklepa, da se bi mu pogoji prestajanja v Sloveniji izboljšali oziroma prestajanje olajšalo. V Avstriji bo pridobil možnost predčasnega odpusta že oktobra naslednje leto, v Sloveniji pa bi verjetno moral prestati celotno kazen, saj je sistem drugačen. Tega ne bi psihično prenesel. Podredno, v primeru če se pritožbi ne ugodi, prosi vsaj za prestajanje preostanka zaporne kazni v milejšem režimu polodprtega oddelka na D..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi predmetne zadeve v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o priznanju in izvršitvi pravnomočne sodbe avstrijskega sodišča pravilna in zanjo obstoje vsi za to potrebni zakonski pogoji, ki jih predpisuje 14. poglavje IV. dela ZSKZDČEU-1.

5. Res je kot trdi pritožnik kaznivo dejanje, zaradi storitve katerega prestaja 1461 dnevno zaporno kazen v Republiki Avstriji, storil na ozemlju te države, ne pa v Sloveniji, vendar prav za takšne primere Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ZSKZDČEU-1, ki se uporablja primarno, urejata postopek za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb in izročitve oziroma transferja obsojencev. Smisel določb o transferju obsojencev zaradi prevzema izvršitve kazni je v tem, da v tujini obsojenci prestajajo kazen v domačem okolju, torej v državi njihovega porekla. V skladu z določbo 131. člena ZSKZDČEU-1 domače, torej slovensko sodišče prizna in izvrši pravnomočno odločbo sodišča države izdaje, v obravnavanem primeru avstrijskega, s katero je bila osebi zaradi kaznivega dejanja po pravu države izdaje na podlagi izvedenega kazenskega postopka izrečena kazen zapora, varnostni ali drug ukrep, ki se izvršuje z odvzemom prostosti za določen ali nedoločen čas, če se obsojenec nahaja na ozemlju države izdaje ali Republike Slovenije. V nadaljevanju citirani zakonski člen določa pogoje priznanja in izvršitve tuje odločbe, ki se nanašajo na vprašanje soglasja obsojenca. Po 1. točki 131. člena ZSKZDČEU-1 soglasje ni potrebno, če je obsojenec državljan Republike Slovenije in a) ima v Republiki Sloveniji stalno ali začasno prebivališče, vključno s primeri, ko je obsojenec pobegnil oziroma prišel v Republiko Slovenijo, da bi se izognil kazenskim postopkom ali izvršitvi kazni v državi izdaje, ali b) mu je bil v državi izdaji pravnomočne odločbe izrečen izgon, prisilna odstranitev ali drug ukrep, ki ima za posledico, da oseba po odpustu s prestajanja kazni ali ukrepa, povezanega z odvzemom prostosti, ne sme več ostati na ozemlju te države. Kot je pravilno zaključilo prvo sodišče pod točko 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa, sta bila pri obsojencu, ki sicer v transfer ni privolil, izpolnjena oba alternativno določena pogoja, da se ga premesti na prestajanje kazni po pravnomočni sodbi avstrijskega sodišča v Slovenijo brez njegovega soglasja. Obsojenec je namreč državljan Republike Slovenije, kjer ima na naslovu ..., prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako je bil zoper obsojenca po Zveznem uradu za zadeve tujcev in azil 27. 2. 2017 izrečen ukrep prepovedi bivanja v Republiki Avstriji za obdobje desetih let.

6. V nadaljevanju pritožbeno izpodbijanega sklepa je prvo sodišče pravilno zaključilo, da v obravnavani zadevi priznanja in izvršitve tuje odločbe niso podani razlogi, ki bi preprečevali priznanje in izvršitev pravnomočne sodbe avstrijskega sodišča po 132. členu ZSKZDČEU-1, česar pa obsojeni pritožbeno niti ne problematizira. Med razlogi, ki bi bili ovira za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe pa določbe ZSKZDČEU-1 ne uvrščajo osebnih okoliščin zatrjevanih po pritožniku, ki se nanašajo na možnosti obiskovanja obsojenca v zavodu za prestajanje kazni po opravljanem transferju. Kot je razvidno iz pritožbe, prebivajo obsojenčevi družinski člani na območju Slovenije in bodo tudi poslej po transferju lahko obsojenca obiskovali v tolikšnem obsegu, kot ga zatrjuje v pritožbi, ne glede na oddaljenost. Enako velja tudi za obiske obsojenčevega dekleta, ki naj bi prebivalo v Avstriji.

7. V zvezi s sklicevanjem obsojenca na ugodnejše možnosti predčasnega odpusta s prestajanja kazni zapora v Avstriji, je prvo sodišče pod točko 21 obrazložitve izpodbijanega sklepa obsojenca pravilno poučilo, da tudi določbe prvega odstavka 88. člena KZ-1 predvidevajo možnost pogojnega odpusta obsojenca, ki je prestal polovico kazni zapora, pod pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper njega za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, njegov odnos do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Glede na podatek, da je obsojenec kazen zapora nastopil 9. 2. 2016, bo polovico kazni prestal 9. 2. 2018, in bo s tem izpolnil prvi časovni pogoj za pogojni odpust. Pritožnik v pritožbi z ničemer, razen s pavšalnim navajanjem, da "pozna sistem", ni konkretiziral trditve, da bo imel v primeru prestajanja kazni v Sloveniji manj možnosti za predčasni odpust kot v Avstriji, kjer naj bi se mu ta možnost ponudila oktobra 2018.

8. Obsojencu tudi ni mogoče ugoditi v sklepnem delu pritožbe, kjer podredno predlaga, da se mu, v primeru zavrnitve pritožbe, dovoli prestajanje kazni zapora v milejšem režimu polodprtega oddelka na ZPKZ Dob. V skladu z določbo tretjega odstavka 81. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) namreč o premestitvi obsojenca iz strožjega v svobodnejši režim istega zavoda odloča direktor zavoda, v konkretnem primeru torej direktor ZPKZ ... .

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju obsojenčeve pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Sodišče druge stopnje sodne takse za pritožbo zoper sklep ni odmerilo, saj po 7. členu ZSKZDČEU-1 stroške, ki nastanejo pri izvajanju določb tega zakona na ozemlju Republike Slovenije, krijejo državni organi in drugi nosilci javnih pooblastil, ki so pristojni za vodenje postopkov in izvrševanje ukrepov po notranjem pravu Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

29.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1491/2005
• VSK sodba Kp 285/93
• VSL sodba Kp 1224/93