VSC Sodba Cpg 106/2017

Jedro

Navidezna - simulirana pogodba sodi v kategorijo poslov, pri katerih volja ni resnična. Stranki hočeta, da posel nastane le navidez, na zunaj. Za stranki posel ne velja. Običajno je navidezna pogodba zoper načela dobre vere in poštenja. Bistveno za navidezen posel je, da se pogodbeni stranki strinjata glede njene navideznosti, kar pomeni, da obstaja zavestno razhajanje med voljo in izjavo pri obeh pogodbenih strankah. Takšnega razhajanja sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov ni ugotovilo in tega tudi iz trditev tožene stranke ni zaključiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora v višini 1.148,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke zaradi plačila 164.827,72 EUR s pripadki iz naslova neporavnanih obveznosti tožene stranke po kreditnih pogodbah.

2. Tožena stranka po pooblaščenki to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja, neuporabe oziroma zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo ter zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka in pritožbenega postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v pritožbi ponavlja svoje trditve, ki jih je uveljavljala že v postopku na prvi stopnji. Vztraja, da so bile kreditne pogodbe sklenjene z izključnim namenom pridobitve evropskih nepovratnih sredstev, do katerih je bila upravičena družba PC in z namenom poplačila tožeče stranke iz teh sredstev, da je PC ta sredstva prejela in da se je iz njih poplačala tožeča stranka, da pa se ta ne bi mogla poplačati, če družba T. d.o.o. ne bi podala izjave o poplačilu, kar je lahko storila šele po dejanskem prejemu plačila, zagotovljenem preko navideznih kreditnih pogodb. Ponavlja, da niti sama niti z njo povezana družba T. d.o.o. nista imeli in ne bi mogli imeti nobenih koristi zaradi sklenjenih kreditnih pogodb, ki so navidezne. Sodišču prve stopnje očita zmotno presojo dejanskega stanja, ker naj bi izjave zaslišanih prič in strank potrjevala ugovorne navedbe tožene stranke, prav tako pa tožena stranka zaključuje, da je sodišče razsodilo v nasprotju s sodno prakso, pri čemer se sklicuje na sodbo VSRS II Ips 99/2006 z dne 11. 6. 2009 ter sodbo in sklep VSRS II Ips 232/2008 z dne 15. 7. 2009.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pristojnost za odločanje o pritožbi v tej zadevi je bila prenesena na Višje sodišče v Celju s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Su 1055/2017 z dne 12. 5. 2017.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Po toženi stranki zatrjevane postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bile storjene, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o vseh za odločitev relevantnih dejstvih, v postopku na prvi stopnji ni bila storjena, saj ima izpodbijana sodba jasne in skladne razloge v vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Prav tako pa pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo nobene od tistih postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Za odločitev relevantno dejansko stanje je v zadostni meri ugotovljeno glede na trditve tožene stranke in ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo izjave M. P., saj je, kot je to razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 7, vpogledalo in ocenilo vse listine in priloge spisa, torej tudi izjavo te priče v prilogi B 27. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je že z izvedenimi dokazi dejansko stanje dovolj pojasnjeno pa zaslišanja navedene priče utemeljeno ni izvedlo. Na podlagi dejanskih ugotovitev in trditev pravdnih strank je z ugoditvijo tožbenemu zahtevku sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja zoper toženo stranko plačilo terjatve iz naslova sklenjenih kreditnih pogodb s toženo stranko.

