VSC Sodba Cpg 129/2017

Jedro

Pritožbeno sodišče se ne more opredeliti do pritožbenih navedb, ki niso konkretizirane, saj je namen pritožbe, da določno opozori na morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zmotno in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi, tako da se lahko pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov opredeli in z njimi ali soglaša ali jih kot neutemeljene zavrne. Če konkretiziranosti ni, potem pritožba ne more pričakovati cilja, ki ga zasleduje vsaka pritožba - ugodnejše rešitve sporne zadeve za pritožnika.

Izrecnega dogovora med pravdnima strankama, da mora prvotožena stranka opozoriti tožečo stranko, da se zavarovalna pogodba izteka, ni bilo. Zavarovalni zastopniki takšne izrecne zakonske dolžnosti nimajo in bi prvotožena stranka imela obveznost le, če bi se tako izrecno zavezala tožeči stranki, vendar se ni.

Po določbi 217. člena ZZavar z naslovom Obveznosti zastopnika in odgovornost zavarovalnice dolžnost obveščanja ni predpisana, za razliko od ureditve po 222.členu ZZavar, kjer je to izrecno določeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Prvo tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 125/2016 z dne 23. 1. 2017 izreklo: "I. Zahtevek tožeče stranke, ki glasi: "Toženca D. T. s.p,in Zavarovalnica, sta nerazdelno dolžna tožniku plačati znesek 21.211,42 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 10.627,05 EUR, ki tečejo od 19. 5. 2015 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka s pp, ki tečejo v primeru zamude s plačilom od poteka prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila" se v celoti zavrne kot neutemeljen. II. Tožeča stranka je dolžna plačati nastale pravdne stroške 1. toženi stranki v znesku 1.684,97 EUR, 2. toženi stranki v znesku 39,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo."

2. Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

3. Tožeča stranka ni priglasila stroškov pritožbe.

4. Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila in meni, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

5. Prvotožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da je tožeča stranka sklenila pri drugotoženi stranki zavarovanje po polici premoženjskega zavarovanja št. 602-1353550 dne 7. 5. 2014 za zavarovanca L. d.o.o., in to v korist tožnika kot sklenitelja in uporabnika opreme ter plačnika toženkinega računa; - da je s to zavarovalno polico bila za primer požara ali vloma zavarovana oprema, stenska žaga WS440HF z opremo, ki je bila last leasingodajalca L. d.o.o., tožeča stranka pa jo je imela v posesti kot leasingojemalec; - da ni sporno, da je navedeno zavarovanje poteklo 7. 5. 2015; - da je tožeči stranki bila žaga odtujena 18. 5. 2015 in tedaj zanjo ni imela sklenjenega zavarovanja; - da prvotožena stranka ni imela statusa zavarovalniškega posrednika, ampak zavarovalnega zastopnika, ki je sklepal enoletno polico, kar izhaja iz same police št. 602-1353550 (listina A 2); - da s prvo toženo stranko ni bilo dogovora, ne pisnega ne ustnega niti ni bilo takšne prakse med sedaj pravdnima strankama, da bi se prvotožena stranka zavezala, da bo opozorila tožečo stranko o času prenehanja veljavnosti zavarovalne pogodbe, iz katere je čas poteka zavarovanja bil razviden; - da je tožeča stranka sama priznavala, da je na zavarovanje pozabila; - da tožeča stranka tudi ni izkazala, da je pooblastilo (A8 listina), ki ga je dala družbi N. d.o.o., zavezujoče za konkretno zadevo, saj je v predzadnji alineji pooblastila izrecno navedeno, da velja za generalno avtomobilsko polico;

