VSC Sklep Cp 116/2017

Jedro

Pravdni stranki druga do druge nimata denarnih zahtevkov, saj z njimi ne zahtevata plačila. To, da je tožbeni zahtevek ovrednoten v denarni vrednosti z navedbo vrednosti spornega predmeta, pa ne pomeni, da je tožbeni zahtevek denarni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o pravdnih stroških, vsebovan v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Pritožbeno izpodbijana je v sodbi vsebovana odločitev o pravdnih stroških, in sicer da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve postopkovnih določb, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne 3.553,92 EUR stroškov postopka prve stopnje (kar je 83 % njenih stroškov postopka prve stopnje), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dni po vročitvi odločbe o odmeri teh stroškov dalje do plačila. Tožeča stranka meni, da odločitev sodišča, da vsaka stranka sama nosi stroške postopka, ni ustrezna in pravilna in da je z njo sodišče kršilo postopkovna določila, ki sodišču nalagajo, da o dolžnosti povrnitve stroškov postopka odloči glede na uspeh oziroma neuspeh ene in druge stranke v postopku. Te kršitve imajo za posledico nezakonito sodno odločbo. Ker pravila o povrnitvi stroškov, ne glede na to da so uvrščena v postopkovni zakon, po pravni naravi dejansko predstavljajo materialnopravne določbe (saj s postopkom povzročeni stroški predstavljajo po nasprotni stranki povzročeno škodo in je dolžnost povrnitve te tudi materialnopravna) gre hkrati tudi za kršitev materialnega prava. Ker je sodišče pavšalno in napačno razlogovalo, da je pravilno, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka, je posledično dejansko stanje, relevantno za odmero stroškov, nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo dejanske višine tožnici nastalih stroškov postopka prve stopnje. Ti stroški so po višini takšni kot jih je tožnica priglasila, skupaj znašajo 4.281,83 EUR. Sodišče je ravnalo pravno in dejansko napačno, ko je pri določitvi o stroških postopka prezrlo, da je tožeča stranka uspela v pretežnem delu svojega zahtevka, tožena stranka pa je v pretežnem delu svojega zahtevka izgubila, namreč: tožeča stranka je uspela v celoti, torej v 100 % z zahtevkom glede tega kaj sodi in kaj ne sodi v skupno premoženje, glede deležev na skupnem premoženju pa je uspela v obsegu 2/3 oziroma 66 %; tožbeno je namreč glede deležev uveljavljala, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju 50 % : 50 %, toženec pa, da sta deleža 20 % : 80 %, v njegovo korist, vendar je sodišče odločilo, da sta deleža 40 % : 60 %, kar pomeni, da je toženec v tem delu zahtevka izgubil 20 %, tožnica pa le 10 %, torej je razmerje uspeha strank v tem delu 2/3 : 1/3 v korist tožeče stranke. Matematično preračunan skupen uspeh (ki ga kot kriterij odločitve o povračilu stroškov nalaga ZPP in bi mu sodišče moralo slediti) tožeče stranke je torej sledeč: 100 % (uspeh obsega premoženja) + 66 % (uspeh glede deležev) / 200 % = 83 %, to pomeni, da je tožnice 83 % in bi zato sodišče moralo odločiti, da je toženec v takšni višini (kar preračunano znaša 3.553,92 EUE) dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka prve stopnje. Pravno naziranje sodišča, da gre v tej zadevi za nedenarna zahtevka, je napačno. Gre za zahtevke, ki so premoženjskopravne narave, tudi njihova vrednost je bila tožbeno in po sodišču ovrednotena v denarni vrednosti, zato so razlogi izpodbijane sodne odločbe, da naj bi ne šlo za takšno naravo zahtevkov, protispisni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določil. O povračilu pravdnih stroškov je pravilno odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh v pravdi odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Torej ne drži, kot navaja tožeča stranka, da odloči (le) glede na uspeh oziroma neuspeh ene ali druge stranke v postopku. Sodišče se je odločilo za drugo navedeno možnost v citirani zakonski določbi in je ob upoštevanju posebnih okoliščin primera odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. To dodatno merilo omogoča sodišču, da sprejme takšno odločitev o pravdnih stroških, ki ne bo zgolj matematična operacija, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.¹ Za posebne okoliščine je utemeljeno štelo, da je postopek tekel po tožbah obeh pravdnih strank, ki sta bili zastopani po odvetnikih, ki sta približno enako aktivno sodelovala v postopku; da je sodišče postopek obravnavalo celostno, ne glede na delno razlikujoči se vrednosti spornega predmeta; da gre za nedenarna zahtevka, zaradi česar o uspehu ni moč sklepati z matematičnega vidika, četudi je tožeča stranka uspela z zahtevkom v delu po obsegu, kjer tožena ni uspela, je pa slednja uspela delno z uveljavljanjem višjega deleža od polovičnega; ter da je razrešitev spornega razmerja v interesu obeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da o uspehu ni moč sklepati z matematičnega vidika, zato ni moč slediti niti razlagi v pritožbi o izračunu skupnega uspeha tožeče stranke. Pravno naziranje sodišča prve stopnje, da gre v tej zadevi za nedenarna zahtevka, ni napačno. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi ugotovitve skupne lastnine in deležev na njej, tožena stranka pa tožbo zaradi ugotovitve deleža na skupnem premoženju in ugotovitve, katero premoženje ne spada v skupno premoženje bivših zunajzakonskih partnerjev. Pravdni stranki druga do druge nimata denarnih zahtevkov, saj z njimi ne zahtevata plačila. To, da je tožbeni zahtevek ovrednoten v denarni vrednosti z navedbo vrednosti spornega predmeta², pa ne pomeni, da je tožbeni zahtevek denarni zahtevek. S takšno razlago bi bili vsi tožbeni zahtevki, glede katerih mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta, denarni zahtevki, kar pa ne drži. Neutemeljen je zato tudi očitek, da so razlogi izpodbijane sodne odločbe protispisni.

5. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o pravdnih stroških, vsebovan v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom, prvim odstavkom 166. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP).

6. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ glej dr. Lojze Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, komentar 154. člena v točki 3, str. 31
² Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.09.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 215/2011
• VSM Sodba I Cp 659/2018
• VSL Sklep I Cp 1508/2019