9. Tožena stranka sklenitve kreditnih pogodb s tožečo stranko in prejema denarnih sredstev kredita s strani tožeče stranke ni zanikala. Zatrjevala je, da je s strani tožeče stranke prejeta denarna sredstva nakazala PC in s to pravno osebo sklenila posojilno pogodbo, PC pa je prejeta sredstva nakazal družbi T. d.o.o., ki se je na ta način poplačala za izvedena dela na objektu izgradnje apartmajske hiše, ki jih je izvedla kot podizvajalka GP in PC. S tem je družba T. d.o.o. omogočila prejem evropskih nepovratnih sredstev PC iz katerih pa se je poplačala le tožeča stranka ne pa tudi tožena stranka, saj PC prejetih sredstev iz navidezne kreditne pogodbe sklenjene s toženo stranko ni vrnil toženi stranki, tožena stranka pa teh sredstev ni vrnila tožeči stranki. Tožena stranka je zatrjevala, da sta bili obe kreditni pogodbi sklenjeni s tožečo stranko in kreditne pogodbe sklenjene z GP in PC navidezne pogodbe namenjene zgolj pridobitvi evropskih nepovratnih sredstev, iz katerih bi se poplačala tožeča stranka in tudi tožena stranka v razmerju do PC in GP iz naslova kreditnih pogodb. Kot je zatrjevala tožena stranka, bi PC dobljena evropska sredstva nakazal tožeči stranki, ki bi z njimi poravnala tudi navidezno odobrena kredita toženi stranki. Zatrjevala je, da je bil kredit dan dejansko PC in GP in ta posel dejansko prikriva te kreditne pogodbe.

10. Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugovornim navedbam tožene stranke ni sledilo. Zaključilo je, da tožena stranka ni dokazala, da se je banka zavezala s strani tožene stranke najeti kredit poplačati iz prejetih evropskih sredstev, da sklenitve kreditnih pogodb ne predstavljajo simuliranega pravnega posla in da ne prikrivajo kakšnega drugega pravnega posla, ter da tožena stranka ni dokazala, da bi pri sklepanju kreditnih pogodb prišlo do napak volje - do prevare ali zmote.

11. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

12. Navidezna - simulirana pogodba sodi v kategorijo poslov, pri katerih volja ni resnična. Stranki hočeta, da posel nastane le navidez, na zunaj. Za stranki posel ne velja. Običajno je navidezna pogodba zoper načela dobre vere in poštenja. Bistveno za navidezen posel je, da se pogodbeni stranki strinjata glede njene navideznosti, kar pomeni, da obstaja zavestno razhajanje med voljo in izjavo pri obeh pogodbenih strankah.¹ Takšnega razhajanja sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov ni ugotovilo in tega tudi iz trditev tožene stranke ni zaključiti.

13. Med pravdnima strankama ni bila sporna sklenitev kreditnih pogodb, prav tako ni bilo sporno, da je tožena stranka v zavarovanje odplačila kredita po sklenjenih kreditnih pogodbah tožeči stranki predložila različna sredstva zavarovanja od izročitve 20 bianco menic, zastave svojih terjatev in terjatev družbe T. d.o.o. do PC in GP. Ni bilo sporno, da je tožena stranka denarna sredstva na osnovi sklenjenih kreditnih pogodb sprejela, da je sama tožečo stranko zaprosila za podaljšanje roka vračila po sklenjenih kreditnih pogodbah in da je terjatev, ki jo je imela iz naslova sklenjenih kreditnih pogodb s PC tudi prijavila v stečajni postopek kot svojo terjatev. Tožena stranka je sama navedla, da je za prejeta sredstva iz kredita s PC sklenila posojilne pogodbe in da je PC prejeta sredstva nakazal družbi T. d.o.o., ter jo na ta način poplačal za izvedena dela. Vse navedeno sta v svoji izpovedbi potrdila tudi zaslišana g. in ga. Š., pri čemer ni zanemarljivo dejstvo, da sta bila oba družbenika tožene stranke in družbenika družbe T. d.o.o., g. Š. je bil tudi prokurist tožene stranke in ga. Š. prokuristka družbe T. d.o.o. Iz navedenega pa nedvomno izhaja, da je tožena stranka vedela, oziroma mogla vedeti, da najemna kredit in da bo tega morala tožeči stranki tudi vrniti pod v pogodbi navedeni pogoji.