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje presodilo: - da 930. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da zavarovalni zastopnik svoje delo opravlja v imenu in na račun zavarovalnice, v konkretnem primeru torej prvotožena stranka na račun drugotožene stranke; - da določba 217. člena Zakona o zavarovalništvu (Urad. list RS št. 13/2000 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju ZZavar, veljavnem v času sklepanja zavarovalne police in v času njenega poteka) zavarovalnemu zastopniku ne nalaga dolžnosti, da bi spremljal zavarovalne pogodbe in izdelal predloge sprememb obstoječih pogodb; - da se ta dolžnost skladno z določbo 222. člena ZZavar nanaša na zavarovalnega posrednika, kar pa prvotožena stranka ni bila; - da tudi ni bilo izrecne zaveze prvotožene stranke tožeči stranki, da bo skrbela za pravočasno obnovo ali sklenitev zavarovalne pogodbe.

9. Sodišče prve stopnje je glede na prej navedeno presodilo, da prvotožena stranka ni odgovorna za zatrjevano in vtoževano škodo in je zato v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

10. Pritožba ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, preizkus po uradni dolžnosti pa pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

11. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično zmotni uporabi materialnega prava.

12. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je pritožba v delu, kolikor navaja, da naj se kot pritožbene navedbe upoštevajo vse navedbe tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje, neobrazložena.

13. Pritožbeno sodišče se ne more opredeliti do pritožbenih navedb, ki niso konkretizirane, saj je namen pritožbe, da določno opozori na morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zmotno in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi, tako da se lahko pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov opredeli in z njimi ali soglaša ali jih kot neutemeljene zavrne. Če konkretiziranosti ni, potem pritožba ne more pričakovati cilja, ki ga zasleduje vsaka pritožba - ugodnejše rešitve sporne zadeve za pritožnika.

14. Pritožba nato povzema, da prvotožena tožena stranka nikoli ni obvestila tožeče stranke, da je zgolj zavarovalniški zastopnik in ne posrednik, še manj pa da bi mu pojasnila razliko med obema. Tožeča stranka je večkrat poudarila, da je tožencema zaupala, da bosta ravnala v njegovo korist tako, da bosta skrbela - oziroma v imenu drugotožene stranke prvotožena stranka, da bo zavarovano tožnikovo premoženje. Prvotožena stranka tudi nikoli ni opozorila tožeče stranke ali vsaj rekla, da mora sama skrbeti, da bo oprema zavarovana in da mora ob izteku polic prvotoženo stranko opozoriti, da se pogodba izteka in, da je treba skleniti novo. Tožeča stranka je agentom (nikoli mu nihče on njih ni rekel, da so zastopniki in ne posredniki ali obratno) zaupala in utečena navada je bila (kakor je še zdaj), da je pred iztekom pogodbe agent poklical tožečo stranko in jo spomnil na iztekajočo polico. Tako je tožeča stranka sodelovala tudi s prvotožencem. Tožeča stranka nikoli ni poklicala prvotoženca in mu nikoli ni rekla, naj se oglasi zaradi sklenitve novih polic, ampak je agent prišel k njemu in pravočasno sklenil nove police. Tako je bilo tudi pri zadnjih iztekajočih se policah. Razen police za stensko žago.

15. Pritožbene navedbe izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, ne konkretizirajo pa, ali je tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, da "tožeča stranka nikoli ni poklicala prvotoženca in mu nikoli ni rekla, naj se oglasi zaradi sklenitve novih polic, ampak je agent prišel k njemu in pravočasno sklenil nove police. Tako je bilo tudi pri zadnjih iztekajočih se policah. Razen police za stensko žago", imela v mislih prvotoženca kot zavarovalnega zastopnika ali kot zavarovalnega posrednika.

16. To je za presojo v sporni zadevi bistveno, saj se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je razlikovati med obveznostmi zavarovalnega zastopnika in zavarovalnega posrednika, ki po ZZavar niso enake in tudi odgovornost za njuno ravnanje je po ZZavar različno urejeno.