14. Trditvi tožene stranke, da je kreditne pogodbe sklenila zato, da je družba T. d.o.o. lahko podala izjavo na podlagi katere je družba PC pridobila evropska nepovratna sredstva in da se je tožeča stranka zavezala poravnati njeno obveznost iz naslova danih kreditov iz prejetih evropskih sredstev in izpovedbi g. in ga. Š. v tej smeri sodišče utemeljeno ni sledilo, saj do pridobitve evropskih sredstev ni bila upravičena tožeča stranka temveč družba PC in bi kvečjemu slednja lahko z evropskimi sredstvi razpolagala in tudi je, saj je ta sredstva v kreditni pogodbi sklenjeni s tožečo stranko namenila za poplačilo kredita tožeči stranki. Kvečjemu PC bi zato lahko obljubila poplačilo kredita toženi stranki iz teh sredstev in ne tožeča stranka. Takšna obljuba tožeče stranke pa tudi iz pisne izjave M. P., tedanjega direktorja GP ne izhaja², prav tako pa ne izhaja iz pričevanj ostalih prič. Iz izpovedbe obeh zaslišanih prič g. in ga. Š. tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da se je tožena stranka zavedala, da najema kredit ter da bo ta kredit tudi dolžna vrniti. Tudi iz celotnega postopka odobritve kreditov toženi stranki ter vložene dokumentacije, ki izkazuje potek postopka za pridobitev obeh kreditov, ni moč zaključiti, da je šlo pri kreditnih pogodbah za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenih strank na eni strani in na drugi strani in izjavo te volje navzven namenjeno drugim ter da bi pri tem lahko nastala zmotna predstava. Pravno poslovna volja tožeče stranke, da je odobrila obravnavane kredite toženi stranki in da je prevzela kreditno tveganje v razmerju do tožene stranke je izkazana kot resnična in pristna. Tako ni mogoče slediti navedbam tožene stranke o nesporazumu ali navideznosti kreditnih pogodb. Kot izhaja iz izpovedbe ga Š., je ta celo sama predlagala, da kredit zavaruje s svojimi sredstvi in da da v depozit 100.000,00 EUR. Torej o navidezni oziroma simulirani pogodbi ni mogoče govoriti. Pri tem pa ni šlo le za namen pridobitve evropskih sredstev, temveč je bil interes tožene stranke, kakor to nedvomno izhaja tako iz izpovedbe obeh zaslišanih prič kot iz navedb same tožene stranke, da se poplača družba T. d.o.o., ki je bila podizvajalka PC in GP in katere družbenika sta bila oba zaslišana.

15. Res je, da so se evropska sredstva, ki so bila dodeljena PC ., sprostila šele ko je imel PC poravnane vse obveznosti, torej tudi obveznosti do T. d.o.o. in da se je iz evropskih sredstev poravnavala obveznost PC do banke po kreditni pogodbi sklenjeni s PC, kakor je to trdila tožeča stranka in tožena stranka tega ni prerekala, vendar to ne dokazuje, da sta bili med pravdnima strankama sklenjeni kreditni pogodbi in kreditni pogodbi sklenjeni med toženo stranko in PC navidezni. Nadalje ni spregledati, da je tožena stranka svojo terjatev iz naslova sklenjenih kreditnih pogodb s PC prijavila v stečajni postopek zoper to družbo, kar dodatno dokazuje, da je to terjatev štela za svojo terjatev. Prav tako ni spregledati, da je tožena stranka na tožečo stranko sama naslovila predloge oziroma dopise za podaljšanje kredita in nato podpisala tudi anekse k obema kreditnima pogodbama, s katerima ji je bilo odobreno podaljšanje odplačila kredita, kakor to izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke. Prav tako je podpisala obnovljene kreditne in zastavne pogodbe. Pritožbeno sodišče pa pri tem tudi ne more spregledati, da se tožena stranka na navideznost kreditnih pogodb ni sklicevala ob oziroma po njihovem podpisu, niti tekom izvajanja kot tudi, da je v tem času pogodbene obresti plačevala in pri tem nikoli ni zatrjevala, da jih ne želi ali noče plačevati, ker da naj bi šlo za navidezne pogodbe. Pravno poslovna volja tožene stranke tako ni bila drugačna kot je izkazana v kreditnih pogodbah in ostalih listinah, ki jih je podpisala in delno realizirala tožena stranka.

16. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z navedbami tožeče, da v obravnavani zadevi navideznost posla ni bila podana, še zlasti ne glede na zatrjevano tristransko simulacijo. Soglaša, da so bile sklenjene veljavne kreditne pogodbe med tožečo stranko in toženo stranko ter veljavna posojilna pogodba med toženo stranko in njenim kreditojemalcem PC. Tudi sicer zgolj vedenje o tem, da bo tožena stranka kredit posodila naprej tretji osebi še ne pomeni, da je navidezna kreditna pogodba med tožečo stranko in toženo stranko. Kot utemeljeno navaja tožeča stranka v svojem odgovoru, je takšen pravni položaj v sodni praksi poznan kot pogodba, ki jo sklene "slamnati mož" v svojem imenu a v poslovnem interesu osebe, na katero kasneje prenese koristi. Po stališču sodne prakse je pogodba s slamnatim možem veljavna tudi v primeru, da sopogodbenik dejansko pozna vlogo slamnatega moža. Zgolj zato ker ena stranka že vnaprej ve, da bo kreditojemalec posodil denar nekomu tretjemu, še ne pomeni, da je takšen posel navidezen.³ Kot navaja tožeča stranka, v vsakodnevnem življenju in tudi v bančni praksi ni neobičajno, da določena oseba vzame posojilo z namenom nadaljnjega kreditiranja, prav tako ni neobičajno, da banka kredit odobri, čeprav ve za namen nadaljnjega kreditiranja. Toda v takšnih primerih posojilojemalec deluje v breme lastnega tveganja.

17. Tožena stranka si zmotno razlaga sodbo in sklep VSRS II Ips 232/2008 z dne 15. 7. 2009 in sodbo VSRS II Ips 99/2006 (očitno prav 994/2006) z dne 11. 6. 2009, kjer gre za drugačno dejansko stanje, kot je v obravnavanem primeru.

18. Tožena stranka pa nadalje tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni presojalo zatrjevanih znakov storitve kaznivega dejanja, saj predmetni spor predstavlja pravdno zadevo, v kateri se ne presojajo znaki očitanih kaznivih dejanj. Ti so predmet presoje v kazenskem postopku.

19. Pritožbo je bilo po navedenem kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

20. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločalo v skladu z določbo 165. člena v zvezi s členom 154/I in 155/I ZPP. Pritožbene stroške je odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT), saj Odvetniška tarifa (OT) po kateri je tožeča stranka priglasila svoje stroške pritožbenega odgovora v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Drugi odstavek 20. člena OT namreč določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi ZOdvT, se odvetniški stroški v tem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po ZOdvT.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa povrniti stroške pritožbenega odgovora. Te stroške je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožeče stranke upoštevaje zgoraj navedeno določbo 20. člena OT in le do višine kot je to uveljavljala tožeča stranka v stroškovniku (po tar. št. 3210 ZOdvT 941,00 EUR (2050 točk iz stroškovnika tožene stranke)) in 22 % DDV, skupaj tako 1.148,00 EUR.

-------------------------------
¹ Glej VSRS sodba II Ips 33/2017 in II Ips 1015/2008.
² Glej prilogo B 27 spisa.
³ Tako tudi odločba VSRS III Ips 427/2003.

Datum zadnje spremembe:

29.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 796/2016
• VDSS sklep Pdp 448/2016
• VSC Sodba Cp 530/2017