17. Pritožba namreč šteje, da razlikovanje ni bistveno, pa je takšno stališče zmotno. V okoliščinah konkretnega primera pa je še zlasti bistveno, saj tudi pritožbeno ni sporno, da je tožeča stranka družbo N. d.o.o. pooblastila za posredovanje zavarovalnih storitev, pooblastilo je bilo dano za nedoločen čas, vendar za generalno avtomobilsko polico. Pooblastilo pa je dano 20. 1. 2015.

18. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se pooblastilo nanaša na posredniško družbo za sklepanje zavarovanj in ne na družbo, katere dejavnost je zavarovalno zastopništvo. V posredniški družbi je prvotožena stranka imetnik celotnega poslovnega deleža in direktor. Tožeča stranka pa svojih trditev, da jo je prvotožena stranka zavedla, ko ji je dala v podpis pooblastilo le za avtomobile, tožeča stranka pa je mislila, da pooblastilo velja za vse njene police, ni z ničemer dokazala.

19. Pooblastilo je jasno in dano je bilo družbi za zavarovalniško posredovanje in za točno določena zavarovanja.

20. Sporno zavarovanje pa prvotoženec ni sklepal kot direktor družbe za zavarovalniško posredovanje, saj v postopku to ni bilo dokazano, temveč kot zavarovalni zastopnik drugotožene stranke.

21. Pritožbene navedbe, da prvo tožena stranka ni nikoli obvestila tožeče stranka, da je zgolj zavarovalniški zastopnik in ne posrednik, še manj, da bi pojasnila razliko med obema, so pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP).

22. Pritožba pa ne glede na to, kot je že navedeno, meni, da razlikovanje ni pomembno in da bi prvotožena stranka ob potrebni skrbnosti morala tožečo stranko opozoriti, da se zavarovalna polica za žago izteka in da je takšna praksa bila uveljavljena med sedaj pravdnima strankama.

23. Pritožba s takšnimi navedbami ne more izpodbiti dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da izrecnega dogovora med sedaj pravdnima strankama, da mora prvotožena stranka opozoriti tožečo stranko, da se zavarovalna pogodba izteka, ni bilo.

24. Pravilen je nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovalni zastopniki takšne izrecne zakonske dolžnosti nimajo in da bi prvotožena stranka imela obveznost le, če bi se tako izrecno zavezala tožeči stranki, vendar se ni.

25. Po določbi 217. člena ZZavar z naslovom Obveznosti zastopnika in odgovornost zavarovalnice dolžnost obveščanja ni predpisana, za razliko od ureditve po 222.členu ZZavar¹, kjer je to izrecno določeno.

26. Ker je temu tako, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati, da bi bila tožeči stranki odškodninsko odgovorna za zatrjevano škodo zaradi opustitve ravnanj skladno z določbo drugega odstavka 6. člena OZ, ki predpisuje, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

27. Pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava se po navedenem pokaže kot neutemeljen.

28. Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

29. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

30. Tožeča stranka ni priglasila stroškov pritožbe, zato se glede njih ni bilo potrebno izrekati, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča niti k razjasnitvi zadeve, zato mora tudi prvotožena stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ 222. člena ZZavar z naslovom obveznosti zavarovalnega posrednika, se glasi: "((1) Obveznost zavarovalnega posrednika ščititi interese zavarovalca iz prvega odstavka 221. člena tega zakona obsega tudi pojasnila in svetovanje zavarovalcu o vseh okoliščinah pomembnih za odločitev zavarovalca za sklenitev zavarovalne pogodbe za določene vrste zavarovanja oziroma z določeno zavarovalnico. (2) Zaradi izpolnitve obveznosti iz prvega odstavka tega člena mora zavarovalni posrednik zlasti: [...] 7. stalno preverjati zavarovalne pogodbe, ki jih je zavarovalec sklenil z njegovim posredovanjem, in izdelati predloge za spremembe teh zavarovalnih pogodb z namenom doseči večje varstvo."

Datum zadnje spremembe:

29.09.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 552/2001
• VSC Sklep III Cpg 98/2020
• Sodba G 12/2001